24. 7. 2008 | Mladina 30 | Kultura
Lila Prap
Tista arhitektka, ki je s svojimi ilustracijami osvojila Japonsko
Lila Prap pred svojo hišo z dvema ilustracijama, za kateri ni prejela honorarja in jih je raje prenesla na platno, ter mačkom Sigmundom.
© Miha Fras
Zakaj se hijene smejijo? Ker niso čisto pri pravi. Ker so otročje. Ker jih žgečka, ko bose hodijo po travi. To so le nekateri izmed odgovorov, ki jih slikanica Lile Prap ponuja na vprašanje Zakaj. Njene živali, ki jih s kredo riše na črno podlago, so v teh dneh preplavile japonski televizijski program. Znašle so se na brisačah, ravnilih, svinčnikih, skodelicah in krožnikih, s katerimi Japonci opremljajo vrtce. Za bolne otroke so odprli Lilino hišo, opremljeno z njenimi slikami. Nedavno je Lila Prap, sicer Lilijana Praprotnik Zupančič, sodelovala tudi v japonskem dokumentarcu »Rešimo planet«, kjer je nastopalo pet Japoncem najbolj ljubih ilustratorjev. Lila je na Japonskem ikona, tudi dobesedno, saj se njena karikatura pojavi v vseh epizodah risanke. Prav tako njena z bršljanom zaraščena hiša v Šmarjeti in njen črni maček Sigmund.
Lila je arhitektka, ki je svojo delovno kariero začela v arhitekturnem biroju. Njen mož, ki je danes likovni terapevt v psihiatrični bolnišnici, je takrat kot svobodni umetnik risal karikature za različne časopise. »Ko sem videla, da on zasluži skoraj več kot jaz, ki hodim vsak dan v službo, sem rekla, da bom tudi sama poskusila, saj me je to vedno malo privlačilo.« Tako je Lila v tabloidu Kaj začela objavljati Fanči. Tema: seks. »Moja Fanči je bila križanec med kuro in žensko. Lotevala sem se seksualnih tem, tako bolj za hec, ni bilo hardcore. Glavni problem Fanči je bil, da je bila vedno potrebna.«
Potem je začela risati šaljive risbe za otroke in pisati pravljice, ki jih je ilustriral kar njen mož. »Potem se možu ni več ljubilo ilustrirati, pa sem začela risati kar sama.« A če ne bi pri možu videla, da se od tega da živeti, ne bi zbrala dovolj poguma, da pusti službo in se poda v biznis, kjer zaslužiš toliko, kolikor prodaš. »Zdaj sem že skoraj 20 let freelancer, kar je za živce že kar dolga doba. Stalno namreč cvikaš, ali boš preživel ali ne. Ni lahka stvar.«
Lilo je pot zanesla tudi v industrijsko oblikovanje. V Gorenju je oblikovala risbe živali, ki jih ponavadi vidimo na notranji strani vrat zamrzovalnika ali hladilnika. »Ker so bolj osnovnih oblik, sem se takrat naučila risati živali z enostavnimi linijami. To znanje sem lahko kasneje uporabila v knjigah. Tako sem iz Fanči preklopila na živali, vse je šlo v logičnem zaporedju in za te knjige mi čisto vse, kar sem počela v življenju, pride prav.«
Lila je nekaj časa za revijo Ciciban risala nežne risbice, kjer je uporabljala akvarele. Nato pa ji je mož predlagal, naj poskusi risati z levo roko, njeno »prvo« roko. »Veste, v vrtcu je bila leva roka 'grda roka', zato sem se morala naučiti uporabljati desno.« Z levo roko so začele nastajati bolj žive močne slike in to je bilo za Lilo še eno od naključij, ki so jo pripeljala do današnjega uspeha.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.