Demontaža države

Kdor dvomi o odločitvah oblasti, ga doleti kazen. Na vrsti so sodniki.

Sodstvo je danes na dnu. »Avtoriteta sodnikov je na najnižji možni točki,« je dejal eden izmed starejših sodnikov, pred kratkim upokojen, ki se ne želi več izpostavljati v javnosti, ker ima »vsega dovolj«. V razvitih državah sodna veja oblasti uživa največje zaupanje javnosti med vsemi institucijami, v Sloveniji je slika obrnjena. Na podlagi očitkov o neučinkovitosti in po 15 letih s trditvijo o ideološki kontaminaciji sodstva vladajoča politika s še večjim veseljem hodi po šibkih sodnikih. Ti v zadnji zgodbi postajajo celo dežurni krivci za neuspešnost boja proti gospodarskemu kriminalu in tajkunizaciji. Kaj to pomeni za pravno državo, ki temelji prav na ugledu sodstva? Nasprotje pravne države je policijska država, v kateri je oblast absolutna.
Kako je notranji minister Dragutin Mate upravičil vsebinski polom policijske in tožilske akcije proti nekdanjemu višjemu državnemu tožilcu Boštjanu Penku? Tako, da je diskreditiral sodnika. Dejal je, da je »skrajno nenavadno in sporno«, da je o predlogu za hišno preiskavo odločal preiskovalni sodnik, ki je v »tesnih prijateljskih povezavah« s Penkom. Očitek je seveda letel na sodnika Andreja Barago, ki je zavrnil predlog za hišno preiskavo, ker v predloženi zahtevi ni našel utemeljenih sumov. Mate je nadaljeval, da se dežurni preiskovalni sodnik in Penko »zasebno družita ter sta skupaj hodila na izlete in dopust«, zaradi česar bi bilo prav, da bi se sodnik izločil iz postopka.
Sledil je odgovor sodišča. Kolegij predsednika vrhovnega sodišča je sporočil, da ministrove izjave v zadevi Penko-Zidar temeljijo na neresničnih navedbah okoliščin, ki naj bi zbujale dvom o nepristranskosti sodnika, z navajanjem neresničnih podatkov pa naj bi se zgolj diskreditirala sodnikova odločitev, s katero minister ni zadovoljen. Temu je sledil odgovor notranjega ministrstva: minister ni navajal svojega nezadovoljstva ali komentiral razlogov, ki so preiskovalnega sodnika vodili pri odločitvi o zavrnitvi izdaje odredbe za hišno preiskavo. Minister naj bi bil le menil, da »bi bilo prav, da se osebe, ki se poznajo, v tako kočljivih postopkih obravnave sumov kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete in korupcije same izločijo iz postopka«.
To bi ostal zgolj še en primer oblatenega in napadenega sodstva, če ne bi na dan prišlo dvoje. Prvič, kot je potrdil generalni sekretar vrhovnega sodišča Janko Marinko, sta policija in tožilstvo vnaprej seznanjena s seznamom dežurnih preiskovalnih sodnikov. To pomeni, da za mesec do tri mesece vnaprej vesta, kdo bo na kak dan v kakem mestu dežurni preiskovalni sodnik. Zato se postavlja vprašanje, zakaj tožilstvo in policija nista sama zahtevala, da se »okuženi« Baraga izključi iz postopka, če sta vedela, da sta Baraga in Penko v prijateljskih odnosih. In drugič, kot je čez nekaj dni razkril Milan Krstić, odvetnik Boštjana Penka, oba, Penko in on, sta od policije in tožilstva zahtevala, da se Penku preiščeta hiša in avto, da se razblinijo vsi dvomi o njegovi nedolžnosti. Z drugimi besedami: policija sploh ni potrebovala odločitve sodnika in njegovi prijateljski ali neprijateljski odnosi s Penkom pravzaprav niso igrali nobene vloge. Če so bili že prepričani, da bodo v Penkovem stanovanju našli corpus delicti, bi morali dahniti samo »da«.
Tako smo notranjega ministra ujeli pri manipulaciji. Predsednik vlade Janez Janša ga je pri tem zaščitil. Dejal je, da je (takšna) kritika sodniškega dela dopustna. Ker naj bi bil postopek zaključen, je dejal Janša, kakršenkoli komentar ne pomeni vpletanja v postopek. Tudi pravosodni minister Lovro Šturm sodne avtoritete ni zaščitil, ampak je le cinično omenil, da odločitev preiskovalnega sodnika pomeni, da se lahko tožilci, sodniki in funkcionarji tudi v bodoče na kakršnemkoli mestu sestajajo z udeleženci kazenskih preiskav in da to ni razlog za nadaljevanje sodne preiskave. Zanimivo je, da je bilo Šturmovo mnenje pri nekem drugem osumljenem in drugem sodniku popolnoma drugačno. Šlo je za primer Popovič. Ko je bil koprski župan Boris Popovič v postopku zaradi utaje davkov, ga je zelo uspešno branil odvetnik Franci Matoz. Popovič je na sodišču zmagal. Toda predsednik koprskega okrožnega sodišča Bogomir Horvat je kasneje »prestopil« v Matozovo odvetniško pisarno, novinarji pa so že pred tem Popoviča srečali in slikali s tem predsednikom sodišča. Predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen je zaradi pritožb odredil službeni nadzor, Šturm pa tedaj ni cinično ošvrknil predsednika koprskega sodišča, ampak je dejal, da je »vsako vpletanje izvršilne veje oblasti v sodni postopek nedopustno. Sodišča so pri svojem odločanju samostojna in neodvisna, so tretji steber oblasti, minister pa je politik in kot tak del izvršilne oblasti.«

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči