Anatolij Karpov, zadnji veliki aktivni šahovski prvak

Karpov, rojen leta 1951, je bil prvak med letoma 1975 in 1985 in po sporu Kasparova s FIDE še med letoma 1993 in 1999. V obdobju njegovega kraljevanja je bil naziv šahovski prvak pojem. Njihovi dvoboji so polnili medije: o Robertu Fischerju so govorili vsi, o legendarnih dvobojih med Karpovom in Korčnojem ter vlogi parapsihologa Zuharja so pisali knjige, epski dvoboji med Karpovom in Kasparovom so bili svetovni dogodki. Celo, ko niso igrali, se je desetletja ugibalo o možnem izidu njihovih srečanj. Z Anatolijem Karpovom, bivšim prvakom in danes tudi ambasadorjem UNICEFA, smo se v “Sončni hiši” v sklopu njegovega obiska Grossmannovega festivala pogovarjali o zakulisju sodobne šahovske zgodovine.

Utelešate zgodovino modernega šaha. Kdo je bil prvak, ko ste začeli spremljati šah?

> To je bil čas dvobojev med Taljem in Botvinikom, ki so zbudili izjemno zanimanje v Sovjetski zvezi. Staremu prvaku in metodičnemu igralcu Mihailu Botviniku se je postavljal po robu ognjevit mladenič, kot je bil Mihail Talj, ki je briljiral v agresivni in kombinatorni igri. Talj je bil ta, ki je s svojo igro in z osvojitvijo šahovske krone pritegnil splošno zanimanje za šah.

Pri dvanajstih letih so vas sprejeli v znamenito Botvinikovo šolo. Kako je potekalo učenje šaha?

> V domačem kraju sem igral v tovarniškem klubu, in ker sem bil med vrstniki najboljši, so me predlagali za učenca Botvinikove šole v Moskvi. To ni bila prava šola, imeli smo tri tečaje po sedem do deset dni, kjer so nas šahovski mojstri učili duha in logike šahovske igre.

Vas je učil sam Botvinik?

> Ne, z njim sem se srečal samo enkrat, ko je igral simultanko. Po njegovi začetni prednosti mi je uspelo ustvariti zmagovalno prednost, potem pa sem napravil veliko napako. Iz nje sem se spet rešil in ustvaril novo prednost, a je bila premalo za zmago.

Remi s svetovnim prvakom je za vas pomenil veliko zmago?

> Seveda, vendar me je Botvinik takoj ohladil, ko je komentiral mojo igro, v kateri sem izpustil zmago, rekoč, da ne bom nikoli velik igralec.

Vas je to kot dečka potrlo?

> Niti ne, takrat sploh nisem pomislil, da bom kdaj šahovski velemojster. Šah sem igral iz čistega veselja do igre. Njegovih besed si nisem vzel k srcu, danes jih omenjam samo kot ane-kdoto.

Kdo je bil vaš prvi učitelj?

> Oče me je naučil igrati šah pri štirih letih, igrala sva do mojega osmega leta, ko sem ga prvič premagal; od takrat ni hotel več igrati z menoj.

Ste tudi vi učili svojega sina?

> Ne, tudi njega je naučil moj oče. Najprej sploh nisem vedel, da zna šahirati, ko mi je nekega dne rekel, ali bi odigral partijo z njim. Hotel je igrati s črnimi figurami in začel je zvito, saj je za menoj ponavljal poteze. Ko sem videl njegovo strategijo, sem zapletel igro in izgubil je. Nato sva še enkrat igrala, in ko je znova izgubil, je nehal igrati šah z menoj.

Mu niste dali kraljice prednosti?

> To navado so imeli mojstri v devetnajstem stoletju. Veliki Capablanca je še dajal na začetku tekmecem kraljico ali figuro prednosti. Jaz v takšni igri nisem videl smisla.

Kaj je bil prelomni trenutek na začetku vaše kariere?

> To, da sem leta 1969 postal svetovni mladinski šahovski prvak. Od zmage Spasskega leta 1955 je minilo 14 let brez naslova za Sovjetsko zvezo. Država, ki je imela vseskozi svetovne prvake, ki je z naskokom zmagovala na olimpijadah, je bila toliko časa brez krone pri mladincih, čeprav so tekmovali celo tako dobri igralci, kot je bil Tukmakov. To je bila nacionalna travma, zato mi je naslov odprl številna vrata, deležen sem bil velike pozornosti in podpore.

Eden prvih, ki vas je vzel za tovariša, je bil Mihail Talj. V predgovoru k vaši knjigi »Parties choisies« opisuje, da sta se prvič srečala ob njegovi bolniški postelji.

> Pred potjo na svetovno mladinsko prvenstvo v Stockholmu sem srečal prijatelja, ki je bil Taljev osebni prijatelj in je hitel k njemu na obisk. Pridružil sem se mu, za vsak primer sem vzel s seboj še šahovsko uro. Talj je bil dobro razpoložen in je predlagal, naj odigrava nekaj petminutnih partij. Šahovski komplet je bil v bolnišnicah vedno na voljo.

Izid?

> Pet proti pet.

Za mladeniča v bitki z velikim Taljem izvrstno, toda povejte mi, od kod ta silni preskok med letom 1970, ko ste bili soliden velemojster, in letom 1973, ko ste osvojili prvega šahovskega oskarja za najboljšega igralca leta, ter letom 1975, ko ste osvojili šahovsko krono? Fischer je od leta 1958, ko je prvič zablestel, potreboval več kot desetletje, da je postal primus, Kasparov, ki je opozoril nase leta 1978, pa sedem let do vrha.

> Po zmagi v Stockholmu je z menoj začel stalno sodelovati velemojster Furman, ki je bil eden največjih poznavalcev šahovskih otvoritev in strategij. Dotlej sem bil slab v otvoritvah, v njih sem prihajal v slabši položaj, iz katerega sem se reševal v sredinskih igrah in končnicah. Na račun hendikepa nepoznavanja otvoritev sem razvil odlično igro v nadaljevanju. S Furmanovo pomočjo sem srkal znanje in duha igre v otvoritvah, in ko sem obvladal začetno igro v precejšnji popolnosti, se je nenadoma pokazala moja premoč nad drugimi igralci.

Kako ste spremljali premočne zmage Fischerja na poti do naslova leta 1972?

> Sploh niso bile premočne. Čez leta sem jih še enkrat podrobno analiziral, in ko sem za eno svojih knjig iskal najboljše partije vseh časov, sem bil pri Fischerju v zadregi, katere iz tega obdobja naj sploh vzamem. V četrtfinalnih dvobojih kandidatov je Tajmanova premagal s 6 : 0, toda to ni bil vrhunski igralec. V polfinalu je res presenetil z zmago s 6 : 0 proti Larsenu, ki je veljal za enega najboljših na svetu, toda razlog so bile številne Larsenove napake. V finalu je visoko premagal še bivšega prvaka Petrosjana, v šampionskem dvoboju pa porazil prvaka Spasskega z 12,5 : 8,5. Ko smo se s sovjetsko reprezentanco pripravljali na olimpijado v Skopju leta 1972, sem kolegom pokazal, da je bila partija - mislim, da je bila 12. partija -, v kateri je Fischer zmagal, v resnici dobljena za Spasskega, le da Spasski ni videl poti do zmage. Petrosjan, Korčnoj, Talj in Smislov so me gledali kot pravo čudo, bil sem namreč hierarhično šele peta deska, prva rezerva. Tudi 15. partijo dvoboja je imel Spasski dobljeno, a je slabo igral, Fischer pa je bil genialen igralec končnic in je zmagal. Na koncu dvoboja sta bila tako izčrpana, da sta se borila kot v klinču, kot boksarja v zadnji rundi.

Kako je Fischerju uspelo tekmece pripraviti, da so delali take napake, ko so igrali z njim?

> Spasskega je uničil psihološko. Najprej je dominiral s svojimi zahtevami v zvezi z organizacijo dvoboja, po porazu v prvi igri pa je drugo protestno predal, tako da je Spasski vodil že z 2 : 0. Spasskega je to zlomilo, od takrat je samo še padal. Petrosjan bi se v taki situaciji samo smejal, bi rekel, dobro, pa naj bo naslednjo igro že 3 : 0.

Ko je Fischer po desetletjih zlomil sovjetsko vladavino nad šahovskim žezlom, je to psihološko zlomilo stare prvake in šampione?

> Delate napako, ko mislite, da je bila Sovjetska zveza en samcat blok. Nekateri so bili v resnici veseli; Petrosjan je Spasskemu privoščil poraz.

Sovjetska nomenklatura je Spasskega zaradi poraza kaznovala celo s prepovedjo igranja na turnirjih v tujini.

> Ni bilo ravno tako, čeprav je res, da je bil državni vrh nezadovoljen z njim, saj je vanj ogromno investiral. Ker je Spasski obdržal denarne nagrade s turnirjev in dvobojev, je šahovska zveza intervenirala zoper njega in od takrat smo bili vsi šahisti na slabšem, saj so nam nagrade visoko obdavčili.

V naslednjem ciklu bitk za svetovnega prvaka je prišel vaš trenutek, ko naj bi se za šahovnico spoprijeli s Fischerjem.

> Ja, ampak najprej sem moral premagati Polugajevskega, velikega poznavalca otvoritev. Šele ko sem v polfinalnem dvoboju kandidatov premagal Spasskega, sem prvič pomislil, da lahko postanem prvak.

Kakšna je bila strategija za dvoboj?

> Naštudiral sem otvoritve: caro-kan, sicilijanko in začetek z daminim kmetom d4 namesto e4, ki jih prej tako rekoč nisem igral, vse z namenom, da Spasskega presenetim.

Finalni dvoboj s Korčnojem je prerasel v osebni spopad.

> Prej sva bila prijatelja, toda Korčnoj ni nikoli dobro igral z igralci, ki jih je imel rad, zato je zaostril odnos z menoj. Leta 1971 sem mu pomagal s prijateljskim dvobojem za trening pred kandidatskimi dvoboji. Še prej mi je on priskočil na pomoč, ko sem imel težave na moskovski univerzi, na kateri sem študiral matematiko. Ko sem leta 1970 začel hoditi na mednarodne turnirje, sem bil odsoten s predavanj, hkrati pa se mi je zdelo, da matematika ni prava opora za šah, in sem se usmeril v ekonomijo, kjer sem lahko študiral tudi tuje jezike, ki sem jih potreboval pri poteh po svetu. Ko sem obiskal Korčnoja v Leningradu, sta mi z ženo pomagala, ker sta poznala profesorja na univerzi, ki mi je omogočil vpis na leningrajsko univerzo.

Vas ni mikal študij psihologije?

> Nikoli.

Toda prav vi ste razvili posebno pripravo, kot je proučevanje osebnega značaja tekmecev.

> To pa ja. S Taljem, ki je ljubil zaprte in zakomplicirane situacije, sem vodil odprte igre, s Petrosjanom, ki je bil nasprotni lik, pa sem forsiral zaprte variante.

Ko ste v finalnem dvoboju kandidatov leta 1974 premagali Korčnoja, vam je očital, da je za vami stal ves sovjetski aparat.

> Seveda, ko pa si je želel, da bi si Sovjetska zveza povrnila šahovski prestol. Spasski je bil poraženec, Smislov je bil prestar, Petrosjan in Korčnoj pa sta leta 1971 sama izjavila, da proti Fischerju nimata možnosti. V kompleksu Fischerja so potem stavili name. A mi niso pomagali nič drugače, le tako, kot so pred menoj stali za Spasskim. Po osvojitvi naslova prvaka pa sem dobil privilegij, da sem lahko sam izbiral turnirje, na katerih bom igral po svetu.
S Korčnojem sva bila potem dolgo sprta, vendar sem mu prikrito pomagal že sredi sedemdesetih let, ko mu policija ni hotela dati potnega lista, ker so se bali, da bo emigriral. K meni je prišel oficir KGB vprašat, ali mislim, da bo Korčnoj prebegnil. Zagotovil sem mu, da ne bo, in čez čas je Korčnoj po turnirju na Nizozemskem zaprosil za politični azil. Konec osemdesetih FIDE ni hotela uvrstiti Korčnoja na turnir kandidatov in sem posredoval v njegovo korist. Danes nisva v prijateljskih odnosih, vzpostavila pa sva korekten profesionalni odnos.

Pred vami je bil dvoboj s Fischerjem, največji dvoboj v zgodovini šaha, ki nikoli ni bil odigran. Vam je žal?

> Danes zelo, vendar pred 33 leti nisem imel moči, da bi diktiral sovjetski šahovski zvezi, naj vendar najde kompromis s Fischerjem. To je bilo težko, saj je bilo njegovo pravilo nelogično, zahteval je, da izzivalec prevzame naslov, če doseže 10 zmag, pri rezultatu 9 : 9 pa bi naslov ostal njemu.

Ste se potem, ko vas je FIDE brez dvoboja razglasila za prvaka, kdaj srečali s Fischerjem?

> Ja, trikrat, vendar dogovori niso bili uspešni.

O čem sta se pogajala? O pravilu 9 : 9?

> Ne, Fischer je sprejel, da je zmagovalec ta, ki doseže deset zmag. Jaz sem predlagal klavzulo, da dvoboj čez nekaj mesecev začasno prekinemo. Igrala naj bi tri igre na teden: če bi torej kdo zmagal že prvih deset iger zapored, bi dvoboj trajal najmanj mesec dni. Fischer je to sprejel, nagradni sklad, ki ga je garantiral Campomanes ob podpori filipinskega predsednika Marcosa, je bil 3 milijone dolarjev z možnostjo, da se še poveča. Edini problem je bilo ime dvoboja. Fischer je zahteval, naj nosi naziv Svetovno profesionalno šahovsko prvenstvo. Zdaj bi to z lahkoto sprejel, takrat pa tega nisem mogel, ker bi mi Sovjetska zveza, ki je gojila kult amaterizma, tega dvoboja ne dopustila. Danes vzamem potni list in odidem, kamor hočem, takrat pa mi ne bi dali potnega lista. To sem poskušal razložiti Fischerju in mu predlagal, da spiševa pogodbo, v kateri določiva vse razen naziva dvoboja. Fischer je sprejel moj predlog, dobili smo se v Washingtonu na filipinskem veleposlaništvu, stala sva pred pogodbo z nalivnikom v roki, ko se je premislil in ni hotel podpisati dokumenta. Jaz pa tudi nisem hotel podpisati pogodbe, ki je ne bi mogel izpolniti, saj me ne bi pustili iz države.

Igrali ste z vsemi prvaki po Aljehinu: z Botvinikom, Smislovom, Taljem, Petrosjanom, Spasskim, Kasparovom in postkarpovkasparovskimi, manjka vam samo Fischer. Ko sta se dobivala dva tedaj največja šahovska bogova, ali je kateri od vaju predlagal, da vmes odigrata hitropotezno partijo?

> Ne, nikoli nisva odigrala niti ene partije.

Kot prvak ste prvič ubranili naslov proti Korčnoju v znamenitem dvoboju v Baguiu leta 1978, ko je sedel kot vaš podpornik med publiko dr. Zuhar, ki je spravljal Korčnoja v bes, da je zahteval, naj ga odstranijo iz publike in ga prestavijo v zadnje vrste. Je bila to vaša zamisel, vzeti s seboj parapsihologa?

> Korčnoj je tip človeka, ki postane izjemno samozavesten, kadar se mu zdi, da v nečem dominira. Na dvoboj v Moskvi leta 1974 je povabil parapsihologa. Med dvobojem sem v publiki odkril osebo, ki je nepremično zrla vame od začetka partije pa do konca. Povedal sem Furmanu za tega čudaka. Seveda vem, je rekel, ampak te nisem hotel vznemirjati, to je nov specialist v parapsihologiji, ki ga je pripeljal Korčnoj. Furman je poznal Korčnojev posebni značaj, ki je za dobro igro potreboval občutek, da prevladuje nad tekmecem, da je od njega bolje pripravljen ali karkoli. Furman mi je predlagal, da povabimo kogarkoli, lahko tudi parapsihologa, da Korčnoj ne bo imel občutka superiornosti. Poklical sem svojega zdravnika, ali mi lahko koga priporoči, on pa me je napeljal na svojega prijatelja parapsihologa Zuharja, ki je potem prišel na dvoboj v Moskvo.
Pred dvobojem v Baguiu leta 1978 sem razmišljal o psihološki pripravi. Ker je bil Korčnoj človek maničnih idej, sem bil prepričan, da bo spet pripeljal veliko ljudi. Zato sem prosil Zuharja, naj gre z menoj na Filipine. Korčnoj ga je torej poznal že z dvoboja v Moskvi. Zakaj je postal Zuhar zanj tako pomemben šele v Baguiu? Mislim, da je bil pod vplivom svoje nove žene, ki je ustvarjala veliko zgodb okoli dvoboja. To Korčnoju ni koristilo, ker je imel več težav z zgodbami kot s šahom.

Vam je uspelo razviti osebno obrambo pred motečimi zvoki in hrupom v dvorani, v nekem intervjuju ste celo rekli, da vas ne moti, če nasprotniku med igro zazvoni mobitel, kar FIDE sicer ostro kaznuje ...

> ... ja, zvok me ne moti.

Ste imeli to sposobnost odmisliti šume že na začetku kariere?

> To sem razvil kasneje, ko sem igral simultanke, kjer je veliko ljudi, govorjenja in zvokov. Nekateri velemojstri zahtevajo popolno tišino. Meni je vseeno, jaz med partijo ničesar ne slišim. Pomembno je, da sedem za šahovsko desko, potem pa je to stvar koncentracije, da odmislim ves svet, vse, kar se dogaja okoli mene, in se posvetim samo partiji.

Če vaju primerjam s Fischerjem: on je na dvobojih s Spasskim v Reykjaviku zahteval, da se publika oddalji od igralne mize, na Svetem Štefanu pa je zahteval, da so med njim in publiko postavili stekleno steno. Vi ste pred leti odigrali dvoboj s Spasskim v Franciji pred tisočglavo publiko na štadionu. So bili za Fischerja zvoki zelo nadležni?

> Ne, to je bil njegov značaj. Mogoče tudi njegova psihološka igra, možnost, da se z nekom bori, vseeno, kdo je to, ali organizator ali nasprotnik. Sem pa Fischerja podpiral v njegovih vztrajanjih pri idealnih igralnih razmerah. Pri velikosti in obliki šahovskih figur, predvsem pa pri svetlobi, ki mora biti idealna; ko sediš dolge ure za šahovnico, postanejo oči utrujene. Pri zahtevah glede zvoka ga nisem podpiral, mislim, da mora biti šahovski velemojster sposoben popolne koncentracije.

Med prvim dvobojem s Kasparovom leta 1984 ste vodili že s 5 : 0, potrebovali ste samo še eno zmago in Kasparov bi bil največji poraženec v zgodovini dvobojev za šahovsko krono. Kaj se je zgodilo v dvoboju, ki so ga pri vašem vodstvu s 5 : 3 po šestih mesecih prekinili in naslednje leto organizirali nov dvoboj, ki se je začel z 0 : 0 in katerega posledica je bila osemletna vladavina Kasparova?

> Šlo je za dve zgodbi. Če bi dobil 31. partijo dvoboja, bi zmagal s 6 : 0. Imel sem dobljeno partijo, pa sem spregledal potezo in Kasparov je remiziral. Potem sem izgubil 42. partijo, nato še 47. in 48. Takrat sem ugotovil, da sem naredil največjo napako, ki je nisem mogel več popraviti. Ne napako za šahovnico, ampak v tem, da sem dvoboj igral v Sovjetski zvezi. Kjerkoli drugje na svetu bi ga igral, bi zmagal, samo ne v Sovjetski zvezi.

Zakaj?

> V Moskvi so uničili dvoboj, saj so spreminjali igralne razmere in pravila dvoboja. Problem je bil v tem, da je imel Kasparov že od malih nog podporo Gajdarja Alijeva, prvega sekretarja komunistične partije Azerbajdžana, velike politične figure v Sovjetski zvezi, takrat je bil številka dve v politbiroju sovjetske partije in je bil odgovoren za šport. (Dinastija Alijev obvladuje Azerbajdžan že več kot 30 let, očeta Gajdarja je Andropov leta 1982 postavil za prvega namestnika premiera sovjetske vlade, po razpadu SZ je postal Gajdar prvi predsednik Azerbajdžana (1993-2003), po smrti ga je nasledil sin Ilham, op. B. N.)

Z naše strani je bilo videti drugače, vi ste v zahodnih in jugoslovanskih medijih veljali za šahovskega Brežnjeva z vsem partijskim aparatom za seboj. Ko smo spremljali vaše dvoboje s Korčnojem in Kasparovom, smo vedno upali, da vas bosta premagala. Ste vedeli za to?

> Sem, vi kot novinar veste, kako lahko je manipulirati javno mnenje. V Osetiji je gruzijska vojska najprej pobijala civiliste, pravijo, da je bilo žrtev 2000. Ruska vojska je posredovala, da bi preprečila pobijanje, zdaj pa ZDA podpirajo Gruzijo.
Če se vrnem k dvoboju, Alijev se je vmešal in prisilil Campomanesa, predsednika FIDE, da je prekinil dvoboj.

Ali ni bila to vaša želja, da prekinejo dvoboj, ker ste bili tako izčrpani? Campomanes je veljal za vašega zaveznika, saj so ga nekateri imenovali kar Karpomanes?

> To ime si je izmislil Spasski, ki ni poznal ozadja. Kako naj bi jaz zahteval konec dvoboja, ko sem imel dve točki prednosti? Potreboval sem samo še eno zmago. Prisilili so me, da sem privolil v pogajanja o predčasnem koncu dvoboja. Adut Kasparova in Alijeva je bilo dejstvo, da je bil tisti trenutek prvi sekretar Sovjetske zveze Černenko po hudi bolezni že klinično mrtev. To je bil sploh problem najinega dvoboja, saj je bil dvakrat prekinjen zaradi tehničnih razlogov. Ko je umrl minister za obrambo Ustinov, so dvorano, v kateri sva igrala, spremenili v žalno dvorano. Ob klinični smrti Černenka pa so spet potrebovali dvorano za žalne slovesnosti. To je bil začetek pogajanj o ustavitvi dvoboja, kasneje pa so sklenili, da dvoboj končajo.

Ste soglašali?

> Seveda nisem. Toda prisilili so Campomanesa, da je dvoboj razglasil za končan, takoj zatem, ob štirih zjutraj, pa je odpotoval iz Moskve. Poslal sem uradni protest, poskušal sem priti v stik s Campomanesom, ga klical na različne telefonske številke, ampak me ni poklical nazaj. Dobil sem celo pisno zagotovilo organizatorjev, da so pripravljeni takoj nadaljevati dvoboj, če Campomanes spremeni odločitev. Kasneje sem dobil Campomanesa, ko je bil že na Filipinih; pripravljen je bil nastopiti na tiskovni konferenci, toda potem je nenadoma spremenil mnenje. Kasneje so mi povedali, da ga je poklical pomočnik sovjetskega ministra za šport in mu zagrozil, če bo razglasil nadaljevanje dvoboja. To je bilo edinkrat v zgodovini, da se dvoboj ni nadaljeval po prekinitvi, ampak se je začel znova, ne glede na doseženi izid.

Ko ste po sporu Kasparova s FIDE leta 1993 spet osvojili šahovsko krono, ste leta 1999 odstopili od obrambe naslova, ker so vmes s spremembo pravil degradirali vlogo prvaka, tako da ta ni več čakal na izzivalca, ampak bi moral tudi sam v kandidatske dvoboje. Od tedaj in po porazu Kasparova s Kramnikom v verziji GMA 2000 je šah ostal brez prvaka. Danes ljudje sploh ne vedo, kdo je šahovski kralj. Kaj je privedlo do te nelogične situacije?

> To bi pojasnil s tem, da je predsednik FIDE postal Iljumdžinov (od leta 1995, od leta 1993 pa je predsednik ruske republike Kalmikije in multimilijonar, op. B. N.), ki je verjel, da bo kot predsednik svetovne šahovske zveze postal najpomembnejši človek šaha. Toda ko je ugotovil, da je prvo ime šaha šahovski prvak, se je odločil uničiti moč in pomen šahovskega prvaka s spreminjanjem pravil. Jaz sem odstopil leta 1999. Potem ko je Kramnik izigral Kasparova v verziji GMA, je Kasparov poskušal osvojiti krono v verziji FIDE, vendar mu Iljumdžinov ni omogočil dvoboja z aktualnimi prvaki po verziji FIDE.

Današnje stanje je nerazumljivo. Ko ste postali svetovni prvak in bili najmočnejši igralec na svetu, je bil vaš rating 2705. Prvak iz leta 1975 bi bil danes po moči enak medijsko anonimnemu Vadimu Milovu, ki zaseda 28. mesto ratinške lestvice. Kaj sploh še meri rating ELO?

> Pokazali ste na osrednji problem. Govoril sem s profesorjem Arpadom Elom, ki si je izmislil rating zato, da bi meril moč igralcev. Nikoli ni mislil, da se bo zgodilo to, kar se je sedaj, ko višina točk odloča o tem, ali se bo kdo kvalificiral za sodelovanje v boju za prvaka. Ko je prišlo do inflacije točk, zaradi katere so se kandidatski dvoboji za svetovnega prvaka skrčili na nekaj iger, in ko je z izginotjem velikih turnirjev, kjer je igral vsak z vsakim, zavladal sistem odprtih turnirjev, kjer sodeluje lahko tudi več sto igralcev in kjer ne igra vsak z vsakim, se je raven šahovske igre krepko znižala.

Kakšne spremembe bi predlagali?

> Pred leti sem mislil kandidirati za predsednika FIDE, potem pa sem presodil, da to ne bi bilo modro, in sem odstopil od kandidature.

Ker ima Iljumdžinov neprimerno več denarja od vas?

> Ne, je pa res, da je v šahu razširjena korupcija, še posebej drobna korupcija, kar je grozno. V zadnjih letih sem ugotovil, da bi šahovska zveza potrebovala popolno prenovo. V njej vladajo čudne sile in vprašljive sposobnosti. Bila bi velika izguba časa, če bi kaj poskušal. Naj navedem primer. Ko je bil Campomanes predsednik FIDE v prvem mandatu, je imel okoli sebe tri ali štiri osebe, ki bi ga lahko nadomestile. Počutil se je močnega. To je paradoks politikov, ki se obdajo z močnimi osebnostmi, kadar se počutijo močne, ko pa se počutijo šibke, odženejo vse, ki bi jih lahko nadomestili, in jih zamenjajo s šibkimi. To se je zgodilo s Campomanesom v naslednjem obdobju, danes pa z Iljumdžinovom. Ne bi bilo modro, če bi zadnja leta življenja porabil za spopad z nečim, česar ne morem spremeniti.
Kasparov je nehal igrati šah, vi pa

odigrate sem ter tja kakšen dvoboj in nastopite na turnirju. Imam občutek, kot da ohranjate borbeno pripravljenost. Če bi se pravila FIDE spremenila in bi pot do prvaka spet vodila prek daljših dvobojev, bi se še v tretje spustili v spopad za šahovsko krono?

> Ja, mogoče. Zdaj mislim, da so se v FIDE zavedeli, da so ogrozili obstoj šaha, in so začeli po malem spreminjati sistem.

Leta 2002 ste v dvoboju premagali Kasparova z 2,5 proti 1,5. Je bilo to zadoščenje za poraze iz osemdesetih let?

> Ja, ampak zelo majhno.

Znani ste še po dveh velikih dvobojih, ki nikoli nista bila odigrana. V drugi polovici devetdesetih let sta bila s Kasparovom vzporedna prvaka, čeprav sta bila dejansko prvaka nad istimi tekmeci, kot so bili Kramnik, Kamsky, Anand in drugi, ki so hkrati tekmovali po eni in po drugi verziji. Zakaj ni bilo dvoboja, ki bi spet združil šahovsko žezlo?

> Kasparov ga ni hotel sprejeti. Ko se je leta 1993 ločil od FIDE, se je tako izognil temu, da bi se še kdaj bojeval za naslov z menoj. Govoril je, da je z menoj odigral že preveč dvobojev in da hoče igrati še s kom drugim. To poznamo iz zgodovine, ko šahovski prvaki niso branili krone zoper najboljše tekmece, ampak so sami izbirali slabše nasprotnike. Nazadnje je postal sam svoja žrtev, ko je leta 2000 izgubil dvoboj s Kramnikom v verziji GMA, Kramnik pa mu ni dal priložnosti za povratni dvoboj.

Leta 2005 je po šahovskem svetu zakrožila govorica, da sta se s Fischerjem dogovarjala za dvoboj 30 let pozneje, po načelu gotskega šaha?

> Ja, prek šahista Lotharja Schmidta je stopil v stik z mojimi sodelavci. Bil sem pripravljen z njim odigrati random-chess, kjer položaj figur v prvi vrsti izžrebamo pred tekmo, toda Fischer je prišel z novim predlogom, da bi igrala s kmetom manj, v tem pa nisem videl smisla.