Tektonske volitve

Volitve 2004 so imele jasno sporočilo: po 12 letih različnih koalicij, ki sta jih vodila Janez Drnovšek in LDS, je vajeti v roke prevzela desnica - tako imenovana Koalicija Slovenija z dodatkom upokojenske stranke DeSUS. Dobili smo nedvomnega zmagovalca in nedvomnega poraženca. Zmagovalec je bil Janez Janša s SDS. Od 15,81-odstotne podpore leta 2000 se je stranki zgodil čudež: na volitvah je zmagala z neverjetnim izidom 29,09 odstotka. Na drugi strani je bil poraženec ravno tako očiten: s 36,26-odstotne podpore na volitvah leta 2000 je navdušenje nad LDS zdrsnilo na 22,8 odstotka. Volilno telo si je povsem očitno zaželelo spremembe. Druge stranke so ostale razmeroma nedotaknjene. Ker tudi volilne ankete tik do zadnjega takšnega razpleta niso napovedovale, je bilo veselje v SDS še toliko večje, kot je bilo veliko razočaranje v LDS, ki si od šoka ni opomogla in je nato po notranjih razprtijah razpadla. Kakšno sporočilo bodo prinesle volitve 2008? Sporočil bo tokrat očitno precej več, hkrati pa ne bodo več tako sproščena kot pred štirimi leti.

Volilna volja

Nekdaj zmagoslavna SDS ne more zmagati z »veliko razliko«, kot trdi Janša, kajti četudi zmaga z veliko razliko v odstotkih, se tokrat ne bo več mogla veseliti s prijatelji iz Koalicije Slovenija. Veselje v štabu SDS bo šlo tokrat na račun njihovih najbližjih in gotovo jih bodo ob prvih izidih preplavljali mešani občutki. Zadnja štiri leta so namreč Koalicijo Slovenija načela. Ideološke sinergije, ki smo jo med tremi strankami, SDS, SLS in NSi, videli v preteklosti, ni več. Argument »nekaj je treba storiti« se je izpel. Novi vodja SLS Bojan Šrot po Janševem mnenju ni najbolj »ljudski predsednik«, v NSi, kot je dejal njen nekdanji član Marko Štrovs, jih je Janša »narezal kot salamo«. Volilni prag, ki je pred štirimi leti kaznoval levico, ko strankama SMS in AS ni uspelo priti v parlament, utegne tokrat kaznovati nacepljeno desnico. Tudi če SLS in NSi dosežeta državni zbor, je jasno, da je na desnem polu kot dominantna in najbolj artikulirana sila prevladala SDS. Če želi Koalicija Slovenija ponoviti izid iz leta 2004, pod pogojem, da se NSi in SLS prebijeta v parlament, mora SDS zmagati s skoraj 40-odstotno podporo.
Na levici je drugače. Med strankami na levi strani političnega pola se izrisujeta vsaj dva zmagovalca, vsak s svojo zgodbo: Zares in SD. Le redko kateri novoustanovljeni stranki uspe v tako kratkem času prepričati približno 100 tisoč ljudi, kot bo to najbrž uspelo stranki Zares. Drži, da so se pod njeno streho znašli nekdanji člani LDS, drži pa tudi, da je stranki uspelo v politiko vpeljati generacijo novih ljudi iz civilne družbe, ki se prej s politiko niso ukvarjali, to pa pomeni v kontekstu vse manjšega zaupanja v parlamentarno demokracijo pozitiven razvoj. Zares je tako po svoje tudi odgovor na krizo levice. Spomnimo se, da so številne civilnodružbene organizacije v času kampanje za vstop v zvezo Nato trdile, da jih parlamentarne stranke ne zastopajo. Tedaj je nastal tudi Forum za levico. Njegov ustanovitelj Franco Juri danes kandidira na listi stranke Zares. Po tem načelu smo dobili tudi Forum 21, celo Zbor za republiko. Ali stranka Zares torej pomeni konec razočaranj nad parlamentarno strankokracijo in ali tudi desnico čaka njen Zares? »Ugotovil sem, da forumi nimajo nobene moči in ne morejo vplivati. Treba je vstopiti v parlament in tam zagovarjati nekatere ideje,« pravi Juri danes. Strogo formalno se bo stranka Zares v nedeljo, 21. septembra, lahko veselila, če jo bo izbralo več kot sedem odstotkov ali približno 65 tisoč volivcev; toliko znaša nujna podpora za izvolitev sedmih poslancev, kolikor jih Zares sedaj že ima.
Kakšno sporočilo dobiva Borut Pahor? Glede na to, da bo njegova stranka v najslabšem primeru dobila več kot 20 odstotkov podpore, to gotovo pomeni korenito izboljšanje izida in uspeh. Stranka ima sedaj v parlamentu 14 poslancev, preslikano v volilno telo to pomeni približno 150 tisoč volivcev ali 15 odstotkov. Volilno telo je Pahorja izbralo iz protesta. Neizpodbitno se je podpora stranki dvignila v višave na začetku leta 2006 in doživela vrhunec ob predsedniških volitvah konec leta 2007 ter je bolj povezana s padcem zaupanja v LDS in v SDS kot pa s katerokoli strankino potezo. A poteze SD v času njene največje popularnosti niso bile toliko »protestne«, saj je strankin aparat v Partnerstvu za razvoj sodeloval pri najpomembnejših projektih SDS. Pahor je še zmeraj prepričan, da je bil to eden najpomembnejših razvojnih dokumentov v novejši slovenski zgodovini, s katerim se je presegla politična nesproščenost. Toda roko je najmočnejšemu ponudil šibkejši in ne nasprotno. Nazadnje, po predsedniških volitvah, je Janša to spretno izkoristil, zasadil Pahorju nož v hrbet in ga naredil soodgovornega za vrsto napak, ki jih je opozicija v predvolilnem boju začela očitati vladi. Sporočilo, ki ga razočarani levi volivci pošiljajo Pahorju, je seveda mandatarstvo. Nekateri verjetno dodajajo: kljub vsemu. »Politična realnost mi narekuje, da dam na svojem volišču glas za kandidatko SD,« je dejal nekdanji predsednik Milan Kučan tik pred zdajci.

Tretja pot

Pahor ni več tretja pot. Tretja pot sta vse bolj DeSUS in SNS. Kako naj si Karel Erjavec in Zmago Jelinčič razložita pridobljeno zaupanje? Sodeč po udeležbi na partizanskih proslavah in večkratnih grožnjah z izstopom iz koalicije je DeSUS bolj na levem polu, Jelinčič, ki si želi v vlado z Janezom Janšo in ki je Janšo branil ob vseh pomembnejših vprašanjih v zadnjih štirih letih, pa je bolj na desni strani. Podpora Jelinčiču, ki je sicer že na zadnjih parlamentarnih volitvah izboljšal izid, se je začela vzpenjati med prvim krogom predsedniških volitev. Tedaj je Jelinčič dosegel neverjetno 19,28-odstotno podporo. Zanj je glasovalo skoraj 190 tisoč volivcev. Pred petimi leti je na predsedniških volitvah prepričal približno enkrat manj ljudi, dobrih 97 tisoč. Izidi vzporednih volitev so pokazali, da ima Jelinčič razmeroma visoko podporo med mladimi, še presenetljivejša informacija pa izhaja iz drugega kroga: v mariborski volilni enoti je bil absolutni zmagovalec prvega kroga prav Jelinčič, v drugem krogu pa je tam najvišjo podporo dobil Danilo Türk, sicer kandidat levice. Zakaj so »desni« Jelinčičevi volivci podprli »levega« Türka?
Podobno se godi Karlu Erjavcu. Podpora njegovi stranki je naglo narasla prav med afero Patria. Javno mnenje je stranko izvolilo junija, ko je afera izbruhnila, še najbolj pa avgusta in septembra. V času, ko so se stranke na levici in desnici najsiloviteje obstreljevale, se je Erjavec šalil ter zabaval in očitno požel naklonjenost vseh tistih, ki jih ne eni ne drugi niso prepričali. K zadnji krepitvi strank DeSUS in SNS so največ pripomogli tisti, ki so razočarani nad enotno ponudbo levice, pa tudi nad ponudbo desnice. Ta pojav ni omejen le na Slovenijo. Še najbolj so ga izkusili ali ga izkušajo v sosednji Avstriji, deželi dveh blokov in velikih koalicij. To potrjuje avstrijski politični analitik Peter Filzmaier. »V Nemčiji in Avstriji se je zadnja leta povečal protestni potencial. To je protest proti vsem zgoraj, proti gospodarskim elitam, proti velikim koalicijam. Ne samo skrajni nacionalisti, kakršen je Haider, krepijo se tudi skrajne leve stranke. Denimo komunisti na avstrijskem Štajerskem, ki so leta 2005 prvič prišli v deželni zbor, v Nemčiji nekdanji komunisti iz NDR. V Avstriji se ti glasovi selijo od komunistov do desnice. Pojav je ideološko nelogičen, a razumljiv, če vemo, da gre za protest, kjer ideologija dejansko ne šteje,« pravi Filzmaier.
Povprečni slovenski volivec je v preteklih štirih letih prehodil dolgo politično pot, veliko daljšo kot v prejšnjih 12 letih. Začela se je z zmagoslavjem SDS in velikim navdušenjem nad spremembami. Dobljeni volilni kapital je koalicija porabila že konec leta 2005, ko se je sporekla s sindikati in ko je reformirala RTV Slovenija. Znana je Janševa pripomba ob prvih protestih za bolj socialno državo. Predsednik vlade je dejal, da bi bilo proteste bolje pripraviti »v spomladanskem času, ko je vreme boljše«. Tedaj je namreč snežilo. Referendum o reformi RTV je le še komaj uspel, zakon je bil izglasovan z zgolj 50,3 odstotka glasov. Kriza strankokracije je izbruhnila že naslednje leto. Relativni zmagovalci lokalnih volitev 2006 so bili zdravniki in drugi izvedenci medicinske stroke ali pa gospodarstveniki. V Izoli se je Socialnim demokratom po robu postavil neodvisni kirurg Tomislav Klokočovnik, nekaj kilometrov stran, v Piranu, je lokalno oblast prevzel drug kirurg, urolog Tomaž Gantar, v Kranju je zmagal neodvisni psihiater Damijan Perne, Ljubljana je v protest Janezu Janši izvolila Zorana Jankovića. Predsedniške volitve so tehtnico že precej odločno prevesile proti levici. Sledil je pokrajinski referendum, kjer so volivci ravno tako odpovedali poslušnost vladi. Nazadnje je sledila blokovska konfrontacija kot dokaz velikih vložkov na obeh straneh.

Katera vlada

Volitve 2008 ponujajo le dve možnosti. Prva je, da na oblasti ostane sedanja koalicija. Glede na vse javnomnenjske raziskave bo to mogoče samo, če bo v Koalicijo Slovenija poleg stranke DeSUS vstopil še Zmago Jelinčič s SNS. Brez nacionalistov torej Janez Janša vlade ne more oblikovati. Kaj to pomeni, je izkusila Avstrija, kjer so po desetletjih velikih koalicij v vlado vstopili Haiderjevi svobodnjaki, čemur je sledila močna mednarodna reakcija in celo pozivi k osamitvi države. Avstrijska izkušnja sicer kaže, da nacionalisti niso znali prevzeti nove vloge, to pa je vodilo k njihovemu razcepu in zmanjšanju priljubljenosti. »Po letih v opoziciji, v kateri so imeli radikalne zahteve, nove vloge enostavno niso znali sprejeti. Morali so sprejeti odgovornost do volivcev, in to jih je uničilo,« razlaga Filzmaier. A se je nacionalistična vlada vendarle izkazala za precej trdoživo. Protesti mednarodne skupnosti, predvsem zgražanje evropske javnosti, Haiderju niso škodili, ampak so ga še okrepili, razlaga Filzmaier. »Zato, ker so se postavili proti zunanjemu sovražniku, kar je vodilo k integracijskemu učinku. Haiderjeve težave so se začele šele, ko je zunanja kritika poniknila.« Tudi velika koalicija kot ena izmed možnih rešitev blokovskega spopada, pravi Filzmaier, ni rešitev. Deluje le, če obstaja skupen veliki projekt, ki veliko koalicijo upravičuje. »V Avstriji je velika koalicija najbolje delovala, ko sta si obe strani za cilj postavili vstop v EU. Sicer pa je treba imeti za veliko koalicijo, še sploh, če ima dvotretjinsko večino, s katero je mogoče spreminjati ustavo, dobre razloge.«
Druga možnost je, seveda, da novo koalicijo oblikuje Borut Pahor. Možnosti, da bi tri stranke na levici, Zares, LDS in SD, oblikovale koalicijo, sicer niso izključene. V preteklih mesecih so omenjene tri stranke že dosegle več kot 50-odstotno podporo po javnomnenjskih anketah. Vendar je lahko nazadnje Pahorjeva usoda odvisna od odločitve stranke DeSUS. Kljub Erjavčevi zadnji izjavi, da bi bil Janković boljši premier kot Pahor, in čeprav se Erjavec ni zavezal po volitvah vstopiti v levo koalicijo, je volja v stranki razvidna. Vasja Klavora je sicer ponovil uradno stališče, po katerem se je stranka po volitvah pripravljena pogovarjati z vsemi, vodja poslanske skupine France Žnidaršič in poslanec Vili Rezman pa sta bila precej odločnejša: »Osel gre dvakrat na led, Žnidaršič pa ne. Mene boste težko še enkrat videli v koaliciji z Janšo. Preprosto zaradi tega, ker podpisi treh partnerskih strank niso bili vredni pet dinarjev.« Žnidaršič meni, da je bilo delo v koaliciji katastrofalno. Glede na izide SLS in NSi meni, da je njihova stranka preživela samo zaradi upora proti »enoumju in diktatorstvu«. Rezman trdi podobno: »Zagotovo bom na strani, kjer ne bo Janeza Janše, in mi je prav vseeno, kaj govori Erjavec. Ta stranka se je vedno deklarirala kot levo usmerjena. Sam sem nasprotoval vstopu v koalicijo.«