James Der Derian, ameriški guru mednarodnih odnosov

James Der Derian je eden najbolj kontroverznih preučevalcev odnosov med državami. Kariero je začel z odmevno študijo o tem, kakšne posledice ima razmah antidiplomatskih vohunskih tehnik in obveščevalnih služb na mednarodno skupnost. V zadnjem desetletju se je pod vplivom ameriških vojn lotil študija virtualnih vojn in vpliva simulacij na resničnost. Je vodja Watsonovega inštituta za mednarodne ra-ziskave na Univerzi Brown v ZDA, v Ljubljani pa se je udeležil konference WISC, ki je potekala na FDV. Ker je prepričan, da v postpostmodernem času sveta ne razumemo več skozi pisano besedo, ampak predvsem skozi vizualne reprodukcijske tehnike, namesto da bi pisal knjige, rad zrežira kak dokumentarec. V zadnjem, denimo, predstavlja vlogo sociologov ali antropologov v ameriškem vojaškem aparatu.

Kaj bodo prinesle letošnje ameriške predsedniške volitve?

> Zaradi prihajajoče recesije v ZDA in po svetu veliko ljudi meni, da se bomo v tekmi med McCainom in Obamo odločali o prihodnji gospodarski politiki. Toda lahko vam zagotovim, da bi morebitni teroristični napad na Ameriko septembra ali oktobra tehtnico prevesil v prid McCainu, ki je zagovornik nacionalne varnosti. Zaradi tega sem prepričan, da se odločamo predvsem o tipu ameriške zunanje politike.

Oktobra pričakujete teroristične napade?

> Oktobra, pred novembrskimi volitvami, smo vedno pripravljeni na presenečenja.

Je teorija zarote, po kateri naj bi za 11. septembrom stala ameriška politika, že pozabljena?

> V ZDA so vedno obstajale težnje h konspirativnemu razmišljanju. Želimo verjeti, da so stvari pod nadzorom. Če ne drugače, da potek dogodkov nadzorujejo vsaj sile zla. Toda bojim se, da za zaveso ni čarovnika ali skrivnostne CIE znotraj CIE, ampak zgolj zgodovina in naša polpretekla zunanja politika, ki je v bistvu ustvarila bin ladne. Vemo, da so ZDA med sovjetsko zasedbo Afganistana upornikom, torej pripadnikom džihada, za širitev njihovih zamisli zagotavljale celo medijski trening, in fundamentalisti to sedaj s pridom uporabljajo.

Se bodo z nastopom novega ameriškega predsednika začele spremembe? Bi bilo za civilizacijski napredek ZDA bolje, če bi dobile predsednico?

> Zgodovinsko so bile ZDA vedno rasistična in seksistična država, tako da smo z izbiro med Hillary Clinton in Osamo ... oprostite Obamo ... Neverjetno je, koliko komentatorjev zameša njuni imeni. Prej ste mi pokazali naslovnico New Yorkerja, kjer je Obama narisan kot Osama. Mislim, da so se nam te karikature v Ameriki vtisnile v podzavest. Vsi se neprestano motimo: Osama in Obama. Če se vrnem: da, mislim, da je to napredek. Vendar si ne delam utvar, da gre za zelo odločilen korak naprej. Osebnosti spreminjajo zgodovinske okoliščine, velja pa tudi nasprotno. Torej Bin Laden in Hillary ... O, moj bog, spet ...

Osama je že, Obama pa morda še bo pustil globoke sledi v ameriški družbi. Vas niso še pod Osamo na enem od predavanj po napadu na Irak zaradi vašega razmišljanja skorajda pretepli?

> Da, šlo je za precej resne grožnje. Kot po naključju sem tretji dan invazije na Irak nekje na jugu, v Severni Karolini, predaval o vojni in medijih. Predavanje sem začel z besedami, da nam bo za to vojno še žal, da je to neumna vojna, ki nas bo stala ogromno denarja in zaveznikov. Večina Američanov je tedaj očitno potlačila v podzavest znano dejstvo, da nam vlade navadno lažejo in da se odpravljamo na še eno avanturo, kakršne so bile Prašičji zaliv, Vietnam, Watergate. Že če bi se spomnili zgolj teh primerov, bi morali biti glede vojne v Iraku v dvomih. Toda številni moji kolegi, strokovnjaki za mednarodne odnose, so ostali nevtralni ali pa so vojno celo podpirali. Le malokdo ji je nasprotoval. Nad tem sem bil zelo razočaran.

Toda pretepsti so vas hoteli študenti?

> Med predavanjem nisem vedel, da v predavalnici sedi tudi 40 članov posebnih enot iz bližnjega vojaškega oporišča Fort Bragg, znanega po zelenih baretkah. Medtem ko sem govoril, sem se sicer spraševal, kdo so tisti močni fantje zadaj. Že ko sem predavanje začel, so me prekinjali s precej razgretimi vprašanji, kar mi je načeloma sicer všeč. Po predavanju je k meni pristopil predstavnik fakultete in mi svetoval, naj predavalnico raje zapustim pri stranskih vratih. Mislil sem, da se šali. Pa mi je rekel, da misli resno. »Nekaj ljudi bi si resnično želelo košček vašega telesa,« mi je dejal. Tedaj sem dobil občutek, da je ameriško javnost obsedla vojaška histerija. In ko se v neki državi zlomi demokratični diskurz, je javno mnenje zelo težko obrniti.

Zadnja leta so ameriška zunanjepolitična vprašanja postala zelo osebna.

> Ljudje so se, če gledamo njihove argumente, spremenili v najhujše fundamentaliste. Neki fant mi je dejansko zabrusil, da nimam pravice kritizirati vojne v Iraku, ker nisem služil vojske. »No,« sem mu odgovoril, »še nikoli nisem bil na Luni, pa vem, da ne gre za hlebec sira. Ker poznam zgodovino in ker imam nekaj intelektualne distance, pa ima moje mnenje morda enako težo kot mnenja drugih.«

Bili ste član gibanja proti vietnamski vojni. So bili ljudje tedaj tudi tako osebno prizadeti zaradi vojne?

> Teroristični napad 11. septembra je bil nekaj posebnega. Veliko ljudi k temu doda, da so bile ZDA prvič napadene na svojem ozemlju; to se je pred tem zadnjič zgodilo leta 1812, drugače od Evrope, ki je v tem času preživela najrazličnejše vojne, genocide in terorizme. To je bil šok, ki so ga mediji še okrepili. Resnično verjamem, da so organizatorji napada načrtovali časovni presledek med prvim letalom, ki je zadelo WTC, in drugim letalom. To je dovoljevalo televizijskim hišam, da so postavile kamere in zagotovile prenos v živo. Slika ima, drugače od drugih medijev, še prav poseben učinek. Sam sem napad doživel po radiu, v avtu, moji akademski kolegi pa so dogodke spremljali po televiziji. Ko sem jih srečal, sem imel nekaj zamisli, kako bi organizirali predavanja, češ da bodo študenti želeli odgovore. A moji kolegi so že imeli oprane možgane. Gledali so me, kakor da sem nor. »Kako da ne čutiš, kar čutimo mi?« so me spraševali. Skratka, zaradi medijskega spektakla je ameriška javnost doživela tipičen posttravmatski stres. Dogodki po 11. septembru pa niso bili premišljen odziv, ampak neke vrste avtoimunski odgovor.

Glede na to, da je Hollywood produciral veliko filmov o terorizmu, bi pričakovali, da bo javnost na šok pripravljena.

> Svoje izkušnje filtriramo skozi metafore in glavna konstrukcija metafor prihaja danes prek filmov. Naše razumevanje sveta vse bolj temelji na slikah. Walter Benjamin, ki je razumel razmerje med tehnologijo in vojno bolje kot kdorkoli drug, je rekel, da se zgodovina ne degenerira več v zgodbe ali besede, ampak razpada v podobe. Da so torej slike tiste, ki sedaj ustvarjajo zgodovinski spomin.

Imajo novi, vizualni mediji tako močan vpliv na resničnost?

> Francoski filozof Jean Baudrillard govori o tem, kako začno vizualni mediji kot simulacija prehitevati resničnost. S tem izgubimo tisto, čemur pravimo načelo realnosti. Del mojih raziskav o virtualnih vojnah se dotika ravno te teme: kaj pomeni, če se vojska na vojno pripravlja s simulacijo vojne? Tako sem si, denimo, ogledal neki kraj, vojaško oporišče na Floridi, katerega edina naloga je bila, da podpira raziskave simulacij. Lahko se pošalim: njihova ultimativna in edina resničnost, ki so jo poznali, je bila vojna. Vse drugo, ves svet pa je bil zanje simulacija.

Prej ste govorili o razliki med vplivom na javnost, ki ga imata pisana beseda in radio v primerjavi s televizijo. Kdaj se je zgodil preobrat? Je razlika med multimedijskim predstavljanjem vsebin in tekstom res tako ogromna?

> Da, mislim, da so se naše družbe zaradi tega do temeljev spremenile. Šli smo od tistega, čemur je Derrida rekel logocentrizem, do fotocentrizma. To je po mojem tudi razlika med postmodernizmom in pojavom virtualnosti.

Postmodernizem je torej še temeljil na tekstu?

> Postmodernizem je bil poseben tip decentralizacije avtoritet skozi najrazličnejše interpretacije sveta. Ta decentralizacija se je nadaljevala in se množila. Šla je v fraktale. Ampak tekst, kakor smo ga poznali, je bil vedno drugačen od resničnosti, vedno smo vedeli, da je tudi radio drugačen od resničnosti in da to ni resničnost. Še celo kino po svoje ni. Drugače je s tehnikami, katerih namen je reprodukcija resničnosti. V teh medijih, od računalnikov do televizij HDTV, vidite, kako se zidovi med navideznim svetom in resničnostjo podirajo. Oglejte si avantgardo te virtualnosti. Danes so to Silicon Valley, Hollywood in tudi Pentagon. Novi trikotnik simulacije, kjer se dogaja anticipacija prihodnosti. A tisti, ki prihodnost anticipirajo, jo tudi ustvarjajo.

Lahko vam postavim bolj praktično vprašanje. Imate otroka?

> Da.

Kaj se vam zdi bolje, da vaš otrok bere knjige, se uči iz teksta, ali da si pomaga s tako imenovanimi multimedijskimi vsebinami v povezavi s spletom? Je to korak naprej?

> Gotovo je tehnološki korak naprej, vendar to ni nujno civilizacijski napredek. Nove tehnologije je treba uporabljati tako, da one ne uporabijo tebe. Veliko ljudi utopično verjame v internet, ki naj bi nas pripeljal do zloma osrednjih avtoritet. Ampak če pogledate izvor interneta ali softverske industrije, boste ravno tu videli ogromno novo centralizacijo moči in kapitala. Ljudje se ne zavedajo, da se je razvoj spleta začel tudi z akumulacijo kapitala prek pornografije - in to se še vedno dogaja.

Še drugo, podobno vprašanje. Nekoč smo druge ljudi srečevali tako, da smo potrkali na vrata. Danes imamo za to Facebook. Boste svojim otrokom dovolili, da resnično druženje zamenjajo z navideznim?

> Socialne mreže so res doživele neverjeten razvoj. Vsaka tehnologija seveda pomeni nov izvor moči, prinese pa tudi novo šibko točko. Večinoma navidezni svet ljudem pomaga. Bojim se predvsem, da bomo z virtualizacijo izgubili svoja telesa. Torej občutek, da se prijetno počutimo v svojem telesu in s telesi drugih.

Je tudi navidezna vojna korak naprej? Manj mrtvih. Pametne bombe. Zadnja leta ste se s tem ogromno ukvarjali. Do kakšnih ugotovitev ste prišli?

> Res je, zadnje desetletje sem bil tako rekoč vsak dan na poti. Želel sem ugotoviti, kako vojska uporablja doktrino virtualnosti. Slišimo namreč, da je tehnološka večrvrednost ZDA pomemben zastraševalni dejavnik, neke vrste Potemkinova vas. Zaradi vojaške virtualizacije naj bi bile ZDA nepremagljive. Sam te ideologije nikoli nisem kupil in sem raje kot o virtualni vojni govoril o virtuoznih vojnah. Skrbi me ta kombinacija superiorne tehnologije in superiorne etične pozicije, ki deluje kot etični imperativ, da to tehnologijo tudi zares uporabiš. Morda celo proti v resnici nepremagljivim svetovnim težavam. V ZDA hodi ta tehnologija z roko v roki z etično aroganco, ki je lastna ameriškemu načinu življenja, ki naj bi bil večvreden od drugih načinov. S tem smo dobili Carte Blanche za posredovanje od Paname do Bosne in Kosova, kjer smo imeli prvič vojno brez žrtev, in ta je aroganco še povečala. To je bilo zmagoslavje tako imenovane mrežnocentrične vojne in pametnih izstrelkov. Težava je bila seveda tudi v tem, da nismo šteli žrtev na drugi strani. Tega so se generali in admirali naučili v Vietnamu, saj se je takrat ameriška javnost spraševala, kako je mogoče, da smo pobili toliko Vietnamcev, pa vojno še vedno izgubljamo. Tudi na začetku vojne v Iraku je bilo štetje žrtev nedomoljubno. Zdaj je sicer dovoljeno.

Kako ste lahko že takoj, v prvih treh dneh iraške vojne, ugotovili, da gre za napako?

> Sodeloval sem v protivojnem gibanju proti vietnamski vojni in videl, kako se je začela javna dezinformacijska kampanja. Kako je domača javna laž postala del vojne. Nato sem raziskoval, kako Pentagon pači podatke o vojaških operacijah. Ko govorijo o nadzoru na bojišču, dejansko ne mislijo le tistega posebnega kosa zemlje, na katerega osredotočajo svoje orožje. Bojišče je zanje kontinuum, ki se začne z informacijskim bombardiranjem doma in v tujini in ki se konča z uporabo pametnega orožja ali orožja za množično uničenje. Vidite torej kombinacijo vojaške simulacije pri pripravah na vojno, javno desimulacijo, zato da dobiš javnomnenjsko podporo, in nazadnje še javno predstavitev izvedbe projekta. Vse to počne nevidni bojni stroj. V začetku devetdesetih let je veliko ljudi to manipulacijo pripisovalo Bushevi administraciji. Vendar danes vemo, da je ta tehnika dobila zalet že pred tridesetimi leti z Reaganom in Grenado, Panamo in se je uporabljala vse do Clintona. Videli smo uporabo vojaške simulacije, javne desimulacije in potem eksekucije vojne kot nekakšne igrice Nintendo.

Se je vojna v Iraku res zgodila?

> Baudrillard je s to izjavo mislil, da se je glavna vojna zgodila v medijih, vojna na ozemlju pa je bila drugotnega pomena. Šlo je bolj za to, kdo jo bo dobil v javnosti. Imeli smo CNN-učinek. V drugi iraški vojni se je natančnost napadov povečala, orožje je postalo pametnejše in število žrtev se je res zmanjšalo. Toda s tem napredkom je prišel tudi napredek pri manipulaciji medijev. Veste, da so novinarje skupaj z vojaki vključili v enote in tam so nato izgubili kritično ost. Bili so imbedded, kot pravimo. Vojna je bila fantastično simulirana in ameriški vojaki so se prve tri tedne odlično borili. A žal so Iračani potem odnehali. Kot je vedel že Clausewitz, je značilnost vojne, da se vsak načrt po prvem soočenju sesuje. V vojni bo vedno šlo kaj narobe. Ko se je začel gverilski upor, so ZDA izgubile vojno in mir.

Kako razumete to, da so ZDA, ki naj bi bile najmočnejša država, neverjetno zadolžene in odvisne od kitajskih in ruskih posojil? Ali ni to že znak dekadence?

> Iluzija o nepremagljivosti ZDA se je razpršila v Iraku.

Ne v Vietnamu?

> Ne, še v prvi iraški vojni je George Bush starejši pogosto rekel, da smo, »pri bogu, odpravili ta vietnamski sindrom«. Tako je nastala iluzija zastraševanja. Ampak zastraševanje deluje le, če ti stroja v ozadju dejansko ni treba uporabiti v vojni, kjer stvari že po definiciji gredo narobe. Očitno prvo napako so ZDA storile, ker so v ta stroj preveč investirale. Kakor veste, je vojaški proračun ZDA večji od 20 največjih vojaških proračunov drugih držav od Rusije do Kitajske. Če vložiš vsa ta sredstva v en sam sektor družbe, se finančna ali industrijska baza počasi zaduši. ZDA so torej zašle v klasično past propada imperijev. Govorimo, denimo, o trilijonih dolarjev, ki smo jih porabili za vojno v Iraku. Res smo si veliko sposodili. A so zato nastale nove šibke točke. K sreči so posojila Kitajske in Japonske tolikšna, da ti državi ZDA potrebujeta. Ne sicer v najboljši formi, gotovo pa jima ni do tega, da se zlomijo. In navsezadnje, mislim, da teh stvari niti nimamo več pod človeškim nadzorom. Strinjam se s svojim prijateljem, francoskim filozofom Paulom Viriliem, ki je dejal, da je zaradi tesne povezanosti medijskega in finančnega sveta dovolj, da se na enem koncu sveta zlomi neka manjša valuta ali da na drugem koncu sveta izbruhne nepremičninska kriza, pa ves globalni sistem zaide v globoko krizo. Požarni zidovi, ki smo jih nekoč vzpostavili, ne zadoščajo več. Vlade morajo posredovati vse hitreje, to pa lahko požar naslednjič požene še dlje. Mislim, da ne razumemo več ranljivosti spletnih družb. Temu stanju sam pravim negativna sinergija. Zaradi povezanosti in prepletenosti, ker stvari potekajo vse hitreje, doživljamo kaskadne dogodke, ki jih ne moremo več nadzorovati.

Potrebujemo zato močnejše države?

> Mislim, da je za to že prepozno. Rekel bi, da potrebujemo močnejše državljane in civilno družbo. Države namreč niso sposobne ugotoviti, da nimajo več moči, ki so jo nekoč imele. Kar pa je še imajo, jo, tipično, uporabljajo čezmerno. Denimo svojo vojaško moč ali moč nad zunanjimi mejami. Nasilje je le še eden izmed zadnjih otočkov, kjer biva njihova suverenost. To želijo kazati, kot jo je pokazal Bush v Iraku. In to je klasika pri evropski imigracijski politiki. Pri vas, v EU, je nadzor zunanjih meja še zadnji plot, ki se ga suvereni držijo. In se ga zato držijo veliko premočno.

Kot ste ugotovili, ZDA pri svojem vojskovanju že nekaj časa uporabljajo sociologe ali antropologe, ki pomagajo vojakom razumeti lokalne kulture. Kdaj in zakaj se je to začelo?

> Danes je to zelo kontroverzno vprašanje. Ko se je visokotehnološka vojna izkazala za neučinkovito in ko je Pentagon ugotovil, da mora uporabiti prave vojake, se je znotraj sistema vnel spor v zvezi s tem, kako naprej. Ali naj se vrnemo k staremu načinu vojskovanja, k spodbujanju upora, kakor smo ga v Maleziji ali proti koncu vietnamske vojne? Odgovor strategov je bil, naj se v vojno vključijo sociologi, antropologi in ekonomisti, ti naj bi se na terenu borili skupaj z vojsko. Temu v Pentagonu pravijo sistem človeškega terena, še eden od teh čudovitih vojaških evfemizmov, v bistvu pa gre za vpoklic akademikov. Pred nekaj leti, ko to še ni bilo splošno znano, smo začeli o tem delati dokumentarec, danes pa je tema na prvih straneh New York Timesa. In sicer zato, ker je eden od naših kolegov umrl v Iraku zaradi obcestne bombe. Dejansko je verjel, da dela v splošno dobro, ker je s svojim delom zmanjševal smrtnost civilistov. Vendar se je s tem vendarle postavil v položaj nekoga, ki pokaže s prstom, kateri fantje so slabi in kateri dobri.

Vi takšnega dobro plačanega dela ne bi opravljali?

> Ne. Pa ne samo zaradi nevarnosti, ampak tudi zato, ker ne moreš vplivati na to, kako te bodo zlorabili.
Kaj sociologi pravzaprav počno z vojaki? Jih učijo lokalnih navad?
> Kulturo po svoje zreducirajo na recept. Nekatere stvari so seveda koristne. Denimo, da ameriške vojake v Iraku naučiš, kakšen je znak za stop v prometu. Če tega ne bi vedeli, bi streljali vse vprek na na videz neubogljive voznike. Malce težje je seveda na kos papirja spraviti vse kulturne in zgodovinske razlike med šiiti, suniti in Kurdi.

Kaj so antropologi povedali vojakom, ki so se odpravljali v Bosno? Kakšne so bile inštrukcije za našo regijo?

> Bil sem opazovalec na neki vaji za divizijo, ki je nato odšla v Bosno. Zgradili so lažno mesto nekje v južni Nemčiji, ki naj bi bilo replika Balkana. Imeli so balkanskega župana in Balkance. Zanimivo je bilo, da so poskušali razmere na terenu prikazati čim bolj verodostojno, zato so bili Balkanci navadno Mehičani ali temnopolti Američani, ker naj bi bili ti v ZDA pač drugačni. Kljub vsem prizadevanjem pa se mi je zdelo skoraj neverjetno, kako hitro so vojaki prekršili vsa pravila, takoj ko so se razmere zaostrile. Po eni strani so, denimo, imeli pravila vojskovanja, ki določajo, kaj v danem trenutku smeš in česar ne. Eno od teh pravil je, da ne smeš uporabiti nasilja, če to ni res nujno potrebno. Bil sem torej tam, s kamero, ker sem snemal dokumentarec. Ko se je med Balkanci vnel prepir zaradi hrane, sem bil ustreljen. Na plano so takoj skočili vsi opazovalci in vojaku, ki me je bil ustrelil, pojasnili, da fizične sile ne sme uporabiti. Vojak se mi je opravičil, češ da je mislil, da nisem resničen predstavnik medijev. Mislil je torej, da sem s kamero del igre. Ko sem pozneje razmišljal, mi je postalo jasno, kako težko je vojakom, polnim adrenalina, ko morajo upoštevati vse podrobnejša pravila, od pravil vojskovanja do pravil lokalne kulture. Kakor hitro pa se razmere poslabšajo, vse zavore v trenutku popustijo. Vaje za kulturno senzibiliziranje in pravila vojskovanja se končajo s tem, da vojak varuje sebe in svojega tovariša.

Konkretnih navodil, kako ravnati z Balkanci, vojaki niso dobili?

> Tedaj je bilo kulturno urjenje še v povojih. Šele v zadnji iraški vojni so začeli v enote vključevati antropologe. To se je torej zgodilo po tem, ko so se stvari na terenu zapletle. Tedaj so vojaki dobili tudi navodila, na podlagi katerih lahko razločijo posamezne etnične ali kulturne skupine, naučili so se osnov jezika in podobno.

V eni od svojih odmevnejših knjig ste pisali o diplomaciji. In sicer o tem, kako obveščevalni podatki, novi načini zbiranja podatkov dejansko spodkopavajo diplomacijo. Ali niso od tedaj obveščevalne službe diplomacije še bolj nadvladale?

> Mislim, da so se odnosi med državami že precej oddaljili od tistega, kar je bil klasični cilj diplomacije, ki je bila posrednik med tujci. Diplomacija je imela sposobnost posrednika med najbolj nezdružljivimi in nepomirljivimi razlikami. Bistveno je, da za to potrebuješ čas. Diplomacija je počasen proces. Temelji na skupni diplomatski kulturi, ki je vzniknila v stoletjih diplomatskega statusa, uporabe posebnih protokolov in navad. Sprememba je nastala že po prvi svetovni vojni, ko so postali mediji veliko pomembnejši, zato od tistega časa govorimo o megafonski diplomaciji ali javni diplomaciji. Ampak dejansko je v odnosih med državami opaziti pospešene cikle, tako da ti odnosi vse bolj temeljijo na formuli 24/7. Ker je bila diplomacija prepočasna, so morale države vlagati v tehnologije nadzora - v satelite nad nami in v obveščevalne službe na tleh. Izjemni pospešek je razlog za rojstvo antidiplomacije. To pomeni, da se vse bolj naslanjamo na tehnološke rešitve kot na človeške kvalitete. Države mislijo, da lahko s sofisticiranim nadzorom napovedo prihodnost. To povzroča razmah antidiplomacije, vohunov, sistema Echelon, različnih tipov poizvedovanja. A namesto da bi razumeli več, so prisluškovalci dobili zgolj hrup. Izgubili so človeške filtre, ki so bili za diplomacijo tako pomembni. V Watsonovem inštitutu za mednarodne raziskave, ki ga vodim, se zato ukvarjamo tudi s projektom vzdržne diplomacije. Ne želimo oživiti stare diplomatske prakse, ampak želimo diplomatsko prakso prenesti v nevladne organizacije in med skupine državljanov. Mislim, da se s tem lahko postavimo po robu čezmernemu zanašanju na tehnične rešitve.

Nam ZDA res prisluškujejo ali smo zgolj paranoični?

> Zanimivo pri paranoji je, da je včasih utemeljena. Pri tem, o čemer sprašujete, je paranoja lahko utemeljena, vendar prisluškovalcem ne pomaga. In to zato, ker je nemogoče razumeti ves komunikacijski tok. Stvar ne deluje tako dobro, kakor misli večina ljudi. Spet imamo to hollywoodsko vizijo, po kateri satelit nad našimi glavami vidi, kaj počne bin Laden. Ampak dejansko nimamo takšne resolucije, nimamo takšne hitrosti, poleg tega so tukaj še prah, oblaki in votline. Bolj kot nadzora me je strah arogance ljudi, ki to tehnologijo uporabljajo, in mislijo, da imajo sposobnost nadzora. Potem izgubljajo zgodovino, razumevanje.

Je tehnologija nevtralna?

> Veliko ljudi misli, da je. Vendar je že vsaj od Arthurja C. Clarka splošno znano, da je tehnologiji lastno organsko vedenje. Na najvišji stopnji jo je nemogoče razločiti od čarovnije, prevzame človeške lastnosti, dobi umetno inteligenco. Če tehnologija povečuje enakomerno distribucijo nekaterih dobrin med človeštvom, potem se mi zdi, da je dobrodošla. Težava je v hitrosti. Najhujši scenarij je svetovni dogodek, ki se zgodi zaradi nekega v bistvu nepomembnega, lokalnega premika. Zmanjkuje nam časa za premislek.

Lahko postrežete s kakšnim primerom?

> Najlepši primer je kubanska kriza, v kateri je Kennedyju uspelo razvoj dogodkov upočasniti. Izboril si je 13 dni časa. Ameriški predsednik danes nima 13 dni, kvečjemu ima 13 minut, da, denimo, ugotovi, ali je nekaj tako imenovana umazana bomba ali kaj drugega. Skratka, ubija nas hitrost. Ker ni več časa za premislek o drugačnih pogledih, se moramo v tej hitrosti zanesti na najhujše scenarije.

Hitrost je nasilje.

> Da, hitrost je v našem času kritična in odločilna spremenljivka.

Ampak tudi hitrost ima svoje meje. Neoliberalizem mora imeti svoje meje. Ali pa pričakujete vse hitrejše cikle in reakcije?

> Gotovo obstaja meja. V fiziki pospešuješ, dokler masa ne postane energija. Bolj me skrbi, kako bomo za časa svojih življenj te cikle upočasnili. Kako je mogoče v sistem vgraditi požarne zidove. O tem danes razmišljajo tudi drugi. Sicer bomo v današnjem svetu iz dneva v dan vse bolj prepuščeni množici lokalnih nevarnosti z vsega sveta.