21. 8. 2008 | Mladina 34 | Kultura | Plošča
The Verve: Forth
2008, Parlophone
+ + + +
Če se spomnite svežega vala glasbenih idej, ki se je od sredine osemdesetih do začetka devetdesetih širil iz industrijskega Manchestra, se zagotovo spomnite tudi njegovih najpomembnejših akterjev, skupin The Stone Roses, Happy Mondays in drugih, okoli katerih se je v tistem času ustvarila najprepoznavnejša scena. Začetek nove dekade je na področju kitarskega rocka prinesel svež veter iz Amerike, grunge, Britanci pa so vse stavili na osladni britpop. Manchestrska scena je kmalu utonila v pozabo. The Stone Roses so zaspali na slavi, ki jim jo je prinesel izvrsten prvenec, Happy Mondays pa so razpadli zaradi pretiranih količin narkotikov. V tem času so se pojavili mladci iz Wigama, lociranega v Velikem Manchestru. The Verve je skupina, ki je od samega začetka koketirala z zapuščino psihedeličnega rocka, kar je bilo opazno že na njihovem prvencu A Storm In Heaven (1993), s strani kritike hvaljene kolekcije vokalno-kitarsko usmerjenega materiala, po katerem se je udeležila tudi legendarnega ljubljanskega festivala Novi rock. Naslednji album zasedbe A Northern Soul (1995) se je še bolj poglobil v psihedelične vode in utrdil njihov status, takrat pa je zasedba tudi prvič razpadla, predvsem zaradi nenehnih trenj med vokalistom Richardom Ashcroftom in kitaristom Nickom McCabom. Poleg tega je ameriška diskografska hiša Verve zaradi imena skupine vložila tožbo in jo tudi dobila. Skupina se je znova zbrala leta 1997, izdala nekoliko popovsko usmerjen album Urban Hymns, s katerim je dokončno dosegla planetarni uspeh. Na vrhuncu slave jih je doletela še ena tožba zaradi sempla Rolling Stonesov, ki so ga uporabili v udarnem hitu Bitter Sweet Symphony. Nesreča za nesrečo, tožbe, pretirana uporaba narkotikov in nestrinjanje med Ashcroftom in McCabeom so pripeljali do vnovičnega razpada skupine. Po razmeroma uspešni Ashcroftovi solo karieri se skupina po skoraj desetih letih vrača z novim izdelkom. Fantje so očitno vstopili v zrelejša leta, stare zamere so pozabljene. Forth kljub velikemu časovnemu zamiku zveni izredno sveže in dodelano. Kolekcija desetih novih skladb se navezuje na čas, kjer se je skupina pred več kot desetimi leti ustavila, hkrati pa pomeni odmik od pretirane popovske forme, kot jo poznamo z albuma Urban Hymns. In če smo že omenili odnos Ashcroft-McCabe, lahko rečemo, da na novi plošči dominirajo izvrstne McCabove kitare, s katerimi ustvari nekoliko dolge, psihedelično sonične izlete. Poleg tega Ashcroft s svojim baritonskim vokalom še zmeraj upraviči status »najboljšega vokalista na svetu«. Dolge, izvrstno strukturirane skladbe se precej navezujejo na zgodnje ustvarjalno obdobje zasedbe, ne primanjkuje niti izletov v pop kot recimo v aktualnem hitu Love Is Noise. Čeprav se druga polovica albuma zgubi v pretencioznih kitarskih psihedeličnih tripih, je Forth dobrodošel poskus oživitve nekdanjega manchestrskega mita. Do naslednjega razpada skupine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.