V napad!

V učbeniku o volilni kampanji lahko preberemo tole navodilo: »Če javnomnenjske raziskave kažejo vašo veliko prednost, se osredotočajte na povečevanje svoje kredibilnosti. Ne omenjajte nasprotnikov. Prav tako si ne odtujite volivcev z negativno kampanjo, s tem, da nasprotnike napadate po nepotrebnem.« (Vir: National democratic institute) Velja pa tudi nasprotno: Če javnomnenjske ankete kažejo na neodločen rezultat ali celo na poraz, lahko svojo kredibilnost postavite na kocko. Napadajte nasprotnike hitreje, kot vam lahko oni odgovarjajo. Igrajte umazano igro, saj nimate česa izgubiti.

Rojstvo fantomskih brezplačnikov

Ekspres. Tako se imenuje novi brezplačnik, ki so ga gospodinjstva v urbanih delih Slovenije začela ta mesec dobivati na dom. Čeprav brezplačniki živijo od reklam, jih v prvih treh številkah nismo zasledili. V nasprotju z običajno tržno logiko so se ustanovitelji tudi potrudili, da bi korenine projekta čim bolje prikrili. Novi medij je nastal izredno konspirativno. V začetku julija je podjetje Nova Firma, ki se ukvarja z ustanavljanjem podjetij, za ceno 7500 evrov ustanovilo podjetje Zame-tek. Njegov direktor je postal učitelj športne vzgoje Robert Teršek, odgovorna urednica pa 26-letna Barbara Smisl.
Oba na vrsto vprašanj javnosti ne odgovarjata. Denimo, od kod in zakaj vsakih 14 dni zapravita približno 50 tisoč evrov za tisk in distribucijo časopisa. Toda njuni botri v ozadju vseh sledi le niso povsem zabrisali. V razvidu medijev, ki ga vodi ministrstvo za kulturo, je Barbara Smisl omenjena kot odgovorna urednica spletnega portala Usekaj.si, ta pa je v lasti podjetja, katerega soustanovitelj je sin glavnega tajnika SDS Dušana Strnada, član SDS Jernej Strnad. Tako postane razumljiva tudi vsebina. Ta je kopija aktualnih stališč največje vladne stranke SDS: boj proti tajkunom, napad na informacijsko pooblaščenko, napad na trgovce, društvo novinarjev ... 21. avgusta smo lahko v uvodniku Ekspresa v okvirju prebrali naslednji poudarek: »V mafijskih časopisih je namreč jasno, da nihče ne sme pisati zoper mafijo.« Janez Janša je na prvem soočenju na RTV Slovenija isti dan dejal: »Star italijanski pregovor pravi, da mafijski časopisi ne bodo nikoli pisali o mafiji.«
Za projekt sta svoji imeni zastavila Matej Makarovič, član SDS, in ugledni pisatelj Drago Jančar, ki sta napisala prva dva daljša članka, v katerih sta novemu mediju, ki naj bi uravnotežil slovensko medijsko sceno, izrekla dobrodošlico. Toda pod standarden in že mnogokrat slišan argument pomanjkanja desničarskega novinarstva se tokrat razen SDS druge stranke ne podpisujejo. Bojan Šrot, prvak SLS, stranke, ki naj bi bila del pomladne Koalicije Slovenija, se v vsebini Ekspresa ne vidi. »Gre v glavnem za blatenje, ki je v nasprotju z našo filozofijo in delovanjem v politiki. Glede na to, da so tam podpisani anonimni Janezi Novaki, pa s tega stališča tudi težko govorim o mediju. Svoje pa si lahko tudi mislim, glede na to, da se v njem hvali ena sama stranka,« nam je dejal Šrot. Ironično je, da je podjetje Zame-tek nastalo na popolnoma isti način kot podjetje Kolonel, s katerim je tajkun Boško Šrot, osnovni element SDS-ovskega zgražanja, izvedel menedžerski prevzem Pivovarne Laško. Tako Kolonel kot SDS-ov Zame-tek sta se rodila na Kersnikovi 3 v Ljubljani.
V politiki je marsikaj dovoljeno. Toda vseeno obstajajo omejitve. Če gre res za še en predvolilni projekt SDS, potem je lahko ta tudi nezakonit: v času volilne kampanje morajo stranke denar za kampanjo porabiti transparentno in v predpisanih okvirih. Fantomski brezplačnik, za katerega bo SDS do konca volitev po nekaterih ocenah nezakonito porabila četrt milijona evrov, je le del politične kampanje, ki uporablja nekatere doslej v slovenski politični kulturi še ne videne propagandne prijeme. Ekspres namreč ni edini kvazi časopis, ki v imenu desnice profilira stališča SDS. V začetku tega leta so gospodinjstva v neurbanih ali primestnih delih Slovenije začela na dom dobivati brezplačni tednik, imenovan Slovenski tednik, katerega vsebina tudi nima veliko skupnega z novinarstvom kot tudi ne s konservativnimi idejami: Slovenski tednik je propagandnopolitični letak SDS.
V njegovem kolofonu to sicer ni zapisano, a poleg vsebine je strankarska naveza jasna: Slovenski tednik izdaja podjetje, ki je v lasti Andreja Lasbaherja, ta pa je bil nekoč direktor SDS-ovega glasila Demokracija in je kasneje vodil agencijo Petindvajset, ki je organizirala volilno kampanjo SDS-ovskemu preferentu na zadnjih lokalnih volitvah v Mariboru Gregorju Pivcu. Če tisk ene številke brezplačnika z distribucijo po oceni Žurnala stane do 50 tisoč evrov, je bil strošek 31 številk Slovenskega tednika brez honorarjev doslej že okrog 1,5 milijona evrov. Problem ni vsebina. Problem je, da denar za Slovenski tednik povsem legalno prispevajo predvsem državna podjetja, ki v brezplačniku oglašujejo ali mu nudijo druge storitve. Večina državnih podjetij je namreč že v začetku leta 2006 sklenilo pogodbo z Media polisom, podjetjem, povezanim z mariborsko komunikacijsko skupino SPEM, ki ima danes monopol nad planiranjem in zakupom oglasnega prostora za državna podjetja.

Pomoč državnih medijev

Po poti brezplačnikov gre tudi RTV Slovenija. Na RTVS so julija izbrali agencijo, ki bo za nacionalko merila javnomnenjski utrip do volitev, ob volitvah pa bo izvedla vzporedna merjenja. Medtem ko sta se v preteklosti na javnem razpisu za to mesto borili dve uveljavljeni agenciji, Mediana in Cati (sedaj Valicon), je letos presenetljivo zmagala nedavno ustanovljena agencija Interstat. Z merjenjem javnega mnenja je Interstat začel v začetku avgusta in že takoj, v prvih dveh merjenjih, so se njegovi rezultati močno razlikovali od rezultatov drugih agencij. Medtem ko je ugledni Delo Stik 4. avgusta izmeril 20,3-odstotno podporo SD in 18,5-odstotno podporo SDS, je v približno istem času Interstat za RTV Slovenija nameril SD le 15,4-odstotno podporo, SDS pa 18,1-odstotno podporo. Čez štirinajst dni, 16. avgusta, je šel Interstatov rezultat še bolj v prid SDS: stranki Boruta Pahorja so namerili le še 10,4 odstotka podpore.
Morda je Interstatova metodologija pač bolj objektivna od analiz drugih, »levičarskih« agencij. Toda njihova metodologija ne izboljšuje rezultata vsem konservativnim silam, temveč le eni stranki na desnici: SDS. Interstat je še eno novih od podjetij v mreži mariborske Komunikacijske skupine SPEM. Ko je SPEM začel domnevno »prostovoljno« z merjenji javnega mnenja tik pred zadnjimi lokalnimi volitvami, so napovedovali zmago kandidata, ki ga je podprla SDS. V sporočilu za javnost z naslovom Primarij Gregor Pivec z veliko prednostjo v drugi krog iz oktobra 2006, so Pivcu izmerili 37-odstotno podporo, 14-odstotno podporo Borisu Soviču (SD) in zgolj 12-odstotno podporo Francu Kanglerju (SLS). Ta je kasneje z velikim naskokom na volitvah zmagal.
V normalnih tržnih razmerah bi si vsaka agencija prizadevala, da bi čim bolje zadela volilni rezultat, s čimer bi si zgradila tržno znamko in si zagotovila posel za naprej. A SPEM-u nenatančnost ne prinaša izgube. SPEM, ki večino storitev opravi na področju odnosov z javnostmi in med drugim svetuje vrsti podjetij v večinski državni lasti, je zadnje leto postal prava slovenska gazela. Čisti prihodki od prodaje, ki so pred nastopom vlade Janeza Janše znašali stabilnih 1,2 milijona evrov, so leta 2006 »poskočili« na 2,8 milijona evrov, leta 2007 pa že na 4,3 milijone evrov, kot kažejo nazadnje objavljeni poslovni rezultati. Vse to je uspelo SPEM-u ob nespremenjenem številu opravljenih delovnih ur, ki zadoščajo za približno 16 zaposlenih.
Tudi Slovenska tiskovna agencija (STA), katere direktorica je Alenka Paulin, nekoč pristojna za stike z javnostjo v SDS, nato svetovalka v Janševem kabinetu, je postala del strankine kampanje. STA je eden izmed osnovnih virov informacij v državi. Za veliko število manjših medijev, lokalnih radijskih ali televizijskih postaj, je celo edini. Odkar je Slovenija z julijem končala predsedovanje EU, pa do danes, je STA objavila 306 novic, v katerih nastopa ime Janeza Janše. Njegov izzivalec, Borut Pahor, se je v tem obdobju pojavil v le 43 novicah. Pred štirimi leti, ko je bil predsednik vlade Tone Rop, Janša pa njegov izzivalec, je bilo razmerje veliko bolj uravnoteženo: Slovenska tiskovna agencija je predsednika vlade omenjala zgolj trikrat pogosteje kot največjega opozicijskega voditelja. Morda tudi za STA velja, da je šele danes pravilno uravnotežena. Toda uravnotežena je v prid ene same stranke na desnici: SDS. Voditelj druge največje koalicijske stranke, Bojan Šrot, je bil denimo v zadnjih dveh mesecih omenjen le 23-krat, medtem ko je bil njegov predhodnik Janez Podobnik leta 2004 omenjen 41-krat.

Janša kot novi Borut Pahor

Da bo letošnja tekma za oblast srdita in celo umazana, ni postalo jasno šele 21. avgusta, ko se začenja enomesečna, uradna volilna kampanja. Predvolilni boj iz učbenika se je dejansko začel 13. novembra 2007, na dan, ko je predsednik vlade prvič komentiral drugi krog predsedniških volitev, v katerem je Danilo Türk s skoraj 68-odstotno podporo premagal Lojzeta Peterleta.
Janez Janša, ki se je tisti dan vrnil z obiska na Kitajskem, je v Ormožu dejal, da so »izidi predsedniških volitev slabi, razmere, ki so privedle do njih, pa skrb vzbujajoče«. Ta, prvi komentar je zarisal predvolilno strategijo največje vladne stranke: v luči vse nižje javnomnenjske podpore vladi, ki so jo na koncu potrdile še predsedniške volitve, se je SDS odločila za širok napad. Ne samo politični nasprotniki, tudi civilna družba, mediji, ki krojijo javno mnenje, in podjetja so od tedaj na muhi SDS, ki se poskuša prestaviti v vlogo opozicijskega izzivalca. Če predsednik vlade trdi, da so razmere, ki so pripeljale do volilnih rezultatov, »skrb vzbujajoče«, potem tudi demokracija ni sveta. Dovoljeni so vsi, tudi najbolj sporni propagandni prijemi.
Tempo in teme od tedaj naprej diktira in izbira SDS, stranke na levici pa se bolj ali manj odzivajo na provokacije. Janez Janša je že junija napadel predsednika države in njegovo ženo zaradi obiska Georgea W. Busha, nato je na videz povsem nepotrebno zapletel proceduro pri veleposlanikih, pri političnem kadriranju je izzval Boruta Pahorja, neprestano so na vrsti mediji in tajkuni. Zadnja tarča je Janez Drnovšek. Ob odkritju njegovega spomenika in kasneje na strankarskem festivalu v Šentvidu pri Stični se je Janša »spoprijateljil« s pokojnim, bivšim predsednikom vlade, ki mu ne more več ugovarjati. Janša, ki je še pred letom dni napovedoval, da bo Drnovškova roka gorela, želi biti danes njegov naslednik - politik konsenza. Stranke na levici pa naj bi se šle politiko izključevanja, ki je bila Drnovšku tuja, je dejal Janša.
Zadnja provokacija z Drnovškom kaže na paradoks negativne kampanje: če vse uničiš, nimaš več koga, s katerim bi vladal. Borut Pahor je namreč, tako kot Katarina Kresal in Gregor Golobič, dejal, da po volitvah z Janšo ne bo sodeloval: »Morda se bodo po volitvah nenadoma začele razprave o tem, da je potrebno sodelovanje. A bo treba reči: so se pred volitvami in med njimi stvari kaj spremenile? Če je bilo to sodelovanje nujno, zakaj je bilo treba pred volitvami voditi tako surov boj? Ne, danes nimamo takšnih okoliščin, zaradi katerih bi bila nujna velika koalicija.«
Ogromen propagandni trud SDS ne koristi veliko: koalicijska sposobnost SDS je v tem trenutku izredno majhna. Če so se tri stranke na levici trdno zavezale, da v nobenem primeru z njo ne bodo po volitvah oblikovale koalicije, SDS tudi relativna zmaga na volitvah ne bo koristila. Poleg razpadajoče NSi ali razsekane SNS ostane Janši za koalicijsko sodelovanje le še »prijateljstvo« s SLS - ki jo je že na začetku kampanje diskreditiral kot stranko, ki je pristojna za neko (tajkunsko) pivovarno. Morda pa bomo kmalu videli novo metamorfozo Janeza Janše, ki se bo v iskanju prijateljev spremenil iz Janeza Drnovška še v Boruta Pahorja?