13. 8. 2008 | Mladina 33 | Kultura
Mala prodajalna grozot
4. Grossmanov festival filma in vina gosti Rogerja Cormana, kultnega ameriškega režiserja in producenta, ki je nizkobudžetnost spremenil v umetnost
Roger Corman
© Brunel
4. oktobra 1957 so Sovjeti v vesolje izstrelili Sputnik, prvi umetni satelit. Američani so bili šokirani - planili so v zaklon. Mnogi so bili prepričani, da je zdaj vsega konec: da jih bodo komunisti lahko nemoteno nadzorovali in opazovali, da jih bodo udarili iz vesolja in da bodo vesolje prebarvali v rdeče. Hladna vojna se je preselila v vesolje. Američani so kriknili: katastrofa! Roger Corman, mladi, podjetni, neodvisni režiser-producent, pa je v tem videl priložnost. Takoj je reagiral: scenarij je bil napisan v dveh tednih, šest tednov kasneje pa je bil film, sci-fi šoker Vojna satelitov, že v kinu. Ko so Američani ravno dobro prišli k sebi in začeli tuhtati, kaj sovjetski satelit pomeni za prihodnost sveta, jim je Corman že dal film, v katerem nezemljani Zemljanom zagrozijo, da jih bodo uničili, če takoj ne ukinejo vseh vesoljskih programov. James Cameron je ob koncu osemdesetih zagonil na desetine milijonov dolarjev, da bi - v spektakularnem, podvodnem eposu Brezno - povedal to isto. Jasno, Corman je svoje malo paranoidno »sporočilo« posnel za drobiž. Cameron je specialne efekte za ključni prizor - za prizor, v katerem nezemljani svojo grožnjo spremenijo v srhljivi, armagedonski ultimat - naročil pri Lucasovi firmi Industrial Light & Magic, kar je bilo zelo drago. Digitalni efekti so bili tedaj še v povojih, tako da so za glavni efekt - za morje, ki cunamijsko vstane in potem nad ameriško obalo zamrzne - potrebovali mesece in mesece, toda Cameron je potem sklenil, da ta efekt vrže iz filma. Publika ga je lahko videla šele kasneje, v director's cutu. Specialne efekte, ki jih je bajno plačal, je vrgel stran. Corman je storil ravno obratno: samo zgodbo je napletel okrog specialnih efektov, ki so že obstajali. Tipično.
Brezno je bilo korporativni film. Za razliko od Vojne satelitov, ki je bila neodvisni film. Corman, podjetni neodvisnež, je lahko hitro reagiral - za razliko od Camerona, vojščaka korporacije, ki tega ni mogel. Še več, Corman je z Vojno satelitov zrušil rekord v hitrosti filmskega odziva na kak dogodek. Od dogodka do filma je minil le slab mesec. V korporacijah se vse premika počasi - hierarhija, veliko birokracije. Pri korporativnem filmu ni nič drugače: inkubacija projekta se vleče, predprodukcija se vleče, produkcija se vleče, postprodukcija se vleče. Ne, korporativni režiser ne more hitro reagirati - Cameron je verjetno reagiral na nekaj, kar se je zgodilo nekaj let prej. In ko je film snemal, je ugotovil, da tisto, zaradi česar ga je začel snemati, ne drži več vode. Rezultat: tisto, zaradi česar ga je začel snemati, je vrgel stran. Cormanu ni bilo treba nikoli ničesar metati stran - to, kar je posnel, je bilo tisto, kar je hotel posneti. To, kar je posnel, je bilo vedno tisto, zaradi česar je začel film snemati. Brezno ni pokrilo investicije. Vojna satelitov pač - in to bogato.
Vojna satelitov je bila eden izmed mnogih filmov, ki je Cormana zapečatil kot kralja nizkega budžeta. Kot stahanovca in obenem auteurja. Kot entrepreneurja in obenem masterja. Kot poeta drive-in estetike in obenem konceptualnega umetnika. Kot modernista in postmodernista. Z leti je Roger Corman postal naj-vplivnejši, najbolj diverzificirani in najbolj imitirani auteur nizkega budžeta, deadlinea in hitrih odločitev, mobilna filmska tovarna, kultni izumitelj žanrov, minižanrov, trendov in estetik, upornik in filmski revolucionar, prototip neodvisnega filmarja, mentor mnogih kasnejših filmskih asov. Pri njem - v njegovi »šoli«, pri njegovih produkcijah - so svoje kariere začeli največji filmski asi, recimo Francis F. Coppola, Martin Scorsese, Monte Hellman, John Milius, Jonathan Demme, Jonathan Kaplan, Joe Dante, John Sayles, Peter Bogdanovich, Peter Fonda, Jack Nicholson, Dennis Hopper, Ron Howard, Robert Towne, Steve Carver, Curtis Harrington, Bernard Kowalski, Allan Arkush, Jack Hill in kakopak James Cameron. Dal jim je malo denarja - in veliko svobode. Martinu Scorseseju je pred začetkom snemanja Nevarnega dekleta svetoval: »Martin, posneti moraš zelo dobro prvo rolo filma, kajti ljudje hočejo vedeti, za kaj gre. Potrebuješ pa tudi zelo dobro zadnjo rolo, kajti ljudje hočejo vedeti, kako se je vse skupaj končalo. Vse ostalo v resnici ni pomembno.« Jonathanu Demmeju pa je pred začetkom snemanja Uklenjene vročice pojasnil: »Poišči upravičene, motivirane pretveze za premike kamere, toda najdi jih. Oko je pri gledanju filmov najbolj uporabljan organ. Če očesa ne zabavaš, ne boš pritegnil možganov. Uporabi čim več zanimivih snemalnih kotov. Kompozicije v velikem planu ne ponavljaj. Očesa ne spominjaj, da je isto reč že enkrat videlo. Antagonist naj bo tako fascinanten kot junak.«
Low-budget
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.