Kje je spektakel?

Ko sem nazadnje pogledal na FaceBook, je imel premier Janez Janša šest prijateljev. Menda njegov FaceBook ni pravi in uraden, menda ga ni naredil sam, menda je le fejk, toda vseeno - deluje dovolj prepričljivo, da se nanj lepijo prijatelji. Ni jih sicer dosti, toda očitno jih prav dosti tudi ni pričakoval. Pomeni, da ga mlajši, aktivni, mobilni, hiperaktivni, prihajajoči del volilnega telesa - predvsem tisti, ki tripa na FaceBook, My Space in Second Life, iPod generacija - ne zanima. In tu je paradoks: Janez Janša ima na FaceBooku le šest prijateljev, pa se je kljub temu ponovno vrnil v igro. Ratingi so mu ponovno zrasli, ponovno je dobil momentum - kot kažejo sondaže, se je trend obrnil. S šestimi prijatelji? Sliši se malo, toda pomislite: Borut Pahor, njegov glavni tekmec, na FaceBooku nima nobenega prijatelja. Niti enega. Kako to? Iz preprostega razloga: Pahor nima FaceBooka. Niti fejka. Drži, vedno si lahko reče: na FaceBooku se zbira mularija, ki itak ne bo volila. Že, morda res ne bo volila, morda res ni nagnjena k temu, da bi volila, toda hej - prepričaj jo, da bo volila! Naelektri jo - aktiviraj, zapelji. Kako? S FaceBookom. Mlajši, aktivni, trendovski, iPodski del volilnega telesa se bo lažje identificiral s tabo, če mu pokažeš, da ga razumeš, da čutiš z njim, da verjameš v iste reči, da si z njim, povsod, tudi v virtualnem svetu.
Kaj je za političnega kandidata bolje: da ima FaceBook, magari fejk, in tvega, da bo imel le šest prijateljev, ali da FaceBooka nima, niti fejka, in tvega, da bo izgubil prijatelje? Kaj če si narediš FaceBook, pa potem nihče ne pride? Poster boy te dileme je Gregor Golobič, tretji veliki igralec letošnje predvolilne bitke: Golobič FaceBooka nima, toda ostala je sled registracije. Ga je hotel narediti, pa si je v zadnjem trenutku premislil, ker ni hotel izpasti Janša? Ni izpadel Janša, toda nikoli ne bo vedel, kaj bi izpadel. Lahko bi izpadel Katarina Kresal, ki ima FaceBook in 1575 prijateljev. Zmago Jelinčič jih ima dobrih 500 manj. Ostale prvake strank FaceBook komaj zazna: Bojan Šrot ima 186 prijateljev, Andrej Bajuk 96, Sašo Peče 87, Karl Erjavec pa FaceBooka nima. Ergo: razen Katarine Kresal, ki se ji zdi, da je s svojo mladostjo kompatibilna z iPodsko generacijo, in Zmaga Jelinčiča, ki je očitno novice, da se mladi lepijo nanj, vzel resno, se prvaki strank za FaceBook ne zmenijo - ali pa se FaceBook ne zmeni zanje.
A ni problem v tem, da ima Janša na FaceBooku le šest prijateljev (ali pa kar šest prijateljev), ampak v tem, da favorizirani del levice, Pahor-Golobič, FaceBooka sploh nima, kar morda pomeni, da je levica predvolilni momentum izgubila prav zato, ker je zanemarila mlajši, iPodski, že po defaultu liberalnejši, progresivni del volilnega telesa. Levica bi ga morala posvojiti zdaj, ko je še progresiven, ko je še na iPodu in FaceBooku - ko bo generacija iPoda in FaceBooka postala podobna svojim mamam in očetom, bo prepozno. Bilo bi smešno, če bi ta generacija čez 14 dni volila s svojimi starši, ne pa s svojimi iPodi. Še bolj smešno pa bi bilo, če bi Janša volitve dobil zaradi šestih prijateljev na FaceBooku. Levica se je pozabila slikati z iPodom. A po drugi strani - tudi s kakim hišnim ljubljencem se je pozabila slikati. Magari z želvo ali s kačo. To pomaga. Pri Janezu Drnovšku je pes delal čudeže. Večina volivcev ima hišne ljubljence. In ti volivci imajo prijatelje. Celo njihovi hišni ljubljenci imajo prijatelje. Nekateri zlate ribice.
Paralelni svetovi odločnosti
Desnica se je FaceBooku odpovedala, ker ga nima za svoj teren. Levica, ki je morala dobiti vse kulturne vojne, da bi liberalni del desnice - ali pa vsaj nihajoče volivce - prepričala, da ženske ne splavljajo iz političnega prepričanja, ima dovolj razlogov, da bi FaceBook imela za svoj teren, ki pa to očitno ni, vsaj ne dovolj prepričljivo: Jelinčič ima namreč na FaceBooku 1017 prijateljev. Rekli boste: okej, pa saj to ni tako velika številka. Res ni, toda vsi ti prijatelji imajo prijatelje. Rekli boste: pa saj ni nujno, da bodo ti prijatelji šli na volitve. Če bodo šli, to ne bo glas za levico. In če ne bodo šli, bo s tem spet izgubila levica - to bi morali biti njeni glasovi. In ker niso, so to glasovi, ki levici manjkajo.
Vprašanje, zakaj je levica izgubila momentum, je sestavljeno prav iz takih malih odgovorov, iz takih malih niš, ki jih levica ni naelektrila. V času, ko se vse personalizira in ko imajo ljudje povsod vse več možnosti izbire (prav iPod in FaceBook sta najočitnejša simptoma te velike personalizacije), bi bilo naivno pričakovati, da se bo volilno telo odzivalo le ideološko. Prej narobe, v času velike personalizacije in vse hujše averzije do »velike« politike in partijskega odločanja je mogoče pričakovati, da se bodo volivci odločali pragmatično, brez partijskih preferenc - no, nišno, »mikrotrendovsko«, kot temu pravi Mark J. Penn, nekdanji politični strateg zakoncev Clinton in avtor bestselerja Mikrotrendi, podnaslovljenega: Male sile za jutrišnjimi velikimi spremembami. Slovenija se hkrati giblje v različne smeri. In ko so predvolilne bitke tesne (in kot kažejo vse sondaže in volilne napovedi, je letošnja zelo tesna), zmaga ta, ki zna locirati čim več mikrotrendov, čim več malih niš, čim več »paralelnih svetov«, ki sicer letijo pod radarjem političnih strategov in predvolilnih kampanj. Penn je leta 1996 lociral »nogometne mame« (soccer moms), aktivne, mobilne, zaposlene, predmestne, navijaške, športnim hobijem svojih otrok predane mame, nišo, ki je bila do tedaj pod radarjem političnih strategov, ali bolje rečeno - ugotovil je, da so moški o tem, koga bodo volili, odločeni že davno pred volitvami, ženske, še posebej »nogometne mame«, pa se odločijo šele v zadnjem trenutku, tik pred volitvami, tako da so jeziček na tehtnici. Kdor jih osvoji, zaniha volitve v svojo smer - in Penn je leta 1996 predsedniške volitve zanihal v Clintonovo smer. Kritične so bile ženske, ne pa moški, za katere so do tedaj mislili, da odločajo o tem, koga bo volilo gospodinjstvo.
Vsak politični strateg - oh, in vsak politik - vam bo rekel, da bo zmagal ta, ki bo osvojil politično sredino. Razlog več, da skušajo leve stranke osvojiti levo sredino. Problem je seveda v tem, da je tudi leva sredina vse bolj atomizirana, vse bolj segregirana, vse bolj sedimentirana, vse bolj personalizirana, polna niš, mikrotrendov in paralelnih svetov, ki jih - tudi z anketami - zlahka zgrešiš. Ko so politiki levice ugotovili, da se je trend obrnil in da so izgubili predvolilni elan, bi se morali recimo vprašati: so dovolj dobro nagovorili ženske, ki jim poroka in otroci niso prva misel? So dovolj dobro nagovorili pare, ki otrok ne morejo imeti? So dovolj dobro nagovorili pare, ki hočejo otroke posvojiti? So preverili, ali so samske ženske še vedno na njihovi strani - in ali so na njihovi strani še vedno samske ženske, ki si želijo oploditve z biomedicinsko pomočjo? Je kdo rekel, da bo samskim ženskam olajšal posvojitev otroka? So dovolj dobro nagovorili geje, ki se hočejo poročiti, in to dostojno, in geje, ki so še vedno prisiljeni skrivati, da so geji? So dovolj dobro nagovorili ženske, ki so finančno in seksualno vse bolj neodvisne, ki se ne starajo, ampak iz dneva v dan bolj pomlajajo, in ki se odločajo za mlajše moške - postfeministične predfeministke, ki tripajo na Seks v mestu?
In dalje, so dovolj dobro nagovorili mladino, ki bo prvič volila politike - in ki je nazadnje, ko je volila, izvolila Gospodarja prstanov in Harryja Potterja? So dovolj dobro nagovorili volivce, ki ljubezen, seks in zakon iščejo prek interneta - volivce, ki menijo, da je internet odličen kraj za spoznavanje ljudi? Malo je namreč verjetno, da ljudje, ki se poročajo prek interneta, stojijo desno od centra. In taki ljudje imajo priče, sorodnike, hja, prijatelje. So dovolj dobro nagovorili penzioniste ali pa tiste, ki se penziji bližajo in ki jim prva misel ni to, kako bi dobili za tri evre višjo penzijo, ampak kako bi še delali? Ko se ljudje upokojujejo, niso več tako postarani in utrujeni kot nekoč, ampak so še vedno vitalni - in še vedno hočejo delati. Nočejo biti odvisni le od penzije, ki jim jo obljublja Desus, ampak hočejo biti odvisni tudi od iniciativ, ki bi jih lahko obljubila levica. So dovolj dobro nagovorili ljudi, ki nočejo umreti pri šestdesetih, ampak 20 let kasneje? So dovolj dobro nagovorili tiste moške, ki si v srednjih letih omislijo drugo, novo družino in ki pri šestdesetih - s paketom novih otrok, za katere je treba skrbeti - ne bodo mogli misliti na penzijo, ampak na precej bolj perspektivne službe? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki so v srednjih letih in ki imajo v nekem smislu več problemov kot upokojenci in mladi?
In končno, so dovolj dobro nagovorili vse tiste, ki se v službo vozijo, še toliko bolj, ker je vse več takih, ki se v službo vozijo relativno daleč ali pa - za slovenske razmere - zelo daleč? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki menijo, da je cena bencina previsoka in da uporaba mobilnih telefonov v avtu ne bi smela biti kriminalizirana? Je kdo rekel, da so telefonske storitve predrage? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki imajo občutek, da se zaradi prometno-cestnih ukrepov, ki jih je sprejela ta vlada (in zaradi gradbišč, v katera je prelevila ceste), v službo vozijo dlje kot prej, pri čemer tvegajo, da bodo umrli v prometnih nesrečah, kajti policija je z nadzornimi videokamerami prestrelila avtoceste, ne pa lokalnih cest, kjer je največ prometnih nesreč s smrtnim izidom? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki delajo doma? Je kdo rekel, da bi jim dal davčne olajšave, ker v prometnih konicah ne delajo gneče in ker z avtom ne onesnažujejo zraka in okolja? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki so zaradi onesnaževanja zraka - zaradi emisij toplogrednih plinov in podnebnih sprememb - v letošnjih viharjih in neurjih izgubili strehe in hiše? So dovolj dobro nagovorili vegetarijance? Je kdo rekel, da uvažamo vse slabšo zelenjavo in vse slabše sadje ali pa da je ustekleničena voda predraga? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki se vračajo iz zaporov? Je kdo nagovoril vse tiste amaterske ekstremne športnike, popoldanske maratonce, reševalce križank, tetovirance, pornofile in varuške? In navsezadnje, so dovolj dobro nagovorili tiste, ki so levoroki in ki imajo zaradi tega takšne ali drugačne eksistencialne, logistične in finančne težave?

Vojna proti terorju tajkunov

Okej, boste rekli: to so skupine ljudi, nekatere večje, druge manjše, nekatere bolj izrazite, druge manj, toda niso tako velike ali pa tako izrazite, da bi bile lahko usodne! Že, toda vsi ti nišni, mikrotrendovski ljudje imajo prijatelje. In tudi njihovi prijatelji imajo prijatelje. In kače. In iPode. Ergo: če se je najprej zdelo, da bi morala levica te volitve dobiti gladko in prepričljivo, z naskokom, in če je mesec pred volitvami momentum nenadoma izgubila, potem razlog za ta nenadni minus ni v tem, da je premalo enotna, ali pa v tem, da je preveč razpadla, da je torej razpadla na preveč strank, ampak prav v tem, da je preveč enotna in da je premalo »razpadla«. Če bi levica še bolj »razpadla«, bi lažje lovila vse te niše, tudi tiste najbolj progresivne, ki jih v imenu večje sprejemljivosti za politično sredino preskoči, zaobide in ignorira. Te niše so pač glas ljudstva, razpršen v atome, ponosne na svojo individualnost, na svojo neodvisnost, na svoje odločitve in na svoje mnenje. Kar vedno znova potrdijo tudi debate na spletnih forumih, ko se spopade armada posameznikov, ki kažejo predvsem eno: ponos na svoje mnenje, na svojo individualnost, na svojo neodvisnost, na svojo nepopustljivost. Prepričani so, da imajo vedno prav, da se druga stran vedno moti in da jim je vedno vse jasno. In pri tem vztrajajo. Nič drugače ni bilo v debatah, ki so se na spletnih forumih - recimo na obala.netu, velenje.comu, bloghadu ipd. - vrtele po prvem TV soočenju Janše in Pahorja:
* nekateri bi volili Pahorja, ker bi radi med dvema slabima možnostma izbrali boljšo, drugi bi iz istega razloga volili Janšo,
* nekateri bi volili Pahorja, ker nočejo več videti Janše (tako kot so leta 2004 volili Janšo, ker niso več hoteli videti Toneta Ropa), drugi bi volili Janšo, ker nočejo videti Pahorja,
* nekateri ne bi volili Pahorja, ker ga podpirajo volivci z višjo izobrazbo, drugi ne bi volili Janše, ker ga podpirajo volivci z nižjo izobrazbo,
* nekateri bi volili Pahorja, ker je alternativa slovenskemu političnemu kanibalizmu, drugi bi volili Janšo, ker je vzel pravico v svoje roke,
* nekateri ne bi volili Pahorja, ker je lep in manekenski (ali pa ker ni več isti), drugi bi volili Janšo, ker je vojak,
* nekateri ne bi volili Pahorja, ker je potencialni Berlusconi, drugi ne bi volili Janše, ker je potencialni diktator,
* nekateri ne bi volili Pahorja, ker si ne bi upal nikogar označiti za tajkuna, drugi bi volili Janšo, ker je nastopil proti tajkunom,
* nekateri bi volili Pahorja, ker je Janša nastopil le proti tajkunom, ki niso iz njegovih vrst, drugi bi volili Janšo, ker bo z zamahom roke naredil red,
* nekateri bi volili Pahorja, ker še ni imel priložnosti, drugi bi volili Janšo, ker je vlado s tako šibko koalicijo pripeljal do konca,
* nekateri bi volili Pahorja, ker je diplomatski, drugi bi volili Janšo, ker se dobro znajde le v izrednih razmerah,
* nekateri ne bi volili Pahorja, ker ni dovolj odločen, drugi bi volili Janšo, ker je odločen.
Če dobro pogledate, hitro ugotovite, da se v tekmi med Janšo in Pahorjem v skrajni liniji vse zvede na vprašanje: kdo je odločnejši? Kdo je bolj tough? Kdo bo naredil red? Kdo razmišlja bolj po vojaško? Kdo si več upa? Pahor ali Janša? Pomeni, da se debata zvede na to, na kar se vedno zvede v ameriški predvolilni kampanji, tudi letošnji: kdo je odločnejši, kdo je bolj tough? Republikanec ali demokrat? John McCain ali Barack Obama? Ali pa pred štirimi leti: George Bush ali John Kerry? Ker je predpostavka, da so republikanci odločnejši, agresivnejši, militantnejši kot demokrati, skušajo republikanci predvolilno debato vedno formatirati tako, da to vprašanje zveni kot usodno, kot definitivno, kot odločilno - kot vprašanje, s katerim Amerika stoji in pade. Razlog več, da so »vojno proti terorju« formatirali tako, da lahko vedno nastopi kot dokaz republikanske - Busheve, McCainove itd. - odločnosti. »Vojna proti terorju« je bila tako spretno formatirana, da je demokrate dobesedno paralizirala - ostali so brez besed, brez ugovorov, brez protiargumentov. Tu in tam so se lahko sklicevali le na človekove pravice, ki jih nekateri elementi »vojne proti terorju« - aretacije, represija, tortura - ogrožajo. Če hočeš pozirati kot tough guy, moraš ljudi najprej prestrašiti. V Sloveniji je vlogo Busheve »vojne proti terorju« odigrala Janševa »vojna proti tajkunom«. Formatirana je zelo podobno, premore hud populistični naboj in torturo (aretacije, lisičenja, razstavljanje osumljenih), opozicijo pa je dobesedno paralizirala, ali bolje rečeno, opozicija je lahko le anemično, pasivno gledala, kako Janša »vojno proti tajkunom« speljuje na svoj mlin, v alegorijo svojega karakterja, svoje odločnosti, nepopustljivosti, neodvisnosti. Hja, levica se je lahko sklicevala le na človekove pravice tistih, ki so jih zaradi »tajkunstva« - ali pa zaradi kolaboriranja s »tajkuni« - aretirali. Levica bi lahko slutila, da bo to premalo, če bo hotela dobiti volitve, ne pa le prehodnega pokala organizacije Amnesty International.
Sporočilo je bilo jasno: levica ni dovolj odločna! Levica podpira tiste, ki so proti nam! Proti vam! »Tajkuni« so bili namreč v trenutku krivi za vse tegobe malih ljudi - za inflacijo, previsoke cene, prenizke plače. In ta anemija, ta neodločnost za levico ni bila dobra: tiste volivce, ki nihajo med levico in desnico, je poslala na desno, k Janši, ali pa v najboljšem primeru med neopredeljene, tiste volivce, ki so levo od centra in ki so leta 2004 iz maščevanja levici, predvsem »arogantni« in »snobovski« LDS, abstinirali, pa je poslala v zaklon, v ponovni razmislek in na rob abstinence. Če upoštevate še to, da je levica s svojim vse očitnejšim premikom v sredino odvrnila tiste progresivne volivce, ki jih je Janša tako ziritiral, da bi tokrat šli na volitve, in ki jih je strah vse večje moči korporacij (levica pa te strahove ignorira), zlahka ugotovite, kje korenini tisti minus in zakaj prednost levice 14 dni pred volitvami ni prepričljivejša.
Revolucija, na katero lahko plešeš
»Lahko konservativni volivci še verjamejo Janezu Janši?« se je nedavno na spletni strani razgledi.net duhovito vprašal Vojko. »Poglejmo: zakon o žrtvah vojnega nasilja s poskusom prevrednotenja zgodovine ni bil sprejet, (tudi) zaradi poskusa redefinicije splava (s svetovanjem in samoplačništvom) je moral oditi minister Janez Drobnič, stoodstotno financiranje zasebnih šol je bilo umaknjeno, zakon o visokem šolstvu je bil umaknjen z ministrom Juretom Zupanom vred, denacionalizacija ni nič hitrejša (zaradi 'nevrnjenega' blejskega otoka se bo menda država znašla celo pred strasbourškim sodiščem), mediji niso nič bolj 'uravnoteženi in pluralizirani', Slovenija pa ne sproščena in 'zazrta v prihodnost'. Še domovinski patos je moral biti zaukazan z dekretom o obešanju zastav.« Sklep: »Za klenega konservativnega volivca je koalicijska vlada Janeza Janše prej kot ne razočaranje.« Saj res, kako to, da premier, ki mu ne bi smeli več verjeti niti konservativci in ki ima na FaceBooku le šest prijateljev, levico - in predvsem Pahorja - še vedno drži v šahu? Ironično, na to vprašanje je že maja odgovorila v Financah objavljena raziskava primerjave ugleda Janeza Janše in Boruta Pahorja: ko so potencialne volivce vprašali, katere lastnosti so značilnejše za oba premierska kandidata, so ugotovili, da Pahor Janšo nese praktično v vseh lastnostih razen v treh - odločnosti, učinkovitosti in sposobnosti. Pahor je bolj simpatičen, bolj karizmatičen, bolj pošten, bolj koristen, bolj usmerjen v prihodnost, bolj vreden zaupanja, bolj načelen, bolj demokratičen, bolj napreden, bolj razgledan ipd., toda ni dovolj odločen. Ha! S tem, ko je napovedal, da bo najbolj represivni ministrstvi, obrambnega in notranjega, prepustil ženskama, v očeh tistih, ki ga imajo za premalo odločnega, ne bo ravno pridobil, toda tudi tisti, ki se jim zdi Janša slovenski Rambo (»sam proti vsem«), bi morali še enkrat premisliti - v nasprotju z Janšo, ki svoje nasprotnike toži (Ropa, Šrota, verjetno tudi finsko TV), namreč Rambo svojih nasprotnikov ne toži.
Neodločnost v splošnem in šibek odziv na »vojno proti tajkunom« v posebnem sta naredila levici minus. Ali bolje rečeno: levici je minus naredilo to, da svojih dejstev ni znala spremeniti v zgodbo - no, v spektakel. Janša je storil natanko to: »vojno proti tajkunom« je prelevil v zgodbo, s katero so se volivci, tudi tisti nihajoči, očitno lažje identificirali. In velika, kronična hiba levice je, kot pravi Stephen Duncombe v knjigi Sanje, ki jo je Slavoj Žižek razglasil za »sine qua non vsake prenove levičarske politike«, prav v tem, da se boji zgodb in spektakla, da dejstev ne zna speljati v zgodbo in da kot dedinja razsvetljenstva še vedno pozira kot častilka razuma in empirije, sveto prepričana, da so dejstva močnejša od fantazij in da le dejstva vodijo k resnici, pa četudi je povsem jasno, da imajo ljudje rajši »preprosto, dramatično zgodbo kot komplicirano resnico«. Kar seveda pomeni, da ignorira fantazmagorični aspekt politike, da ne more mobilizirati fantazij in da ljudem ne zna priti v srca. Razlog več, da za levico, sicer dedinjo množične kulture, TV soočenja niso paradni trenutki, ampak trenutki treme, anemičnosti, negotovosti in znojenja.
Če hoče levica, ki je nagnjena k temu, da se pogovarja s sabo in ki s premikanjem v sredino same politične debate ne širi, ampak jo oži, ponovno osvojiti mladino, mlajše volivce, svoje nekdanje »shock troops«, kot pravi Danny Goldberg v knjigi Kako je levica izgubila najstniškega duha, potem mora ponovno posvojiti množično kulturo, popolno bližnjico do emocij. Kot je nekoč rekla ameriška disidentka Emma Goldman: »Nočem biti del revolucije, na katero ne morem plesati!« Še več, pravi Duncombe, če hoče levica razširiti domet progresivne politike in ujeti vse tiste niše, vse tiste paralelne svetove odločnosti, mora posvojiti in prirediti tehnike spektakla, popkulture, arhitektov Las Vegasa, dizajnerjev videoigric, filmskih producentov in urednikov zvezdniških medijev. Spektakel mora preleviti v način argumentiranja. »Resnica in oblast pripadata temu, ki pove boljšo zgodbo.« Če imaš dejstva, še ne pomeni, da imaš dobro zgodbo. »To, da imaš prav, ni dovolj - zmagati moraš.«