Zbor za zasluge

Pred dobrim tednom je spet strnil vrste Zbor za republiko, civilnodružbena pobuda, ki je nastala pred štirimi leti »kot odprta politična struktura za odprto družbo«, a vendar z jasnim ciljem: da bi pomagala na oblast vladi Janeza Janše. Zbor za republiko leta 2004 pomladni politični opciji ni priskočil na pomoč le z besedami, torej le s pobudo, ki jo je podpisalo 24 somišljenikov, med katerimi je bil tudi sam Janša in nekaj njegovih poznejših ministrov, temveč tudi z dejanji. Zbor za republiko je recimo pripravil predvolilni koncert na Kongresnem trgu v Ljubljani, za katerega naj bi odšteli vsaj devet milijonov takratnih tolarjev, da najema zasebnega letala, s katerim je takratni minister v vladi LDS Dimitrij Rupel kljub delovnim obveznostim v Londonu spektakularno ujel prvo javno tribuno Zbora, niti ne omenjamo.
Po volitvah se je Zbor za republiko praviloma oglašal le ob večjih političnih dogodkih, denimo ob referendumu o novem zakonu o RTV Slovenija in ob predsedniških volitvah. Zato se zdi njegova zadnja javna tribuna pričakovana. Zbor za republiko se je tokrat zavzel za nov mandat vlade Janeza Janše, ki pa se predsedujočemu Zboru za republiko Petru Jambreku žal ni uspel osebno zahvaliti za podporo. Zato pa je bilo v občinstvu že tradicionalno nekaj ministrov - tokrat Podobnik, Zver in Žerjav ter nekdanji minister Bručan -, zasedanja pa se je udeležila tudi Janševa zaročenka Urška Bačovnik.
Peter Jambrek je danes bolj kot predsedujoči Zboru za republiko ter bolj kot nekdanji ustavni sodnik in minister v Bajukovi vladi znan po prizadevanjih za ustanovitev nove zasebne univerze. Preden je začel delovati Zbor za republiko, je bil soustanovitelj in solastnik Fakultete za podiplomske državne in evropske študije. Njegov partner pri tem projektu je bil še eden najvidnejših članov Zbora za republiko Tone Jerovšek, tudi sam nekdanji ustavni sodnik in minister v Bajukovi vladi. Tako Jambrek kot Jerovšek sta bila po volitvah imenovana v svet za visoko šolstvo, naš najvišji organ na področju visokega šolstva, ki med drugim podeljuje »licence« novim fakultetam in univerzam. Jambrek je postal njegov predsednik, Jerovšek pa član. V času, ko je svet vodil Jambrek, je ta prižgal zeleno luč za ustanovitev njegove druge fakultete, Evropske pravne fakultete. Jambrek se glasovanja o lastni fakulteti ni udeležil, zato se po njegovem prepričanju s tem ni znašel v konfliktu interesov. V začetku leta 2007 je odstopil s predsedniškega položaja, ostal pa je član sveta. Medtem so ustanovitelji treh zasebnih fakultet, med katerimi sta obe Jambrekovi in Fakulteta za uporabne družbene študije, pri visokošolskem svetu sprožili postopek za ustanovitev nove zasebne univerze. Predlog je bil deležen številnih polemik, saj fakultete skoraj nimajo lastnih predavalnic in redno zaposlenih profesorjev, delujejo pa s pomočjo državnih koncesij, ki so jih bile deležne kljub ostri drži nekdanjega visokošolskega ministra Jureta Zupana, da je študentov družboslovja preveč. Postopek se ni končal z zadostnimi pozitivnimi glasovi sveta za visoko šolstvo, a je bil deležen revizije in bo ponovljen.
Jambrek in Jerovšek sta v času ministra Zupana, skupaj z Gorazdom Trpinom, pripravila tudi enega najdražjih predpisov v mandatu aktualne vlade, ki je bila za predlog zakona o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti pripravljena odšteti 49.073 evrov. Minister je trdil, da »dobri strokovnjaki zahtevajo pač dobro plačilo«, a prav ta zakon je bil deležen ostre kritike akademske javnosti, na pisce pa so leteli celo očitki, da so pokazali elementarno nepoznavanje in podcenjevanje tematike. Zakon je bil na koncu umaknjen.

Civilnopolitične zveze

Kakšna pa so bila v zadnjih štirih letih pota drugih vidnih predstavnikov Zbora za republiko? Čeprav naj bi bil Zbor za republiko civilnodružbena pobuda, je kar nekaj njenih izvornih podpornikov pristalo v vladi. Janez Janša je pač postal predsednik vlade, Andrej Bajuk minister za finance, Lovro Šturm minister za pravosodje, Vasko Simoniti minister za kulturo, Gregor Virant minister za javno upravo ... Aleksander Zorn, ki je bil takrat urednik slovenske književnosti pri Založbi Mladinska knjiga, je postal državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, med drugim pooblaščen za državne proslave. Barbara Brezigar, ki je bila takrat slovenska predstavnica v Eurojustu, pred tem pa je s podporo SDS in NSi kandidirala za predsednico države, je postala generalna državna tožilka. Matjaž Šinkovec, ki je bil takrat slovenski veleposlanik pri zvezi Nato, sicer pa je sodeloval pri ustanavljanju predhodnice današnje SDS, je najprej postal direktor Slovenske varnostno obveščevalne službe (SOVA), potem pa državni sekretar na zunanjem ministrstvu. Njegov nadrejeni Dimitrij Rupel je moral po udeležbi na prvi javni tribuni zapustiti Ropovo vlado, a že nekaj mesecev pozneje, po volitvah, je spet postal zunanji minister, tokrat v Janševi vladi.
Zanimivo se zdi, da je Rupel v svojem govoru na zadnji javni tribuni Zbora za republiko omenil tudi epizodo z ustanavljanjem diplomatske akademije, zaradi česar je moral leta 2003 na sodišče, saj mu je tožilstvo očitalo zlorabo položaja, a se je primer končal, še preden se je dobro začel. Rupel je tokrat dejal, da naj bi mu afero podtaknil premier Rop, to pa sklepa po tem, ker ga je nekoč v vladni palači videl sedeti skupaj z Boštjanom Penkom, ki naj bi razširil »govorico, da me lahko doleti osem let zapora«. Kakorkoli že - eden od Ruplovih sodelavcev pri ustanavljanju diplomatske akademije je bil tudi Andrej Rahten. Tudi ta je eden od pobudnikov Zbora za republiko, po volitvah pa je postal Janšev svetovalec za zunanjo politiko in član sveta za visoko šolstvo. Rahten je sicer tudi predavatelj na obeh Jambrekovih fakultetah. In ko smo že pri fakultetah Nove univerze, še enkrat omenimo tudi njeno tretjo potencialno članico, Fakulteto za uporabne družbene študije. Med njenimi ustanovitelji je Matej Makarovič, univerzitetni profesor sociologije, član SDS, ki je bil tudi prvi predsednik njenega podmladka, in vidni član Zbora za republiko. Njegova fakulteta se je v zadnjem času med drugim uveljavila tudi kot avtorica javnomnenjskih raziskav, ki so jih naročala tudi ministrstva, vladne službe in tudi kabinet predsednika vlade. Makarovič je skupaj s Franetom Adamom, še enim univerzitetnim profesorjem, ki je bil med ustanovnimi člani Zbora za republiko, od leta 2004 tudi soustanovitelj Inštituta za razvojne in strateške analize. Med naročniki inštituta so ministrstvo za kulturo, vladna služba za razvoj in javna agencija za raziskovalno dejavnost.
Ena izmed višjih predstavnikov Zbora za republiko je tudi dr. Aleksandra Markovič Predan. Ta je leta 2005, ko se je sedanja vlada lotila kadrovskih menjav na najrazličnejših področjih, tudi v bolnišnicah, s položaja predstojnice kliničnega oddelka za gastroenterologijo ljubljanskega kliničnega centra napredovala na položaj strokovne direktorice. Markovičeva je na zadnji javni tribuni predstavila probleme v zdravstvu, ki bi se jih morala zavedati nova oblast, k javnemu nastopu pa jo je po njenih besedah spodbudila dobra kolegica in pomočnica za kakovost v ljubljanskem kliničnem centru dr. Bojana Beović. Mimogrede, ta je v času sedanje vlade postala nova predsednica zdravstvenega sveta, najvišjega strokovnega organa na področju zdravstva, bila je imenovana tudi za predsednico sveta mariborskega kliničnega centra in za predstavnico vlade v skupščini ZZZS, sicer pa pravkar ponovno kandidira za poslanko na listi SDS.

Velikodušna podpora

Še eden od prvotnih pobudnikov Zbora za republiko je ugledni književnik Drago Jančar. Jančar je poleg tega tudi tajnik in glavni urednik Slovenske matice, ki se mu lani zaradi preobilice dela ni uspelo pravočasno prijaviti na razpise ministrstva za kulturo, ob ponovnem poskusu pa je nekatere prošnje izpolnil napačno. Jančar je nato za 110.000 evrov podpore zaprosil mimo javnega razpisa, minister Simoniti, s katerim nista sodelovala le pri ustanavljanju Zbora za republiko, temveč tudi pri drugih civilnodružbenih pobudah, pa je odredil prerazporeditev sredstev med proračunskimi postavkami in Matici ugodil. Komisija za preprečevanje korupcije je v tem primeru ugotovila elemente korupcije. Konec lanskega leta je odmeval tudi Jančarjev recital, pripravljen za državno proslavo ob dnevu človekovih pravic, ki je bila nekoliko presenetljivo posvečena političnim zapornikom na ozemlju Slovenije med letoma 1945 in 1979. V zadnjem času pa smo lahko opazili njegov dvostranski članek v prvi številki novega brezplačnika Ekspres.
Mnogi najvidnejši člani Zbora za republiko sicer prihajajo iz kroga Založbe Nova revija. Navsezadnje v svetu Zbora za republiko poleg Jambreka, ki za to založbo ureja revijo Dignitas, Jerovška, Makaroviča in Markovičeve sedijo tudi direktor založbe Nova revija Tomaž Zalaznik, odgovorni urednik Nove revije Niko Grafenauer in akademik Janko Kos. Slednjega je po uveljavitvi novega zakona o RTV Slovenija parlament izbral za enega od novih članov programskega sveta nacionalke. Enaka čast je doletela še nekatere podpornike Zbora za republiko, denimo moralnega teologa Ivana Štuheca in zgodovinarja Staneta Grando, ki je postal celo predsednik tega organa, čeprav je priznal, da vsaj nacionalne televizije ne spremlja. Granda, ki je od aprila 2005 tudi član slovensko-hrvaške zgodovinske komisije, se sicer ni toliko angažiral v Zboru za republiko kot v Zboru za Ljubljano, ki se je na zadnjih županskih volitvah zavzel za neodvisnega kandidata, ki so ga podpirale stranke z desnice, Franceta Arharja.
Iz kroga Nove revije prihaja še en vidni član Zbora za republiko, Andrej Aplenc. Nekdanji direktor Slovenskih železarn je v mandatu sedanje vlade med drugim postal predsednik nadzornega sveta Elektra Slovenije in član nadzornega sveta Holdinga slovenskih elektrarn. Sredi leta 2006 je postal tudi eden od članov povsem nove komisije, ki odloča o tem, kateri mediji bodo dobili sredstva iz medijskega sklada. Ker Aplenc objavlja v publikacijah Založbe Nova revija in tudi v tedniku Demokracija, se je ob njegovem imenovanju zastavilo vprašanje, ali ni bila njegova izbira sporna. Pa ne le njegova, pač pa tudi izbira Ma-tevža Tomšiča, ki je prav tako publicist, piše pa tudi za publikacije Založbe Nova revija. Zakon namreč izrecno prepoveduje, da bi v strokovni komisiji sodelovale »osebe, ki imajo kot zunanji sodelavci sklenjeno pogodbeno razmerje z izdajateljem medija ali z oglaševalsko organizacijo«.
Založba Nova revija že leta, še iz časov levo usmerjenih vlad, prejema precej velikodušno državno pomoč. Kako uspešna pa je bila po zagonu medijskega sklada? Ob prvem razrezu pogače iz medijskega sklada je dobila 15 milijonov SIT (okoli 62.600 evrov) pomoči za revijo Ampak, čeprav je tisto leto od kulturnega ministrstva že dobila 70 milijonov SIT (okoli 292.100 evrov), od tega 8 milijonov SIT (okoli 33.400 evrov) prav za revijo Ampak. Letos je založbi iz medijskega sklada pripadlo skupno 179.339 evrov. Več od nje (200.000 evrov) je dobila le založba Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracija, ki ga je soustanovila SDS.
Na dosedanjih javnih tribunah Zbora za republiko seveda niso nastopali zgolj somišljeniki sedanje vlade. Že pred časom smo lahko med nastopajočimi opazili tudi denimo predsednika SD Boruta Pahorja, ki ga nabito polna dvorana, v nasprotju s kritično Manco Košir in Matevžem Krivicem, po nastopu ni izžvižgala. A drugačna mnenja so na Zboru za republiko prej izjema kot pravilo. Poleg tega so se javno prebrani referati mnogim nastopajočim, kot kaže, v zadnjih štirih letih izplačali. No, vsekakor jim niso škodili. Poglejmo samo nastopajoče z RTV Slovenija. Na dveh javnih tribunah, posvečenih vladnim spremembam medijske krajine, zlasti novemu RTV-zakonu, so nastopili Jože Možina, Rosvita Pesek in Sandi Čolnik, ki so se vsi strinjali s spremembami. Morda torej ni naključje, da je Možina po uveljavitvi novega zakona postal direktor TV Slovenija, Peskova voditeljica Odmevov, prijazni večerni izpraševalec Čolnik pa je junija, na dan pokrajinskega referenduma, ki se ga je udeležilo manj kot 10 odstotkov volilnih upravičencev, v živo intervjuval premiera Janšo, čeprav je za intervju z njim v istem terminu pravzaprav zaprosil malce bolj ostri Lado Ambrožič.