Za nami bi ostale jablane in osiromašeni uran.

Alan Weisman je predstojnik Oddelka za mednarodno novinarstvo na Univerzi v Arizoni, kjer pa ne poučuje le novinarstva, ampak se ukvarja tudi z latinskoameriškimi študijami. Je pisec več knjig, njegova zadnja, Svet brez nas, pa je postala mednarodna uspešnica in je prevedena že v trideset jezikov. Izid knjige so tako rekoč vsi glavni ameriški mediji pospremili z izjemno pozitivnimi kritikami, prejela pa je tudi več nagrad. Časopisa Time Magazine in Entertainment Weekly sta jo razglasila za najboljšo knjigo leta 2007, iTunes pa ji je podelil naslov najboljše avdioknjige za isto leto. Knjiga se ukvarja s tem, kako bi se razvijalo življenje na našem planetu, če bi ljudje nenadoma izginili, in kaj bi se zgodilo s človekovo zapuščino. Weisman je odgovore na ta vprašanja iskal po vsem svetu in opravil intervjuje s številnimi znanstveniki ter strokovnjaki za geologijo, arheologijo, biologijo, kemijo, arhitekturo, jedrsko fiziko in tako naprej. Njegova knjiga bo predvidoma oktobra izšla tudi v slovenščini pri založbi Modrijan.

Kakšen bi bil svet, v katerem ne bi bilo več ljudi?

> Gre predvsem za vprašanje, kako bi narava napredovala, če na svetu ne bi bilo več nenehnega človekovega vmešavanja v okolje. V knjigi Svet brez nas sem zato poskušal razložiti, kako smo se ljudje postopoma ločili od naravnega okolja, to pa sem združil s prikazom propada sprva posamezne hiše in nato celotnih mest, saj je dejansko treba podreti zidove, s katerimi smo se ogradili od narave. Ideja knjige je v tem, da brez človeka na obzorju vidimo, kaj vse še živi okoli nas. Ko to vidimo, se lahko vprašamo, koliko časa bi narava potrebovala, da bi izničila vso našo zapuščino. Zaradi nas je resda izumrlo kar nekaj vrst rastlin in živali povsod po planetu, vendar bi jih narava nadomestila z novimi oblikami življenja. Vedno je bilo tako.

Eden izmed zanimivejših naravnih eksperimentov, ki jih prav zdaj lahko opazujete v ZDA, je zagotovo New Orleans, ki ga je leta 2005 uničil orkan Katrina.

> Pri tem je seveda treba poudariti človeško tragedijo, vendar ne moremo mimo tega, da ljudje pogosto gradimo mesta tam, kjer jih narava ne bo dolgo prenašala. Ko že omenjate New Orleans, bil je zgrajen v delti reke Misisipi in pod ravnjo morske gladine. Tokovi v delti se nenehno spreminjajo, ker reka naplavlja, in v zadnjem stoletju so ljudje gradili prekope ter nasipe, da bi tokovi v delti Misisipija ostali nespremenjeni in bi se mesto lahko razvijalo ob njih. Vendar z vsemi temi človeškimi posegi v okolje, med njimi je bil marsikateri nepremišljen, ne moremo nadzorovati delovanja narave, zato si je v New Orleansu zlahka utrla pot.
In res, ko se je umazana voda umaknila iz New Orleansa, je v številnih delih mesta spet zavladala narava. Že nekaj časa lahko opazujemo, kako rastline zavzemajo zapuščene hiše, avte, celotne ulice. Tako bo tudi - če ljudje izginemo. Narava bo sčasoma prevzela vse, kar smo ustvarili.

Vas je kakorkoli presenetilo, kako hitro je narava začela zavzemati velike površine New Orleansa?

> Da, nisem bil toliko osupel nad tem, kaj se je zgodilo, ampak bolj nad hitrostjo celotnega procesa. Toda pri svojih raziskavah po vsem svetu sem imel priložnost vedno znova videti, kako neverjetna je življenjska sila in kako hitro si opomore ne glede na to, kako močno smo jo ljudje ali kaj drugega prizadeli. To vidimo ob naravnih katastrofah. Pred nekaj leti je denimo izbruhnil vulkan Sveta Helena v zvezni državi Washington in narava okoli njega je bila povsem uničena - do naslednje pomladi. Ali pa Černobil in druga kontaminirana območja, kjer je življenje najprej izumiralo, vendar se je narava vselej prilagodila in se nato razvijala naprej. V Angliji sem obiskal kraje, kjer uporaba mineralnih gnojil, herbicidov in pesticidov v praksi traja najdlje na svetu, zastrupljanje prsti traja že 160 let in je uničilo ogromno dobrih stvari v zemlji do točke, ko je bilo ogroženo tudi človekovo zdravje. Vendar kljub osiromašenosti tamkajšnje prsti vidimo, da na zapuščenih tleh uspevajo rastlinske vrste; lahko jih pojmujemo kot plevel, vendar je to življenje, ki se vrača.

Kaj bi se po našem nenadnem izginotju zgodilo z večjimi mesti?

> V knjigi govorim o New Yorku, vendar si podoben scenarij lahko predstavljate tudi za Ljubljano. Sprva bi se zamašila kanalizacija zaradi odpadkov, kot so plastične vreče in papir. Svoje bi dodalo listje z dreves v parkih in tako bi kmalu dobili stoječo vodo. Sčasoma bi v razpokah v asfaltu začele poganjati rastline, tudi drevesa, katerih korenine bi naprej lomile asfalt. Prej ali slej bi se pripetilo, da bi strela udarila v eno od dreves. V tem novem gozdičku bi nastal požar in bi zajel tudi hiše in druga poslopja, s čimer bi v tla prišlo še več ogljika, to pa bi dodatno obogatilo prst in omogočilo nadaljnjo bujnejšo rast. Veliko stavb je zgrajenih iz cementa in jekla, to pa bi brez rednega vzdrževanja vedno hitreje rjavelo, poslopja bi se rušila in v tla dodajala kalcijev karbonat, ta pa bi spet zagotovil večjo raznovrstnost rastlin, ki bi preraščale mesto.

V knjigi opisujete primer New Yorka, kjer je položaj dodatno zapleten, saj morajo v tem velemestu nenehno vzdrževati vodne črpalke, ki preprečujejo, da bi voda poplavila podzemno železnico in kanalizacijski sistem.

> Da, na otoku Manhattan je bilo nekoč več ducatov rek ter potokov, in ko so ljudje začeli ravnati teren za postavitev mesta, so rečne struge zasuli. Poleg tega je na tem območju ogromno padavin in ljudje so zgradili ogromen kanalizacijski sistem za odvajanje vode, torej sistem, ki posnema naravo. Vendar nikoli ne moremo biti tako učinkoviti kot narava. Potem so prebivalci še dodatno zapletli vse skupaj z gradnjo predorov za podzemno železnico, ki so speljani pod kanalizacijo. Skoraj 800 črpalk mora nenehno odvajati vodo, da ne bi zalila celotnega podzemnega kompleksa, in te črpalke delujejo na elektriko. Brez vzdrževanja ljudi bi voda v nekaj dneh poplavila predore in kanalizacijo. Temelji, na katerih stojijo ulice, bi začeli rjaveti in bi se po mnenju inženirjev sesuli v dvajsetih letih, z njimi pa bi se pogreznile celotne ulice. Na površju Manhattna bi se tako znova pretakale reke in prav kmalu bi v teh vodah zavladalo življenje, nov ekosistem.
Poslopja na Manhattnu imajo izredno trdne jeklene temelje, vendar jeklo ni zelo odporno proti vodi in bi se sčasoma začelo razkrajati, s tem pa bi se zmanjšala trdnost nebotičnikov. Ob orkanih, ki jih je in jih bo New York doživljal, bi se polagoma začelo nagibanje in rušenje teh poslopij in za seboj bi potegnila še druge stavbe. Menim, da bi čez 500 let na ruševinah mesta New York spet rasel bujen gozd.

Kaj bi se zgodilo z velikimi človekovimi arhitekturnimi dosežki, kot so na primer Panamski prekop in številni jezovi širom po svetu?

> Nobeden od teh velikih projektov ne bi zdržal prav dolgo. Obiskal sem Panamski prekop, da bi si ogledal kraj, kjer se ljudje po svoje upiramo tektonskim premikom. Pred tremi milijoni let sta se Južna in Severna Amerika združili in mi smo ju spet ločili. To smo naredili na tropskem območju, kjer tečejo ogromne reke, in ob gradnji Panamskega prekopa smo morali postaviti še veliko jezov, da smo obrzdali vse te reke. Vendar so jezove pogosto dobesedno prestopile in začele Panamski prekop spet polniti z blatom in drugimi naplavinami, zato smo morali s časom graditi vedno večje jezove in jih pomikati vse bolj v notranjost celine. Pogovarjal sem se z inženirji, ki jih morajo nenehno utrjevati, in zatrdili so mi, da bi brez njihovega vzdrževanja vsi ti jezovi popustili v nekaj letih. Ko bi se to zgodilo, bi bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bi se Ameriki spet združili.
Enako ranljivi so vsi veliki jezovi na svetu. Primer s Kitajske, ki so jo nedavno prizadeli potresni sunki, to še dodatno potrjuje. Vendar tudi če ne upoštevamo potresov, lahko z vso gotovostjo predvidevamo, kako bi jezovi popustili. V umetnih jezerih reke odlagajo usedline in čez čas bi se jih nabralo toliko, da bi se voda začela prelivati čez robove jezov. Nastali slapovi bi spodjedali njihove temelje in celotna konstrukcija bi se prej ali slej sesedla.

Za seboj pa ne bi pustili zgolj ruševin nekoč velikih mest in arhitekturnih dosežkov, temveč tudi ogromno umetnih snovi, kot so kemikalije in plastika. Kaj bi bilo s tem?

> Da, ravno plastika me je med raziskovanjem najbolj osupnila. Gre za povsem novo snov. Obstaja več vrst plastik, različnih konfiguracij z različnimi atomi, kot na primer z žveplom, a vse temeljijo na ogljikovodiku. Mikrobi, ki se prehranjujejo z ogljikovodiki, na tako zapleteno sestavo še niso naleteli in je tudi ne znajo razkrojiti. Eden od strokovnjakov za plastiko je povedal primer: ko se je na zemlji prvič pojavi lignin, iz katerega je sestavljen les, ga mikrobi, ki do takrat še niso naleteli na lignin, sprva tudi niso znali razkrojiti. Tako so prva drevesa ostala nedotaknjena, s časom, ko so bila stisnjena pod vedno več plastmi zemlje, pa so se spremenila v to, kar danes imenujemo premog. Enako bo s plastiko. Dokler se mikrobi ne naučijo prehranjevati s plastiko - in prav gotovo se bodo naučili -, se bo plastika nalagala podobno kot prva drevesa in se ohranila kot fosilni zapis nekega časa.

Plastika se sicer še ne razkraja, se pa razgrajuje. Kaj to pomeni za okolje?

> Morski biologi iz Anglije so po desetletjih analiziranja strukture obalnega peska ugotovili, da je v njem delež plastike vedno večji, delci te pa vedno manjši. S plastiko je podobno kot z erozijo gorovij, ves material se steka v morja, le da je proces pri plastiki veliko hitrejši. Pri raziskovanju sem naletel na dva osupljiva podatka. Prvič, v naših oceanih je več 'otokov' plastike, največji je v Tihem oceanu in je velik za manjšo celino. Drugič, sonce in valovanje plastiko razgrajujeta na vedno manjše delce, te pa organizmi zamenjujejo za hrano. Zaradi razgrajevanja niso ogrožene le večje ptice, želve in ribe, temveč tudi vedno manjši, a pomembni prebivalci oceanov in morij, na primer meduze, ki filtrirajo vodo.

Plastika v morju privlači tudi strupe.

> Tako je. Plastika deluje kot goba. Veliko molekul, za katere si želimo, da jih ne bi bili razvili, kot so PCB-ji, se bo prilepilo na plastiko. Žival sicer plastiko, potem ko jo pogoltne, izloči, vendar skupaj z njo zaužije izjemno koncentrirano vsebnost takih molekul in te ostanejo v organizmu. Pri polarnih medvedih, pri katerih najdemo PCB-je tudi v materinem mleku, opažamo spremembe genske zasnove. Enako velja za ribe. Plastika preprosto omogoča koncentracijo kemikalij, ki bodo vplivale na spremenjeno podobo življenja v oceanih.
V zadnjih sto letih smo torej povzročili kar nekaj zmešnjave in za številne kemikalije sploh ne vemo, ali jih narava lahko uniči. Edino, kar lahko predvidimo, je, da se bodo nekatere ujele v zemljine sloje in ostale zakopane pod površjem, druge pa bodo krožile po zraku in morju in organizmi se bodo morali nanje privaditi ali pa bodo zaradi njih izumrli. Vsekakor je neizpodbitno, da ne moremo imeti realne predstave, kaj se bo zgodilo, saj za to potrebujemo nadzorovani eksperiment. Ker pa je danes ves svet eksperiment in nič ni ostalo nedotaknjeno, pomeni, da niti tega ne moremo imeti.

Če so plastika in druge kemikalije takšna težava za okolje, kakšno grožnjo pomeni zanj šele osiromašeni uran?

> Uran je zelo zapletena stvar. To, kar imenujemo osiromašeni uran, je dejansko sestavina izstrelkov, ki jih ZDA uporabljajo v Iraku in so jih uporabljale tudi drugod po svetu. Razpolovna doba osiromašenega ura je okoli štiri milijarde let, kolikor naj bi še trajala življenjska doba našega planeta. Nepopravljiva škoda je bila okolju s tem že storjena.
Naslednja stvar, ki jo je treba upoštevati, je, da je nujno tudi stalno človekovo vzdrževanje jedrskih reaktorjev, saj jih je treba hladiti. Brez nas bi izbruhnili požari, zaradi katerih bi v okolje prišlo ogromno škodljivih snovi. Na svetu imamo več kot 440 jedrskih elektrarn in večina jih ima več reaktorjev. V Černobilu je zgorel le en reaktor in vemo, kako hude so bile posledice za okolje. Resda si je narava opomogla, toda ali bi si opomogla po gorenju več sto Černobilov .... Verjamem, da bi to megakatastrofo kaj preživelo, vendar bi bil to zagotovo eden največjih dogodkov za naš planet.

Človek je za svoje potrebe udomačil številne živali. Kaj bi se zgodilo z njimi?

> Nekatere udomačene živali se ne bi najbolje znašle brez ljudi, recimo psi, ti so postali preveč odvisni od ljudi. V ZDA imamo divje pse, imamo kojote, volkove in te vrste bi najbrž kmalu prevladale nad domačimi psi. V Evropi je enako. Mačke so veliko bolj iznajdljive živali. Človeka sicer sprejemajo kot nekoga, ki jim zagotavlja varen habitat, vendar se niso pustile udomačiti tako zelo kot psi. Pri mačkah še vedno opazimo prvinski nagon po lovu. Kjerkoli najdemo udomačene mačke, ki so jih recimo lastniki zapustili, vidimo, da znajo preživeti, bodisi v mestu ali na podeželju. Govedo, ki je bilo pred udomačitvijo zmožno preživetja, bi sedaj brez zaščite ljudi hitro podleglo predatorjem. To seveda ne velja za še vedno divje govedo. Vzemite samo primer bizona, ki je izjemno okreten in sposoben obrambe. Brez vmešavanja ljudi bi ta žival spet zavladala prerijam severnoameriške celine.

»Udomačili« smo tudi veliko rastlinskih vrst. Kaj bi se zgodilo z njimi in kako bi denimo gensko spremenjeni organizmi preživeli v nenadzorovani divjini?

> Zgodilo bi se nekaj podobnega kot pri živalih. Seveda bi se številne domorodne rastline znašle bolje od prinesenih vrst. Tiste vrste torej, ki potrebujejo stalno človekovo nego, se ne bi obnesle in sorodne vrste, ki so bile v nekem okolju že pred človekom, jih bi premagale. So pa tudi nasprotni primeri, recimo primeri rastlin, ki so sposobne izjemno hitre kolonizacije novih okolij. V ZDA je takšna japonska rastlina kudzu, ki je bila tja prinesena pred približno dvesto leti in zdaj prekriva jug ZDA, ker tam ni škodljivcev, ki bi jo po naravni poti redčili, kot jo na Japonskem. Vsekakor je jasno, da bi bil rastlinski svet po našem izginotju videti približno tako, kot je bil videti pred nami, vendar bi se naš vpliv nanj poznal. Nekatere rastline, ki smo jim deloma spremenili gensko zasnovo, bi se ohranile in se razvijale naprej. Tako bi recimo sadno drevje, jablane in podobne kulture, ostalo kot neke vrste spomenik, ki so ga za seboj pustili ljudje.

Preučevali ste tudi, kako se je človek ločil od narave, pri čemer ste se opirali na t. i. afriški paradoks. Za kaj pravzaprav gre?

> Kot vemo, se je homo sapiens pojavil v Afriki in sčasoma osvojil še druge celine. Prihod homo sapiensa na druge celine je vedno spremljalo izumrtje velikih sesalcev in dejansko je več teh vrst preživelo le v Afriki. To je paradoks, o katerem govorim. Zakaj so vsi večji sesalci preživeli ravno na celini, kjer se je rodil človek? Razlog tiči v tem, da smo se ljudje in veliki sesalci v Afriki razvijali drug ob drugem; živali so se tako privadile na novega predatorja in se kmalu naučile, kako se mu izogniti. Enako, kot so na primer zebre in podobne živali razvile obrambne mehanizme pred napadi levov.
Drugo vprašanje, na katero sem poskušal najti odgovor, je, zakaj se je človek sploh razvil, a odgovora nanj še nisem našel. Kot vemo, ima homo sapiens skupne prednike s šimpanzi, vendar se je pred približno šestimi do osmimi milijoni let bodoči človek začel ločevati od opice. Najverjetnejši razlog za ta dogodek je vremenska slika tistega časa. Ledene dobe so si sledile druga za drugo, v Afriki pa so najbolj vplivale prav na krčenje gozdov. V teh gozdovih je takrat potekal boj za preživetje, boj za naravne vire, in tiste opice, ki so boj izgubile, so bile dejansko izgnane na širne planjave. Tako so se naši predniki znašli v savani in se morali spoprijeti z novimi grožnjami. Na srečo vseh nas so nekateri izmed njih preživeli in se sčasoma razvili v homo sapiensa.

Če torej velja, da so nas šimpanzi enkrat že premagali, bi bila ta vrsta lahko naravna naslednica naše vrste?

> Če bi se kateri od primatov izkazal za dovolj uspešnega, da nas nasledi na našem mestu, bi bil to najbrž pavijan. Kakor nekoč mi je pavijan edini primat, ki je sposoben preživetja v savani in gozdu. Ampak tu bi poudaril, da se narava in njena raznovrstnost nenehno obnavljata, nikoli pa ponavljata. Življenje, ki se stalno obnavlja, po vsakem množičnem izumrtju, doslej jih je bilo pet, postreže s povsem novo dominantno vrsto. Tako je v bistvu nemogoče predvideti, katera življenjska oblika bi zavladala svetu po naslednjem množičnem izumrtju, s katerim bi izginili tudi ljudje.