Resnica o Patrii

Kaj je narobe s Finsko? Medtem ko njihova državna televizija stresa obtožbe na račun našega predsednika vlade, govori finski predsednik vlade o svobodi in neodvisnosti medijev. Medtem ko finski policisti javno kritizirajo delo slovenskih kolegov, jih njihov predsednik vlade ne more ustaviti. Tudi na urgenco Janeza Janše ne. Kaj je narobe s finsko policijo, da preiskuje poslovanje »lastne«, državne Patrie in s tem ogroža, da bo največje finsko orožarsko podjetje izgubilo enega svojih najpomembnejših poslov? Kdo je bolj evropski: slovenski zunanji minister, ki s protestnimi notami proti finski policiji in finskim medijem brani nas, »državo«, naš predsednik vlade, ki, kot pravi, brani ugled Slovenije, ali Finska, ki je sume v aferi Patria kar sama prijavila OECD kot primer korupcije?

Manipulacije in laži

Ko finska televizija objavi oddajo o korupciji pri slovenskem nakupu Patrijinih oklepnikov, Janša na tiskovni konferenci zatrdi, da nima s poslom popolnoma nič. V postopke na obrambnem ministrstvu se ni vpletal, z njimi tudi »seznanjen nisem bil«, je dejal Janša. Obrambni minister Karl Erjavec nato v intervjuju za Delo pove, da je dan pred podpisom pogodbe in po koncu pogajanj obiskal Janšo in ga »seznanil« s poslom. Janša je resnico prikrojil.
Čez tri dni sledi soočenje na POP TV. Na njem Janša pojasni, da je govoril s finskim kolegom, premierom Mattijem Vanhanenom. Pravi, da finska preiskava nima zveze s Slovenijo, namiguje, da Finci preiskujejo posel, ki je povezan z nabavo izraelskega oborožitvenega sistema Elbit, in ne posla s Slovenijo. »Finski premier mi je zatrdil, da po njegovem preverjanju tamkajšnji organi ne preiskujejo nikakršnega suma proti kateremukoli članu slovenske vlade ali kakemu drugemu slovenskemu državljanu.«
Trditev, da ni »nikakršnega suma« in da Slovenija ni vpletena v afero, kmalu ovrže notranji minister Dragutin Mate. Sporoči, da so 17. avgusta »finski preiskovalci poslali seznam 26 oseb, s katerimi naj bi bilo opravljeno zaslišanje«, glavni finski preiskovalec Kaj Erik Björquist pa za Dnevnik pove, da na Finskem vedo, »da je denar šel v Avstrijo, in sumimo, da je bil od tam del tega denarja predan vašim uradnim osebam v Sloveniji. Zdaj to preiskujemo«. Janšo zanikajo še v kabinetu finskega premiera, kjer na vprašanje časopisa Dnevnik zagotovijo, »da finski ministri ali predsedniki vlad nimajo posebnega dostopa do informacij iz policije«. Zlagal se je Janša. Ali pa kabinet finskega predsednika.
Že 20. maja je finski preiskovalec Mladini povedal, da na Finskem preiskujejo posel s Slovenijo, da imajo »seveda precej imen iz Slovenije« in da so dobili informacijo o podkupninah. Slovenski obrambni minister Erjavec v tem času ponavlja, da naj bi mu Patria zagotavljala, da preiskava na Finskem ni povezana s poslom v Sloveniji. Nato pride iz Patrie pismo, v katerem črno na belem piše, da finski policisti izvajajo »uradno policijsko preiskavo slovenskega posla in Patria pomaga policiji v preiskavi«. Erjavec je bil zelo naiven.
V istem trenutku Erjavec trdi, da naj bi mu iz Patrie v pismu sporočili, da v podjetju ni bila najdena nobena dokumentacija s sporno vsebino oziroma z identitetami slovenskih vladnih uradnikov ter da nihče izmed zaposlenih v Patrii ni nikoli izplačal nobene podkupnine slovenskim organom ali vladnim uradnikom. A minister ne pove vsega. V pismu dejansko piše, da je policija Patrii zasegla dokumente o poslu s Slovenijo. Ker Patria dostopa do teh dokumentov, ki jih preiskuje policija, nima, o njih ne more soditi. Erjavec je s pismom manipuliral.
Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je po prvem sestanku s finskimi preiskovalci, ki so prišli v Ljubljano, v javnem sporočilu zapisala, da »so na podlagi opravljenega pogovora udeleženci potrdili, da je sodelovanje pristojnih finskih in slovenskih institucij - policije in tožilstva - dobro in temelji na profesionalnem delu obeh strani«. Zanikala je, da naj bi finski preiskovalci v Sloveniji pričakovali pojasnila, zakaj so se slovenski preiskovalni organi preiskave lotili šele sedaj, čeprav naj bi imeli podatke o domnevni korupciji že od pomladi 2007. Ta teden pa finski preiskovalci za finsko televizijo YLE javno poudarijo, »da je pomanjkljivo sodelovanje njihovih slovenskih kolegov v preiskavi oviralo njihovo delo«. Po novem v službi za stike z javnostjo na slovenskem notranjem ministrstvu glede sodelovanja s finsko uporabljajo termin: »korektno«. Sedaj vemo, da je Brezigarjeva dejansko stanje prikrivala.

Policija v lastnem potu

Dnevnik ta teden objavi Interpolovo depešo, ki so jo iz Avstrije že februarja 2007 poslali slovenski, tajski, kanadski in liechtensteinski policiji. V njej avstrijska policija ugotavlja, da je Walter Wolf 6. februarja 2007 od podjetja Riedl Handelsgesellschaft prejel 2,3 milijona evrov na podlagi izstavljenega računa iz 26. januarja, kot je na njem zapisal Wolf, za »svetovalne storitve pri projektu dostava tovornjakov slovenski vladi«. Banka je ob tem ugotovila, da je podjetje Riedl pred tem prejelo omenjeno vsoto od finskega podjetja Patria kot »provizijo od podjetja Patria v povezavi s programom oklepnikov v Sloveniji«, piše v depeši. Avstrijska policija »prosi« slovensko za preiskavo. Slovenija Avstriji več kot leto dni ne pošlje odgovora.
Prvi odgovor policije: »Informacije o poskusih sumljivih denarnih transakcij, ki so se odvijale v tujini, niso vsebovale podatkov, ki bi bili takrat lahko ustrezna podlaga za preiskovanje sumov kaznivih dejanj v Sloveniji. Vsakršna namigovanja, da bi na podlagi te informacije policija lahko ukrepala, odločno zavračamo.« Kaj se je v policiji ali na notranjem ministrstvu zgodilo potem, ni znano. A policija čez dva dni spremeni stališče: notranji minister Mate in prvi policist Jože Romšek sta presenečena in aktivirata notranji nadzor, v katerem med drugim sporočita, da je Slovenija na avstrijsko depešo odgovorila konec maja. Zakaj že maja niso bili tako »presenečeni«? Zakaj so interni nadzor sprožili šele po medijski objavi? Očitno v policiji nikoli niso bili presenečeni nad svojo nedejavnostjo.
Sicer pa Romšek in Mate trdita, da ignoriranje depeše preiskavi o sumu največje korupcije doslej sploh ni povzročilo škode. V poročilu avstrijskega in finskega Interpola o transakcijah med kanadskim in avstrijskim državljanom »je šlo za rutinsko obvestilo«, pravi Mate. Če tako mislijo na Štefanovi 2, v Ljubljani, potem se na Herrengasse 7 na Dunaju s tem ne strinjajo. Tudi na Dunaju 7 dni na teden, 24 ur na dan v oddelku Interpola sprejemajo policijske depeše iz vsega sveta. Gre za zakodirano obliko elektronske pošte, s tem, da je sistem narejen tako, da vsako pošiljko dokumentira, registrira in pošiljatelju vrne sporočilo o prejemu, nam razloži Rudolf Gollia, ki je v avstrijskem notranjem ministrstvu pristojen za stike z javnostjo. Če denimo »Vienna IP« ali avstrijski Interpol Ljubljani pošlje sporočilo, dobi avtomatsko tudi povratnico, ko policisti v Ljubljani sporočilo preberejo.
Nekatera sporočila so samo informativne narave, nam razložijo, druga imajo oznako zelo nujno. Pri teh je treba povratno informacijo poslati v 24 urah. Če v 24 urah ni odziva, Vienna IP ponovno povpraša, opomni ali pokliče svoje kolege. So tudi Avstrijci kdaj kakšno depešo spregledali? »Ne, kolikor je meni znano, se to še ni zgodilo,« nam pojasnijo. »Še sploh pa ne v takšnem hudem primeru ali ko ima depeša visoko stopnjo pomembnosti,« se zareče našemu avstrijskemu sogovorniku, ki se zaveda, da ga sprašujemo o primeru Patria. Še posebej težko pa je seveda depešo spregledati, če je poslana na več naslovov hkrati, saj potem najrazličnejša potrdila in odgovori dežujejo. Ali se vam v Avstriji pogosto dogaja, da se neka država na vaše depeše ne odzove? »Da, to je lahko signal, da policija nečesa ne želi preiskati, kar lahko vnaša zaskrbljenost. Seveda lahko o tem sodite vi, jaz tega komentarja ne smem dati. Nam je ta problem poznan. Vendar to ni naš problem. To je problem druge države. Avstrija se tukaj ne sme vmešavati,« sklene pogovor predstavnik avstrijskega notranjega ministrstva.

10 tisoč evrov za pravljice

V aferi Patria se jezik ne zapleta le predsedniku vlade, notranjemu ministru ali generalnemu direktorju policije in generalni državni tožilki. Tudi posredniki, ki so ob nakupu oklepnikov prejeli denar, ne znajo artikulirano predstaviti celotne zgodbe.
Prej neznani podjetnik Rudolf Leban nam je sprva dejal, da od Patrie dobiva zanemarljive vsote denarja. Nato novinarji razkrijejo, da obstajata dve pogodbi. Skupna vrednost obeh pogodb naj bi bila nižja od 100 tisoč evrov, pravi Leban na to. Ko Večer in Delo dobita eno izmed njegovih pogodb, pa Leban z dovoljenjem Patrie objavi nov znesek: v petih letih naj bi dobil več kot 600.000 evrov. In kaj bo za to delal? Troje. Prvič: kot slovensko protidobavo bi Finski prodajali rusko elektriko. Drugič: Finska bi lahko investirala v slovensko podjetje, ki bo izdelovalo laserske kartice. In tretjič: Finska bi lahko investirala v krško tovarno celuloze.
Prvič: Z nakupom ruske vojaške ladje je rusko poplačilo slovenskega klirinškega dolga v veliki meri pravzaprav že izvedeno. In to je bilo znano že leta 2006. Drugič: tovarno laserskih kartic bo v Sloveniji po vsej verjetnosti gradil slovenjgraški Prevent. Z vprašanjem, povezanim s finsko Patrio, smo njihovi upravi popestrili dan. In tretjič: iz krške tovarne celuloze so nam sporočili, da je marca leta 2006, torej še preden je bila Patria izbrana na razpisu in mnogo prej, preden je bila decembra podpisana pogodba, prišlo do enega samega sestanka z gospodom Lebanom. To je bila ena izmed mnogih pobud, povezanih z zaprtjem obrata za proizvodnjo kemične celuloze. Leban naj bi na sestanku predstavil možnost za sodelovanje Fincev pri investiranju v ta obrat. V tovarni celuloze so Fincem predlagali, naj si za začetek pregledajo državne raziskave iz leta 2003 o možnih rešitvah, namenjene investitorjem. Nato so še leta 2006, po informacijah, ki jih ima na voljo podjetje Vipap Videm Krško, Finci ugotovili, da ni perspektive, nam je razložil Peter Drakulič iz službe za stike z javnostjo. Tako torej Leban, po dostopnih podatkih, za 10 tisoč evrov mesečno svetuje Patrii pri protidobavah.
Jure Cekuta, naslednji akter afere, je sprva trdil, da je zgolj slikar in se kakšnih zneskov, ki naj bi jih prejel glede posla s Patrio, ne spominja. On predvsem slika. Drugi udeleženec v poslu, Walter Wolf, nato pove, da je Cekuta že prej, pri slovenskem nakupu valukov, prejel deset milijonov avstrijskih šilingov in da je bil Cekuta zastopnik za Steyr. Cekuta je po novem brez komentarja. In Wolf? Prizna, da je dobil 2,3 milijona na račun od Riedla, a šlo naj bi za napako: »On je na moj račun poslal prevelik znesek, ki nima nobene zveze s Patrio. In presežek je moje podjetje vrnilo.« Le zakaj sta potem oba, prejemnik in pošiljatelj, kot beremo v Interpolovi depeši, na bančne račune zapisala, da je šlo za svetovanje Patrii pri slovenskem poslu?
Če je Janša še pred nekaj dnevi trdil, da poteka preiskava na Finskem zaradi Izraela, kamor Slovenci niso vključeni, je na izredni seji v parlamentu ponudil spet drugo zgodbo: finska policija naj bi zasegla veliko dokumentacije, tudi različne zapiske ljudi, ko so delali analizo slovenskega trga. V dokumentaciji naj bi bilo veliko kratic, nato naj bi prišla iz Slovenije neka oseba, ki je Fincem te kratice pojasnila (Drago Kos, šef protikorupcijske komisije). In afera je bila rojena. A še dan pred tem Janša za finsko televizijo namigne na popolnoma drug scenarij, po katerem naj bi bili v ozadju Američani.
Za finski dnevnik Helsingin Sanomat Janša pravi, da ga med postopkom izbire oklepnikov 8 x 8 »Finci« ali pa predstavniki Patrie niso kontaktirali. So pa navezali stik z njim Američani. »Američani so me poskušali nekajkrat prepričati, da se z njimi sestanem in se pogovarjam. Temu sem se uprl. Dejal sem, da je odločitev v rokah obrambnega ministrstva.« Bivši ameriški veleposlanik v Sloveniji, torej Johnny Young osebno, naj bi bil po Janševih besedah predstavnik General Dynamics, tistega ameriškega vojaškega podjetja torej, ki je posredno prek avstrijskega Styrja s kapitalom in interesi prisotno tudi v podjetju Sistemska tehnika. Se je torej v ozadju vnel boj med obema orožarskima gigantoma, General Dynamicsom iz ZDA in Evropsko obrambno industrijo, ki je s približno 30 odstotki udeležena v finski Patrii?! A Janša je vmes že zamenjal teorijo.

Spopad civilizacij

Da so bile pri slovenskem nakupu oklepnikov, pri največjem orožarskem poslu od osamosvojitve, plačane provizije, skorajda ne more biti več dvoma. To črno na belem dokazuje že depeša, ki so jo iz Avstrije poslali v Slovenijo. Franz Fiedler, vodja avstrijskega Transparency International in bivši predsednik avstrijskega računskega sodišča, pravi, da gre v slovenskem primeru za »tipično zgodbo podkupovanja. Gradbeništvo in nabava vojaške opreme sta dve tipični področji, kjer pogosto naletimo na podkupnine«. Scenarij je vedno enak: sprva vpleteni zanikajo, potem postane jasno, kdo laže, nato pride do preiskave in morda še do procesa na sodišču. Podkupovanje je danes že zelo sofisticiran posel, pravi, neposrednih plačil seveda ni. »Da bi politiki dobili denar v kovčku, tega ni,« v oči pa bode razlika med plačili in opravljenim delom.
Da so bile plačane podkupnine, je težko dokazati. Pri avstrijski aferi Eurofighter, denimo, je neko lobistično podjetje, posredno povezano s stranko Jörga Haiderja, dobilo naročilo za promocijo nekega izdelka. »Potem organizirajo tiskovno konferenco, za katero dobijo 90 tisoč evrov,« nam razlaga Florian Klenk, novinar pri znanem dunajskem tedniku Falter. »Preiskovalna komisija je pri nas ugotovila, da so podkupovalci preplačali različna lobistična podjetja. Predvidevali pa smo, da se je potem denar naprej, skozi različne kanale, pretakal k strankam. Denimo k podjetjem, ki so potem delala za njih volilno kampanjo, česar pa nismo mogli dokazati,« pravi Klenk.
A poleg neutemeljenih provizij ima slovenska zgodba še dve dodatni dimenziji. Afera Patria ni več samo afera Eurofighter. Sumu korupcije lahko prištejemo še nedejavnost policije, ki je spregledala več kot pet Interpolovih depeš z oznako »nujno« in opozorila, kot je tisto iz urada za preprečevanje denarja iz leta 2007. In drugič, politični vrh se je namesto na preiskavo osredotočil na iskanje zarot ter zunanjih in notranjih sovražnikov. Razlika med Slovenijo, ki obtožuje finsko javno televizijo, in Finsko, ki sama preiskuje sume podkupovanja v svojem lastnem podjetju, je preveč očitna. Zakaj na Finskem predsednik vlade ne more »pritisniti« na javno televizijo in zakaj lahko neki preiskovalni inšpektor brez zadržkov po lastni presoji preišče celotno dokumentacijo največjega državnega orožarskega podjetja? Zakaj so na Finskem mediji in policijski inšpektorji neodvisni?
»Odgovora na ti dve vprašanji sta povezana z našo zgodovino,« pojasnjuje Heikki Patomaki, politični analitik, profesor mednarodnih odnosov z univerze v Helsinkih. Po drugi svetovni vojni, ko je Finska podpisala mirovno pogodbo s Sovjetsko zvezo, so imeli dva finska predsednika, ki sta trdila, da mora imeti Finska nekonfliktno zunanjo politiko. Še posebej do Rusije. Oba predsednika sta želela, da pri tem pomagajo tudi finski mediji, kot partnerji pri snovanju zunanje politike. »In zato je bilo finsko novinarstvo v 50., 60. in 70. letih nekonfliktno. To obdobje je bilo kasneje imenovano kot obdobje samocenzure. V osemdesetih smo priča reakciji proti tej tradiciji. Mediji so se hoteli znebiti te tradicije. Zaradi tega si finski mediji danes ne dovolijo več sprejemati navodil,« razlaga Patomaki. Zaradi podobnih razlogov pa je na Finskem ostra tudi delitev med tremi vejami oblasti. »Finska politična kultura je zelo legalistična. Neprestano poudarjamo, da mora biti vse v skladu z redom in zakoni. Del tega legalizma, delitev oblasti, kar vključuje tudi nevpletanje politike v delo policije, ima korenine globoko v zgodovini. Finska je bila namreč več kot 100 let del Rusije. V tem času so bila načela zakona in reda edino učinkovito sredstvo, s katerim smo se upirali rusifikaciji,« razlaga Patomaki.
Fincem, ki so zrasli na mejah imperialistične in nato komunistične Sovjetske zveze, morajo sedanje slovenske poteze vzbujati najhujše občutke. Slovenska reakcija »smrdi po stari jugoslovanski tradiciji«, ko je vlada medije »nadzirala in bila za njih odgovorna«, povzema nemški Tageszeitung nekatere objave v finskih medijih.