Čistka!

Ko je konec leta 2000 Bajukova vlada izgubila na volitvah, je v zraku ves čas viselo vprašanje, kdaj bo s položaja direktorja Telekoma odletel Marjan Podobnik, tedaj še podpredsednik stranke SLS + SKD, ki ga je vlada Andreja Bajuka v svojem kratkem mandatu povsem očitno, brez javnega razpisa nagradila z gospodarsko funkcijo. Minil je september, prišel je oktober in za njim november, Marjan pa je ostajal na položaju. »Zakaj naj bi me zamenjali!?« je odgovarjal na vprašanja novinarjev, ki so pričakovali, da bo nova, leva vlada Janeza Drnovška hitro popravila očitno zlorabo oblasti, zaradi katere je Bajukova koalicija med drugim tudi izgubila volitve. Minil je še december, za njim je prišel januar, poklicni politik Marjan Podobnik pa je še zmeraj nedotakljivo sedel v vrhu enega največjih podjetij v državi.
Čeprav je bilo Podobnikovo imenovanje na direktorski položaj eden najočitnejših primerov političnega kadrovanja, je nova, leva vlada z njim ravnala v rokavicah. Ko je javnost izvedela, da je Telekom pod njegovim vodstvom samo v prvih treh mesecih leta 2001 za sponzorstva in donacije zapravil več kot 217 milijonov tolarjev, je zgodbo obrnil na glavo: gre za politično zaroto proti njemu, politika ga želi odstaviti, sprva »diskvalificirati, nato likvidirati«, Telekom pa privatizirati in LDS zagotoviti denar za naslednjih 15 let, je ponavljal. Za Podobnikovo funkcijo je bil pristojen Pavel Gantar, minister za informacijsko družbo. Gantar je tedaj ubral »striktno legalistično« metodo. Razlog, zaradi katerega je Podobnik aprila 2001 končno odletel, ni bilo ne politično imenovanje ne njegova nesposobnost, temveč tako imenovano statusno preoblikovanje Telekoma iz javnega podjetja v gospodarsko družbo, ki je sledilo sprejetju novega zakona o telekomunikacijah. Podobnika so zamenjali na skupščini delničarjev na podlagi javnega razpisa. Z njim so ravnali nežno.

Kadrovski valjar

Za Drnovškovo vlado je prišla na vrsto vlada Janeza Janše. Ta posebne nežnosti ali popustljivosti do »komunistične kontinuitete« ni pokazala. Tako imenovani kadrovski cunami v preteklih štirih letih ni pljusknil le ob demokratično izvoljene institucije, kot sta parlament in vlada, ali ob vrhove uradništva, temveč tudi ob gospodarstvo, državne medije, kot sta RTV Slovenija in Slovenska tiskovna agencija (STA), ter ob vrsto kulturnih, raziskovalnih ali visokošolskih ustanov, kjer danes povsem očitno sedijo politično kompatibilni kadri, katerih najpomembnejša referenca je bila zvestoba stranki ali simpatizerstvo z njo. Nekdanji kadri pa so bili politično diskreditirani in povaljani v blatu. Lahko se spomnimo vseh umazanij, ki jih je koalicija nalepila na nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Mitjo Gasparija ali njegovega namestnika Andreja Ranta ter vse »rdeče« direktorje.
Nekateri primeri političnega kadrovanja so bili v zadnjih štirih letih več kot očitni. Eden prvih ukrepov odhajajoče vlade je bila sprememba zakona o javnih uslužbencih, s katerim si je vlada razširila možnost zamenjave najvišjih uradnikov, šefov vladnih služb, direktorjev direktoratov, načelnikov upravnih enot in generalnih sekretarjev, ki so morali postati, kot se je izrazil minister Gregor Virant, »osebnostno kompatibilni« s politično imenovanimi funkcionarji. Na tej podlagi je Janševa vlada zamenjala skoraj vse šefe direktoratov na ministrstvih, sporazumno so odšli skoraj vsi generalni sekretarji ministrstev, direktorji uradov in agencij, predvsem pa je najprej na tej podlagi odletel generalni direktor policije Darko Anželj, ko se je začel pritoževati da se minister vmešava v njegovo delo. Marsikdo se je na začetku leta 2005 čudil, kako je lahko država prej sploh delovala, če je bila potrebna tako temeljita čistka.
Politizaciji višjega uradništva je sledil vdor politike v državne medije in na čela gospodarskih družb. Alenka Paulin, denimo, prej svetovalka v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše in še prej pristojna za stike z javnostjo v stranki SDS, je danes direktorica Slovenske tiskovne agencije. Da je STA pod strankarskim nadzorom, je mogoče začutiti ob vsaki volilni kampanji: med predsedniškimi volitvami je nekdanji predsednik Milan Kučan postal nekdanji predsednik Zveze komunistov, pred pravkar minulimi parlamentarnimi volitvami je STA samoiniciativno dokazovala, da je afera Patria posledica političnih povezav med Pahorjevo SD in finsko televizijo, katere direktor je nekdanji svetovalec bivšega finskega levo usmerjenega premiera.
Z reformo RTV Slovenija je politično kadrovanje na nacionalki dobilo celo zakonsko podlago. Prej so v najpomembnejši organ RTV Slovenija delegate imenovale različne civilnodružbene organizacije, po novem je sestava vodstva v izključni pristojnosti vladajočih političnih strank v parlamentu in vladi. Ni mogoče ubežati vtisu, da sta bila tudi direktorja televizije in radia, Jože Možina in Vinko Vasle, poleg generalnega direktorja RTV Slovenija Antona Guzeja določena po političnem principu, ki se je z njimi razširil po nacionalki. Reforma vodstvenih organov je poleg tega doletela tudi druge javne institucije, denimo raziskovalne inštitute. Prej je veljal tripartitni sistem, po katerem so vodstva inštitutov sestavljali zaposleni, torej raziskovalci, uporabniki (gospodarstvo) in predstavniki ustanovitelja (vlada), prejšnji minister za znanost Jure Zupan pa je z argumentom, da mora imeti vlada nadzor nad porabo »njihovega« denarja, dosegel prevlado vladnih predstavnikov.
Odhajajoča vlada si je povsem očitno kot plen razdelila tudi vodstvene položaje v gospodarstvu in v nadzornih svetih podjetij, ki so pod vplivom države. Kandidati za poslance SDS, ki niso bili izvoljeni na volitvah leta 2004, so bili brezsramno nagrajeni s funkcijami. Nekaj primerov: kandidat SDS Bogomir Vnučec je pristal v nadzornem svetu Casinoja Bled. Je tudi direktor Slovenijalesa, ki je v večinski lasti države. Kandidat SDS Ervin Bužan je postal član nadzornega sveta Intereurope, kandidat SDS Franc Branko Grošl je predsednik nadzornega sveta Adrie Airways, kandidat SDS Stanislav Hren je član nadzornega sveta Elektra Celje, kandidat SDS Ljubo Žnidar sedi v nadzornem svetu Kapitalske družbe, kandidat SDS Franc Sever v nadzornem svetu Termoelektrarne Šoštanj, kandidat SDS Gregor Jeza je predsednik uprave Hita Šentilj, kandidatka SDS Jana Grbec je postala najprej članica nadzornega sveta Hita Alpinee, zdaj je predsednica uprave Casinoja Ljubljana.
Potem so tukaj še drugi, denimo Igor Marinšek, član SDS, ki je iz vodje zavarovalniške podružnice postal predsednik nadzornega sveta največje banke v državi. Robert Časar, predsednik uprave Luke Koper, je na letošnjih volitvah kandidiral na listi SDS. Ali pa Andrej Lovšin, direktor Intereurope. Ni znano, s čim se je v preteklosti izkazal. Medtem ko je bil Janez Janša obrambni minister, je bil Lovšin, med letoma 1990 in 1994, direktor obveščevalno-varnostne službe ob-rambnega ministrstva. Ob objavi novice, da ga je nadzorni svet postavil na čelo podjetja, je dejal: »Predsednika vlade Janeza Janšo podpiram kot ob osamosvojitvi.«

Naj odidejo

Preverjeni in lojalni kadri so zamenjali nekdanje direktorje. Eden prvih, ki so morali oditi, je bil Zoran Janković, ki je odšel iz Mercatorja, sledili so mu elektroenergetski steber, železnice, Adria Airways, Zavarovalnica Triglav, Abanka, Petrol, Luka Koper, Intereuropa ... Kljub dobrim gospodarskim rezultatom so predsedniki uprav odstopali iz osebnih razlogov ali so se upokojevali.
Aljoša Tomaž, ki ga je po njegovih besedah leta 2005 vladajoča politika prisilila k odstopu s funkcije predsednika uprave Abanke, ni edini, ki opozarja, da je bila s tem narejena tudi velika gospodarska škoda. »Sicer so velike institucije kot tanker. Težave pa se začno vse bolj kazati, ko prihaja do kriz, ko so potrebne odločitve,« pravi. Že prvi primer politične zamenjave, Slovenske železnice, naj bi dokazoval, da je pod novim vodstvom podjetje nazadovalo. Konec leta 2004 odstavljeni Blaž Miklavčič naj bi železnice prestrukturiral in zmanjšal število zaposlenih, nastavljeno vodstvo pa je plače menda izplačevalo predvsem z odprodajo premoženja. Naslednji primer je HIT, nekdanji »turistični gigant«, ki je sedaj zabredel v krizo. Zavarovalnico Triglav naj bi bilo zapustilo 150 vrhunskih ljudi. »Neverjetno je, da se tako uspešno podjetje pripelje v izgubo,« meni Tomaž. Škoda se po njegovem da objektivno določiti za vsak posamezen primer. In po njegovem mnenju nova vlada v nekaterih primerih ne bi smela čakati, da se politično nastavljenim kadrom izteče mandat, saj se bo sicer škoda zgolj povečevala.
Boris Vezjak, član programskega sveta RTV Slovenija in avtor medijskega bloga, v katerem že od leta 2005 spremlja intervencije v slovenske medije, je prepričan, da so zamenjave na RTV Slovenija nujne. Sprašuje se le, po kakšnem načelu naj bi se prihajajoči »kadrovski anticunami« izpeljal, glede na to, da Pahor obljublja, da »njihovih« ne bo nadomestil z »našimi«, ampak bo upošteval merilo profesionalnosti. Po Vezjakovem mnenju je lahko ključ le eden: »Tisti, ki so poniževali svoj ceh, kršili novinarske in profesionalne standarde, na RTV nimajo kaj iskati. V ta namen si je treba predočiti evidenco o pritiskih na novinarje, delovnih suspenzih, odpuščanjih in cenzuri.«
Nekaj tega je po njegovem javno dokumentiranega, o drugem delu se lahko izrečejo tudi aktivi novinarjev, če se še niso. Če pa bi Pahor s svojimi strokovnimi kolegiji »po liniji svoje politične zmernosti« in »odpustljivosti«, hkrati pa na sledi svojega znanega stališča »o medijih se ne izrekam« kadrovske razmere pustil pri miru, bi s tem po njegovem mnenju naredil absolutno napako. Naivno bi bilo pričakovati, da bodo tisti uredniki na RTV Slovenija, ki so poniževali svoje podrejene in bili v sramoto svojemu stanu, kar nenadoma zamenjali dlako za bolj profesionalno. Vezjak napoveduje, da se v RTV-hiši kadrovsko in poklicno še nekaj časa ne bo kaj dosti spremenilo. »Pričakujem zgolj izklop samocenzure pri kakšnem nižjem novinarskem izvajalcu in posledično več poročil v javnosti o nadaljnjih pritiskih in hkrati reinvencijo poslanstva medijev pri nekaterih, ki bodo zdaj naenkrat (pravilno) ugotavljali, da je naloga novinarja nadziranje oblasti.«
Gregor Golobič, ki je takoj po objavi volilnih izidov dejal, da je »Zares tudi stranka za rez«, s kadrovskim anticunamijem nima težav. »Če bi bilo vse perfektno, potem ne bi bilo treba zamenjati oblasti,« trdi. Glavni problem je po njegovem v tem, da je bila pri nekaterih imenovanjih na prvem mestu lojalnost, ne pa kompetenca. »Tukaj pa je treba primer za primerom pogledati, kako je. Ali so kompetentni ali ne. Če govorimo o državnem uradništvu: vsi smo vedeli, da je v času Bajukove vlade Janez Janša postavil Ksenijo Benedetti za šefico protokola. Pa je ostala. Jaz s tem nimam nobenih težav,« pravi Golobič.

Sladko maščevanje

Najhitreje se bodo od svojih funkcij seveda poslovili uradniki ali tisti, katerih mandat je vezan na imenovane politike. Denimo državni sekretarji, ki morajo s prihodom novega ministra ponuditi odstop. Novi ministri se bodo morali sami odločiti, ali bodo odstope sprejeli. Drugače od Viranta, ki je pred štirimi leti govoril o osebnostni kompatibilnosti, Aleš Zalar iz LDS pravi, da bo moralo biti v teh primerih temeljno merilo kompetentnost, ne pa politična ali svetovnonazorska pripadnost ali kompatibilnost. »Glede ostalih se bo gledalo vsak posamičen primer. Od tega, kdo ga je imenoval, zakaj ga je imenoval, kdaj mu poteče mandat, kako je delal doslej,« napoveduje.
Ena od »ostalih« je denimo Barbara Brezigar, generalna državna tožilka z očitnim političnim profilom. Generalnega državnega tožilca imenuje parlament na predlog vlade za dobo šestih let. Brezigarjeva je mandat sprejela aprila 2005, to pomeni, da bo na položaju vsaj do sredine leta 2011, razen če se v tem obdobju ne bo izkazalo, da je naredila kakšno večjo napako. Denimo z založitvijo ovadbe proti finančnemu ministru Andreju Bajuku ali z nezakonito sproženim postopkom proti nekdanjemu državnemu tožilcu Boštjanu Penku.
Tudi menjave na RTV Slovenija se lahko najhitreje izpeljejo šele leta 2010, ko bo potekel mandat delu članov programskega sveta ter vodstvu nacionalke. Razen seveda, če ne bo nova koalicija v tem času, kot obljublja, zakon o RTV še enkrat spremenila in reformirala način sestavljanja organov. Podobno velja za nekatere neodvisne institucije. Direktor agencije za trg vrednostnih papirjev Damjan Žugelj in direktor urada za varstvo konkurence Jani Soršak lahko agencijo in urad vodita še vsaj štiri leta, razen če ne bo, kot napoveduje SD, nova koalicija reformirala njune vloge in ju postavila pod plašč Banke Slovenije. V tem primeru sta njuna stolčka ogrožena.
Tone Kramberger, preučevalec elit s Fakultete za družbene vede, bi sicer rad ustavil konje in končal zgodbo o nastavljanju »naših« in »vaših«. »Tisti, ki se bo ukvarjal s tem, kdo je bil zvest, kdo ni bil, kdo je bil izdajalec, bo staro zgodbo vlekel naprej.« Kljub kadrovskemu cunamiju dvomi, da je šlo pri večini zamenjav v mandatu odhajajoče vlade za nastavitev zvestih in lojalnih kadrov. »Brez prisile so ti lahko lojalni ali zvesti le trije. Če pa jih zamenjaš 10 tisoč, je jasno, da je velika večina zgolj prilagodljivih. Ti kadri so bili zvesti, ker jim je Janša dajal kruh,« pravi.
Vendar je oblast Janeza Janše odstavila tudi celotno »njegovo« Fakulteto za družbene vede, opominja Kramberger. Fakulteta ni dobivala raziskovalnih sredstev, njene zaposlene so na vsakem koraku prepričevali, da so tako imenovani strokovnjaki, katerih mnenje ne šteje prav veliko. Učinek je danes očiten: skoraj polovica profesorskega kadra s FDV kandidira za ministrske položaje. »To je pravzaprav neokusno. Pomeni pa, da so nam tako ošibili položaj in avtonomijo, da so skušnjave tistih, ki bi se radi ponovno uveljavili, blazno velike,« dodaja Kramberger.
Težava s kadrovskimi cunamiji je, da so nevarni. Lahko imajo tudi stranske učinke. Eden izmed njih je vedno bil maščevanje. Ko je Drnovškova vlada z rokavicami odstavljala Marjana Podobnika, se je morda želela izogniti nadaljevanju revanšizma. A je vlada Janeza Janše dokazala, da je bil tak način neuspešen. Pahorjevo stališče do kadrovskih menjav je danes znano: že poleti 2005 je v intervjuju za Mladino dejal: »Če bo naša stranka kdaj imela večji vpliv v slovenski politiki in če bomo lahko odločali o kadrovanju v nadzorne svete in upravne odbore javnih družb, potem zagotavljam, da ne bomo zamenjali nikogar, pa četudi bodo vsi desni, če ne bo dovolj jasno ugotovljeno, da slabo vodi podjetje.« Pahor tudi tokrat ponavlja, da kadrovskega cunamija ne bo.
Kako naj torej Pahor ravna s kadri, ki jih je odhajajoča vlada ponekod povsem odkrito nastavila ali imenovala po političnih merilih, zato da država ne bi zabredla v novo poglavje izbiranja najboljših po merilu vojaške zvestobe? Zanimivo, le zakaj si tega subtilnega vprašanja ni postavila že koalicija pod vodstvom Janeza Janše?