Šturmova izbrana dela

'Delo zaposlenih na ministrstvu lahko ocenim z najvišjo možno oceno,' se je ob predvolilni oceni dela ministrstva v tem mandatu pohvalil pravosodni minister dr. Lovro Šturm in dodal, da so delali zelo prizadevno in tudi izpolnili vse naloge, ki so si jih bili zastavili.
Težava ministrstva za pravosodje pa ni v osebju, pač pa v vodstvu. To je že lani spomladi za Mladino poudaril nemški pravni strokovnjak Hans Ulrich Brochert ob koncu svoje svetovalne misije za zmanjšanje sodnih zaostankov pri izvršbi: »Posameznih sprememb zakonov ne more pripraviti samo ena oseba, kot se zdaj dogaja na pravosodnem ministrstvu. Po mojih izkušnjah glede priprave zakonov je to skoraj nemogoče in dvomim, da je tak način dela dovolj resen. Nekateri ministru podrejeni vodje za posamezna področja doživljajo tudi nezdrave časovne pritiske. Posamezne zakonske spremembe morajo pripraviti v nekaj tednih, največ mesecih, čeprav to ni mogoče.« Brochert sicer nikogar ni imenoval z imenom in priimkom, njegove kritike pa so letele predvsem na Šturmovo ekipo: »Nekateri odgovorni, ki so na visokih položajih na ministrstvu, bi morali vedeti, da je za dobro in natančno opravljeno delo potrebnega več časa, drugače bo čez leto ali dve spet treba spreminjati zakon. Gre za napačno pot, boljša pot je gotovo en sam premišljen in velik korak v pravo smer. To sem tudi poudaril, vendar se zdi, da bodo ta opozorila preslišana.« Šturm se je večplastnih težav v pravosodju pač lotil udarniško, ad hoc. Poleg tega se je ukvarjal samo s posledicami in prav nič z vzroki.
Iz spoštovanega pravnika, katerega misli z nekaterih pravnih področij, med drugim s področja človekovih pravic, se še danes pogosto citirajo, se je čez noč prelevil v politika. Nekatere predloge rešitev za težave pravosodja, ki so predvidevali učinke na dolgi rok, je zavrnil prav zato, ker je izbiral samo projekte s predvidenimi takojšnjimi učinki. Oziroma vsaj projekte, katerih učinki naj bi se pokazali pred volitvami. Pa poglejmo, koliko je resnice v vseh teh očitkih njegovi pravosodni politiki.

“Lex Penko”

Najlepši primer omenjenega načina dela je tudi najbolj svež. Gre za zadnje predlagane spremembe zakona o odvetništvu, ki jih sicer državni zbor prejšnji teden še ni sprejel, ker ni bil sklepčen. Šturm se je odzval na podlagi ravnanja enega samega tožilca, ki je prestopil med odvetnike, nekdanjega višjega tožilca Boštjana Penka. Besedilo zakona, ki predvideva štiriletno omejitev pri prehajanju iz sodniških ali tožilskih vrst v odvetniške, je v Evropi unikatno. Ali po besedah vodje kazenskega oddelka na vrhovnem tožilstvu Hinka Jenulla: »Da se generalno prepove nekomu, ki je bil, dajem za primer, eno leto sodnik ali pa tožilec, in to kar za štiri leta, da bi delal v odvetništvu ... To je nesorazmerno po vseh merilih, ki jih poznata demokratična pravna Evropa in ves svet. Takšne ureditve ni nikjer. Ministrstvu ni uspelo najti niti ene države, ki bi imela takšno ureditev, razen Švedske, kjer pa gre za drugo stvar, na Švedskem gre za to, da sodnik ne more postati odvetnik na podlagi sodniških izkušenj, ampak se zahteva, da ima odvetniško prakso.« Precej smešno je, da je minister Šturm, ko je bil ustavni sodnik, pred dvanajstimi leti že odločal o ustavnosti prepovedi, s katero je bilo določeno, da sodnik, ki je prestopil med odvetnike, ne more imeti sedeža odvetniške pisarne na območju tega sodišča. Ustavno sodišče je to omejitev razveljavilo, ker se mu ni zdela smiselna, politika pa do Šturmovega predloga ni več razmišljala o podobnih omejitvah. Sodnik poročevalec v zadevi je bil Šturm sam.

KZ in ZKP

Gotovo najpomembnejši Šturmov projekt, vsekakor pa projekt, ki bo imel najresnejše in najobsežnejše posledice za državljane, je prenova kazenske zakonodaje, predvsem kazenskega zakonika (KZ) in zakona o kazenskem postopku (ZKP). Oba sta se pisala v tajnosti. KZ, ki ga je skupina le treh napisala v le dveh letih, je že sprejet in bo začel veljati 1. novembra, ZKP pa je tudi že napol spisan, a ga vladi prav gotovo ne bo uspelo pravočasno spraviti skozi postopek v državnem zboru. Vprašljivost sprejetja novega KZ je že v tem, da resne države tega, navadno najstalnejšega zakona ne spreminjajo pogosto, vsekakor pa ga ne odpravljajo in ne sprejemajo povsem novega. Zakonik sicer prinaša kazen dosmrtnega zapora, zoper hitenje pri sprejemanju obeh zakonov pa se je izrekel celo predsednik republike dr. Danilo Türk. Odločno je sprejetju zakonika nasprotovala tudi prav vsa kazenskopravna stroka. Doslej spisano besedilo ZKP, ki brez kakršnekoli analize odpravlja funkcijo preiskovalnega sodnika, je Goran Klemenčič s Fakultete za varnostne vede pospremil z besedami: »Pisci so številne novosti prepisali iz reformiranega avstrijskega zakonika, ki pa nam ne more biti za zgled. Avstrijci so s spremembo svojega zakona dokazali samo, da je Dunaj vzhodneje od Ljubljane.

Vikend zapor

Minister se je gotovo zavedal, da so zapori prezasedeni, že ko je prevzemal položaj. Vendar se je z Lukendo najprej odločil zmanjšati sodne zaostanke, potem pa je sodnikom ponudil tudi možnost dodatnega zaslužka za nadpovprečno število rešenih zadev. Vse to je le še povečalo prezasedenost zaporov, zato je minister obljubil nov superzapor v Ljubljani. Ker pa takšen projekt terja denar, čas, predvsem pa strokovne argumente, je pred volitvami ugotovil, da bo potreben še en premislek. Rešitev naj bi zagotovili novi načini izvrševanja kazenskih sankcij v spremenjenem istoimenskem zakonu. Določen odstotek zaprtih bo poslej čez teden na prostosti, v zaporu pa le za konec tedna. Tiste, obsojene na manj kot devet mesecev, pa bodo kar takoj premestili v hišni zapor. Razen razširitve dela v splošno korist namesto krajših zapornih kazni pa v sprejetem, a še ne veljavnem kazenskem zakoniku ni novosti. In to čeprav je bil sprejet le nekaj mesecev pred tem zakonom in čeprav je minister kot glavni argument za sprejetje novega zakonika navajal prav to, da bomo sedaj dobili nov, sodoben in popoln zakonik, ki ga bodo uporabljali tudi prihodnji rodovi. Isti minister je le dve leti po objavi zamisli o novem velikem zaporu na prostost izpustil dobršen del sedanjih zapornikov.

Specializirani oddelek

Očitke o prehitrem spreminjanju načeloma najstalnejše zakonodaje pa gotovo najlepše potrjuje nov sistem pregona policistov. Državni zbor je spremembe več zakonov o pravosodju sprejel po nujnem postopku in vrhovnemu tožilstvu zapovedal vzpostavitev specializiranega oddelka znotraj posebne tožilske skupine posebej za pregon policistov. Ker na tožilstvu izvedba tako zahtevnega projekta ni uspela v prekratko postavljenem zakonskem roku, so le nekaj mesecev kasneje isti zakon spet spreminjali po nujnem postopku. V devetih mesecih delovanja specializiranega oddelka se je v predkazenskem postopku znašlo kar 557 policistov oziroma vsak 14. policist. Večina od teh po nepotrebnem iz dneva v dan trpi negotovost zgolj zato, ker projekt ni bil domišljen. Predsednik Združenja policistov Slovenije Zoran Petrovič: »Nesprejemljivo je že to, da se poseben tip predkazenskega postopka nanaša na poklic, ki ga nekdo opravlja, namesto da bi se določal s težo ali z družbeno nevarnostjo, ki jo posamezno kaznivo dejanje pomeni. Še posebej nedopustno pa je, da so policisti deležni takšne obravnave tudi, ko gre za kazniva dejanja, ki nimajo prav nobene zveze z delom v policiji, in to 24 ur na dan, tudi ko niso v službi.

S trdo roko

Ob predstavitvi dosežkov ministrstva se je Šturm najbolj pohvalil prav z rezultati, ki so jih prinesle spremembe v notariatu. Notarske tarife so res nekoliko nižje, vendar za ceno popolnoma uničenih odnosov med ministrstvom in notarsko zbornico. Šturm pa se je zameril tudi predstavniškim telesom sodnikov in tožilcev, ko se ni zavzel za rešitev njihovih plačnih težav in je odločitev prepustil ministru za javno upravo Gregorju Virantu. Kakšno mnenje ima o sodnikih, odkar je politik, je Šturm pokazal v tejle izjavi: »Izvoljeni sodnik ne more stavkati, lahko pa odide, če se mu zdi neprimerno delati za plačo, ki jo prejme.« Sodniki zdaj že lep čas delno stavkajo in delajo zgolj po normah. Nazadnje pa se je sprl še z odvetniki, saj je v državni zbor poslal spremenjen zakon o odvetništvu, ki odvetniški zbornici jemlje pravico do samostojnega določanja odvetniških tarif in jo prenaša na poslance. Zakon, ki mu v Evropi ni prav dosti podobnih, je državni zbor že sprejel.

Ad hoc sodišča

Šturm je za sodstvo predlagal tudi nekaj rešitev, ki pa so bile tako nesprejemljive za stroko in celo za državni zbor, da se jim je moral odreči. Tematiko, ki jo je poskušal minister spreminjati, varuje ustava, ta pa zahteva sprejetje z dvotretjinsko poslansko večino. Še dobro, bi lahko rekli. Za neubogljive in neuklonljive sodnike je recimo rešitev našel v odpravi trajnega sodniškega mandata oziroma v uvedbi preskusne dobe nekaj let, v kateri bi poslanci dobili pravo predstavo o posameznem kandidatu in bi se lažje odločili, ali ga bodo izvolili v trajni mandat ali ne. Druga neuspela zamisel je bila ustanovitev nekakšnih začasnih sodišč ali, bolje rečeno, imenovanje nekaj začasnih sodnikov, ki bi bili imenovani za obdobje petih let in bi samo odpravljali sodne zaostanke.

Sova

V prid tezi, da je bil Šturm eden najbolj dejavnih ministrov v tem mandatu, govori tudi njegova ekstrakurikularna dejavnost. Vodil je posebej ustanovljeno vladno skupino za nadzor Slovenske varnostno-obveščevalne agencije (Sova), katere člani so veliko hodili po prostorih Sove, odnašali dokumente in pregledovali papirje. Šturm je poleg tega javnost obveščal o številnih spektakularnih odkritjih, nepravilnostih, nezakonitostih in kar protiustavnostih, celo o tem, da je Sova za potrebe levice tajno nadzirala SDS. Zadeva je potem potihnila, na sodišču pa se je znašel zgolj nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar, pa še to samo zaradi ene domnevno nepravilno kupljene letalske vozovnice in enega predragega darila upokojenemu sodelavcu. To pa ni edina dejavnost, s katero se je ukvarjal Šturm, čeprav ne sodi med naloge ministra za pravosodje. V tem mandatu je bil slovenski pravosodni minister tudi predsednik vladne komisije za reševanje nerešenih vprašanj verskih skupnosti. Šturm je član malteških vitezov, enega najbolj gorečih redov rimskokatoliške cerkve.

Kadrovanje

Najbolj znana zgodba o kadrovanju je zgodba o neimenovanju Aleša Zalarja na položaj predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča kljub uspešno opravljenemu mandatu na tem položaju. Zalar je kasneje celo na sodišču dokazal, da je šlo za neimenovanje zgolj zaradi njegovih političnih nazorov, zgolj zato, ker je blizu levici. Zalar je potem prevzel vodenje ljubljanskega mestnega odbora LDS in odbora za pravosodje te stranke in utegne, če bo levica na volitvah zmagala, naslediti Šturma. Del politične odgovornosti pa mora Šturm nositi tudi zato, ker je ves čas brezpogojno in na glas podpiral generalno državno tožilko Barbaro Brezigar, ona pa se je, kadar je bilo treba, odločala politično in varovala interese desnice. Poleg tega je zahteval nadzor nad delom sodnika, ki je odločal v zadevi, v kateri je bil oškodovanec poslanec SDS Miro Petek. Brez pojasnila in uradno brez posebnega razloga je spremenil sestavo komisije za pogojne odpuste po pobegu nekdanjega sekretarja Borisa Šuštarja. Brezigarjeva je kmalu zatem potrdila, da je bil edini razlog za zamenjavo tožilca Franca Mazija na položaju člana komisije ta, da se je Mazi strinjal s pogojnim odpustom Borisa Šuštarja. Za notarko na Obali je imenoval Polko Boškovič, partnerko desnici prijateljskega odvetnika Francija Matoza, prej pa namestnico vodje preiskovalnega oddelka koprskega sodišča. Ob zadnji aretaciji Boštjana Penka in Ivana Zidarja se je poleg notranjega ministra Dragutina Mateja tudi Šturm javno »začudil« ob odločitvi preiskovalnega sodnika Andreja Barage, da ne dovoli nadaljevanja namišljenega postopka proti omenjenima. Čeprav je recimo pred dvema letoma ob končni odločitvi v zadevi Ribičič pojasnil, da bi izrekanje mnenja o zadevi Ribičič pomenilo vmešavanje v pravosodno vejo oblasti.