11. 9. 2008 | Mladina 37
Bolj žalosten megažur
Takoimenovani mladi Janezu zahinavili sredi Ljubljane
Navdušene trume ob začetku programa s skupino Ne še iz Vodic
© Borut Peterlin
ZAŽURAJMO SKUPAJ! so jumbo plakati po celi prestolnici na veliko sobotno rajanje že tedne prej pozivali mlade vseh starosti in barv, dokler so bile te barve vsaj od daleč rumene in modre. Ko sem se na dani dan ob dani uri bližal Tivoliju, je za mano ravno topotala študentska četica Dolenjcev, ki je krulila, kot bi bila v Planici, eden od njih pa je zašprintal kar čez rdečo luč na Celovški, da je lahko pred vsemi prostodušno uriniral ob kameno obcestno škarpo. Ajoj, sem si rekel. To bo spet eden tistih večerov ... Pa na srečo ni bilo tako hudo.
V bistvu sploh ni bilo hudo, saj je bilo v Mali hali ob mojem prihodu vsega skupaj recimo 60 ljudi, od tega presenetljivo veliko (pet) samevajočih sivolascev, najbrž veteranov Lepene. Najboljši glagol za opis prizorišča bi bil, da je prazno ''zevalo'' - in ko ti kljub izdatnim jumbotom prazno zeva mala hala, e, potem imaš problem. Da je bilo na tej točki ime igre lahko samo Minimizacija škode, je pričalo dejstvo, da so bile odklenjene samo male sanitarije, pa vseeno nismo čakali ravno v dolgi vrsti.
Škoda, se mi je zdelo, da se mladi niso masovneje odzvali temu nesebičnemu klicu, saj bi se lahko imeli vendar tako luštno! »Hej, hej, kdor ne skače, ni Slovenc!« je odmevalo iz zvočnikov pred objektom, in po malo verjetnem naključju so ravno takrat na prizorišče pripeljali dva paraplegika - ampak okej, morda sta bila Belgijca. Ko se je viža preklopila na ''Jodelehihi, jodelehihu, dobiva se na seniku!'', sem opazil rumeno-modri kombi, iz katerega mi je prisrčen rumeno-modri brkonja podelil pollitrsko plastenko posebne namizne vode s preprostim, a globočinskim imenom SDS. ''SDS vas ne pusti žejnih!'' je pisalo na hrbtni strani. Hip zatem so mi zarolali še tehno priredbo Prisluhni školjki, in naj se mi hiša pojavi na CNN-u, če nisem bil prav res malo ganjen.
Ob napovedani uri začetka prireditve je število vseh navzočih narastlo na že-bistveno-boljših 90, je pa res, da srca čisto vseh niso bila tako čista kot SDS-ova studenčnica. Mlad parček, ki se je usedel na tribuno tik za mano, se je recimo prav strupeno nakrohotal med listanjem SDS-ovih lepakov. »Pizda, ampak jaz BI kuli! A misliš, da jih talajo?« je prešinilo grabežljivo moško polovico, nakar sta se strinjala, da bosta šla lepak vreč nazaj v kontejner, da ne bi slučajno višala statistike obiskovalcev.
Do začetka koncerta prve skupine s tričetrturno zamudo se je publika skupaj z vsemi dedki, novinarji, redarji, skinheadi in naključnimi mimoidočimi okrepila na že skoraj 140 posameznikov. Kar je bilo seveda še vedno žalostno - še posebej, če upoštevamo, da je prišel podporo nudit tudi nikoli počivajoči strankarski podmladek z uradnim kombijem, na katerem se lesketa velikansko zaupanja vredno obličje Eve Irgl, za njo pa tja nekam v večnost falanga zamegljenih mladoletnih nasmejancev.
Prva nastopajoča skupina se je imenovala Ne Še in je prihajala iz Vodic, njenih entuziastičnih pet članov pa je bilo skupaj videti starih ravno nekje toliko kot Milan Potrč. Kaka podkupljena rdečkarska kanalja bi ob tem nastopu sicer cinično prhala na račun veselošolskega amaterstva, a so bili Ne Še iz Vodic v resnici bistveno prijetnejši kot vse njim sledeče zvezde, in to ne samo za njihove mamice, ki so ponosno džuskale pod odrom. Ko so igrali samo malce nepopolno priredbo Moonlight Shadow, so na svojih mestih sami s sabo za hip zarajali celo redarji.
Do devetih še vedno niso odprli velikih sanitarij, ob pol desetih pa so mi pred nosom odpeljal kombi z vodo. Ob tem se nisem znal ne počutiti, kot da me je SDS pravkar pustila zelo žejnega. Ko sem se vrnil v dvorano, je Klemen Klemen devetdesetim bodočim Mancam Zver pod odrom pel priredbo Bajage (Dvadeseti vek), kar je bil prav res nov mejnik na polju nadrealistične patetike. Edino to se ne znam odločiti, kdo je bil bolj nadrealističen: SDS, ker je temu fantu plačala, da se je osnovnošolkam pod sabo recimo tudi po šestkrat zapored zadrl »Ja man, spet ga bomo pil, u svoj telo mal šnopsa bomo zlil!« ali pak dvojni Klemen, ki je ogorčeno rjul: »Standard je padu, ker se pičke tm gor na oblast tepejo, kdo bo več kradu!« ... In potem pokasiral toliko in toliko evrov od natanko teh istih pičk.
Glede tega sem se ga nameril zaslišati, a me je SDS-ova PR-dama informirala, da so se čisto vsi nastopajoči odločili, da nocoj ne bodo dali ene same izjave. Kar se mi je zdelo natanko toliko pametno kot bedno: zelo. Tako sem se raje pogovarjal s par novinarji, ki so letargično povisevali ob zidovih, in bil nemalo presunjen nad njihovo sveto vero, da lahko Janez mirno tudi zmaga na volitvah, ker da bo šel najkasneje do februarja v čuzo. Niso mi sicer znali odgovoriti, kdaj je šel v moderni Sloveniji katerikoli politik iz kateregakoli razloga v zapor (Boris Šuštar, dolga zgodba, ne šteje zares), a so si bili edini: ne ne, to so resne zadeve! V igri so dokumenti!
V še vedno zevajoči Mali hali je vajeti vmes prevzel 6Pack Čukur s svojim za nekatere neskončno depresivnim, za mnoge pa izrazito pozitivnim sporočilom, da lahko pri nas kdorkoli, ampak res kdorkoli postane zvezda. »Ne mi zamerit, dame in gospodje, da nimam posluha - ampak tole prihaja iz duše in srca!« je bil iskren, in to samo par hipov kasneje zaokrožil z verzom: »Kurba sem kmet, govorim sam seb!« Bodoče Mance Zver pod njim so bile čisto spodobno animirane, metalci v majicah Children of Sodom pa so si rum in kokakolo v tretjo plastenko raje mešali zunaj, po turško sedeč na kljub pozni uri še vedno toplem asfaltu. Najbrž so že precej nestrpno čakali Šank Rock.
V naslednjem premoru sem na tribuni preslišal, kako je zelo čustven sedemnajstletnik svoje starše prepričeval: »Ne, ne, ker jaz Janšo osebno poznam - ma on ni tak pocar, da bi se šel take igrice!« Na vrsti je bila Alya, in tudi publika je po številčnosti dosegla svoj zenit - skupaj z dedki, skinheadi in novinarji recimo kakih 400, če štejemo tudi brezciljno postopajoče izven objekta.
Alya - kaj reči o njej drugega, kot da je imela celo za zapriseženega oboževalca ukrajinskega make-upa res res res nesprejemljivo šminko? Morda samo to, da sem ji na račun sijajnega glasu in konsistentno krasnih melodičnih rock komadov ponavadi mirno pripravljen odpustiti tudi to. A ker je delala tudi neumnosti (nerazumljivo akustična verzija Čudežnega napoja, serijal dolgočasnih priredb), sem se vmes odpravil tudi malo ven - in še dobro! Na parkirišču pred Halo sem namreč naletel na skrajno veselega Klemna Klemna, kako kraljuje na posebnem sladoledarskem SDS-ciklu, od koder so prej delili lepake.
Bil je sicer nekoliko razdvojene volje, saj je na nekega nepovabljenega fotografa kar malo renčal, a ko sem ga vljudno poprosil za izjavo, mi je rad ustregel. Iz beležnice sem mu tako besedo za besedo citiral njegov nesmrtni verz o kradljivih pičkah in ga vprašal, če ni malo bedno od teh istih kreatur jemati denar. »Te pičke, zgleda, tko kradejo,« se ni dal zmesti, »da majo tolk dnarja za kampanjo, da lohk povabjo, kogar hočjo, in včasih tudi mlade... Ker jaz se mam še vedno za mladga... Dej zapiš to, bitch - ker jaz se mam še vedno za mladga!«
Na tej točki mu je tok misli zmedel mobilni klic, ki kljub napovedim ni bil njegova mama. Ko je prekinil zvezo, je bil že povsem drugje in se mi je zelo zaupljivo in dejansko sočutje pričakujoče spravil razlagat dolgo in tragično štorijo o tem, kako so organizatorji vsem nastopajočim skupaj v bekstejdžu odmerili samo dva litra viskija.
Ko sem ga nežno, a trdno prikrmaril nazaj na temo kradljivih pičk, je samo skomignil, da je to samo ''cestn davek'', ki bi ga najrajši pobral od čisto vsake stranke. »Hvala! Hvala!« se je ob tej misli na vse strani okoli sebe toplo zahvalil namišljenim evre molečim Katarinam Kresal in Karlom Erjavcem ter spet zaupljivo nadaljeval: »Ker od strank, veš - to sem dones slišu, tega prej nisem vedu - od strank lohk dobiš dvakrat ali pa celo štirikrat tolk kot ponavadi za nastop!« In koliko je dobil danes? »Hm, a mu čva za konc v faco vreč Baldricka?« je pobaral obstranskega pajdaša, ki ga je malo prej snemal z mini kamero: »No, okej, dobil sem milijon evrov in za ta milijon si bom tako kot Baldrick kupil - kaj?« Em, največjo repo na svetu? »Ne, jaz si bom kupil največjo redkvico! Tako napiš, bitch - največjo redkvico na svetu!« In že je z zaljubljenim nasmeškom božal njene namišljene obline.
Ura je bila že čez polnoč. V beležnico sem si bil že zapisal stavek ''Šank Rockov se mi preprosto ni ljubilo čakati, za kar so mi najbrž lahko zelo hvaležni.'', pa me je potem neka bleda deluzija profesionalnosti pretisnila do njih ... In oni so se mi znali za to oddolžiti tako, da so za samo otvoritev igrali Rokerje, ki so v vsej svoji butnglavski polpismenosti edini njihov komad, ki ga imam zares rad. Na radiu vrtijo narodnjake, moja družba ne posluša Slake: ker cenim fair play, sem se takoj po zadnji noti obrnil na peti in odšel, tako da ne bom o njih tu napisal čisto nič grdega.
Previdno obstopavši v lužicah piva in bruhanja treznečo se škorčad na glavnih stopnicah sem se namenil med potjo proti avtu ustaviti še pri plakatu, ki me med vsemi političnimi juhuhuji v zadnjem času vedno spravi v daleč najboljšo voljo. Gre za plakat moje ljube Nove Slovenije, na katerem simpatični gospod Boštjan tako kot vsi drugi kandidati te stranke kandidira pod res fascinantnim sloganom Vse, kar lahko povem, raje naredim ... V imenitno voljo pa me spravi zato, ker si vedno znova predstavljam, da simpatični gospod Boštjan tako kot vsi drugi kandidati NSi najbrž ''lahko pove'' tudi stavek, kot je ''Jem drek!'', ali celo še kaj bolj hecnega. A ovbe - plakata tam na starem mestu ob vhodu v Tivoli žal ni bilo več, nadomestila ga je kričeča plahta za koncert Nine Badrić ... In tako moram poročilo o tem predvolilnem polomčku SDS - čeprav vem, da to ne prodaja časopisov - žal zaključiti na povsem negativni noti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.