Teorija zarote

V Sloveniji je oktober septembra. Pa ne zato, ker bodo letošnje volitve septembra namesto oktobra, ampak zato, ker se je v Sloveniji septembra zgodilo to, kar se v Ameriki običajno zgodi oktobra, tik pred volitvami, ki so vedno prvi torek v novembru - veliko, bujno, šokantno predvolilno presenečenje. Tik pred volitvami na trg butne nekaj, kar naj bi spremenilo volilni izid in s tem tok zgodovine. Temu v Ameriki rečejo »oktobrsko presenečenje«. In oktobrska presenečenja imajo v Ameriki dolgo kilometrino. Ko sta se leta 1968 udarila demokratski predsedniški kandidat Hubert Humphrey in republikanski predsedniški kandidat Richard Nixon, je predsednik Lyndon B. Johnson, demokrat, na lepem oznanil, da je ustavil bombardiranja Severnega Vietnama, da pariška mirovna pogajanja napredujejo in da je vietnamska vojna tik pred koncem - zmagal je Nixon, ne pa Humphrey. Ko sta se leta 1972 udarila demokratski predsedniški kandidat George McGovern in republikanski predsedniški kandidat Richard Nixon, je zunanji minister Henry Kissinger na lepem oznanil, da je vietnamska vojna tik pred koncem in da je mirovna pogodba praktično že sklenjena - zmagal je Nixon, ne pa McGovern. Ko sta se leta 1992 udarila demokratski predsedniški kandidat Bill Clinton in republikanski predsedniški kandidat George Bush (starejši), je neodvisni preiskovalec Lawrence Walsh na lepem vložil obtožnico proti Casparju Weinbergerju, Reaganovemu obrambnemu ministru, in ga obdolžil vpletenosti v afero Iran/Contra - zmagal je Clinton, ne pa Bush. Ko sta se leta 2004 udarila demokratski predsedniški kandidat John Kerry in republikanski predsedniški kandidat George Bush (mlajši), je Osama bin Laden na lepem poslal video, s katerim je pokazal predvsem to, da je še vedno živ in da še vedno ogroža Ameriko - jasno, zmagal je Bush, ne pa Kerry. In to, da je Savdska Arabija tik pred volitvami znižala ceno nafte, mu je pomagalo. Včasih pač oktobrsko presenečenje pride v paketu. V obliki serije.
Oktobrska presenečenja so se vmešavala tudi v guvernerske volitve, recimo leta 2003 v Kaliforniji (spolno nadlegovanje Arnolda Schwarzeneggerja), in v kongresne volitve, recimo leta 2006 (obsodba Sadama Huseina), toda mati vseh oktobrskih presenečenj je postalo oktobrsko presenečenje, za katerega naj bi poskrbel republikanski predsedniški kandidat Ronald Reagan, ko se je leta 1980 udaril z demokratskim predsedniškim kandidatom Jimmyjem Carterjem. Kot veste, se je leto prej v Iranu odvrtela islamska revolucija in iranski študentje so ugrabili ameriško ambasado, talcev, kakopak Američanov, pa niso in niso hoteli izpustiti. Vse tajne reševalne misije so padle v vodo - pogajanja tudi. Bolj ko so se bližale volitve, bolj je bilo jasno, da bi Carterja, sicer aktualnega ameriškega predsednika, ki je zaradi krize s talci preskočil celo Titov pogreb, rešilo le to, če bi mu uspelo v zadnjem trenutku, po možnosti oktobra, doseči osvoboditev vseh teh talcev. Ni mu uspelo - in volitve je izgubil. Takoj zatem so se pojavili članki, ki so razkrili, da naj bi vse skupaj zrežirali Reaganovi tajni sli, ki naj bi z Iranom pod pultom sklenili kupčijo: vi zrihtajte, da ameriški talci pred volitvami ne bodo izpuščeni, mi pa vam bomo, ko bomo prišli na oblast, zrihtali orožje, ki ga potrebujete v vojni z Irakom! Mnogi so to razglasili le za teorijo zarote, toda nekaj let kasneje, ko je izbruhnila afera Iran/Contra, se izkazalo, da so Reaganovi fantje Iranu res zrihtali orožje.
Včasih so oktobrska presenečenja le teorije zarote, včasih le izgledajo kot teorije zarote, včasih pa so preprosto oktobrska presenečenja - v vsakem primeru volilce tako pretresejo in predelajo, da se tik pred volitvami o tem, koga bodo volili, ne odločajo na osnovi tega, kar si mislijo o prenizkih plačah, previsokih cenah, previsoki inflaciji in previsokih davkih, o rečeh, ki jih neposredno zadevajo, ampak na osnovi tega, kar si mislijo o oktobrskem presenečenju. Vau! Jebena Amerika! No, koalicijski poslanec nas je na torkovi izredni seji parlamenta opozoril, da imamo oktobrska presenečenja tudi v Evropi - recimo teroristični napad v Madridu. Ob tem je koalicijski poslanec modroval: glede na to, kako se stvari pred volitvami razvijajo in odvijajo v Sloveniji, ni izključeno, da se kaj takega - teroristični napad - čez nekaj dni ne bi zgodilo tudi pri nas! Očitno ni opazil, da je dvorana, v kateri stoji, Ground Zero. In da teroristični napad pri nas v resnici sploh ne bo potreben. Iz preprostega razloga: ker je vlogo terorističnega napada na Slovenijo odigrala že Resnica o Patrii, dokumentarec finske državne TV. Finska oddaja je imela težo terorističnega napada, ultimativnega oktobrskega presenečenja.
Kar je presenetljivo. Dokumentarec Resnica o Patrii namreč ni ravno spektakel. Daleč od tega. V njem ni nobene akcije, pa četudi govori o orožju. V njem ni nobenega seksa, pa četudi govori o fantih, ki se skrivaj sestajajo. V njem ni nobenega humorja, pa četudi so ga posneli Finci, ki imajo svoj - zelo specifičen, zajedljiv, spomnite se le filmov Akija Kaurismakija - smisel za humor. V resnici še najbolj spominja na kako kriminalko Agathe Christie, v kateri do konca ne vemo, kdo je morilec, še več - do zadnje strani je lahko morilec vsakdo. In potem - na zadnji strani - Hercule Poirot razkrije: Morilec je ta in ta! Agatha Christie je bila predstavnica angleške šole detektivskega romana, zato se ji je zdelo, da mora Poirot na koncu predložiti množico faktov in dokazov. Resnica o Patrii, ki na zadnji strani premierja Janšo vplete v orožarsko, podkupninsko afero, je arty kriminalka, kar pomeni, da gledalcu pušča, da si mnenje - ali pa sodbo - ustvari sam, obenem pa je produkt skandinavske novinarske šole, ki uči in ve, da novinar - še zlasti v kočljivih, turbulentnih, eksplozivnih temah - ne sme vsega, kar ve, povedati naenkrat, ampak mora razkrivanje »skrivnosti« ritmično dozirati in kaj prihraniti tudi za nadaljevanje, v tem primeru bodisi za Resnico o Patrii 2, potemtakem za čas po pričakovanih burnih reakcijah in ostrih zanikanjih prizadete strani, ali pa za resnico o Patrii, do katere se bo poskušalo kmalu, toda šele po slovenskih parlamentarnih volitvah, prebiti finsko sodišče. In to je vse. Hvala Bogu! Glede na to, kako se zadnje čase razvijajo in odvijajo stvari v Sloveniji, smo lahko veseli, da je bilo oktobrsko presenečenje le to - napad na Janeza Janšo, ne pa teroristični napad na Slovenijo! Kaj je finski dokumentarec v primerjavi s terorističnim napadom! Če je to vse, če je to oktobrsko presenečenje, potem si lahko oddahnemo. Lahko bi jo odnesli slabše. Ne pozabite: koalicijski poslanec nam prerokuje teroristični napad! Kaj to pomeni? Da bi doživeli teroristični napad, če finski novinar v svojem dokumentarcu na koncu ne bi omenil Janše? Bolje to kot teroristični napad. Hej, mislite nase, ne pa na politike! Imate občutek, da politiki mislijo na vas? Se vam zdi, da vas rešujejo pred vsakodnevnimi napadi previsokih cen, prenizkih plač, previsokih davkov in previsoke inflacije? Bodite praktični. Da ne rečem pragmatični. Vsekakor bi za premierja Janšo morala veljati presumpcija nedolžnosti, toda ironija je v tem, da je prav sam soustvarjal mentalni format nacije, ki se za presumpcijo nedolžnosti ne zmeni.
To seveda ni edini razlog, da Slovenija Resnice o Patrii - pa četudi finske, oddaljene, hladne, eksotične - zlepa ne bo pozabila. Ni filma, ki bi kdaj v Sloveniji dobil toliko recenzij. Vsi ga premlevajo, pretresajo, analizirajo, interpretirajo, nategujejo - z vseh strani. Spet drugi ga potresavajo, pač v upanju, da bo iz njega padlo še kaj. Vsi ga znajo že na pamet. Kar se zgodi le redkim kultnim filmom. Pa še pri kultnih filmih fani tiste najbolj dolgočasne dele preskočijo. Pri Resnici o Patrii je drugače: tu se vsi učijo na pamet tudi najbolj dolgočasne dele. Nekaj perverznega, morbidnega, mazohističnega, avtodestruktivnega je v tem. Ne, toliko recenzij ni v Ameriki dobil niti predvolilni video Osame bin Ladna. O histeriji, ki je zajela Slovenijo, pove vse to, da so se v nekaterih politikih prebudili filmski liki, ali bolje rečeno - da so v nekaterih politikih oživeli njihovi mladostni junaki. No, iz Zmaga Jelinčiča je filmski lik dobesedno skočil, ko se je na TV soočenju kot ščit vrgel pred Janeza Janšo in z lastnim telesom prestregel črko J, ki je letela proti njemu, rekoč: Tisti J ne pomeni Janša, ampak Jelinčič! Na podoben način se je pred svojega prijatelja Old Shatterhanda kot ščit vrgel apaški poglavar Winnetou in z lastnim telesom - magari za ceno življenja - prestregel kroglo, ki jo je izstrelil malopridni Rollins. Tedaj je postalo jasno, da bo Resnica o Patrii odprla vse ventile in vsa vrata fantazij.

Dobrodošli v preteklosti slovenske prihodnosti

Resnica o Patrii ni povedala vsega: o njej bi si lahko vsakdo ustvaril svoje mnenje. Ker pa smo v Sloveniji, si je vsakdo - še posebej na strani vladne koalicije - ustvaril svojo teorijo zarote. Kaj se je dogajalo na izredni seji parlamenta, veste: vsi so napletali in napletali, zapletali in zapletali - in nametavali imena. Imen ni bilo ne konca ne kraja. Od ljubice poslanca pa vse do žene človeka, ki je leta 1988 aretiral Janeza Janšo. Imena so manično nametavali in jih povezovali: glejte, vse je povezano! Jara kača. Krajša od večnosti in daljša od zgodovine. Izgledali so kot teoretik zarot - teoretik zarot je namreč paranoik, ki se nekega lepega dne zbudi in v grozi ugotovi, da je svet povezan. Da je vse povezano z vsem. Teoretik zarot svet prelevi v igro asociacij, nametavanja in povezovanja imen. Zanj ni slepih ulic, praznih mest, naključij, nesmislov, napak, zmot, nesreč in nepovezanosti. Vse ima smisel. Nič ni to, kar se zdi. Vse pomeni nekaj drugega. Vse je nujno. Nič se ne zgodi ponesreči.
Teoretik zarot je infodžanki. Vsako informacijo interpretira. In to manično, sproti, instant. In nobena informacija ga ne preseneti. Ne, zanj ni nobena informacija prehitra. Teoretik zarot je človek, ki stvari interpretira, še preden se zgodijo. Koalicijskih poslancev ni nič presenetilo: vse se ujema, vse je po scenariju. In seveda: to, kar se še ni zgodilo, se še bo - v naslednjih dneh. V petek, kot je rekel koalicijski poslanec. »Ne bi me presenetilo!« Zgodovina je že napisana - le še zgoditi se mora. Da se vam zmeša. Koalicijski poslanci so izgledali kot človek, ki je dobil klice iz vseh telefonov na svetu hkrati, kot konspirolog, ki verjame, da so pri atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja sodelovali vsi ljudje tega sveta, cel svet, vsi živi, mrtvi, še ne rojeni, nikoli rojeni in umetno spočeti, vsi tisti, ki so ga poznali, vsi tisti, ki ga niso poznali, vsi tisti, ki zanj niso nikoli slišali, vsi tisti, ki so z njim spali, in vsi tisti, ki so spali s tistimi, ki zanj niso nikoli slišali, ja, cela Zgodovina, vključno z Biblijo, Kapitalom, Dialektiko, Big Bangom in tem, kar je bilo pred njim. Vam se morda zdi, da je v Sloveniji smisla premalo, toda parlament je na izredni seji dokazoval, da ga je preveč. Pretiravanje? Ne, le dokaz, da je vse povezano - da so v zaroto vpleteni vsi, da so vsi krivi in da imajo individualni »zločini«, kakršen je »blatenje domovine v tujini«, kolektivne dimenzije.
Teorija zarote se vedno dogaja v vseh časih in na vseh krajih hkrati, tako da zaobjame celo Zgodovino, celo Vesolje in celo Človeštvo. Nič drugače ni bilo s teorijami zarote, ki jih je ponudila izredna seja slovenskega parlamenta: dogajala se je v vseh časih hkrati in na vseh krajih hkrati. Specifično: hkrati se je dogajala na Finskem in v Sloveniji - in hkrati se je dogajala v sedanjosti, polpreteklosti in preteklosti. Nekateri so v finskem filmčku videli »nadaljevanje montiranih procesov« iz časov komunizma, drugi nadaljevanje »frakcijskih partijskih bojev iz leta 1985«, tretji nadaljevanje »orožarske afere« z začetka devetdesetih ali pa Depale vasi iz sredine devetdesetih, premier je vse to povezal s svojo aretacijo leta 1988, tako da se je v skrajni liniji spet vse zvedlo na komuniste in »rdeči džihad«, ki da se še vedno steguje po Sloveniji in ki da še vedno režira Slovenijo, tudi volitve. In koalicijski poslanci so drug za drugim ponavljali, da vsi ti jebeni »komunisti« in »jugonostalgiki«, ki so skovali zaroto proti Janezu Janši, ne ljubijo domovine. Razumete: ne ljubijo domovine. Kar je spet tipično: kot namreč veste, so teoretiki zarot vedno prepričani, da svet iz ozadja vodijo »agenti svetovne vlade«, ljudje, ki nimajo niti himne niti zastave niti domovine, ljudje, ki so nad nacijo in nad nacionalnimi državami, ljudje, ki svet držijo v večnem dolgu in v večnem minusu, ki umetno ustvarjajo krize, depresije, zmedo, ideologije, paniko, trače, atentate (»diskreditacije«, »likvidacije«, »politične umore«), inflacije, recesije in revolucije - ljudje, ki ne ljubijo domovine. In vsi ti ljudje, ki ne ljubijo domovine, tudi himne in zastave ne ljubijo.
Dobrodošli v preteklosti slovenske prihodnosti! Kaj bi morala biti ta izredna seja slovenskega parlamenta? Točno: hvalnica presumpcije nedolžnosti kot temelja pravne države. In kaj smo dobili? Namesto hvalnice presumpcije nedolžnosti kot temelja pravne države smo dobili kengurujsko sodišče, parlamentarno nadaljevanje spletnih debat, ki se vedno začnejo z neko aktualno topiko in končajo z dokazovanjem, kdo je večji komunist in kdo večji domobranec. Razlika na izredni seji je bila le v tem, da je bila tokrat koalicija tista, ki je kolaboriranje s sovražnikom - ha, s finskim okupatorjem! - očitala opoziciji, antikolaboracionističnim fanom partizanščine in enobeja. Premier Janša je rekel, da skušajo s Patrio pozornost preusmeriti od menedžerskih prevzemov, saj veste, od »vojne proti tajkunom«. Ne, ravno obratno: s histerično reakcijo na finski filmček - z izredno sejo - se pozornost ni preusmerilo od »vojne proti tajkunom«, ampak od prenizkih plač, previsokih cen, previsoke inflacije in previsokih davkov. Ironično, če bo Janša dobil volitve, se bo lahko zahvalil Fincu.
Nič, psihedelična igra asociacij, ki jo je - kot odgovor na finski filmček! - ponudila izredna seja slovenskega parlamenta, je bila strukturirana tako kot konspirološke igre asociacij, zaradi katerih ljudje verjamejo, da je Bush sam razstrelil Svetovni trgovinski center, da potniško letalo ni treščilo v Pentagon, da Američani niso stopili na Luno in da je bila princesa Diana Jezusova potomka. In koalicija - predvsem SDS - je igro asociacij spletla v zgodbo: ni kontrazgodbe, ki bi lahko tekmovala s teorijo zarote. Kar ve vsakdo, ki je prebral Da Vincijevo šifro. Razlog več, da konsenz o tem, kaj je realnost, ni več potreben niti mogoč. Ostala je le še metafora tega izgubljenega konsenza - teorija zarote. Če pa je teorija zarote edino orodje, s katerim nam lahko poslanci razložijo Slovenijo (prenizke plače, previsoke cene, previsoko inflacijo, previsoke davke ipd.), potem smo v riti. Še toliko bolj, ker to potrjuje, da se jim v tem vse bolj globalnem, vse bolj fragmentiranem in vse bolj specialističnem svetu izmika slika celote, veliki total, sama kompleksnost družbe, v kateri živijo. Slovenski parlament je v torek izgledal kot teoretik zarot, ki ne more več sproti sprocesirati zgodovine. In ki je sposoben volilcem - tik pred volitvami! - ponuditi le igro asociacij.
Koalicijski poslanci so stalno ponavljali, da ni nobenega dokaza o Janševi vpletenosti v podkupovanje. Okej, pa se - zavoljo boljše debate - vprašajmo: kaj če bi finska policija zdaj, po vsem tem in tik pred volitvami, predložila dokaz, da je vse to res? Za začetek, dokaz ne bi imel nobene teže ali pa kredibilnosti, ker dokazi v vročici predvolilne kampanje nimajo nobene teže ali pa kredibilnosti. In dalje, dokaz bi bil v tem primeru - in v tem trenutku - le dokaz, da gre res za zaroto. Ali bolje rečeno: da gre res za napad na Slovenijo. In da v ta napad niso vpleteni le finski mediji (in slovenski mediji, ki so itak v postelji s slovensko levico, ki je itak v postelji s silami kontinuitete, ki so itak v postelji z jugonostalgijo, ki je itak v postelji z Jugoslavijo, ki je itak v postelji s komunizom, ki itak preži, da bi se polastil Slovenije), ampak da je vanj vpletena tudi finska država. Poslušali bi visoke pesmi o patriotizmu in ljubezni do domovine. Zaostritev odnosov med Slovenijo in Finsko, o kateri je v svoji diplomatski noti predel zunanji minister Rupel, bi tako postala prerokba, ki je izpolnila samo sebe. Hja, »dokaz« bi imel težo terorističnega napada na Slovenijo. Ampak čakajte: mar se niso koalicijski poslanci že zdaj obnašali tako, kot da je Slovenija napadena? Mar niso že zdaj pozivali k patriotizmu in domoljubju in ljubezni do domovine, kot da smo v vojni? Mar niso že zdaj opoziciji očitali, da ne ljubi in da ne spoštuje domovine, da ni domoljubna, da domovino v tujini blati in pljuva, da domovini v tujini zbija kredibilnost in da z užitkom bere tuje časopise, ki blatijo Slovenijo? Ne, Slovenija ne potrebuje niti »dokaza« niti terorističnega napada, ker je že finski filmček deloval kot teroristični napad na Slovenijo.
In lepo prosim, mar niso koalicijski poslanci v torek rohneli, da je treba z vsemi močmi varovati »težko pridobljeno domovino«? Pred kom? Pred Finsko? Pred državo, pri kateri so sami naročili orožje? No, še bolj absurdno - če ne že kar groteskno - pa je bilo tole: medtem ko je koalicijski poslanec v parlamentu govoril o tem, da ga to, kar se dogaja, spominja na »montirane procese« iz časov komunizma, je pravosodno ministrstvo obelodanilo vozni red sojenja finskemu novinarju Magnusu Berglundu. Že kar vnaprej. Ker je storilec deloval v tuji državi in ker je »prepovedana posledica« nastala v Sloveniji, bo postopek potekal v Sloveniji, vodil pa ga bo tožilec, in to po uradni dolžnosti. In tako dalje. Kaj če se Berglund ne bo prostovoljno javil na sodišče? Nič hudega, bomo pa od Finske zahtevali njegovo izročitev. In če ga Finska ne bo hotela izročiti? Bomo pa ponj poslali helikopter in komandose. Zbudite me, ko se začne sojenje!