V imenu nacionalne varnosti

V kleti Simobilove centrale na Šmartinski cesti v Ljubljani je majhna soba. Leži na koncu hodnika, ob katerem so postavljene pisarniške omare in škatle iz kartona, ob strani tečejo kabli. Obiskovalec, ki gre po hodniku mimo velikih plazemskih zaslonov, na katerih je zaznati oris Slovenije, v tisto sobo ne sme vstopiti, če nima licence za ravnanje s tajnimi podatki. V njej tudi ni kaj videti. Oken nima, tam je en sam računalnik, pravzaprav terminal: tipkovnica in zaslon. Včasih vsak dan, včasih pa le enkrat na teden vanjo vstopi Simobilov zaposleni, ki je pooblaščen za delo s tajnimi podatki. Pri vhodu ga posname kamera, ko si z magnetno kartico odpre vrata. Sede za računalnik in vtipka svoje uporabniško ime in geslo. Nato v računalnik vtipka še kodo, ki jo je malo prej dobil po zaščiteni elektronski pošti od preiskovalnega sodnika.
Če je koda pravilna, terminal markira »tarčo«, kot pooblaščenci v svojem žargonu imenujejo mobilno telefonsko številko, ki jo želijo organi pregona nadzorovati. Policija temu pravi uporaba »prikritih preiskovalnih ukrepov«, pri Simobilu pa, da »odprejo pipico«. S tem, ko vtipkajo kodo, dovolijo uradnikom v tako imenovanem monitoring centru na ministrstvu za notranje zadeve dostop do informacijskega toka za izbrano telefonsko številko. Če je postopek pravilen, lahko policisti snemajo pogovore, spremljajo klicane telefonske številke in številke, s katerih je bilo klicano, vidijo dostop do spletnih strani, spremljajo poslana in prejeta SMS-sporočila (vsebine ne vidijo), spremljajo lahko celo približno lokacijo mobilnega telefona. Če ste tarča, vas imajo pod all-inclusive nadzorom.
Postopek, kot so ga predstavili pri Simobilu, je EU-standardiziran. To pomeni, da več kot sto operaterjev mobilne telefonije v Evropi podatke o uporabnikih na podoben način pošilja naprej, državnim organom. V starih filmih še vidimo sobe, polne snemalnih naprav, ali inšpektorje, ki se s »krokodilčki« priklopijo na telefonski priključek v hišni centrali bloka, zaradi česar v ciljnem aparatu ob nihljaju električnega toka zaškrta, sedaj pa je dovolj le računalniški ukaz. Mobilni operaterji, ki so danes srce in hrbtenica informacijske izmenjave med zasebniki, morajo biti z organi pregona povezani s tako imenovanim elastičnim omrežjem, v katerem je mogoče po potrebi spreminjati pretok. Deset megabitov na sekundo, en gigabit, deset gigabitov, odvisno od povpraševanja. Tehničnih omejitev, kakršne so bile nekoč, ni več. Pri reprodukciji ali kopiranju naših osebnih podatkov v digitalni dobi izvirnik ne izgubi kakovosti.

Sesedanje požarnih zidov

Z uvajanjem novih tehnologij postajajo vdori v zasebnost vse preprostejši. Znana je grška prisluškovalna afera. Leta 2004 in 2005 je bilo mogoče nezakonito prisluškovati več kot sto milijonom mobilnih telefonov glavnega grškega mobilnega operaterja (Vodafone), med drugim tudi celotni grški vladi in vsem funkcionarjem. To se je razkrilo, ker neko SMS-sporočilo ni hotelo prispeti do cilja, zaradi česar je grški Vodafone izdelovalcu strojne opreme, Ericssonu, poslal v analizo osnovni program. Pri Ericssonu so kmalu odkrili »trojanskega konja«. Ugotovili so, da je bil glavni program skrivaj spremenjen tako, da je bilo mogoče zaobiti zakonito prisluškovanje.
Ali se prav tako hitro, kakor dobivamo nove tehnologije, krepijo tudi varnostni mehanizmi in nadzor? Eden najpomembnejših požarnih zidov je sodna veja oblasti. Sodnik mora policiji ali denimo Slovenski obveščevalni službi (Sova) zaradi utemeljenega suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, dovoliti uporabo prikritih preiskovalnih metod. Sistem naj bi bil vzpostavljen tako, da lahko šele po tem Simobilov (ali Mobitelov) nadzornik »odpre pipico«. Toda ponekod je sodna veja oblasti že odpravljena.
Zakon Sovi denimo dovoljuje snemanje ali spremljanje vsega telefonskega prometa s tujino mimo sodniške odločitve. Edina ovira, ki jo Sovi nalaga zakon, je, da ne sme brez odredbe prisluškovati »določljivemu« telefonskemu priključku ali osebi v Sloveniji, lahko pa seveda prisluškuje vsakemu določljivemu tujemu priključku ali osebi. Če danes telefonirate na zasebno telefonsko številko Iva Sanaderja (ali na kako drugo pomembnejšo telefonsko številko v tujini), ste lahko prepričani, da bo vaš pogovor posnet in analiziran.
Tudi pri nekaterih drugih vdorih v zasebnost je sodna veja oblasti preskočena. Mobilni operaterji morajo že sedaj v nekaterih primerih samodejno sporočiti lokacijo našega mobilnega telefona. Denimo takrat, kadar telefoniramo na eno od številki za klic v sili - 112 ali 113. V komunikacijskih centrih v sklopu ministrstva za obrambo in ministrstva za notranje zadeve se v petnajstih sekundah, najkasneje pa v minuti na monitorju v obliki območja na zemljevidu prikaže naša približna lokacija. Izkušnje operaterjev kažejo, da je natančnost v mestih od 100 do 500 metrov, če bodo morali operaterji ob tem upoštevati še podatke sosednjih baznih postaj (triangulacija), pa bo natančnost v prihodnosti velika večja.
Za zdaj policija (ali reševalci) mobilnega telefona ne smejo locirati tako, da bi sami telefonirali na posamezno številko in potem od operaterja zahtevali lokacijo. Je pa notranje ministrstvo nedavno že dalo pobudo za dopolnitev zakona o elektronskih komunikacijah, po kateri bi bilo to mogoče. Potem bodo morali mobilni operaterji ministrstvu sporočiti lokacijo poljubnega mobilnega telefona ne glede na okoliščine. Ko bodo morali mobilni operaterji zaradi uskladitve z direktivo EU ob vsakem klicu shraniti tudi podatke o lokaciji klica, in to za dve leti, bodo naša življenja v ozadju zelo dobro dokumentirana.
Komunikacija prek mobilnih omrežij je v Sloveniji resda zaščitena, nas mirijo mobilni operaterji. Zakodirana je s 128-bitnim ključem. Vsakič, ko vtipkamo telefonsko številko, med operaterjem in mobilnim telefonom steče zapleten proces dogovarjanja, med katerim se telefon in bazna postaja uskladita o načinu zaklepanja zveze. Vendar je tudi to oviro mogoče zaobiti. Če bazna postaja zahteva, da poteka komunikacija brez kodiranja, telefon to sprejme. Tako se lahko med uporabnika in mobilnega operaterja vključijo vsiljivci.
Ne le Sova, tudi slovenska policija že nekaj let uporablja napravo, s katero je mogoče spremljati pogovore v mobilnem omrežju. Prenosna naprava za spremljanje mobilnih komunikacij, znana pod imenom »IMSI catcher«, ki jo je mogoče kupiti za približno 100 tisoč evrov, ob vklopu simulira bazno postajo. Z njo se povežejo mobilni telefoni v okolici, uporabnik naprave pa lahko prek nje spremlja promet. Torej telefonske številke kličočih in klicanih, vsebino poslanih SMS-poročil, nekatere različice omogočajo tudi snemanje pogovorov in približno lociranje aparata. Zakonodaja razvoja ne dohaja. Bilo bi samoumevno, da bi bila takšna naprava deponirana na sodišču. Sedaj pa moramo zaupati policiji, da jo uporablja le na podlagi zakonitih sodnih odločb.

Paranoja

Da se izgubi občutek varnosti, da se tako rekoč razpase družbena paranoja, je potrebno izredno malo. Zadnje slovenske prisluškovalne afere od Čiste lopate, ob kateri je slovenska javnost brala telefonske pogovore najpomembnejših gradbenih direktorjev z različnimi lobisti, do afere Sova, ob kateri smo brali dele pogovorov med Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem, občutka varnosti gotovo niso povečale. A to so le podrobnosti celotne slike: Mobitel lahko zgubi zaupanje tudi tako, da dopusti vpliv politike na svojo strategijo oglaševanja, policija, če začne pristojnosti uporabljati pristransko.
Pri Mobitelu zatrjujejo, da je pri njih varnost uporabnikov zagotovljena. Izvajanje »snemanja«, kot ga vidimo v nekaterih filmih, naj bi bilo preračunano predvsem na dramaturški učinek in ima po mnenju predstavnikov Mobitela »praviloma zelo skromen stik z evropsko realnostjo, če sploh«. Pri Mobitelu tudi ne izvajajo prestrezanja elektronskih komunikacij, pojasnjuje Simon Šketa: »Pooblaščena oseba v Mobitelu zgolj omogoči pristojnim organom prestrezanje, samega prestrezanja pa ne izvaja, saj za to Mobitel nima tehnoloških možnosti. Prestrezanje izvajajo pristojni organi v državi.« Hkrati naj bi bili vstopi v sistem strogo evidentirani, opravljajo pa jih lahko samo pooblaščene osebe. Poleg internega nadzora obstaja še zunanji nadzor prek parlamentarne komisije za nadzor nad delovanjem varnostnih in obveščevalnih služb; ta lahko kadarkoli preveri zakonitost poslovanja, pravijo.
Trdnih dokazov o rasti družbene paranoje v Sloveniji ni. Je pa zanimivo, kar smo slišali pri Simobilu. Tam so nedavno ugotovili, da sta lahko transparentnost in varstvo osebnih podatkov njihova konkurenčna prednost. Za Dejana Turka, predsednika Simobilove uprave, je nova usmeritev očitna. »Poslovnežev ne zanima več samo ugodna tarifa ali roaming, ampak tudi, kako je pri nas s prisluškovanjem. Velik del slovenskih uprav, ki morda uporabljajo mobilne številke konkurenčnih podjetij, ima po novem še kakšno našo številko. Uporabniki vedo, da smo v tuji lasti in zato s slovensko notranjo politiko ne moremo biti obremenjeni. Pri nas se lahko človek počuti varnejšega,« pravi. Da se uporabniki resnično počutijo manj varne in so bolj prestrašeni kot prej, naj bi dokazovala že statistika. Znano je, da obstaja skupina uporabnikov naročniških mobilnih paketov, ki svoje telefonske številke redno menjavajo. Pri Simobilu opažajo, da se je v zadnjem času frekvenca menjave teh telefonskih številk povečala.

Nadzorovani

Najboljše orožje proti družbeni paranoji - če je ta res zgolj navidezna - je transparentnost. V zahodnoevropskih državah je natančno obveščanje javnosti o uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov pravilo, ki prispeva k družbeni higieni. Tudi v tolikokrat kritiziranih ZDA lahko preberemo, kje in kdaj je bilo uporabljeno tajno sledenje, kolikokrat so represivni organi pri kom nastavili prisluškovalne naprave, kolikokrat so se priključili na telefone in podobno. V Sloveniji javno objavljenih podatkov o tem ni. Slovenska obveščevalna služba svojih statistik ne objavlja, ljubljansko okrožno sodišče, ki večinoma dovoljuje uporabo prikritih preiskovalnih metod, evidenc o svojih odločitvah menda ne vodi, policija pa je le enkrat samkrat, leta 2003, objavila natančnejšo statistiko uporabljenih prikritih preiskovalnih ukrepov. Pozneje pa nič več. Če bi podatke objavili, odgovarjajo, bi s tem ogrozili »nacionalno varnost«. Kaj pa, če je vse res?