Silvio B.

Slovenija je dva meseca pred volitvami videti tako, kot je bila videti Italija leta 1994 - dva meseca pred volitvami. Italija je bila sredi operacije »Čista roka« in sredi največjih korupcijskih škandalov v zgodovini. Poslovanje korporacij je bilo povsem netransparentno. Vlada je bila povsem neučinkovita. Politiki in korporacije so se borili za nadzor nad mediji. Italijani so bili starih, tradicionalnih strank, stare politike in starega načina vladanja tako naveličani, da so zahtevali reformo in nove obraze.

Čudež iz Milana

Vprašanje je bilo, kateri obraz se bo prikazal. Dva meseca kasneje se je prikazal Silvio Berlusconi, zmagal in postal premier. Kul! Nov obraz! Izpolnitev italijanskega sna. Berlusconi, lastnik korporacije Fininvest, tajkun iz Milana, alias »amerikano«, despotski protikomunist, fan priročnikov Dala Carnegieja in Erazmove »Hvalnice norosti«, ki je lagal, da je dve leti študiral na Sorboni, je obogatel z gradbeništvom, predvsem z gradnjo »Milana 2«, idiličnega, kičastega jet-set predmestja, zaslovel pa z nogometnim klubom Milan in TV-mrežami Canale 5, Rete 4 in Italia 1, s katerimi je razbil monopol, ki ga je do tedaj imel državni RAI, in prek katerih je Italijo hipnotiziral in zasvojil z ameriškimi serijami, filmi, kvizi in telenovelami, ki jih je prekinjal z reklamami, jasno, v najbolj dramatičnih trenutkih. Ljudje so tako gledali tudi reklame, ki pa so itak prodajale isto vizijo in isto ideologijo kot filmi in serije - prosperiteto, optimizem, nasmeh, uspeh, imidž, trošenje.
TV-ideologija, ki jo je prodajal, je bila le replika njegove korporativne filozofije, ki je temeljila na seriji sloganov, recimo »Rad se imam, rad se imam« in »Vedno imej sonce v žepu«, in citatih - ko komu kaj prodajaš, pri tem vedno koga citiraj, po možnosti Američana. Vedno reci: »Kot pravi ta in ta Američan!« Pa četudi ta in ta Američan tega ni nikoli rekel. Njegovi uslužbenci so vse prodajali s slikami, z anekdotami in zgodbami, magari apokrifnimi in fiktivnimi - bolj ko so bile fiktivne, učinkovitejše so bile. Kot je rekel Berlusconi: »To, česar ni na TV, ne obstaja!« Berlusconiju so razmah Fininvesta, druge največje italijanske korporacije, in monopolizacijo komercialne TV omogočili politiki, predvsem Bettino Craxi, premier in vodja socialistov, ki je friziral telekomunikacijsko zakonodajo in odpiral kreditne linije, hkrati pa delal vse, da bi čim bolj paraliziral RAI, Berlusconijevo konkurenco. Novi obraz ni trajal, toda pojavil se je še dvakrat - leta 2001 in letos, ko je takoj spremenil kazensko zakonodajo, da ga zaradi korupcije zdaj ni več mogoče sodno preganjati. Že prej je poskrbel, da ga zaradi korupcije tudi medijsko ni mogoče preganjati.

Novi obraz, novi primitivizem

Novi obraz je prišel v paketu z novim primitivizmom, obešenim na mlado ženo, populizem, napoleonski kompleks, evangelij prostega trga in pokanje vicev. Berlusconi je španskemu zunanjemu ministru med gasilskim fotografiranjem za hrbtom kazal osle, na Wall Streetu je ameriške poslovneže pozval, naj pridejo v Italijo, kjer imajo »lepe tajnice«, Francozom se je hvalil, koliko Francozinj je podrl, tujim novinarjem je razkazoval hotelsko stranišče, v katerem naj bi bil nekoč fukal Gary Cooper, nemškega kanclerja Schröderja je pozval, naj kaj pove o ženskah, ker je bil že štirikrat poročen, po 11. septembru je oznanil, da je zahodna civilizacija superiornejša od islamske, Bushu je pred napadom na Irak pripovedoval vice, nemškega poslanca evropskega parlamenta pa je - ob globalnem zgražanju - razglasil za potencialnega »kapoja v koncentracijskem taborišču«. Toda TV-gledalci v Italiji tega niso slišali. Tudi protivojnih demonstracij, ki so tresle Italijo, niso videli. In ko je Berlusconi govoril pred napol prazno dvorano Združenih narodov, so sliko njegovega govora kombinirali s sliko polne dvorane, pred katero je prej govoril Kofi Anan - natanko to je nekoč počel romunski diktator Nicolae Ceauşescu. In ko mu je na sodišču, kjer je namesto odgovorov ponudil le dolg govor, neki možakar iz publike zabrusil, da bo končal kot Ceauşescu, je kriknil: »Aretirajte ga!« In res, policija je možakarja aretirala. Ko se je ta posnetek prikazal na RAI 3, so letele glave.
Medtem ko je v drugem mandatu pokal vice, se je italijanska ekonomija upočasnila, gospodarska rast je zastala, plače so šle dol, izvoz se je zmanjšal, življenjski stroški so šli gor, brezposelnost se je povečala, Italija pa je po svobodi tiska padla na 53. mesto. Toda Berlusconi, ki se je po 11. septembru razglasil še za zunanjega ministra, je kljub temu vztrajal, da 85 odstotkov medijev nasprotuje vladi, da so vse statistike napačne, da je Italija svetilnik in da si je krizo izmislila levica, fanica kitajskih komunistov, ki dojenčke predelujejo v umetna gnojila. In medtem ko je Italija stagnirala, je državna podjetja prepustil korporacijam, ki so mu držale štango: Pirelli, izdelovalec gum, je dobil Telecom, Benetton, izdelovalec cunj, avtoceste, Gemina pa rimsko letališče. In seveda, medtem ko je evangelij prostega trga svobodo dobesedno ukinil, je Fininvest mutiral v največjo italijansko korporacijo.

Korporacija kot država

Operacija »Čista roka« se je začela s prijetjem male ribe - 17. februarja 1992 so Maria Chieso, milanskega funkcionarja socialistične stranke, zasačili ravno v trenutku, ko je hotel podkupnino, ki jo je bil prejel, odplakniti v kanalizacijo. Toda ko je protikorupcijski stroj stekel, so začeli iz omar padati okostnjaki. Kot domine. Prijeli so na tisoče skorumpiranih politikov, funkcionarjev, uradnikov, policistov, sodnikov in poslovnežev. Nenadoma se je potrdilo tisto, o čemer so vsi le šušljali: da je Italija - še posebej italijanska politika - prestreljena s korupcijo. Tožilec Antonio Di Pietro, ki je vodil operacijo »Čista roka«, je čez noč postal nacionalni junak. Grafiti o tem niso puščali nobenega dvoma: »Hvala, Di Petro!« Ali pa: »Di Pietro, vrni nam sanje!« Ko je bilo na mizi dovolj okostnjakov in ko so začeli tožilci povezovati točke, se je izkazalo, da Italija s korupcijo ni le prestreljena, ampak da ima korupcija v Italiji status znanosti. Podkupnine niso bile nič poljubnega ali pa kreativnega, prej narobe - razred podkupnine je bil namreč natančno, filigransko, tako rekoč klinično določen. Ko so recimo delili podkupnine pri gradnji milanskega metroja, je 37,5 odstotka podkupnine dobila socialistična stranka, demokristjani in komunisti so dobili po 18,5 odstotka, stranka socialistične demokracije je dobila 17 odstotkov, republikanci pa 8 odstotkov. Korupcija je bila vodena kot biznis ali, bolje rečeno, podkupnine so bile del poslovnega načrta strank. Obtožnice so vložili proti 102 osebama.
In bolj ko so okostnjaki padali iz omar, bolj je šlo Berlusconiju na bruhanje, toda poleti 1993 je imel že tudi vse potrebne razloge za pred-apokaliptično tesnobo. Proti Bettinu Craxiju, njegovemu političnemu zaščitniku, je bilo zaradi korupcije vloženih toliko obtožnic, da mu ni preostalo drugega, kot da je s položaja sekretarja socialistične stranke odstopil. Skoraj sočasno so aretirali Davideja Giacaloneja, ki je napisal telekomunikacijski zakon - ugotovili so, da mu je Fininvest za »uslugo« plačal pol milijona dolarjev. Takoj zatem so aretirali tudi Alda Brancherja, enega izmed šefov Fininvesta - ugotovili so, da je bajno podkupil ministra za zdravstvo, ta pa je potem glavnino reklam za boj proti aidsu preusmeril na Berlusconijeve televizije. Plus: Fininvest je imel tedaj hudo in vse hujšo izgubo - 4 milijarde dolarjev! And counting! In seveda, ratingi so kazali, da bo oblast v Italiji prevzela levica. Tako rekoč zanesljivo. In neizogibno. Berlusconi je, kot pravi njegov biograf Alexander Stille, dobro vedel, kaj to pomeni: če bo oblast prevzela levica, bo telekomunikacijski zakon spremenila, tako da bo izgubil eno ali pa celo dve televiziji, hkrati pa bodo sprožili tudi sodne postopke proti njemu in Fininvestu, medtem ko bi mu banke, ki so jih nadzorovali njegovi politični botri, recimo Craxi, zaprle kreditne linije. Fininvest bi bil tako izgubljen. Mrtev. In pokopan. Da ne govorimo o Berlusconiju. Stara Italija - Italija starih, tradicionalnih strank, Italija političnega ravnovesja, ki ga je skupaj držal protikomunizem - se je v novi postkomunistični, postideološki dobi sesuvala. Berlusconi, ki je s to Italijo vstal, je bil na tem, da s to Italijo pade.
Marcellu Dell'Utriju, direktorju Publitalie, orjaške in dobro raztegnjene Fininvestove oglaševalske agencije, je bilo jasno, da lahko Fininvest preživi le na en sam način, in sicer tako, da vstopi v politiko in prepreči zmago levice! Da torej vodstvo Publitalie postane novo politično vodstvo Italije! Nekateri politični insajderji, ki so jih pritegnili za svetovalce, so bili skeptični do Fininvestovega vstopa v politiko, ker »politika ni kot prodajanje mila«, toda ob tem so spregledali, da politika postaja natanko to: prodajanje mila. Prodajanje produkta - osebnosti, imidža. V politiki, ki je prihajala, ni šlo več za ideje, ampak za marketing. Ne več za vrednote, ampak za imidž. Ne več za ideologije, ampak za sondaže in fokusne skupine. In Berlusconi je bil sijajen produkt. Nekatere sondaže so namreč pokazale, da dosega skoraj stoodstotno prepoznavnost. Ali natančneje: njegova prepoznavnost je bila 97-odstotna, prepoznavnost tedanjega premiera Ciampija pa je bila le 50-odstotna. No, druge sondaže so pokazale, da je med šolarji popularnejši od Jezusa Kristusa. Spet tretje pa, da skoraj 80 odstotkov Italijanov hlepi po liberalno-demokratični koaliciji, v kateri bi bili novi obrazi. Ali lahko obstaja boljši produkt, kot je bil Berlusconi: totalno prepoznaven nov obraz, popularnejši od Jezusa Kristusa!
In tako se je poslovni aparat Fininvesta prelevil v politični stroj, Publitalia pa v politično gibanje. Dell'Utri je 26 svojih najzvestejših uslužbencev poslal na teren, kjer so začeli evidentirati možne kandidate za parlamentarne volitve - potrebovali so jih 600, rekrutirali pa so jih kar med uslužbenci Publitalie, uslužbenci Fininvesta, predvsem zavarovalniškimi agenti in borznimi
mešetarji, ter poslovneži, ki so bili bolj ali manj neposredno povezani s Fininvestom, celo med dobavitelji Fininvestovih supermarketov. Vse so opremili s študijskim in propagandnim gradivom, ki so ga morali sami plačati, vse pa so poslali na TV-teste in treninge, ki so jih prirejali kar v Berlusconijevi vili San Martino. Z večerjo - v Berlusconijevi prisotnosti! Bojni načrt je bil preprost. Prvič, nastopali bomo kot tim - nobenih nesoglasij. Drugič, uredniki vseh medijev, ki jih nadzorujemo, bodo nastopali usklajeno, vse pa bomo podredili skupni politiki (to ni bilo težko, če pomislimo, da je Berlusconi za vitalne TV-funkcije najemal predvsem ljudi s hudimi - recimo finančnimi - težavami, tako da so bili ja čim bolj vodljivi in odvisni od njega). Tretjič, vse tiste, medije ali politike, ki nas bodo kritizirali, bodo naši mediji sinhronizirano kompromitirali, raztrgali in vrgli psom. In četrtič, Italijo je treba nenehno svariti, da ji grozi rdeča nevarnost. In seveda: imejte se radi, pazite na zadah, stalno ponavljajte iste fraze in iste govore, ker si ljudje - TV-gledalci - itak ničesar ne zapomnijo, v žepu imejte vedno robček, stranišče vedno očistite, pa četudi je bilo zapackano, še preden ste vstopili, ker bodo drugi mislili, da ste ga vi zapackali, ljudi zasuvajte s komplimenti. Da bi nacijo čim hitreje naelektrili, so širom po Italiji ustanovili 8000 političnih klubov »Forza Italia«: v vsaki župniji po enega. Berlusconijev trik ni bil le v tem, da je cerkev zamenjal s televizijo, ampak da je televizijo spremenil v novo italijansko cerkev. Da je slogan »Forza Italia«, s katerim navijači bodrijo italijansko nogometno reprezentanco, predelal v ime novega političnega gibanja, nove politične stranke in obenem tudi njen slogan, je bilo logično: v očeh Italijanov je bil preveč identificiran z nogometom, da tega ne bi izkoristil. Obenem pa je bil tudi preveč identificiran s televizijo, da ne bi stalno poudarjal, da bodo Italijani ob zmagi levice izgubili svoje najljubše TV-programe, telenovele, ameriške serije in filme.
In medtem ko so začeli njegovi TV-lojalisti, recimo Vittorio Sgarbi na Canale 5 ali pa Emilio Fede na Rete 4, besno in megafonsko razsuvati konkurenco in kritike, je sam trdil, da ne bo kandidiral, da ga politika ne zanima, da so njegovi mediji nepristranski, da je antipolitik in mož dejanj, ne pa mož besed, in da je le praktičen poslovnež, ki je zaskrbljen za usodo svoje domovine in zaradi neučinkovitosti »profesionalne politike«, toda 26. januarja 1994, le dva meseca pred parlamentarnimi volitvami, je vendarle napovedal kandidaturo, pa četudi v slogu Velikega brata: kandidature namreč ni napovedal neposredno, recimo na tiskovni konferenci ali na kakem shodu, ampak je vsem TV-mrežam poslal kar videokaseto s svojim govorom. Elegantno je sedel v študijski sobi svoje razkošne vile San Martino v Arcoreju, ki so jo krasile družinske fotografije, njegova poza pa je bila, kot pravi Stille, zmodelirana po pozi ameriškega predsednika, ki se oglaša iz Ovalne pisarne. Reči je hotel dvoje: prvič, da je nad drugimi politiki, in drugič, da je že izvoljen. Brez programa. A po drugi strani, le zakaj bi potreboval politični program? Njegov politični program so bili programi njegovih TV-mrež ali, bolje rečeno, Italijanom je obljubil »čudežno« življenje, kakršnega so videli v telenovelah, kvizih in ameriških serijah, ki so jih predvajale njegove TV-mreže: prosti trg, podjetniški duh, nova delovna mesta, nižji davki, uspeh, prosperiteta, blaginja, bogastvo, optimizem. Stalno pa je ponavljal besede »svoboda«, »novo«, »upanje«, »sanje« in »zaupanje« ter populistične fraze, ki jih je potegnil iz nogometnega žargona. Recimo: ni sklenil, da bo vstopil v politiko, ampak da bo »stopil na igrišče«, hkrati pa se je razglašal za centerforja in trenerja.
Drugi politiki so govorili volivcem - Berlusconi je govoril TV-občinstvu. Drugi politiki so se oglaševali na billboardih - Berlusconi se je oglaševal na TV. Drugi politiki so prodajali programe, ideje in rešitve - Berlusconi je prodajal življenjski slog. Pojavil se je kot reklama zase - kot reklama za reklamo. Drugače od starega političnega razreda je politiko razumel kot trg, ki ga lahko obvladuješ le s sondažami, stalnimi preverjanji javnega mnenja, fokusnimi raziskavami, marketingom. Svojo predvolilno kampanjo je zmodeliral po Clintonovi predvolilni kampanji: sondaže, sondaže, sondaže. Vsak dan. Meril je odziv na vse. Na vsak svoj korak. Na vsak problem, ki je bil v zraku. S stalnimi sondažami je ugotavljal, kaj ljudje hočejo - in potem jim je povedal, kaj hočejo. Reakcija: ta človek ve, kaj hočemo! Zato ni nikogar motilo, ko so TV-programe prekinjali z neposrednimi vključitvami v njegove govore in ko je zagotavljal, da njegove TV-mreže več časa namenjajo njegovim nasprotnikom kot pa njemu. Še več, nadzoroval je 40 odstotkov tiskanih medijev, a zagotavljal, da 90 odstotkov tiskanih medijev nadzorujejo komunisti. Od tajkuna, ki je novinarjem, ki so ga kritizirali, priskrbel službe pri svojih časopisih, česa drugega niti ne bi pričakovali. Ko so februarja pri korupciji zasačili njegovega brata Paola, marca pa še Dell'Utrija in ko so mu začeli očitati poslovne zveze z mafijo, je bil že tako zasidran, da je lahko oznanil, da gre le za politično motivirano gonjo proti njemu in Fininvestu, češ da skušajo njegovi politični nasprotniki preprečiti njegovo kandidaturo. Berlusconi je bil personifikacija konflikta interesov, videti pa je bil kot alternativa, kot nov in svež obraz, prebogat, da bi kradel.

Bolje televizija kot demokracija

Predvolilno koalicijo je sklenil z Bossijevo Severno ligo, separatistično stranko, ki je nastopala proti rimski birokraciji, socialni državi in parazitskemu jugu, in Finijevim Nacionalnim zavezništvom, postfašistično stranko, ki je hotela močno državo, potemtakem s strankama, ki se organsko nista prenašali - nič, v resnici sta potrebovali le dobrega moderatorja. »Liga bo zagotovila glasove, jaz bom zagotovil TV!« In res, televizije so mu zadnji mesec in pol pred volitvami namenile 1286 minut - Achilleju Occhettu, njegovemu glavnemu tekmecu, pa štirikrat manj. Preostalim še manj. Osemindvajsetega marca je Berlusconijeva koalicija dobila volitve. Volitev ni odločila pripadnost stranki, ideologiji ali pa razredu, ampak pripadnost TV-programom - ne torej zvestoba stranki, ideologiji ali razredu, ampak zvestoba televiziji. Raziskave so bile nedvoumne: 75 odstotkov tistih, ki so televizijo gledali več kot štiri ure na dan, je volilo Berlusconija. Ali natančneje: več ko so gledali televizijo, manj jih je zanimala politika. Ljudje so se lažje identificirali s televizijo kot pa s stranko ali z ideologijo. Televizija je ubila razredno pripadnost. Berlusconi je, kot pravi Stille, sam ustvaril svoje volilno telo, in sicer s TV-programi - s telenovelami in z ameriškimi serijami, ki jih je prikazoval. Z ameriškim snom, sinhroniziranim v italijanskega. In to telo je verjelo, da lahko človek, ki ima 140 podjetij, dela zanj.
Berlusconi je v politiko res pripeljal nove obraze: v parlamentu je sedelo 50 uslužbencev Publitalie ter kopica njegovih TV-zvezd, novinarjev in komentatorjev, recimo Vittorio Sgarbi, ki je službo TV-voditelja obdržal, tako da je lahko Berlusconijeve nasprotnike sproti napadal tudi z malih zaslonov. Giuliano Ferrara, Berlusconijev telezvezdnik, je postal Berlusconijev predstavnik za tisk, Gianni Letta, ki je bil ravno v preiskavi zaradi podkupovanja, je postal šef Berlusconijevega kabineta, Giulio Tremonti, Berlusconijev odvetnik, odgovoren za davke, je postal minister za finance, Vittorio Dotti, Berlusconijev odvetnik, odgovoren za korporativne zadeve, je postal vodja poslanske skupine, Cesare Previti, Berlusconijev osebni odvetnik, pa je postal minister za obrambo, tako da je imel pod nadzorom tudi karabinjerje. Berlusconi je takoj zamenjal vodstvo prvega in drugega programa RAI, to pa zato, »ker v demokraciji javna televizija ne more nasprotovati vladi«. Toda medtem ko je svojo korporacijo spreminjal v politično vodstvo Italije, je Di Pietro preiskavo sprožil proti šefom Fininvesta, med drugim tudi proti Dell'Utriju in Fedeleju Confalonieriju. Berlusconijeva reakcija je bila logična: Di Pietra, vodjo operacije »Čista roka«, ki je stiskala številne korporacije (Fiat, Olivetti, Montedison, Falk, Armani, Versace, Ferre, Krizia itd.), je pozval, naj postane minister za notranje zadeve. Ker pa Di Pietra ni mogel kupiti, je 13. julija spremenil zakonodajo: prvič, tistih, ki so osumljeni politične in finančne korupcije, ni več mogoče aretirati, drugič, Italija ne more več zahtevati izročitve osumljencev, ki so pred preiskavo pobegnili v tujino, tretjič, mediji o preiskavah ne smejo več poročati (zagrožena je bila zaporna kazen), in četrtič, vse tiste, ki so bili aretirani zaradi korupcije, so izpustili. Italija ni niti trznila. In zakaj ne? Ker je gledala TV - svetovno prvenstvo v nogometu. Berlusconi je sprejemanje nove zakonodaje tempiral na dan tekme Italija : Bolgarija.
Italijani so bili tako prilepljeni na calcio in TV, da niso niti opazili, da se je iz arestov vsula armada skorumpirancev. Da je nekaj narobe, so ugotovili šele naslednji večer, ko je Di Pietrova tožilska skupina napovedala protestni odstop. Berlusconijevi TV-jurišniki so Di Pietra razglasili za morilca, ki ga je treba aretirati, toda javnost je bila tako zgrožena, da je moral Berlusconi zakonodajo zamrzniti. To je bil začetek konca: prvič, ob koncu novembra so tožilci sporočili, da bodo v zvezi s korupcijo zaslišali tudi Berlusconija, drugič, Italijo je zajel generalni štrajk, in tretjič, Severna liga je zapustila koalicijo, tako da je vlada ob koncu leta padla. Berlusconi je igral žrtev, obenem pa začel bitko na dveh frontah: prvič, preprečiti je moral sprejetje kakršnekoli zakonodaje, ki bi spodkopala njegov medijski monopol, in drugič, ustaviti je moral Di Pietra, da ne bi spodkopal Fininvesta. Ko je nova vlada leta 1995 razpisala referendum, s katerim je skušala Berlusconiju vzeti dve TV-mreži, so začeli njegovi TV-programi takoj svariti, da bodo Italijani izgubili svoje najljubše kvize, telenovele in serije. Jasno, zmagal je Berlusconi. Italijani imajo raje televizijo kot demokracijo.

Kar je dobro za Fininvest, je dobro za Italijo

Di Pietro, ki je v Fininvestu medtem odkril overdose korupcije (tajni fondi, tajni offshore računi, tajni računi v Švici, globoke sledi podkupovanja politikov, sodnikov in njihovih žena ipd.), je bil večji problem, zato Berlusconiju ni preostalo drugega, kot da je začel specialno vojno: lansiral je tipe, ki so trdili, da so Di Pietru dajali kredite »na lepe oči« in podkupnine. Korupcija, so vpili Berlusconijevi mediji. Iz vsega skupaj ni bilo sicer nič, Di Pietro pa je kljub temu odstopil, toda ratingi so mu tako dramatično poskočili, da mu je začel Berlusconi ponujati mesto notranjega ministra v novi vladi, medtem ko ga je začel del vodstva stranke Forza Italia snubiti, naj zamenja Berlusconija. Sondaže pa so pokazale, da hoče večina Italijanov kot novega premiera videti Di Pietra, ne pa Berlusconija. Leta 1996 na parlamentarnih volitvah ni zmagal Berlusconi, ampak Romano Prodi, toda ne zato, ker se je okrog vozil s kolesom, ampak zato, ker Berlusconiju v koalicijo ni uspelo dobiti Severne lige: stranka Forza Italia je namreč dobila toliko glasov kot leta 1994, Berlusconiju pa je uspelo v parlament spraviti vse tiste svoje ljudi, ki jim je grozil pregon zaradi korupcije ali pa poslov z mafijo. Točno, Berlusconi je bil teflonski - nič mu ni škodilo. Sploh pa, če si gledal Berlusconijeve televizije, si imel občutek, da je še vedno premier. Na Berlusconijevih televizijah ni bilo v vsem tem času - odkar je »stopil na igrišče« - niti enega prispevka o korupciji v Fininvestu in preiskavah, ki so bile sprožene proti Fininvestu. »To, česar ni na TV, ne obstaja!« Berlusconiju je uspelo »umazano kupčijo« skleniti celo z Massimom D'Alemo, nekdanjim komunistom, tedaj šefom demokratične stranke levice: skozi parlament sta spravila zakonodajo, ki je tako rekoč onemogočila pregon politične korupcije, Berlusconi pa je en passant dobil tudi jamstva, da parlament ne bo sprejel medijske antitrustovske zakonodaje in da bodo ostale kreditne linije, ki jih je uporabljal, odprte. Interesi Fininvesta so postali nacionalni interesi.
Publiko pa je čakala komedija: iz leta v leto je gledala, kako tožilci sprožajo preiskave proti Fininvestu in Berlusconiju, kako kopičijo dokaze o podkupovanju sodnikov, politikov, policije in davkarije, tajnih offshore fondih, utajevanju davkov, pranju denarja in povezanosti z mafijo, in kako se potem nič ne zgodi. Ne brez razloga, Berlusconiju je uspelo zakonodajo tako spremeniti, da so se vsi postopki vlekli kot soap opere. Te pa imajo Italijani najraje. Ko se je leta 2001 začela predvolilna kampanja, so skušali Berlusconija ustaviti, zato so na vseh televizijah prepovedali politično oglaševanje. Nič hudega: Berlusconi je 12 milijonom italijanskih gospodinjstev poslal svojo biografijo Italijanska zgodba (»pošiljka« je stala menda 100 milijonov dolarjev), Italijo prepredel s svojimi posterji, njegovi mediji pa so lansirali rezultate sondaž, ki so kazali na premočno zmago Berlusconijeve koalicije, tako da se potem številni volivci levice, prepričani, da je že vse odločeno, volitev niso udeležili. Trinajstega maja je spet postal premier, le da tokrat ni več ničesar prepuščal naključju, še zlasti ne v medijih.
Očistil je RAI, zamenjal vodstvo in urednike, dal odstaviti voditelje, ki so ga kritizirali ali pa smešili (Daniele Luttazzi, Enzo Biagi, Michele Santoro, Sabina Guzzanti itd.), izsilil zamenjave urednikov pri udarnih dnevnikih (Corriere della Sera, La Stampa), poskrbel, da so mediji povsem ignorirali knjige, ki so ga razkrinkavale, in da so intervjuje z njim delali le njegovi uslužbenci, preprečil lansiranje tretjega medijskega poola, reklame, ki naj bi šle na RAI, prekanaliziral na svoje televizije, podjetja pa prisilil, da so nehala oglaševati v časopisih, ki jih ni nadzoroval. Običajni prispevek na RAI je šel takole: začel se je z dolgo Berlusconijevo izjavo, nadaljeval z novinarjevim kratkim povzetkom stališča opozicije in končal spet z dolgo Berlusconijevo izjavo. Po izjave itak niso več pošiljali novinarjev, ampak tonce - televizije so potrebovale le še nekoga, ki drži mikrofon.
Jasno, svoje ljudi, ki jim je grozil kazenski pregon, je spet zrinil v parlament, tako da je Dell'Utri celo javno priznal, da je šel v politiko le zato, da bi se izognil zaporu. V parlament pa je zrinil tudi svoje odvetnike, da so sproti spreminjali kazensko zakonodajo in zapirali dostope do Berlusconija, obenem pa na sodišču nastopali kot njegovi zagovorniki. Če se je obrambi zazdelo, da so tožilci pristranski, recimo če so pokazali prezir do korupcije, je lahko po novem zahtevala zamenjavo kompletne tožilske ekipe! Poslancem sploh ni bilo več treba v parlament - tam so bili »pianisti«, ki so pritiskali glasovalne tipke namesto njih. Nič, italijanski parlament je postal antidemokratični glasovalni stroj.
Kako to, da Italijani Berlusconija kljub vsemu vedno znova izvolijo? Odgovori so preprosti: ker obvladuje medije, predvsem televizijo, ker je ljudem izpral možgane, ker je svoje TV-programe spremenil v drogo, ker je v Italiji več kot 5 milijonov malih Berlusconijev ali, bolje rečeno, več kot 5 milijonov malih, napol družinskih podjetij, ki delajo vse, da bi bila čim manj transparentna, da bi utajila čim več davkov, da bi čim bolj ogoljufala »parazitsko« državo in da bi se znebila čim več regulacij, in ker alternative ni več. Ali če naj parafraziram Stilleja: ko Italijani zjutraj vstanejo, preberejo Berlusconijev časopis, preden gredo spat, pogledajo Berlusconijeva poročila, vmes pa živijo v hišah, ki jih je zgradil Berlusconi, uživajo v zavarovanjih in vzajemnih skladih, ki so jim jih prodale Berlusconijeve firme, navijajo za Berlusconijev nogometni klub, gledajo serije, filme in kvize, ki jih predvajajo Berlusconijeve televizije, surfajo po spletu, ki jim ga dobavlja Berlusconijevo podjetje, hodijo v Berlusconijeve multiplekse, Berlusconijeve videoteke in Berlusconijeve trgovine. Italijani ne potrebujejo nikogar drugega. Berlusconi zadošča.