25. 9. 2008 | Mladina 39 | Kultura | Plošča
Beck: Modern Guilt
2008, XL/Dallas
+ + +
Začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja je v zgodovini rock glasbe pomenil nepričakovan preobrat: poplava britanskih indie skupin, ki so združevale novodobno severnoangleško psihedelijo s takrat modernimi klubskimi ritmi, je bila tako rekoč čez noč zamenjana z grunge invazijo iz Seattla, ta pa je tragedijo doživela davnega aprila 1994, ko se je Kurt Cobain odločil končati svoje zmedeno življenje. Ravno tistega leta se je na priljubljenem televizijskem programu začel predvajati video slabokrvnega plavolasega mladca, ki se je s surfom v roki sprehajal po plaži, v ozadju pa je bilo slišati zvoke enega največjih hitov desetletja. Becku Hansenu je takrat uspelo združiti nezdružljivo. V enem samem komadu je združil psihedelike, bluzerje, kavbojce, reperje in še številne subkulturne odpadnike, s čimer je ustvaril popolno mešanico ameriške tradicije in modernega elektronskega izraza. Beck je bil z uspešnim singlom Loser katapultiran v višave estradnih nebes, kar mu je zagotovilo dober start, in ker se je v vsakem glasbenem žanru počutil domače, je zelo hitro zapolnil vrzel (vsaj deloma), ki je nastala z izgubo prej omenjenega rockovskega (anti)junaka. Njegova razvpita albuma, Mellow Gold (1994) in Odelay (1996), sta postala šolska primera kakovostnega popa prejšnjega desetletja. Beck se seveda ni ustavil. Izdal je še zavidanja vredno število plošč, na katerih je kameleonsko združeval različne glasbene žanre. Naj jih omenimo samo nekaj: Mutations (1998), funkoidno Midnite Vultures (1999), folkovsko Sea Change (2002) ali predzadnjo, hiphopersko usmerjeno The Information (2006). Modern Guilt je plošča, s katero se Beck odpravi v raziskovanje psihedeličnega glasbenega izročila iz šestdesetih let, saj na njej prevladujejo karakteristične kitare, očarljive harmonije in značilni ritmi tega obdobja. Seveda ni vse tako rožnato, kot se na prvi pogled zdi. Beck v svojih besedilih spregovori o nesmislih vojne (Walls), nespoštovanju okolja (Gamma Ray), izgubljeni mladi generaciji (Youthless). V osnovi ro- ckovsko usmerjeni komadi vsebujejo različne ritmične, aranžerske in performativne posege, na kar precej vpliva tudi znani producent Dead Mouse, s katerim je Beck tokrat soustvaril celoten album. Pomembno je še sodelovanje s Chan »Cat Power« Marshall v uvodni skladbi Orphans in folkovsko-marševski Walls. Beckovo izvrstno mešanje žanrov še zmeraj prihaja v ospredje, čeprav moramo zatrditi, da je tokrat ovito v rockovsko preobleko. Skladba Youthless je polna funky-disco ritmov in spremljajočih efektov, v komadu Replica pa se pojavijo živčni poskusi revitalizacije drum'n'bassa. Beck je še zmeraj zrel avtor svojega nenehno spreminjajočega se glasbenega izraza, v katerem se v odtenkih pojavlja plavolasi mladec z začetka teksta. A tokrat, žal, brez revolucionarnih presežkov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.