Sveta Barbara

»Policija dela in nihče ne bo nikoli vnaprej vedel, kdaj bomo potrkali na kakšna vrata.« To so besede direktorja policije Jožeta Romška, ki jih je izrekel ta teden. Res je. Policija in tožilstvo imata veliko razlogov za spektakularne akcije z vklepanjem v lisice in z zahtevki za hišne preiskave. Zaradi suma zlorabe uradnega položaja bi morala policija, glede na standard iz primera Penko, kmalu potrkati na vrata številnih visokih uradnikov in funkcionarjev, zaposlenih v vladi, generalštabu Slovenske vojske in zakonodajni oblasti. Veliko je namreč različnih ljudi, ki so se v svojem prostem času dobivali z ljudmi, osumljenimi kaznivih dejanj.
V razkritih pogovorih oziroma policijskih prisluhih med gradbeniki ob akciji Čista lopata je pri lobiranju za Vegrad na primer omenjen brigadir Anton Krkovič, nekdanji tesni sodelavec Janeza Janše, ustanovitelj manevrske strukture, nekdanji generalni tajnik in član izvršnega odbora SDS. Kriminalisti pri njem očitno utemeljeno sumijo, da se ukvarja z lobiranjem pri državnih gradbenih poslih, od letališkega stolpa na Brniku do Celovških dvorov. Do danes ni bilo nobenih lisic, nobenih zahtev po preiskavi stanovanja. V gradbeniški aferi so kriminalisti zasledili tudi Boruta Petka, nekdanjega tajnika v kabinetu predsednika vlade, odgovornega za podporo svetovalcem za notranjo politiko in gospodarstvo, danes volilnega svetovalca vladajoče stranke. Tudi Petek naj bi bil lobiral za Vegrad. Ni bilo aretacije, ni bilo lisic. Nekdanji poslanec SDS in nekdanji tržiški župan Pavle Rupar je primer iz zakonodajne veje oblasti. V zadevi Čista lopata je sam priznal, da je direktorici Vegrada Hildi Tovšak, osumljeni podkupovanja, ponujal lobistične storitve pri spornem naskoku na javni razpis za gradnjo brniškega kontrolnega stolpa. Rupar se je pohvalil, da ima njegovo podjetje za lobiranje z imenom Effectus »zelo veliko uglednih strank, velike firme«. In tudi on je lobiral, ko je še prejemal nadomestilo za poslansko plačo. Nobenih lisic, nobene aretacije, nobenega spektakla, nobene zahteve.
V vseh primerih je bilo glede na v primeru Penko postavljen policijski standard veliko razlogov za spektakularne akcije. In vendar policija in tožilstvo v naštetih primerih nista zahtevala odredb za hišne preiskave. Zoran Janković, znan po pravilni napovedi, kdaj bo slamnati lastnik Pivovarne Laško »dobil brke«, je že napovedal, da glavnino aretacij pričakuje septembra, pred volitvami. Morda se bodo tedaj kriminalisti odločili tudi za hišno preiskavo pri Darku Njavru, nekdanjem pripadniku Morisa in tesnem sodelavcu predsednika vlade. Njavro se je namreč štirikrat sešel z Rudolfom Lebanom, ki ga lahko finski ali slovenski preiskovalci osumijo prejemanja podkupnine v zadevi Patria. Bomo morda septembra priča hišni preiskavi pri ministru sedanje vlade, zoper katerega je bila vložena ovadba, ki pa jo v enem od predalov vrhovnega državnega tožilstva že od leta 2004 hranijo na hladnem, kot razkriva Penko v intervjuju za Mladino?
Za zdaj se je spektakularnost, kakršno smo videli pri prvi aretaciji Ivana Zidarja, nadaljevala pri tožilcu Penku.

Samozatezne lisice

Zgodilo se je zadnjo nedeljo, ob treh popoldne. Penko in Zidar sta si podala roke in se poslovila. Penko se je z rjavo mapo pod roko namenil proti svojemu avtomobilu, ko so ga obkrožili trije policisti posebne enote. Eden spredaj, dva ob straneh. Brez pozdrava sta mu dva s tako imenovanim strokovnim prijemom zvila roke ter mu nadela samozatezne lisice, ki so se mu zažrle v kožo. Nato so se policisti iz posebne enote umaknili in v akcijo so stopili njihovi kolegi v civilu. Penku so zapečatili avto, njega pa pospremili v marico, kjer je prosil, naj mu pretesne lisice odstranijo, saj so mu otekale roke. Ker je bilo policistom naročeno, naj Penka na policijsko upravo Moste pripeljejo vklenjenega, so začeli iskati klasične lisice, drugi pa so mu poskušali samozatezne lisice sneti. S kleščami, ki so jih našli v prtljažniku avtomobila, jim plastike ni uspelo preščipniti. Po približno pol ure so lisice odrezali z lovskim nožem, ki ga je imel pri sebi eden od policistov, je kasneje pojasnil Penko.
Kdo je odredil takšen slog aretacije, iz generalne policijske uprave ne želijo odgovoriti. Bojan Dobovšek, predavatelj na Fakulteti za varnostne vede, ki dela tudi v komisiji za preprečevanje korupcije, pojasnjuje, da o posamezni akciji odloča vodstvo policije na podlagi ocene ogroženosti. To je lahko štab ali oseba, ki akcijo organizira. Če so bile uporabljene posebne enote ali posebna sredstva, kot denimo lisice, to pomeni, da se je policija čutila ogroženo. Samozatezne lisice, sicer standardna oprema specialnih enot, se uporabljajo, ker je pri delu teh enot navadno več aretacij in so takšne lisice bolj praktične za uporabo. Praviloma mora policist pred uporabo prisilnih sredstev osebo na to opozoriti oziroma ji ukazati, kaj mora storiti. Šele če oseba ukaza ne uboga, naj bi policija posegla po prisilnih instrumentih. Odločitev o uporabi lisic je potrebna, če obstaja nevarnost pobega ali napada. Iz generalne policijske uprave so pojasnili, da sme policist uporabiti sredstva za vklepanje in vezanje, ko obstaja sum, da se bo oseba upirala ali samopoškodovala, oziroma če obstaja sum, da bo oseba izpeljala napad ali pobegnila.
Je policija že na samem začetku uporabila čezmerno silo? »Sorazmernost uporabe sile je pomembna kategorija, ki jo ustavno in redna sodišča v kazenskih zadevah pogosto uporabljamo. Pomeni, da morata biti sila in protisila uravnoteženi. Če dva pijeta kavo in tja vdre do zob oborožena policijska eskadrilja, to zagotovo ni sorazmerno. Za oceno ogroženosti je treba imeti sum, neko ozadje, zbir dokumentov, ki takšno akcijo utemeljujejo. Za to obstajajo pravilniki,« opisuje predsednica sodniškega društva Janja Roblek. Iz tega si je že mogoče ustvariti prvo sliko: pri Penku ni prevladal vtis, da gre za uglednega, nekaznovanega in izkušenega višjega državnega tožilca. V policijskih in tožilskih analizah je prevladalo dejstvo, da je Penko izvrsten karateist (s črnim pasom), tako da so policisti morali računati, da se jih bo lotil s pestmi.
Dragan Petrovec, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo, opozarja, da bi aretacija Boštjana Penka lahko bila primer pregrobega postopka. Sodišče bi moralo spoznati in ugotoviti, da vedno obstajajo pravila in praksa, kdaj se uporablja sila in kdaj se sila pričakuje. Policisti bi se v Penkovem primeru po Petrovčevem mnenju težko izgovarjali, da gre za mojstra borilnih veščin. »Res je,« dodaja Petrovec, »da se je policijska grobost in brutalnost razpasla. Spomnite se nekdanjega sekretarja iz gospodarskega ministrstva Borisa Šuštarja, ki je bil sicer obsojen. Njega so na vsako obravnavo pripeljali v lisicah. Tudi Milico Makoter so vklepali. To je samo prikaz brutalnosti. Kdo lahko zatrjuje, da je bilo to potrebno? Zdrava pamet vam narekuje, da je to v popolnem neskladju z varnostno oceno, ki pa je lahko subjektivna.«
Prijetju je sledila pot z marico v Moste, kjer ima policijska uprava center za pregon gospodarskega kriminala. Penko je šel skozi ves postopek identifikacije: slikanje, odvzem prstnih odtisov in brisa ustne sluznice, iz katere je mogoče ekstrahirati individualno DNK. Penko, ki je kasneje izvedel, da je med drugim obtožen tudi namena pridobitve protipravne premoženjske koristi, je moral sprazniti žepe. V njih je imel 12 evrov. Kmalu sta v Moste prišla sam direktor kriminalistične policije Aleksander Jevšek, ki ga Penko dobro pozna (vendar Penka ni niti pozdravil), in član skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala pri vrhovnem državnem tožilstvu Roman Sevšek, ki ga Penko tudi dobro pozna, saj sta bila doslej sodelavca.

Anonimni viri

Iz izdane odločbe o odvzemu prostosti je Penko izvedel, da mu je bila svoboda odvzeta zaradi »suma zlorabe uradnega položaja, ki naj bi ga storil državni tožilec, ki je bil zaposlen pri vrhovnem državnem tožilstvu«, za kar je zagrožena kazen do največ osem let zapora. Poenostavljeno povedano to pomeni, da je Penko, ki je bil do 1. julija še zaposlen kot višji državni tožilec in ki je bil zadnji mesec na dopustu, Ivana Zidarja, prvega moža SCT, ki ga je državno tožilstvo obtožilo vrste kaznivih dejanj, oskrboval z ekskluzivnimi informacijami. Da je Zidarju na primer dal nekatere dokumente iz prisluhov, povezanih z afero podkupovanja pri gradnji brniškega kontrolnega stolpa Čista lopata, na podlagi katerih bi se Zidar lahko bolje pripravil na obrambo. Kot izhaja iz odločbe o odvzemu prostosti, je policija dobila namig anonimnega vira, da se je Penko štirikrat, 9., 12., 24. in 28. junija sešel z Zidarjem. Nato pa naj bi - po vsej verjetnosti - tožilstvo dovolilo še uporabo posebnih ukrepov - sledenja. Penka so 29. in 30. junija policisti že opazovali.
Na tem mestu se postavlja vprašanje, ali sta že na samem začetku policija in tožilstvo informacije zbirala zakonito in ali so bili razlogi, zaradi katerih so začeli Penku slediti, res utemeljeni. Za takšen ukrep, sledenje in tudi aretacijo, je seveda treba imeti zbranih že kar precej dejstev. V pravniškem žargonu: podani morajo biti konkretni, utemeljeni razlogi za sum. Samo razlogi za sum ne zadoščajo. A v odločbi o odvzemu prostosti niso navedeni drugi razlogi kot ta, da se Penko in Zidar srečujeta. Ta informacija pa je prišla iz anonimnega vira. Vrhovno sodišče je že pred leti jasno določilo, kaj pomenijo utemeljeni razlogi za sum. Ti pri prikritih preiskovalnih ukrepih ne smejo temeljiti zgolj na anonimnih informacijah informatorjev, je menilo sodišče, brez kakršnih koli dodatnih materialnih dokazov. Sicer bi hitro obstajali razlogi za sledenje vsakomur.
Ko so policisti 30. junija Penka videli, kako z rjavo mapo odhaja s srečanja z Zidarjem, so morda menili, da se jim je nasmehnila sreča. Višjega državnega tožilca so prijeli in na policijski postaji pregledali mapo. A sledilo je razočaranje. V mapi so bili zgolj dokumenti - Penko nam je pokazal zapisnik, v katerem so popisani -, ki so bili Zidarjeva last. Povrhu vsega se je po 15 urah čakanja postopek končal celo brez zaslišanja. Niti s Penkom niti z Zidarjem policisti niso opravili informativnega pogovora. Nato je dežurni sodnik zavrnil še predlog za hišno preiskavo in pregled komunikacijskih sredstev. Z drugimi besedami: dežurni sodnik ni našel suma kaznivega dejanja, čeprav je doslej ob takšnih aretacijah hišna preiskava sledila skorajda samodejno. O odločitvi sodnika tudi Barbara Brezigar ne bi smela dvomiti. Dežural je namreč sam predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Andrej Baraga, dolgoletni tožilec in nekoč tesen sodelavec Brezigarjeve, ki ga je na ta položaj imenoval pravosodni minister Lovro Šturm po znani zavrnitvi Aleša Zalarja.
Penko je že nekaj časa zapuščal službo državnega tožilca, kjer je delal zadnja leta, zaradi sporov z Barbaro Brezigar. Pred tem je bil znan kot oster in brezkompromisen kritik zlorab. Politika si ga je gotovo zapomnila, ko je prišel navzkriž z Dimitrijem Ruplom. Takrat je bil direktor urada za preprečevanje korupcije in je tožilstvu sporočil, da obstaja sum, da je zunanji minister v zvezi z ustanavljanjem diplomatske akademije storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Do trenj med Penkom in Brezigarjevo je prišlo že leta 2005, ko se je Penko v ljubljanskem lokalu Global sprl z varnostno službo. Prav ta Global je danes zaradi znanega ravnanja varnostnikov in smrti obiskovalca zaprt. Brezigarjeva je tedaj Penku izrekla opomin in ga javno izpostavila.

Diskreditacija kritika

A vrhunec so njuna nesoglasja dosegla februarja 2008, ko ga je Brezigarjeva odstranila iz skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, ker naj bi bil delal nestrokovno - odstopil je od pregona v zadevi Orion. Penko se s to odločitvijo Brezigarjeve ni strinjal in je - sam pravi, da zato, ker ni popustil pritiskom »in navodilom, naj vloži obtožnico v zadevi, v kateri je bilo treba zaradi pomanjkanja dokazov odstopiti od pregona« - vložil tožbo na upravnem sodišču. Poleg tega se je zaradi po njegovem mnenju »politično motiviranega poseganja v pristojnosti« odpovedal še službi. Izjavo o tem je podal 4. junija 2008. Od takrat je bil na rednem letnem dopustu do 1. julija, ko je postal odvetnik. V času dopusta se je začel pripravljati za odvetniško delo, sestal naj bi se bil z različnimi strankami, med drugim tudi z Ivanom Zidarjem. Pobudo za srečanje naj bi bil dal Zidarjev odvetnik. Zidar je želel, da ga Penko zastopa v kazenski zadevi Fiesa. Na dan aretacije naj bi mu bil Zidar izročil fotokopije kazenske ovadbe, zahteve za preiskavo in še nekaterih drugih listin. Prosil ga je, naj dokumente pregleda pred morebitnim dogovorom o pravnem zastopanju.
Če to drži, Penku ni mogoče očitati kaznivega dejanja. Je pa to lahko disciplinski prekršek. V zakonu o sodniški službi, ki se uporablja tudi za tožilce, piše, da »sodnik ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju službe ali nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe ni nepristranski«. To pomeni, da bi bilo bolje, če se Penko niti v času dopusta ne bi bil sestajal z osumljenim Zidarjem. Roblekovo smo vprašali, ali se tožilec, ki ve, da se bo njegova služba končala, lahko pogovarja z osumljeno stranko. Odgovorila je, da bi v tem primeru lahko šlo za disciplinsko kršitev. Vendar sama za tak primer še ni slišala, čeprav sodniki ali tožilci v zadnjem času pospešeno odhajajo med odvetnike. Tudi v komisiji za sodniško etiko podobnega primera ne poznajo.
V primeru Penko sta tožilstvo in policija po vsej verjetnosti zagrešila več hudih napak, ki zbujajo vtis, da je njuno delo politično orkestrirano. Na podlagi anonimk so začeli slediti uglednemu državnemu tožilcu in ga obtožili hudega kaznivega dejanja. Policija je z njim ravnala skrajno ponižujoče. Nato pa je akcija pred »prijateljskim« sodnikom doživela fiasko. Prav je, da tožilci in policisti delajo, kot pravi direktor Romšek. Še in še je razlogov za akcije. Še sploh, če v predalih na tožilstvu, kot pravi Penko, res čakajo »zamrznjene« ovadbe. Vendar bi policija in tožilstvo morala začeti na drugem koncu. Ne da zaženeta vso mašinerijo in ves represivni ter tožilski aparat za napad na kritika svojega dela.