11. 9. 2008 | Mladina 37 | Kultura
Hrepeneti ali dočakati
Zunanjetrgovinska bilanca sodobne slovenske literature
© Tomaž Lavrič
Neki tuj založnik, ki me je letos našel v katalogu knjižnega sejma v Bologni, si je zaželel, da bi mu poslal prevod kakšne svoje knjige. Napuh me je pognal v akcijo; vprašal sem izvrstno prevajalko, ali bi prevedla eno mojih knjig. Ljubeznivo je ponudila, da to za prijateljsko ceno in plačilo na roko naredi za 6000 evrov. Moj honorar za knjigo je znašal 2500 evrov bruto, prav toliko je znašala najvišja nagrada za mladinsko književnost pri nas, ki sem jo dobil za isto knjigo. Račun se skratka ni izšel, četudi bi se odločil, da bom živel od zraka; Trubarjev sklad, sistemska rešitev v takih primerih, je bil pripravljen prispevati 500 evrov.
Na tej podlagi sem se odločil, da moja zmagovita pot med tuje bralce še malo počaka.
Nedavno sem se pogovarjal z Bato Tomaševićem, ki je bil uslužbenec jugoslovanske ambasade v Londonu v obdobju, ko je Ivo Andrić dobil Nobelovo nagrado. Tomašević je povedal, da je Edvard Kardelj ukazal, naj se zagotovi denar za prevajanje in izdajo Andrićevih knjig po svetu, kar so koordinirali iz Londona. Nesporna literarna kakovost in jasna finančna odločenost države sta dali rezultat.
V Sloveniji zdaj nimamo niti Kardelja niti institucije, ki bi izbrala enega avtorja in ga plačilno sposobno velela uveljaviti v tujini. Celovitega postopka skratka nimamo. Imamo niz sporadičnih potez, ki seveda pripomorejo k uveljavljanju slovenske literature v tujini: sofinancirajo se udeležba na knjižnih sejmih, literarne turneje, nekaj literarnih festivalov in publikacij, različni prevodi. Ljudje se poskušajo s tem sistematično ukvarjati znotraj omejenih sredstev in v svojih okvirih. Poznamo vrsto prodornih posameznikov, ki znajo omejeni denar duhovito usmerjati, včasih tudi ne nujno v splošno oziroma optimalno dobro. Skupaj je to finančni ekvivalent nekaj desetim metrom avtoceste. Nihče tudi podrobneje ne spremlja in ne analizira doseženega. Kot samozaposleni v kulturi seveda nisem niti sposoben niti primeren za to, da bi posegal na znanstvena področja drugih; kot ekonomist po izobrazbi se bom lotil prozaičnih stvari. Ljubeznivi organizatorji so mi (nič hudega sluteči) dovolili, da se ne držim tega, kar so v zvezi z menoj napovedali, in jih srd publike, ker bom govoril pritlehno, ne zadeva.
V Sloveniji število izdanih prevedenih knjig raste, delež izvirne literature, tudi otroške, se krči. Kajetan Kovič, kot sem pred časom izračunal, bo v svojem življenju za svoje literarno ustvarjanje prejel okrog 400.000 evrov avtorskih honorarjev. Toliko približno sta iz Slovenije v treh letih iz naslova avtorskih pravic dobila Dan Brown in Joana Rowling za izdaje svojih knjig. Kovič je samo z dvema svojima knjigama daleč presegel naklado vseh knjig Astrid Lindgren v Sloveniji skupaj, pa imamo v Sloveniji festival Pike Nogavičke, na Švedskem pa za Koviča še slišali niso. Slovenci, ki smo dobri bralci, smo pri poznavanju tuje literature nedvomno v veliki prednosti; tudi naš predsednik vlade pozna, na primer, misli Woodyja Allena o seksu, ko se je treba šaliti na račun opozicije. Vsi, švedski, angleški in tudi ameriški vodilni politiki pa nedvomno veliko zamujajo, ker svoje opozicije ne morejo krmiti z duhovitostmi, denimo, Slavka Pregla. No, k sreči imajo pri roki vsaj našo zunanjo politiko.
Čista ekonomistična bilanca, razmerje med denarjem, ki ga Slovenci plačamo v tujino za avtorske pravice, in denarjem, ki ga za pravice prejmemo, bi pokazala hud deficit tudi, če bi v obravnavo vzeli samo literaturo (in bi poljudno znanost in strokovne knjige izločili). Uvoz pravic je pri nas izključno tržna kategorija, založniki skratka to počno za profit, saj so od slovenske osamosvojitve del gospodarstva in nič več dejavnost posebnega družbenega pomena; izvoz je posamičen in naključen. Seveda, normalno je, da z veliko žlico zajemamo iz sveta; a če ne bomo ustvarili razmer, da bi lahko začelo nastajati literarno blago, ki bi bilo sposobno ob izvoznih spodbudah osvajati tuje trge, bomo zamudili priložnost, da se tudi v širšem okolju vzpostavimo kot suveren igralec na kulturnem polju. Trenutno tli upanje, da se bo s tem resno in načrtno ukvarjala prihajajoča Agencija za knjigo. Slovenska slikanica, ki je bila v sredini in v tretji četrtini prejšnjega stoletja evropski pojem kakovosti, je dokaz, da je uspešen prodor mogoč.
Z vprašanji ustvarjalne svobode se ukvarja vsak pisatelj sam; kot predsednik društva zato več pozornosti posvečam pisateljskemu preživetju. Prepričan sem namreč, da je pogoj za uspeh slovenske literature na tujem njen približno spodoben položaj doma. Zato mi ni všeč, da so se pisateljski honorarji v osamosvojeni državi znižali na četrtino; da vse pisateljske štipendije skupaj na leto znesejo toliko kot prejemek enega člana uprave večje gospodarske družbe; da skupni letni znesek knjižničnega nadomestila vsem (1000) upravičencem, katerih dela se v splošnih knjižnicah brezplačno izposojajo, znaša toliko kot še en letni prejemek člana take uprave. Zagrešil bi hud spodrsljaj, če ne bi omenil še ene stvari.
Šentviški predor bo (za zdaj) stal trikrat toliko, kot so načrtovali. Cena se je nevarno približala znesku, ki gre vsako leto iz državnega proračuna za kulturo. Znesek zvišanja je enak denarju, ki bi ga potrebovali, da bi sto najboljših slovenskih literarnih ustvarjalcev štirideset let prejemalo mesečno rento 2000 evrov. Direktor državne družbe, ki je podražitev v imenu davkoplačevalcev mirno pogoltnila, na mesec prejme 10.000 evrov plače, kar je enako letni štipendiji vrhunskega literarnega ustvarjalca.
S tem smo začrtali mentalne in materialne okvire prodora slovenske literature na tuje ter njen položaj na vrednostni lestvici slovenske politike.
Danski kralj je pred dvesto leti dodelil rento takrat še neznanemu Hansu Christianu Andersenu. Omogočil je nastanek ene najbolj znanih danskih blagovnih znamk vseh časov.
Naša vlada v svojem poročilu o delu, ki je izšlo v 370.000 izvodih in so ga dobila vsa gospodinjstva, kulturi ni namenila niti besedice. V volilnih soočenjih kulture ni. Dežela, ki se hvali, da se je med velikimi svetovi obdržala zaradi svoje kulture, je danes nanjo realno pozabila.
Težko bi rekli za kateregakoli slovenskega avtorja (morda ena izjema potrjuje pravilo, a tudi ta izjema investicijo vase plačuje z visokimi moralno vprašljivimi obrestmi), da ga je slovenska kulturna politika vzpostavila v evropskih razmerah. Tudi če koga kje slučajno poznajo, bi težko rekli, da kakorkoli resneje sooblikuje multikulturno ozračje, bogastvo jezika ali celo tamkajšnji šolski literarni kurikul. Mirno torej lahko ugotovimo, da smo se odločili le hrepeneti po trenutkih, ko bodo evropski ali svetovni reflektorji iz takih ali drugačnih razlogov slučajno osvetlili kakšno ime (denimo Lilo Prap, Vladimirja Bartola ali Borisa Pahorja). To pa bi lahko dočakali, če bi se za to odločili in sami kaj storili.
Za začetek, da bi na vsakega vojaka, ki ga na ukaz Nata pošljemo na tuje, prevedli en slovenski roman, ki bi v to deželo odpotoval skupaj z orožjem. Da bi v vsako deželo, kamor potuje naš zunanji minister, s seboj odnesel prevod slovenskega romana. Da bi, ko bi spet predsedovali ali OVSE ali EU ali GIZB ali HETS, obiskovalcem ne delili brisač in nahrbtnikov, pač pa prevedene slovenske knjige. Da bi bile slovenske ambasade po svetu dobro založene s prevodi slovenskih knjig. Da bi povsod, kjer po svetu govorimo o Sloveniji in režemo pršut in ga zalivamo z našim vinom, dodali knjige. Da bi svetu dostojno govorili o narodu, ki ga je davno s knjigo začel Trubar.
V tem je torej vsa filozofija. Med hrepeneti in dočakati je razlika v enem samem glagolu: odločiti se.
Pripis. Pred dnevi mi je neka novinarka z neprikritim razočaranjem rahlo očitala, zakaj kaj več ne povem o zanimanju sveta za našo literaturo. Vsakič sem malce prizadet, ko bi moral znova razlagati: v svetu na leto izide okrog milijon novih naslovov; če izločimo tiste iz kategorije slovnica kalabijskega jezika ali vpliv slovenskega barjanskega komarja na žetev riža v Burmi, jih ostane 400.000. Po znanih podatkih približno 70 odstotkov prevodov poteka med velikimi jeziki, 20 odstotkov iz njih, 10 odstotkov je vse drugo. Na svetu je 200 držav. Če kakšna dežela želi biti zanimivejša od drugih, mora nase opozoriti. V času kapitalizma je to denar. V čem je prednost slovenske literature pred estonsko, svazijsko, uzbeško ali paragvajsko? Odgovor na to vprašanje je mogoče z malo domišljije razbrati na frankfurtskem knjižnem sejmu in v knjigarni Konzorcij.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.