11. 9. 2008 | Mladina 37 | Politika
Teorija zarote
Zakaj bi morali Slovenci pozabiti na politike in misliti nase
© Matej Leskovšek
V Sloveniji je oktober septembra. Pa ne zato, ker bodo letošnje volitve septembra namesto oktobra, ampak zato, ker se je v Sloveniji septembra zgodilo to, kar se v Ameriki običajno zgodi oktobra, tik pred volitvami, ki so vedno prvi torek v novembru - veliko, bujno, šokantno predvolilno presenečenje. Tik pred volitvami na trg butne nekaj, kar naj bi spremenilo volilni izid in s tem tok zgodovine. Temu v Ameriki rečejo »oktobrsko presenečenje«. In oktobrska presenečenja imajo v Ameriki dolgo kilometrino. Ko sta se leta 1968 udarila demokratski predsedniški kandidat Hubert Humphrey in republikanski predsedniški kandidat Richard Nixon, je predsednik Lyndon B. Johnson, demokrat, na lepem oznanil, da je ustavil bombardiranja Severnega Vietnama, da pariška mirovna pogajanja napredujejo in da je vietnamska vojna tik pred koncem - zmagal je Nixon, ne pa Humphrey. Ko sta se leta 1972 udarila demokratski predsedniški kandidat George McGovern in republikanski predsedniški kandidat Richard Nixon, je zunanji minister Henry Kissinger na lepem oznanil, da je vietnamska vojna tik pred koncem in da je mirovna pogodba praktično že sklenjena - zmagal je Nixon, ne pa McGovern. Ko sta se leta 1992 udarila demokratski predsedniški kandidat Bill Clinton in republikanski predsedniški kandidat George Bush (starejši), je neodvisni preiskovalec Lawrence Walsh na lepem vložil obtožnico proti Casparju Weinbergerju, Reaganovemu obrambnemu ministru, in ga obdolžil vpletenosti v afero Iran/Contra - zmagal je Clinton, ne pa Bush. Ko sta se leta 2004 udarila demokratski predsedniški kandidat John Kerry in republikanski predsedniški kandidat George Bush (mlajši), je Osama bin Laden na lepem poslal video, s katerim je pokazal predvsem to, da je še vedno živ in da še vedno ogroža Ameriko - jasno, zmagal je Bush, ne pa Kerry. In to, da je Savdska Arabija tik pred volitvami znižala ceno nafte, mu je pomagalo. Včasih pač oktobrsko presenečenje pride v paketu. V obliki serije.
Oktobrska presenečenja so se vmešavala tudi v guvernerske volitve, recimo leta 2003 v Kaliforniji (spolno nadlegovanje Arnolda Schwarzeneggerja), in v kongresne volitve, recimo leta 2006 (obsodba Sadama Huseina), toda mati vseh oktobrskih presenečenj je postalo oktobrsko presenečenje, za katerega naj bi poskrbel republikanski predsedniški kandidat Ronald Reagan, ko se je leta 1980 udaril z demokratskim predsedniškim kandidatom Jimmyjem Carterjem. Kot veste, se je leto prej v Iranu odvrtela islamska revolucija in iranski študentje so ugrabili ameriško ambasado, talcev, kakopak Američanov, pa niso in niso hoteli izpustiti. Vse tajne reševalne misije so padle v vodo - pogajanja tudi. Bolj ko so se bližale volitve, bolj je bilo jasno, da bi Carterja, sicer aktualnega ameriškega predsednika, ki je zaradi krize s talci preskočil celo Titov pogreb, rešilo le to, če bi mu uspelo v zadnjem trenutku, po možnosti oktobra, doseči osvoboditev vseh teh talcev. Ni mu uspelo - in volitve je izgubil. Takoj zatem so se pojavili članki, ki so razkrili, da naj bi vse skupaj zrežirali Reaganovi tajni sli, ki naj bi z Iranom pod pultom sklenili kupčijo: vi zrihtajte, da ameriški talci pred volitvami ne bodo izpuščeni, mi pa vam bomo, ko bomo prišli na oblast, zrihtali orožje, ki ga potrebujete v vojni z Irakom! Mnogi so to razglasili le za teorijo zarote, toda nekaj let kasneje, ko je izbruhnila afera Iran/Contra, se izkazalo, da so Reaganovi fantje Iranu res zrihtali orožje.
Včasih so oktobrska presenečenja le teorije zarote, včasih le izgledajo kot teorije zarote, včasih pa so preprosto oktobrska presenečenja - v vsakem primeru volilce tako pretresejo in predelajo, da se tik pred volitvami o tem, koga bodo volili, ne odločajo na osnovi tega, kar si mislijo o prenizkih plačah, previsokih cenah, previsoki inflaciji in previsokih davkih, o rečeh, ki jih neposredno zadevajo, ampak na osnovi tega, kar si mislijo o oktobrskem presenečenju. Vau! Jebena Amerika! No, koalicijski poslanec nas je na torkovi izredni seji parlamenta opozoril, da imamo oktobrska presenečenja tudi v Evropi - recimo teroristični napad v Madridu. Ob tem je koalicijski poslanec modroval: glede na to, kako se stvari pred volitvami razvijajo in odvijajo v Sloveniji, ni izključeno, da se kaj takega - teroristični napad - čez nekaj dni ne bi zgodilo tudi pri nas! Očitno ni opazil, da je dvorana, v kateri stoji, Ground Zero. In da teroristični napad pri nas v resnici sploh ne bo potreben. Iz preprostega razloga: ker je vlogo terorističnega napada na Slovenijo odigrala že Resnica o Patrii, dokumentarec finske državne TV. Finska oddaja je imela težo terorističnega napada, ultimativnega oktobrskega presenečenja.
Kar je presenetljivo. Dokumentarec Resnica o Patrii namreč ni ravno spektakel. Daleč od tega. V njem ni nobene akcije, pa četudi govori o orožju. V njem ni nobenega seksa, pa četudi govori o fantih, ki se skrivaj sestajajo. V njem ni nobenega humorja, pa četudi so ga posneli Finci, ki imajo svoj - zelo specifičen, zajedljiv, spomnite se le filmov Akija Kaurismakija - smisel za humor. V resnici še najbolj spominja na kako kriminalko Agathe Christie, v kateri do konca ne vemo, kdo je morilec, še več - do zadnje strani je lahko morilec vsakdo. In potem - na zadnji strani - Hercule Poirot razkrije: Morilec je ta in ta! Agatha Christie je bila predstavnica angleške šole detektivskega romana, zato se ji je zdelo, da mora Poirot na koncu predložiti množico faktov in dokazov. Resnica o Patrii, ki na zadnji strani premierja Janšo vplete v orožarsko, podkupninsko afero, je arty kriminalka, kar pomeni, da gledalcu pušča, da si mnenje - ali pa sodbo - ustvari sam, obenem pa je produkt skandinavske novinarske šole, ki uči in ve, da novinar - še zlasti v kočljivih, turbulentnih, eksplozivnih temah - ne sme vsega, kar ve, povedati naenkrat, ampak mora razkrivanje »skrivnosti« ritmično dozirati in kaj prihraniti tudi za nadaljevanje, v tem primeru bodisi za Resnico o Patrii 2, potemtakem za čas po pričakovanih burnih reakcijah in ostrih zanikanjih prizadete strani, ali pa za resnico o Patrii, do katere se bo poskušalo kmalu, toda šele po slovenskih parlamentarnih volitvah, prebiti finsko sodišče. In to je vse. Hvala Bogu! Glede na to, kako se zadnje čase razvijajo in odvijajo stvari v Sloveniji, smo lahko veseli, da je bilo oktobrsko presenečenje le to - napad na Janeza Janšo, ne pa teroristični napad na Slovenijo! Kaj je finski dokumentarec v primerjavi s terorističnim napadom! Če je to vse, če je to oktobrsko presenečenje, potem si lahko oddahnemo. Lahko bi jo odnesli slabše. Ne pozabite: koalicijski poslanec nam prerokuje teroristični napad! Kaj to pomeni? Da bi doživeli teroristični napad, če finski novinar v svojem dokumentarcu na koncu ne bi omenil Janše? Bolje to kot teroristični napad. Hej, mislite nase, ne pa na politike! Imate občutek, da politiki mislijo na vas? Se vam zdi, da vas rešujejo pred vsakodnevnimi napadi previsokih cen, prenizkih plač, previsokih davkov in previsoke inflacije? Bodite praktični. Da ne rečem pragmatični. Vsekakor bi za premierja Janšo morala veljati presumpcija nedolžnosti, toda ironija je v tem, da je prav sam soustvarjal mentalni format nacije, ki se za presumpcijo nedolžnosti ne zmeni.
To seveda ni edini razlog, da Slovenija Resnice o Patrii - pa četudi finske, oddaljene, hladne, eksotične - zlepa ne bo pozabila. Ni filma, ki bi kdaj v Sloveniji dobil toliko recenzij. Vsi ga premlevajo, pretresajo, analizirajo, interpretirajo, nategujejo - z vseh strani. Spet drugi ga potresavajo, pač v upanju, da bo iz njega padlo še kaj. Vsi ga znajo že na pamet. Kar se zgodi le redkim kultnim filmom. Pa še pri kultnih filmih fani tiste najbolj dolgočasne dele preskočijo. Pri Resnici o Patrii je drugače: tu se vsi učijo na pamet tudi najbolj dolgočasne dele. Nekaj perverznega, morbidnega, mazohističnega, avtodestruktivnega je v tem. Ne, toliko recenzij ni v Ameriki dobil niti predvolilni video Osame bin Ladna. O histeriji, ki je zajela Slovenijo, pove vse to, da so se v nekaterih politikih prebudili filmski liki, ali bolje rečeno - da so v nekaterih politikih oživeli njihovi mladostni junaki. No, iz Zmaga Jelinčiča je filmski lik dobesedno skočil, ko se je na TV soočenju kot ščit vrgel pred Janeza Janšo in z lastnim telesom prestregel črko J, ki je letela proti njemu, rekoč: Tisti J ne pomeni Janša, ampak Jelinčič! Na podoben način se je pred svojega prijatelja Old Shatterhanda kot ščit vrgel apaški poglavar Winnetou in z lastnim telesom - magari za ceno življenja - prestregel kroglo, ki jo je izstrelil malopridni Rollins. Tedaj je postalo jasno, da bo Resnica o Patrii odprla vse ventile in vsa vrata fantazij.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.