Dogovor na levici

Razlika v javnomnenjski podpori med največjo opozicijsko stranko Boruta Pahorja (SD) in koalicijsko Janeza Janše (SDS) je po zadnjih meritvah Ninamedie skorajda zanemarljiva. SD bi volilo približno 22 odstotkov vprašanih, SDS 21 odstotkov. Zadnje mesece sta sicer obe stranki pridobivali podporo, vendar Janševa SDS za odtenek bolj, tako da se je razlika med njima zmanjšala. Scenarij vsaj na prvi pogled spominja na zadnje hrvaške parlamentarne volitve, kjer so javnomnenjske raziskave vse do zadnjega trenutka kazale relativno premoč Milanovićeve Socialnodemokratske stranke (SDP), nato pa jo je v odločilnem finišu, v boju za neodločene, premagala Sanaderjeva HDZ.

Hrvaški scenarij

Hrvaški »scenarij« je nočna mora slovenske levice. Na lanskih parlamentarnih volitvah se je desna HDZ v razmeroma kratkem času z dobro lansiranimi sporočili in s premišljenimi vladnimi ukrepi nepričakovano prelevila iz poraženca v zmagovito silo. Zoran Milanović, novi predsednik SDP, je po smrti Ivice Račana še imel začetniški zagon, ko je aprila lani s svojo mladostjo in z napovedjo novih ljudi v strankarsko politiko vnesel spremembe. Bil je neke vrste hrvaški Zares in Borut Pahor hkrati. Javnomnenjske ankete so ves čas kazale njegovo prednost pred HDZ in napovedovale spremembo oblasti. Nazadnje pa spremembe ni bilo.
Davor Gjenero, hrvaški politični analitik, pravi, da je neizkušeni Milanović med volilno kampanjo naredil več napak. Med drugim se ni sam podal v boj, ampak je v imenu stranke za premiera napovedal profesorja z zagrebške ekonomske fakultete Ljuba Jurčića, ki je bil do leta 2003 minister za gospodarstvo v Račanovi koalicijski vladi, in volivci so to lahko razumeli tudi kot pomanjkanje samozavesti in resnične želje po vodenju države.
Ena izmed večjih strateških napak je bila, da je svoje glavno predvolilno orožje, program gospodarskih sprememb, lansiral že junija, kar pet mesecev pred volitvami. HDZ je tako dobila dovolj časa za odgovor. SDP je predlagala višjo obdavčitev kapitalskih dobičkov, kar je javnost v boju proti neupravičenemu bogatenju sprejela z velikim odobravanjem. Toda prihodnje mesece je sledil Sanaderjev odziv: s prodajo delnic Hrvaških telekomunikacij (T-HT) in Ine državljanom, podobno, kot je Janševa vlada storila s prodajo Nove KBM in Pozavarovalnice Sava, je število hrvaških »kapitalistov« naglo naraslo in Milanovićevo glavno orožje je izgubilo ostrino, razlaga Gjenero. K potopu hrvaške levice je nazadnje odločilno prispeval še dramaturško in sporočilno dodelan nastop HDZ, na katerega se SDP ni primerno odzivala. S kratkimi, jasnimi sporočili in stopnjevanjem pritiska v kampanji, kakršna na Hrvaškem »še ni bila videna«, je premagala levico.
Gjenero opozarja, da se lahko v Sloveniji hrvaški scenarij ponovi. Pahor je, tako kot Milanović, zagledan vase. »Iz moje perspektive je temeljna razlika med Pahorjevim in Milanovićevim položajem nekje drugje. In sicer v tem, da je Janša v Sloveniji ves mandat uničeval koalicijske partnerje in jih danes med parlamentarnimi strankami skorajda nima več. Sanader pa je ves čas svojega predsednikovanja zviševal koalicijsko vrednost HDZ.«
Odločilna prednost slovenske levice je po njegovem v tem, da je ta našla neki modus vivendi in povečala svojo »koalicijsko sposobnost«. To konec koncev kažejo tudi javnomnenjske raziskave. Razlika v javnomnenjski podpori med SD in SDS je danes skorajda zanemarljiva, razlika med njunimi »naravnimi«, levimi in desnimi, sateliti pa je velikanska. Zares in LDS obvladujeta vsaka po 7 oziroma 6 odstotkov anketirancev, stranke na desnici pa so se skorajda porazgubile. NSi, ki naj bi jo Janša »rezal kot salamo«, kakor je nedavno potožil vidni član stranke Marko Štrovs, in SLS, ki jo je zadela protitajkunska vojna, še komajda kažeta statistične znake življenja, zaradi tega bi bil namesto »krize na levici« čas za pogovor o krizi desnice.

Nova koalicija

Zdi se torej, da je levici uspelo najti ravnotežje med egoističnimi težnjami po boju za isto skupino volivcev in njenim »skupnim dobrim«. To skupno dobro se dva meseca pred volitvami imenuje Borut Pahor, ki ima ta trenutek največje možnosti za zmago. Mandat za sestavo nove vlade bo namreč dobil vodja tiste stranke, ki bo dobila največ glasov. Tako zadnje tedne opažamo zanimiv paradoks. Ob napadu Janeza Janše na SD v zvezi s političnim kadriranjem in imenovanjem veleposlanikov sta Pahorju v bran odločno stopila Katarina Kresal (LDS) in Gregor Golobič (Zares). Dala sta tudi pobudo za skupno tiskovno konferenco, na kateri so vsi trije predstavili stališča pred pokrajinskim referendumom. Po več letih krize na levici ti dogodki kažejo, da je trem levim strankam uspelo najti skupen jezik, premagati zamere in skleniti dogovor o koaliciji po volitvah.
Samo Uhan s Fakultete za družbene vede priznava, da morajo tri stranke delovati kot pri nogometu. »Žogo si morajo podajati nazaj.« Vprašanje je le, ali so tega zmožne. »Denimo Pahor, ki ni povsem prepričan, ali želi biti premier. Ali pa Golobič, ki meni, da je zanje objektivno najboljše mesto opozicija. Marsikaj je ostalo na Kresalovi in prav ona se je potem tudi najbolj artikulirano odzvala na Jelinčiča, na Mateja in Janšo,« opaža Uhan, ki pogreša več leve iniciativnosti in zgoščeno temo, ki bi poganjala kampanjo. Če tega ne bo, se verjetnost za hrvaški scenarij povečuje.
»Ni dovolj le, da zmagaš, moraš biti tudi dovolj kredibilen partner, da sestaviš vlado,« odgovarja podpredsednik SD Igor Lukšič. »Janši ne pomaga, če zmaga in dobi sam 40 odstotkov, ker ne bo imel komu vladati. Niti s kom. In to je njegov način. Misli, da bo lahko en del postrelil, drugi del pa pokupil. A to je nemogoče. Janša z legalnimi sredstvi ne more več sestaviti vlade.« Lukšič ne verjame, da bi se lahko na Slovenskem ponovila hrvaška zgodba, tudi zato, ker je v Sloveniji zamera Janši veliko večja, kot je bila zamera Sanaderju na Hrvaškem. Poleg tega je Milanović prišel na politično prizorišče šele pol leta pred volitvami, to pa naj bi mu nazadnje zmanjšalo možnosti za zmago. V Sloveniji pa je Pahor od vseh na levici najbolj prepoznaven. »Ima najvišjo stopnjo kredibilnosti. Je pa zato kot letalonosilka. Obrača se zelo počasi, kar je pri ljudeh, ki so ravnokar prišli v politiko, dosti lažje.

Kresalova in Golobič

To, da so se tri stranke zadnji mesec poenotile, naj bi bil velik korak naprej, ki dokazuje, da je levica dozorela, pravi Katarina Kresal, prvakinja LDS. Tri stranke na levici naj bi dojele, da je nujno treba zamenjati tiste, ki vodijo državo, predvsem pa, da nihče ne more vladati sam. »Že od začetka tega leta sem se tudi sama trudila, da bi na levici našli skupen jezik, in zdaj res lahko rečem, da smo ga in da smo si zelo odkrito povedali, da po volitvah želimo sodelovati in skupaj sestaviti vlado. Naša absolutna prednost v primerjavi s Hrvaško je, da držimo skupaj. In če se po naključju zgodi, da Janša za kakšen odstotek zmaga, zaradi svoje destruktivnosti, ki jo je kazal zadnja leta, ne bo mogel sestaviti koalicije,« je prepričana Kresalova.
Glede na to, kakšen način dela in vodenja so videli v Janševi vladi, si v LDS ta hip ne predstavljajo, da bi v njej lahko sodelovali. O tem zato ne razmišljajo. Notranje spore so rešili in po štirih letih odločitev za tesnejše sodelovanje s strankama Zares in SD ni več težka. Vrednostno naj bi bili sedaj še bliže. »Svoje dosedanje sodelovanje smo sedaj nadgradili še s sodelovanjem prvakov strank,« pravi Kresalova.
Najučinkovitejši protistrup hrvaškemu scenariju je, da se ne stavi na enega samega konja. »Če bi Milanović imel partnerja, s katerim bi lahko sestavil koalicijo, Sanaderju relativna večina ne bi pomagala. V tem je moč,« razlaga Golobič. Ker so ta trenutek na levi strani tri stranke v razmeroma normalnem razmerju, se ne more zgoditi tisto, kar je doživela desnica - na njej je Janša kot vampir izsesal NSi in SLS.
Golobič priznava, da je ohranjanje razmerja med tremi strankami težavno. Tudi njemu ves čas očitajo, da »objektivno« dela za Janšo, ker naj bi bil Pahorju jemal volivce. »Toda moja poanta je, da obstaja skupina volivcev, ki ne kupijo tega - ali Pahor ali Janša. Ne marajo Janše in jih ne navdušuje Pahor. Ti volivci pa so lahko odločilni.«
Njegova teza je, da je zamenjava Janeza Janše nujen pogoj, da v Sloveniji doživimo spremembe. Ni pa to zadosten pogoj. Stranka Zares bi po njegovem dobila več volivcev, če bi na svojo zastavo izobesila »ne-Janšo«, to naj bi bil tudi glavni razlog za povečanje podpore Pahorjevi SD. »Zdi pa se nam pomembno obdržati margino volivcev, ki so bolj zahtevni, ki vedo, da zamenjava enega obraza z drugim ni dovolj. Zares je nova stranka, ki se šele poskuša uveljaviti na zemljevidu. Egoistično gledano bi bil za nas v naslednjem mandatu scenarij opozicije najugodnejši, vendar se na to ne moremo omejiti in smo pripravljeni prispevati h koaliciji,« pravi.
Tudi Pavle Gantar (Zares) ponavlja, da je glavna težava stranke Zares v tem, da se medijski prostor zožuje na dva - obe, RTV in POP TV, načrtujeta denimo soočenja med dvema najmočnejšima, Pahorjem in Janšo. »Naša zadrega je, da poskušamo razpreti prostor, da se izbira ne zoži na dva, čeprav glede Pahorja nimamo dvomov.« Tri leve stranke se sedaj dopolnjujejo: SD želi »benevolentno« državo, LDS liberalno ekonomijo, Zares pa računa na tretji sektor, nevladne organizacije, civilno družbo in postavlja ekološka vprašanja.
Jožef Školč, predsednik poslanske skupine LDS, želi spomniti, da so tri stranke na levici vseeno v različnem položaju, bodisi po predzgodovini bodisi po izkušnjah, ki jih imajo z Janšo. Čeprav Golobič trdi, da njegova stranka uvaja novo politiko, se je okrog njega zbral del nekdanjega jedra LDS. Zares in SD imata poleg tega za seboj pečat dogovora o nenapadanju. »To so pomembne stvari, ki jih ne pozabljamo.« Potem je tukaj še Tone Rop, ki se je z Golobičem spoprijel za staro LDS in jo razklal, preden je prišel Jelko Kacin. In končno Pahor, ki je sodeloval z Janšo pri rušenju LDS, ki je še pred meseci »prevzel« Gasparija in ki je še v prejšnjem mandatu desnici omogočal preživetje. Školč se spominja referenduma o izbrisanih. »To so vse normalne stvari, vendar pa jaz razmerja med tremi strankami razumem skozi kontekst dolgih zgodb,« pravi.

Borut Pahor

Je zgodbe o krizi na levici res konec? Borut Pahor pravi, da se je o krizi na levici govorilo, ko se je socialna demokracija začela odlepljati od tal, zato je te razprave dojemal, kot da njegove stranke niso nikoli jemali za resno politično silo, ampak pogosto zgolj kot »topovsko hrano LDS«. Tri stranke na levici pripadajo dvema miselnima tokovoma: SD je članica evropskih socialnih demokratov, LDS in Zares spadata med evropske liberalce. »Želel sem si, da bi socialdemokracijo tudi v Sloveniji pripeljal v položaj, ki ga ima na Zahodu: to pomeni, da je politični hegemon levosredinskega prostora.«
Ta hip je za Pahorja bistveno dvoje. Prvič, da premaga stranko Janeza Janše, ob hkratnem razumevanju želje drugih dveh strank, LDS in Zares, da tudi oni dve dobita dovolj podpore. Ne želi storiti ničesar, kar bi oviralo možnosti, da se »LDS in Zares politično razigrata«, pomembno pa je tudi, da njegova stranka iz igre izstopi kot relativni zmagovalec. Po njegovem postajajo pogledi treh strank na levici vse enotnejši in Pahorju se zdi očitno, da tudi Zares in LDS ne želita sodelovati z Janšo. »Skozi pogovore, ki so se mimo oči javnosti zvrstili periodično v vseh treh strankah, zdaj v eni, drugi in tretji, smo se sporazumeli, da smo bolj zavezniki kot tekmeci,« pravi Pahor. Vendar tri stranke pisnega sporazuma o koaliciji nimajo. »Naša ambicija je, to povem, ne da bi imel mandat Golobiča in Kresalove, da mi trije sestavimo vlado.«
Zelo zgodaj in po mnenju kritikov celo prezgodaj je Pahor glasno povedal, da bi sodelovanje s stranko Janeza Janše pomenilo negativno sinergijo. Janši je po njegovem treba priznati dvoje: »Tudi če so dejstva drugačna, potem oni rečejo: toliko slabše za dejstva. Ne moreš jim preprečiti, da ne bi delali svojih zaključkov. Janša gre kot tank naprej.« Utegne se zgoditi, da bo Janša s takšno manipulativno politiko v predvolilnem času uspešen. Toda če bo sedaj zmagal na način, ki bo precej konflikten, ne bo imel s kom v koalicijo.
Kaj pa, če se bo po volitvah zaradi nepripravljenosti levice, da sodeluje z Janšo, začela politična kriza? »Kar smo rekli, smo rekli: nobene okoliščine ne govorijo o tem, da bi bili interesi države tako ogroženi, da bi terjali veliko koalicijo,« odgovarja Pahor. Velike koalicije se ne obnesejo. »Morda se bodo po volitvah nenadoma začele razprave o tem, da je potrebno sodelovanje. A bo treba reči: so se pred volitvami in med njimi stvari kaj spremenile? Če je bilo to sodelovanje nujno, zakaj je bilo treba pred volitvami voditi tako surov boj? Ne, danes nimamo takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bila nujna velika koalicija,« vztraja Pahor.
Če so se torej tri stranke na levici na sestankih, ki so bili očem javnosti skriti, zadnje mesece dogovorile o sodelovanju in če vse tri zatrjujejo, da s sedaj najmočnejšo koalicijsko stranko tudi po volitvah ne bodo sodelovale, kaj potem še ostane SDS?
Pahor, Milanovićev osebni prijatelj, se strinja, da so bili pred hrvaškimi volitvami tudi v taboru SDP prepričani, da bodo zmagali. »Vendar jaz tega nisem pričakoval.« Prvič zaradi izbire mandatarja in drugič, ker je Milanović še potenciral surovo Sanaderjevo negativno kampanjo. »Njegove izjave, sarkastične ali hudomušne, niso vlivale zaupanja. Recimo izjava, da je vladni program HDZ nepotrebno dolg in bi lahko pisalo le zbogom, Hrvaška.« Hrvaški scenarij po njegovem v Sloveniji ni mogoč. Tudi če se pri nas postavljajo vprašanja o kompetentnosti njega kot voditelja, je dobro, da ljudje še vedno vedo, da pri projektu sodelujeta LDS in Zares, pravi Pahor.