Demontaža države

Sodstvo je danes na dnu. »Avtoriteta sodnikov je na najnižji možni točki,« je dejal eden izmed starejših sodnikov, pred kratkim upokojen, ki se ne želi več izpostavljati v javnosti, ker ima »vsega dovolj«. V razvitih državah sodna veja oblasti uživa največje zaupanje javnosti med vsemi institucijami, v Sloveniji je slika obrnjena. Na podlagi očitkov o neučinkovitosti in po 15 letih s trditvijo o ideološki kontaminaciji sodstva vladajoča politika s še večjim veseljem hodi po šibkih sodnikih. Ti v zadnji zgodbi postajajo celo dežurni krivci za neuspešnost boja proti gospodarskemu kriminalu in tajkunizaciji. Kaj to pomeni za pravno državo, ki temelji prav na ugledu sodstva? Nasprotje pravne države je policijska država, v kateri je oblast absolutna.
Kako je notranji minister Dragutin Mate upravičil vsebinski polom policijske in tožilske akcije proti nekdanjemu višjemu državnemu tožilcu Boštjanu Penku? Tako, da je diskreditiral sodnika. Dejal je, da je »skrajno nenavadno in sporno«, da je o predlogu za hišno preiskavo odločal preiskovalni sodnik, ki je v »tesnih prijateljskih povezavah« s Penkom. Očitek je seveda letel na sodnika Andreja Barago, ki je zavrnil predlog za hišno preiskavo, ker v predloženi zahtevi ni našel utemeljenih sumov. Mate je nadaljeval, da se dežurni preiskovalni sodnik in Penko »zasebno družita ter sta skupaj hodila na izlete in dopust«, zaradi česar bi bilo prav, da bi se sodnik izločil iz postopka.
Sledil je odgovor sodišča. Kolegij predsednika vrhovnega sodišča je sporočil, da ministrove izjave v zadevi Penko-Zidar temeljijo na neresničnih navedbah okoliščin, ki naj bi zbujale dvom o nepristranskosti sodnika, z navajanjem neresničnih podatkov pa naj bi se zgolj diskreditirala sodnikova odločitev, s katero minister ni zadovoljen. Temu je sledil odgovor notranjega ministrstva: minister ni navajal svojega nezadovoljstva ali komentiral razlogov, ki so preiskovalnega sodnika vodili pri odločitvi o zavrnitvi izdaje odredbe za hišno preiskavo. Minister naj bi bil le menil, da »bi bilo prav, da se osebe, ki se poznajo, v tako kočljivih postopkih obravnave sumov kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete in korupcije same izločijo iz postopka«.
To bi ostal zgolj še en primer oblatenega in napadenega sodstva, če ne bi na dan prišlo dvoje. Prvič, kot je potrdil generalni sekretar vrhovnega sodišča Janko Marinko, sta policija in tožilstvo vnaprej seznanjena s seznamom dežurnih preiskovalnih sodnikov. To pomeni, da za mesec do tri mesece vnaprej vesta, kdo bo na kak dan v kakem mestu dežurni preiskovalni sodnik. Zato se postavlja vprašanje, zakaj tožilstvo in policija nista sama zahtevala, da se »okuženi« Baraga izključi iz postopka, če sta vedela, da sta Baraga in Penko v prijateljskih odnosih. In drugič, kot je čez nekaj dni razkril Milan Krstić, odvetnik Boštjana Penka, oba, Penko in on, sta od policije in tožilstva zahtevala, da se Penku preiščeta hiša in avto, da se razblinijo vsi dvomi o njegovi nedolžnosti. Z drugimi besedami: policija sploh ni potrebovala odločitve sodnika in njegovi prijateljski ali neprijateljski odnosi s Penkom pravzaprav niso igrali nobene vloge. Če so bili že prepričani, da bodo v Penkovem stanovanju našli corpus delicti, bi morali dahniti samo »da«.
Tako smo notranjega ministra ujeli pri manipulaciji. Predsednik vlade Janez Janša ga je pri tem zaščitil. Dejal je, da je (takšna) kritika sodniškega dela dopustna. Ker naj bi bil postopek zaključen, je dejal Janša, kakršenkoli komentar ne pomeni vpletanja v postopek. Tudi pravosodni minister Lovro Šturm sodne avtoritete ni zaščitil, ampak je le cinično omenil, da odločitev preiskovalnega sodnika pomeni, da se lahko tožilci, sodniki in funkcionarji tudi v bodoče na kakršnemkoli mestu sestajajo z udeleženci kazenskih preiskav in da to ni razlog za nadaljevanje sodne preiskave. Zanimivo je, da je bilo Šturmovo mnenje pri nekem drugem osumljenem in drugem sodniku popolnoma drugačno. Šlo je za primer Popovič. Ko je bil koprski župan Boris Popovič v postopku zaradi utaje davkov, ga je zelo uspešno branil odvetnik Franci Matoz. Popovič je na sodišču zmagal. Toda predsednik koprskega okrožnega sodišča Bogomir Horvat je kasneje »prestopil« v Matozovo odvetniško pisarno, novinarji pa so že pred tem Popoviča srečali in slikali s tem predsednikom sodišča. Predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen je zaradi pritožb odredil službeni nadzor, Šturm pa tedaj ni cinično ošvrknil predsednika koprskega sodišča, ampak je dejal, da je »vsako vpletanje izvršilne veje oblasti v sodni postopek nedopustno. Sodišča so pri svojem odločanju samostojna in neodvisna, so tretji steber oblasti, minister pa je politik in kot tak del izvršilne oblasti.«

Potop

Junijski Politbarometer, raziskava javnega mnenja, ki jo izvaja Center za raziskave javnega mnenja (CJM) pri FDV, je sodiščem v zadnjem poskusu izmeril najnižje vrednosti. Še nikoli doslej se ni zgodilo, da bi sodiščem zaupala samo manjšina ali 15 odstotkov vprašanih, absolutna večina ali 50 odstotkov pa sodiščem ne zaupa. Takšna mnenjska klima nikakor ni normalna. V sosednji Avstriji, denimo, tako kaže tudi mednarodna raziskava o zaupanju v institucije iz leta 2006 (CJM-FDV), uživajo sodišča takoj za policijo največji ugled.
Kaj to pomeni? Niko Toš, predstojnik centra, pravi, da ne gre za naključje. »Vse več političnega obračunavanja na račun sodstva vpliva tudi na ugled te ustanove.« Pri tem bi se moral vključiti alarm. Drži, da je slovensko javno mnenje včasih še kritičnejše do političnih strank, cerkve in duhovščine, toda sodišča v nasprotju z zakonodajno ali izvršilno vejo oblasti živijo od ugleda in avtoritete. Ugled sodnikov pomeni zdravje pravne države. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta, se strinja, da imajo sodniki vse manjšo avtoriteto. »Sodobna država brez odgovornega sodstva ne more delovati. Potem gremo nazaj v 16. stoletje,« pravi.
Stare, zguljene resnice o nujnosti ravnotežja med tremi vejami oblasti očitno niso več samoumevne. Vsaj od takrat ne več, ko je predsednik parlamenta, ki je po protokolu za predsednikom države in vlade tretji najvišji predstavnik oblasti, povedal, da so sodišča le še ena od birokratskih ovir. V slavnostnem govoru ob dnevu državnosti je France Cukjati zadnjo besedo dal ljudstvu, ne sodnikom. »Po slovenski ustavi nima končne besede nobena veja oblasti, ne parlament, ne vlada in ne sodstvo. Zadnjo in odločilno besedo ima ljudstvo. In če ljudstvo enoglasno meni, da so goljufivi prevzemi 'kraja' in da je 'ukradeno blago' treba vrniti, potem gre za mnenje, ki ga nobena oblast ne more in ne sme prezreti,« je dejal. Kot vsako leto, ga je v živo poslušal tudi France Bučar. Dejal je, da se je ob teh besedah zgrozil. Za predsednika parlamenta so takšne izjave »grozljive. Državo bo vrag vzel, če bo šlo tako naprej.«
Zanimivo je, da so se nekateri poslušalci s stalnim prebivališčem na avstrijskem Koroškem ob poslušanju Cukjatijevega govorjenja spomnili svojega deželnega vladarja Jörga Haiderja. Pred leti namreč, ko je avstrijsko ustavno sodišče ugodilo pritožbi Rudija Vouka v zvezi z dvojezičnimi krajevnimi tablami, je Haider v nekem govoru privržencem razlagal in upravičeval svoje napade na ustavno sodišče z besedami, da Avstrija ni »Richterstaat« ali država sodnikov, temveč »Rechtstaat«, in bi morala izhajati iz volje ljudstva. To pa, predvsem v nekaterih krajih na avstrijskem Koroškem, tedaj sodbi avstrijskega ustavnega sodišča seveda ni bilo naklonjeno. Tudi za Haiderja so bili sodniki predvsem birokratska ovira. A drugače kot Cukjati v Sloveniji Haider ni eden od najvišjih predstavnikov države, ampak zgolj eden izmed devetih avstrijskih lokalnih glavarjev.

Napadi z vseh strani

Izpadi notranjega ministra, pravosodnega ministra, predsednika vlade in predsednika parlamenta niso osamljeni primeri. Eden največjih kritikov sodniškega dela je minister za javno upravo Gregor Virant, ki pri plačnih pogajanjih in ob sodniški stavki ponavlja, da »sodniki morajo deliti usodo funkcionarjev«. Ko je pred približno dvema letoma tudi sodnikom zmanjšal dodatek za delovno dobo in s tem znižal plače tistim, ki so imeli ta dodatek najvišji, to pa so bili najizkušenejši, so se sodniki poskušali upreti.
Tedaj je ministrstvo za javno upravo opravilo raziskavo (podjetje Aragon, 2007), s katero je po sodnikih udarilo z javnim mnenjem. Ljudi je ta raziskava spraševala o sodniških plačah. Odgovarjali so na takšna, očitno manipulativna vprašanja, kot: »Ali je dosedanji sistem plač spodbujal sodnike, da bi v čim krajšem roku rešili več zadev?« ali pa: »Del sodnikov se je v znak protesta zaradi novega plačnega sistema odločil, da bo opravljal le še delo po predpisani normi in da te norme ne bo presegal. Se vam zdi ta reakcija sodnikov primerna?« Jasno, da je večina vprašanih obsodila sodniški protest, pri izplačilu sodniških plač pa podprla nagrajevanje sodnikov po uspešnosti.
Virant je imel v tem mandatu še nekaj zamisli, kako zmanjšati pristojnosti sodstva. Zaradi »racionalizacije« je predlagal, da bi sodiščem prek ustanovitve nepremičninske agencije odvzeli zemljiško knjigo. Po njegovem bi bilo treba »demistificirati« preproste administrativne postopke, ki bi jih javna uprava zlahka prevzela nase, saj pri tem ne gre za razsojanje ali reševanje sporov. Popustil je šele zaradi odpora vrhovnega sodišča, ki je menilo, da bi združitev katastra in zemljiške knjige, ki bi jo prenesli iz pristojnosti sodne veje oblasti v pristojnost izvršilne, »ogrozila varnost pravnega prometa z nepremičninami«, čemur je pritrdila tudi vladna služba za zakonodajo.
Takrat je pravosodni minister Šturm nasprotoval imenovanju Aleša Zalarja na čelo ljubljanskega okrožnega sodišča, čeprav se je sodnemu svetu zdel primeren. Celo upravno sodišče je nazadnje ugotovilo, da je bil Zalar diskriminiran zaradi prepričanja. Res je, da je bila ta sodba nato razveljavljena in da jo je vrhovno sodišče vrnilo v nov postopek, na kar bo Zalar sedaj vložil ustavno pritožbo. A najočitnejši dokaz, da so bili v ozadju politični vzgibi, je bilo to, da je minister Zalarja zavrnil, ker bi moral ta po njegovem imeti več sodniških izkušenj s sojenjem na glavnih obravnavah. Ko je bil razpis ponovljen, pa je minister izbral Andreja Barago, ki je bil sodnik le eno leto. Merilo sodniških izkušenj nenadoma ni bilo več pomembno. Absurdno - prav tistega Barago, ki je danes pod udarom politike, ker ni presodil tako, kot je politika od njega pričakovala.
Omalovažujoč odnos ministrov do sodstva je imel ves čas zagovornika v predsedniku vlade. Kakšno je njegovo splošno mnenje o sodni veji oblasti, je znano. Janša je v intervjuju za strankarsko glasilo Demokracija leta 2006 še vedno trdil, da ureditev sodstva še ni uspela in da je nova vlada šele na začetku poti razgradnje stare, rdeče, udbovske mreže znotraj sodnega sistema. Dejal je, »da so tisti, ki so imeli v Sloveniji oblast bolj ali manj nepretrgoma zadnjih 60 let, v tem času zgradili poseben enopartijski, oblasti podrejen pravosodni sistem«. Obvladovali naj bi vse, »od profesur na fakultetah do paznikov v zaporih«. Omeniti velja, da lustracijska zakonodaja za izvršilno ali zakonodajno vejo oblasti ni bila nikoli sprejeta. Deležni pa so je bili sodniki.
Nad nizkim ugledom sodne veje oblasti se vlada naslaja. »Sodna veja oblasti ima pri nas nižji ugled od vojske, policije in tudi od političnih strank,« je dejal predsednik vlade v zadnjem intervjuju za Radio Slovenija. Po njegovem sodniki s stavko ne bodo pridobili ugleda, še sploh če bodo stavkali tako, da bodo izpolnjevali norme. Potem se postavi vprašanje višine teh norm, je dejal v intervjuju. Tudi kasneje s kritiko ni varčeval: za POP TV se je na vprašanje novinarke, ali bodo primeri spornih postopkov lastninjena prišli pred sodišče in bodo izrečene obsodilne sodbe, spet spotaknil ob sodnike, ko je dejal, »da je težko reči, kakšne bodo sodbe v državi, ki ima sodstvo, ki stavka«, še posebej, je dodal, »če stavka takrat, ko je treba začeti ali pa nadaljevati odločno akcijo pregona gospodarskega kriminala«

Permanentna kriza

Slovensko sodstvo svojega ugleda ali avtoritete seveda ni izgubilo čez noč. Šlo je za dolgotrajen proces, povezan s spremembo režima. O krizi sodniške avtoritete, načrtnem zmanjševanju ugleda in blatenju sodstva so sodniki začeli govoriti že takoj po prvih demokratičnih volitvah, ko so se pojavili zapleti s tedanjo dolgoletno predsednico vrhovnega sodišča Francko Strmole - Hlastec, ki ni bila ideološko primerna za Demosovo koalicijo. Tedanji pravosodni minister ji je zato predlagal, naj simulira bolezen in odstopi iz zdravstvenih razlogov.
V ključnih letih je bilo slovensko sodstvo kar tri leta brez vodstva, poleg tega so takrat opravili še sodno reformo, sicer znano predvsem po zaostankih, ki so ji sledili. Tudi naslednji predsednik vrhovnega sodišča Boris Strohsack je kmalu odstopil. »Ob osamosvojitvi so slovenska sodišča imela zelo visoko stopnjo zaupanja. In naklonjenosti javnega mnenja. Strohsack si je tedaj prizadeval za neodvisnost, za pravo mesto sodne veje oblasti. Po njem pa ni bilo nikogar, ki bi ga izvolil parlament. Tedaj se je začela kriza. Sodstvo je zaostalo, ker se ni moglo odzivati,« pravi predsednica sodniškega društva Janja Roblek. Tako tudi sedaj v vladi ni nikogar, ki bi se zavzel za sodnike. Med plačnimi pogajanji se je takratni zdravstveni minister zavzel za zdravnike, notranji minister za policiste, le minister za pravosodje Lovro Šturm ostaja nem, pravi Roblekova in z razočaranjem ugotavlja, da se tudi ob zadnjem napadu vlade na sodno vejo oblasti v primeru Penko Šturm ne odzove.
Roblekova vidi razlog za degradirano avtoriteto sodne veje oblasti v sistematičnem rušenju sodstva, ki ga izvajata vlada in parlament. »Tudi sami smo krivi, ker smo to dovolili. Ker smo dovolili, da so iz dneva v dan kazali na nas s prstom, češ da smo za vse krivi mi. Nismo se znali postaviti zase,« pripoveduje. Odkar so se iz Strasbourga zvrstile kazni zaradi sojenja v nerazumnem roku, se je krivda v javnosti pripisovala sodiščem, čeprav je strasbourško sodišče jasno zapisalo, da sta krivi drugi dve veji oblasti, ki nista omogočili, da bi sodstvo sodilo v razumnem roku. »Vsak teden, ko so prihajale te odločbe, se je s pompoznimi izjavami sproti kazalo na lene sodnike. Negativna nastrojenost, krivda za neobsojene obtožence kaznivih dejanj, še posebej gospodarskih ... Potem pa je tukaj še osebno nezadovoljstvo obtoženih ali obsojenih...Zadnja leta doživljamo popolno negacijo sodstva,« pojasnjuje Roblekova.

Učinkovitost kot mantra

Pogosto se kot eden izmed razlogov za slabo sodniško podobo omenjajo sodni zaostanki. Toda ti so se od leta 2000 prepolovili. Kljub temu je ravno v zadnjem času, še posebej v zadnjem letu, ugled sodišč pospešeno upadal, kot kaže tudi Politbarometer. France Bučar se strinja, da ne gre samo za vprašanje zaostankov. Ti so po njegovem zgolj izgovor za »torpediranje sodstva«. Sodniki danes niso kos svojemu poslu. »Iz njih smo naredili uradnike. Sodnik mora biti osebnost. Vreden mora biti zaupanja. Zaradi totalitarne preteklosti pa smo v Sloveniji mislili, da je treba za vsak primer sodniku natančno predpisati vse postopke. Če jim predpišeš vsak gib, ne iščejo pravice, ampak zaščito samega sebe. Sodniki potrebujejo več svobode in več diskrecije.«
SDS v nedavno predstavljanem volilnem programu Slovenija na pravi poti ponuja drugačno rešitev za nastalo »kritično situacijo sodne veje oblasti«. Čeprav cela vrsta mednarodnih dokumentov zaradi načela pravičnosti nasprotuje finančno motiviranemu pospeševanju postopkov, želijo v SDS vzpostaviti nov sistem učinkovitosti in odgovornosti sodne veje, »tako da bo jasno vzpostavljena odgovornost predsednika sodišča za rezultate sodišča. Mandat predsednika bo vezan na doseganje rezultatov. In tudi mandat predsednika vrhovne veje oblasti bo vezan na rezultate,« je dejal Virant.
Sliši se lepo. Učinkovito. Toda ali ne bo potem tudi Andrej Baraga, predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča, ki ni upošteval politične volje ob aretaciji Boštjana Penka, zaradi »neučinkovitosti« ali nedoseganja rezultatov dobil nižjo plačo ali pa bo celo izgubil mandat?