Zadnje napake so le vrh ledene gore

Francija, evropska država z največ jedrskimi elektrarnami, se je zadnji mesec povzpela na vrh lestvice držav z največ napakami v svojih elektrarnah. V zgolj treh tednih so v njenih 59 jedrskih elektrarnah ugotovili devet napak. Čeprav prek evropskega sistema za hitro obveščanje o nobeni niso obvestili javnosti v EU - tako kot so junija storili v Jedrski elektrarni Krško, ko se je napaka pojavila pri njih -, je bilo konec julija v elektrarni Tricastin z radioaktivnim prahom kontaminiranih sto zaposlenih. Ob zadnjih napakah se postavlja vprašanje, kako varne so francoske jedrske elektrarne. Kritik zaradi preveč brezskrbne obravnave napak in vzdrževanja jedrskih elektrarn je deležen predvsem koncern Areva, ki ga predsednik Nicolas Sarkozy predstavlja kot jedro razvoja francoske jedrske tehnologije in njegove izdelke prodaja po vsem svetu.

Svarila zaradi nevarnosti raka

Okoliških prebivalcev do zdaj francoski državni nadzornik za jedrsko varnost sploh ni obveščal, napake je preprosto pometel pod preprogo. Sodu je izbila dno zadnja nesreča v Tricastinu. Tudi največje optimiste, ki so bili do zdaj prepričani, da so francoske jedrske elektrarne varne, je začelo resno skrbeti in državnemu nadzorniku ter vodstvu koncerna Areva ne verjamejo več, da napake v jedrskih elektrarnah tega koncerna nimajo nikakršnega vpliva na okolje in zdravje ljudi. Celo medicinske fakultete so začele svariti pred takšnimi »nenevarnimi sevanji«, kot so mu bili izpostavljeni zaposleni v Tricastinu in prebivalci občine Bollene na jugu Francije, kjer je ta elektrarna. Vsako povečano radioaktivno sevanje, ki so mu ljudje izpostavljeni, poveča tveganje, da čez nekaj let zbolijo za rakom, svarijo zdravniki.
Koncentracija urana v pitni vodi v občini Bollene je bila že pred leti višja od dovoljene, nekateri prebivalci so se že odločili vložiti tožbo proti koncernu Areva, njihovi pobudi se je pridružila tudi občina, a bitka bo težka. Nasproti jim stoji močan jedrski lobi, ki ima močno podporo tudi pri oblasti v Parizu, predvsem pri predsedniku Sarkozyju, hkrati pa je na območju občine Bollene jedrska elektrarna glavna delodajalka. Drugih možnosti oziroma podjetij, kjer bi se prebivalci zaposlili, v občini tako rekoč ni. Podžupan Paul Eymard, ki je do zdaj enako kot večina Francozov jedrsko elektrarno podpiral, je za ZDF povedal, da državnemu nadzorniku in vodstvu koncerna Areva ne more več zaupati, saj so informacije zaposlenih v elektrarni Tricastin zadnje čase drugačne od uradnih. Oktobra lani je menda prišlo do velike zastrupitve, pa o tem prebivalcev sploh niso obvestili. Ko je v začetku julija iz elektrarne v kanalizacijo in dve reki izteklo 30 tisoč litrov tekočine, v kateri je bil neobogateni uran, so kopalcem v bližnjem jezeru pristojni samo povedali, naj se ne kopajo več in naj nemudoma
odidejo domov ter se temeljito oprhajo z vročo vodo. Šele naslednji dan so v časopisu prebrali, da so se morali temeljito umiti zaradi nesreče v jedrski elektrarni. V eni od rek so takrat namerili tisočkrat višjo radioaktivnost od dovoljene, res pa je raven radioaktivnosti hitro upadla in je bila kmalu spet normalna.

Tudi Nemci prikrivajo nesreče

Roland Desbordes z neodvisnega inštituta za merjenje radioaktivnosti CRIIAD, ki meri radioaktivnost po vsej Franciji, ugotavlja, da so zadnje napake samo vrh ledene gore. Nesreč prve stopnje, mednje sodijo zadnje napake v Tricastinu, je v Franciji na leto okrog sto, napak stopnje nič pa je več kot tisoč, to je povprečno tri na dan. Zadnja nesreča v Tricastinu je po njegovih besedah zbudila pozornost zaradi tega, ker sevanju niso bili izpostavljeni le trije ali štirje zaposleni, ampak kar sto.
Za zdaj je zaradi pomanjkljivega nadzora v Tricastinu izgubil službo eden od odgovornih menedžerjev v koncernu Areva, in direktorica, ki se sicer vztrajno izogiba novinarjem, je bila prisiljena sklicati novinarsko konferenco, na njej pa je seveda zatrdila, da »je vse pod nadzorom in ni nikakršnih škodljivih vplivov na okolje in zdravje ljudi«. Policija je kljub temu preiskala pisarno menedžerja, ki je moral zapustiti delovno mesto v elektrarni. Iskala je dokaze o prikrivanju podatkov o razsežnostih nesreč, ki so se zgodile. Francoski minister za okolje Jean-Louis Borloo pa je naročil preveritev vseh 59 elektrarn v državi. Tudi Nemci se pred letom niso izkazali, ko so imeli več napak v jedrskih elektrarnah Krümmel in Brunsbüttel. Kar nekaj dni so jih prikrivali in informacije, da so se zgodile, so prišle v javnost po naključju.
Prejšnji francoski predsednik Jacques Chirac je marca lani - ko so voditelji članic EU odločali o energetsko-podnebnem svežnju ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov na ravni EU do leta 2020 za 20 odstotkov in za povečanje deleža obnovljivih virov energije v enakem obdobju na 20 odstotkov - zahteval, naj jedrsko energijo uvrstijo med obnovljive vire energije, ker proizvede zelo malo toplogrednih plinov. To mu sicer ni uspelo, mu je pa uspelo, da bo Francija svojo jedrsko energijo lahko uveljav-ljala kot »olajševalno okoliščino« pri delitvi bremen za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Francozi namreč kar 80 odstotkov električne energije pridobijo v jedrskih elektrarnah. Tudi v Nemčiji postaja vse bolj jasno, da se starim jedrskim elektrarnam ne bodo mogli odpovedati, ker jih lahko nadomestijo zgolj z novimi termoelektrarnami na premog. Tega si zaradi izpustov toplogrednih plinov ne morejo privoščiti, elektrarne na zemeljski plin pa so predrage.
Jedrski lobi jedrsko energijo vseskozi predstavlja kot čisto in poceni energijo, a pri tem pozablja na jedrske odpadke. Vse jedrske elektrarne na svetu so v zadnjih petdesetih letih proizvedle 300 tisoč ton visokoradioaktivnih odpadkov, ta količina se vsako leto poveča za 10 tisoč ton. Trajnega skladišča zanje še ni nikjer na svetu. K temu je treba prišteti še nizko- in srednjeradioaktivne odpadke (rokavice in oblačila zaposlenih, rešetke in podobno), za katere je tudi treba dograditi skladišča. Teh odpadkov je zdaj na svetu 2000 ton, njihova količina pa se na leto poveča za 70 tisoč ton. JE Krško svoje jedrske odpadke skladišči v začasnem odlagališču ob elektrarni.
V Sloveniji imamo za zbiranje denarja za odlaganje odpadkov in za razgradnjo elektrarne sklad, v katerem se zbira denar, ki ga porabniki električne energije plačajo od vsake kilovatne ure slovenske polovice električne energije. Ta prispevek znaša 0,3 evrskega centa. Po podatkih upravnega odbora sklada so leta 2007 zbrali 14,2 milijona evrov, konec leta pa je ta sklad imel za 145,7 milijona evrov premoženja. Hrvati morajo za svoj del stroškov za razgradnjo in skladiščenje odpadkov poskrbeti sami in po dostopnih podatkih denarja še niso začeli zbirati. Prav dolgo s tem ne bodo več mogli zavlačevati.

Za odlagališča ni evropskih standardov

Aprila, ko je Hrvaška pri pogajanjih o vstopu v EU odprla poglavje o energetiki, ji je evropska komisija postavila pogoj - to poglavje bo lahko zaprla šele, ko bo ustanovila sklad za razgradnjo in odlaganje odpadkov iz JE Krško in v njem začela namensko zbirati denar. Evropski komisar za energijo Andris Piebalgs je oktobra lani izrazil prepričanje, da bo vprašanje sklada rešeno do vstopa Hrvaške v EU, hkrati pa opozoril, da imata jedrska varnost in razgradnja jedrskih odpadkov v pristopnih pogajanjih »posebno vlogo«, to pomeni, da Bruselj Hrvaški ne namerava pogledati skozi prste.
Že tako ima EU pri zagotavljanju standardov za varno obratovanje jedrskih elektrarn in odlaganje odpadkov na ravni celotne skupnosti precej težav. Skrb za varno obratovanje, odlaganje odpadkov in razgradnjo jedrskih elektrarn je v pristojnosti držav članic. Že od leta 2003 v svetu EU zaradi nesoglasij med državami članicami čaka na obravnavo predlog evropske komisije za uskladitev standardov na ravni EU. Ker ni videti, da bi se države članice kmalu lahko dogovorile za enotne standarde, je evropska komisija oblikovala strokovno skupino, v kateri sodelujejo predstavniki nadzornih organov za jedrsko varnost iz držav članic. S to komisijo želi doseči, da bi se članice vendarle dogovorile o enotnih standardih.
Pri tem ima komisija močno podporo državljanov. Anketa Eurobarometra, ki so jo v Bruslju objavili pred približno mesecem, je pokazala, da devet desetin vprašanih Evropejcev meni, da mora vsaka država članica, ki ima jedrsko elektrarno, imeti nacionalni načrt za varno skladiščenje in razgradnjo elektrarne z jasnim časovnim načrtom. Prav toliko vprašanih tudi meni, da bi morala izvajanje teh načrtov nadzirati evropska komisija. Kar 77 odstotkov Evropejcev meni, da je treba najti rešitve za varno in trajno skladiščenje jedrskih odpadkov čim prej, po njihovem tega vprašanja ne bi smeli prepustiti prihodnjim rodovom. V Sloveniji zahteva čimprejšnjo rešitev tega vprašanja 87 odstotkov vprašanih. Visokoradioaktivne odpadke, med katerimi je tudi jedrsko gorivo, namerava Slovenija izvoziti. Teh skladišč bo na svetu predvidoma le nekaj. Pred leti so Rusi objavili, da bi bili odpadke pripravljeni skladiščiti - za primerno ceno seveda.

EU je glede rabe jedrske energije razdeljena

Anketa Eurobarometra je tudi pokazala, da so prebivalci EU glede vprašanja rabe jedrske energije enako razdeljeni kot države članice. Jedrske elektrarne po teh podatkih podpira 44 odstotkov, nasprotuje pa jim 45 odstotkov državljanov Unije. V Sloveniji jedrsko energijo podpira 51 odstotkov vprašanih, je pa bila anketa narejena februarja letos, pred nedavno napako v JE Krško.
Da niso nevarne le elektrarne, ampak tudi odlagališča, kaže primer nemškega odlagališča Asse II, v katerega že 30 let prodira voda. Radioaktivni odpadki so v nekdanjem rudniku soli odloženi v tankih kovinskih sodih in nihče ne ve, kako težavo rešiti. Obstaja nevarnost, da bi sode poškodovali in bi voda z radioaktivnimi snovmi odtekla v podtalnico. Odstranitev sodov in prevoz drugam na varnejše mesto ter uskladiščenje v varnejšo embalažo tudi ne prideta v poštev, ker so jih v preteklosti preprosto zmetali v rove. Izvedenci pravijo, da bo treba med slabimi možnostmi čim hitreje izbrati najmanj slabo. Da v jamo Asse II prodira voda, pristojni vedo že od leta 1988, pa niso nič ukrenili. Da utegne v jamo pronicati voda - zdaj vanjo na dan priteče 12 tisoč litrov - je že leta 1978 opozoril eden od inženirjev. Namesto da bi ga bili poslušali in ukrepali, so ga utišali in odstranili. Skrb zbujajoče so tudi razmere v odlagališču Morsleben. Predsednik nemške zvezne agencije za jedrsko varnost Wolfram König opozarja, da tudi v to skladišče, ki je prav tako v nekdanjem rudniku soli, lahko prodre voda in povzroči onesnaženje podtalnice. V kakšnem stanju so odlagališča v Franciji in drugod po EU, recimo v Veliki Britaniji, kjer odpadke začasno skladiščijo na severozahodu države nad zemljo, ni znano.
Ob vedenju, kakršnemu smo bili priča ob napakah v francoskih jedrskih elektrarnah in pri ravnanju z jedrskimi odpadki v Nemčiji, ne preseneča, da ni mogoč dogovor o enotnih standardih in nadzoru obratovanja jedrskih elektrarn in ravnanja z odpadki na ravni EU. Seveda se francoski koncern Areva oziroma EDF in družbe, ki imajo v lasti nemške jedrske elektrarne, konec leta vselej pohvalijo z novimi rekordnimi dobički. Očitno donosnost raste tudi zato, ker dotrajane opreme ne zamenjujejo pravočasno in varčujejo pri vzdrževanju.