18. 9. 2008 | Mladina 38 | Kultura | Plošča
David Holmes: The Holy Pictures
2008, Mercury
+ + + +
David Holmes je zagotovo najprepoznavnejša osebnost glasbene scene severnoirskega Belfasta. Z glasbo se je začel ukvarjati že pri petnajstih letih in takrat črpal iz punk rocka, soula, jazza, disca, vse dokler val novih plesnih ritmov techna in housa ni pljusknil na obale njegovega otoka. Njegova kariera se je obrnila v nekoliko drugačno smer, to pa je pripeljalo do delovanja v glasbeni produkciji, DJ-setih in podobnih glasbenih praksah. Že na prvencu This Film's Crap, Let's Slash The Seats (1995) je pokazal izjemno zanimanje za filmsko in ambientalno glasbo in jo spretno opremil z modernimi plesnimi ritmi. A širša javnost je zanj zares slišala šele po objavi drugega albuma Let's Get Killed (1997), ki je temeljil na skrbno izbranih posnetkih urbanega okolja New Yorka, zavitih v različne žanre sodobne elektronske glasbe, kot so npr. drum'n'bass, techno ali ambientalni house. Kmalu je začel ustvarjati filmsko glasbo, pri čemer še najbolj izstopa sodelovanje z režiserjema Stevenom Soderberghom v trilogiji Oceanovih 11-13 in Michaelom Winterbottomom v Code 46. Od Holmesovega zadnjega studijskega projekta David Holmes Presents The Free Association je minilo že pet let in na glasbeno prizorišče se vrača z verjetno najintimnejšo stvaritvijo doslej. Po dolgih letih življenja v svetovnih prestolnicah - Londonu, New Yorku, Los Angelesu - je spet doma, v rojstnem Belfastu. The Holy Pictures je album, ki ga je navdihnila Holmesova družina, materiali s ploščka so začeli nastajati že pred dvanajstimi leti, ko je svet zapustila njegova mati, očetova smrt nekaj let pozneje in ustvarjanje lastne družine pa sta poglobila ukvarjanje z njegovim najosebnejšim delom doslej. To je razvidno že na ovitku plošče, na katerem je zbledela fotografija njegovih staršev. In ko se poglobimo v poslušanje glasbe, nas prevzame tisti znani elegični, otožni občutek; ta občutek se vleče skozi ves album. The Holy Pictures poslušalca preprosto vsrka vase z glasbenim izrazom, ki najverjetneje izhaja še iz Holmesovega otroštva in adolescence. Časovni stroj nas med poslušanjem vrne v zlato obdobje osemdesetih let prejšnjega stoletja, tja, kjer sta se nekoč ustavili skupini Jesus and Mary Chain in My Bloody Valentine, z natančnimi, motoričnimi ritmi nemškega benda Neu!. Že otvoritveni komad I Heard Wonders je veliko presenečenje, saj vokale zanj, pa tudi za Love Reign Over Me prispeva nihče drug kot Holmes, kar je še en dokaz intimnosti tega ploščka. Tisti, ki od Holmesa pričakujejo eksperimentiranje z modernimi plesnimi ritmi, bodo nad albumom The Holy Pictures razočarani: tukaj je njegov pristop retro, oseben, intimen, organski. Skratka, drugačen, a zato toliko globlji in bolj izpoveden. Če omenimo še, da je album izdal v letu, ko se na prizorišče vračajo njegovi očitni vzorniki, skupini My Bloody Valentine in Jesus and Mary Chain, lahko zatrdimo, da ni mogel izbrati boljšega trenutka zanj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.