4. 9. 2008 | Mladina 36
Kje je spektakel?
Zakaj se je zdelo, da bo levica gladko zmagala, in zakaj jo Janez Janša še vedno drži v šahu
Soočenje predsednikov strank na POP TV. Pahorjev slab nastop so pozneje opravičevali z njegovo boleznijo.
© Andrej Korenč
Ko sem nazadnje pogledal na FaceBook, je imel premier Janez Janša šest prijateljev. Menda njegov FaceBook ni pravi in uraden, menda ga ni naredil sam, menda je le fejk, toda vseeno - deluje dovolj prepričljivo, da se nanj lepijo prijatelji. Ni jih sicer dosti, toda očitno jih prav dosti tudi ni pričakoval. Pomeni, da ga mlajši, aktivni, mobilni, hiperaktivni, prihajajoči del volilnega telesa - predvsem tisti, ki tripa na FaceBook, My Space in Second Life, iPod generacija - ne zanima. In tu je paradoks: Janez Janša ima na FaceBooku le šest prijateljev, pa se je kljub temu ponovno vrnil v igro. Ratingi so mu ponovno zrasli, ponovno je dobil momentum - kot kažejo sondaže, se je trend obrnil. S šestimi prijatelji? Sliši se malo, toda pomislite: Borut Pahor, njegov glavni tekmec, na FaceBooku nima nobenega prijatelja. Niti enega. Kako to? Iz preprostega razloga: Pahor nima FaceBooka. Niti fejka. Drži, vedno si lahko reče: na FaceBooku se zbira mularija, ki itak ne bo volila. Že, morda res ne bo volila, morda res ni nagnjena k temu, da bi volila, toda hej - prepričaj jo, da bo volila! Naelektri jo - aktiviraj, zapelji. Kako? S FaceBookom. Mlajši, aktivni, trendovski, iPodski del volilnega telesa se bo lažje identificiral s tabo, če mu pokažeš, da ga razumeš, da čutiš z njim, da verjameš v iste reči, da si z njim, povsod, tudi v virtualnem svetu.
Kaj je za političnega kandidata bolje: da ima FaceBook, magari fejk, in tvega, da bo imel le šest prijateljev, ali da FaceBooka nima, niti fejka, in tvega, da bo izgubil prijatelje? Kaj če si narediš FaceBook, pa potem nihče ne pride? Poster boy te dileme je Gregor Golobič, tretji veliki igralec letošnje predvolilne bitke: Golobič FaceBooka nima, toda ostala je sled registracije. Ga je hotel narediti, pa si je v zadnjem trenutku premislil, ker ni hotel izpasti Janša? Ni izpadel Janša, toda nikoli ne bo vedel, kaj bi izpadel. Lahko bi izpadel Katarina Kresal, ki ima FaceBook in 1575 prijateljev. Zmago Jelinčič jih ima dobrih 500 manj. Ostale prvake strank FaceBook komaj zazna: Bojan Šrot ima 186 prijateljev, Andrej Bajuk 96, Sašo Peče 87, Karl Erjavec pa FaceBooka nima. Ergo: razen Katarine Kresal, ki se ji zdi, da je s svojo mladostjo kompatibilna z iPodsko generacijo, in Zmaga Jelinčiča, ki je očitno novice, da se mladi lepijo nanj, vzel resno, se prvaki strank za FaceBook ne zmenijo - ali pa se FaceBook ne zmeni zanje.
A ni problem v tem, da ima Janša na FaceBooku le šest prijateljev (ali pa kar šest prijateljev), ampak v tem, da favorizirani del levice, Pahor-Golobič, FaceBooka sploh nima, kar morda pomeni, da je levica predvolilni momentum izgubila prav zato, ker je zanemarila mlajši, iPodski, že po defaultu liberalnejši, progresivni del volilnega telesa. Levica bi ga morala posvojiti zdaj, ko je še progresiven, ko je še na iPodu in FaceBooku - ko bo generacija iPoda in FaceBooka postala podobna svojim mamam in očetom, bo prepozno. Bilo bi smešno, če bi ta generacija čez 14 dni volila s svojimi starši, ne pa s svojimi iPodi. Še bolj smešno pa bi bilo, če bi Janša volitve dobil zaradi šestih prijateljev na FaceBooku. Levica se je pozabila slikati z iPodom. A po drugi strani - tudi s kakim hišnim ljubljencem se je pozabila slikati. Magari z želvo ali s kačo. To pomaga. Pri Janezu Drnovšku je pes delal čudeže. Večina volivcev ima hišne ljubljence. In ti volivci imajo prijatelje. Celo njihovi hišni ljubljenci imajo prijatelje. Nekateri zlate ribice.
Paralelni svetovi odločnosti
Desnica se je FaceBooku odpovedala, ker ga nima za svoj teren. Levica, ki je morala dobiti vse kulturne vojne, da bi liberalni del desnice - ali pa vsaj nihajoče volivce - prepričala, da ženske ne splavljajo iz političnega prepričanja, ima dovolj razlogov, da bi FaceBook imela za svoj teren, ki pa to očitno ni, vsaj ne dovolj prepričljivo: Jelinčič ima namreč na FaceBooku 1017 prijateljev. Rekli boste: okej, pa saj to ni tako velika številka. Res ni, toda vsi ti prijatelji imajo prijatelje. Rekli boste: pa saj ni nujno, da bodo ti prijatelji šli na volitve. Če bodo šli, to ne bo glas za levico. In če ne bodo šli, bo s tem spet izgubila levica - to bi morali biti njeni glasovi. In ker niso, so to glasovi, ki levici manjkajo.
Vprašanje, zakaj je levica izgubila momentum, je sestavljeno prav iz takih malih odgovorov, iz takih malih niš, ki jih levica ni naelektrila. V času, ko se vse personalizira in ko imajo ljudje povsod vse več možnosti izbire (prav iPod in FaceBook sta najočitnejša simptoma te velike personalizacije), bi bilo naivno pričakovati, da se bo volilno telo odzivalo le ideološko. Prej narobe, v času velike personalizacije in vse hujše averzije do »velike« politike in partijskega odločanja je mogoče pričakovati, da se bodo volivci odločali pragmatično, brez partijskih preferenc - no, nišno, »mikrotrendovsko«, kot temu pravi Mark J. Penn, nekdanji politični strateg zakoncev Clinton in avtor bestselerja Mikrotrendi, podnaslovljenega: Male sile za jutrišnjimi velikimi spremembami. Slovenija se hkrati giblje v različne smeri. In ko so predvolilne bitke tesne (in kot kažejo vse sondaže in volilne napovedi, je letošnja zelo tesna), zmaga ta, ki zna locirati čim več mikrotrendov, čim več malih niš, čim več »paralelnih svetov«, ki sicer letijo pod radarjem političnih strategov in predvolilnih kampanj. Penn je leta 1996 lociral »nogometne mame« (soccer moms), aktivne, mobilne, zaposlene, predmestne, navijaške, športnim hobijem svojih otrok predane mame, nišo, ki je bila do tedaj pod radarjem političnih strategov, ali bolje rečeno - ugotovil je, da so moški o tem, koga bodo volili, odločeni že davno pred volitvami, ženske, še posebej »nogometne mame«, pa se odločijo šele v zadnjem trenutku, tik pred volitvami, tako da so jeziček na tehtnici. Kdor jih osvoji, zaniha volitve v svojo smer - in Penn je leta 1996 predsedniške volitve zanihal v Clintonovo smer. Kritične so bile ženske, ne pa moški, za katere so do tedaj mislili, da odločajo o tem, koga bo volilo gospodinjstvo.
Vsak politični strateg - oh, in vsak politik - vam bo rekel, da bo zmagal ta, ki bo osvojil politično sredino. Razlog več, da skušajo leve stranke osvojiti levo sredino. Problem je seveda v tem, da je tudi leva sredina vse bolj atomizirana, vse bolj segregirana, vse bolj sedimentirana, vse bolj personalizirana, polna niš, mikrotrendov in paralelnih svetov, ki jih - tudi z anketami - zlahka zgrešiš. Ko so politiki levice ugotovili, da se je trend obrnil in da so izgubili predvolilni elan, bi se morali recimo vprašati: so dovolj dobro nagovorili ženske, ki jim poroka in otroci niso prva misel? So dovolj dobro nagovorili pare, ki otrok ne morejo imeti? So dovolj dobro nagovorili pare, ki hočejo otroke posvojiti? So preverili, ali so samske ženske še vedno na njihovi strani - in ali so na njihovi strani še vedno samske ženske, ki si želijo oploditve z biomedicinsko pomočjo? Je kdo rekel, da bo samskim ženskam olajšal posvojitev otroka? So dovolj dobro nagovorili geje, ki se hočejo poročiti, in to dostojno, in geje, ki so še vedno prisiljeni skrivati, da so geji? So dovolj dobro nagovorili ženske, ki so finančno in seksualno vse bolj neodvisne, ki se ne starajo, ampak iz dneva v dan bolj pomlajajo, in ki se odločajo za mlajše moške - postfeministične predfeministke, ki tripajo na Seks v mestu?
In dalje, so dovolj dobro nagovorili mladino, ki bo prvič volila politike - in ki je nazadnje, ko je volila, izvolila Gospodarja prstanov in Harryja Potterja? So dovolj dobro nagovorili volivce, ki ljubezen, seks in zakon iščejo prek interneta - volivce, ki menijo, da je internet odličen kraj za spoznavanje ljudi? Malo je namreč verjetno, da ljudje, ki se poročajo prek interneta, stojijo desno od centra. In taki ljudje imajo priče, sorodnike, hja, prijatelje. So dovolj dobro nagovorili penzioniste ali pa tiste, ki se penziji bližajo in ki jim prva misel ni to, kako bi dobili za tri evre višjo penzijo, ampak kako bi še delali? Ko se ljudje upokojujejo, niso več tako postarani in utrujeni kot nekoč, ampak so še vedno vitalni - in še vedno hočejo delati. Nočejo biti odvisni le od penzije, ki jim jo obljublja Desus, ampak hočejo biti odvisni tudi od iniciativ, ki bi jih lahko obljubila levica. So dovolj dobro nagovorili ljudi, ki nočejo umreti pri šestdesetih, ampak 20 let kasneje? So dovolj dobro nagovorili tiste moške, ki si v srednjih letih omislijo drugo, novo družino in ki pri šestdesetih - s paketom novih otrok, za katere je treba skrbeti - ne bodo mogli misliti na penzijo, ampak na precej bolj perspektivne službe? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki so v srednjih letih in ki imajo v nekem smislu več problemov kot upokojenci in mladi?
In končno, so dovolj dobro nagovorili vse tiste, ki se v službo vozijo, še toliko bolj, ker je vse več takih, ki se v službo vozijo relativno daleč ali pa - za slovenske razmere - zelo daleč? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki menijo, da je cena bencina previsoka in da uporaba mobilnih telefonov v avtu ne bi smela biti kriminalizirana? Je kdo rekel, da so telefonske storitve predrage? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki imajo občutek, da se zaradi prometno-cestnih ukrepov, ki jih je sprejela ta vlada (in zaradi gradbišč, v katera je prelevila ceste), v službo vozijo dlje kot prej, pri čemer tvegajo, da bodo umrli v prometnih nesrečah, kajti policija je z nadzornimi videokamerami prestrelila avtoceste, ne pa lokalnih cest, kjer je največ prometnih nesreč s smrtnim izidom? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki delajo doma? Je kdo rekel, da bi jim dal davčne olajšave, ker v prometnih konicah ne delajo gneče in ker z avtom ne onesnažujejo zraka in okolja? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki so zaradi onesnaževanja zraka - zaradi emisij toplogrednih plinov in podnebnih sprememb - v letošnjih viharjih in neurjih izgubili strehe in hiše? So dovolj dobro nagovorili vegetarijance? Je kdo rekel, da uvažamo vse slabšo zelenjavo in vse slabše sadje ali pa da je ustekleničena voda predraga? So dovolj dobro nagovorili tiste, ki se vračajo iz zaporov? Je kdo nagovoril vse tiste amaterske ekstremne športnike, popoldanske maratonce, reševalce križank, tetovirance, pornofile in varuške? In navsezadnje, so dovolj dobro nagovorili tiste, ki so levoroki in ki imajo zaradi tega takšne ali drugačne eksistencialne, logistične in finančne težave?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.