Vrnitev v realnost

Ljudi, zlasti odrasle ljudi, ki svet razlagajo s teorijami zarote, običajno ne jemljemo resno. Prej narobe: ti ljudje delujejo komično, če ne že kar groteskno in amatersko. Tako nekako zdaj po volitvah deluje slovenska desnica, še posebej Janševa SDS, ki svoj volilni poraz pripisuje medijsko-finsko-komunistično-tajkunski zaroti, toda hej, politiki so politiki, zato so pripravljeni reči vse. Karkoli. Še zlasti po izgubljenih volitvah. Vsaj v Sloveniji. Ne pozabite, da drugod po svetu - posebej v resnih demokracijah - politiki ne slovijo ravno kot razpečevalci teorij zarot. Nočejo pač učinkovati neresno, nekredibilno, lunatično ali otročje. V Sloveniji je kakopak drugače. Specifično: v Sloveniji so glavni razpečevalci konspirologije politiki, ki veljajo za odrasle ljudi. Kar je unikatno. Rekli boste, tudi po Ameriki vedno krožijo predvolilne in povolilne teorije zarote! Že, toda v Ameriki si politiki najdejo vsaj surogate, ki potem to počnejo namesto njih. Da se njim samim ni treba blamirati in kompromitirati. Pri nas pa to počnejo sami politiki, celo premier. Jasno, pa tudi njegovi surogati. In prav tu se stvar še dodatno - ne ravno nepričakovano - zaplete: razpečevanju teorij zarote, ki da je desnici speljala volitve, so se namreč pridružili tudi razumniki, možje, ki so zbrani okrog Zbora za republiko, akademiki, ki veljajo za zelo odrasle in zrele in umne. Kar je spet unikatno.
Ergo: kdor Slovenijo razlaga s teorijami zarot, je na pravi poti. Še več, kdor Slovenijo razlaga s teorijami zarot, je nekako patriotski, superioren in privilegiran, pravi Slovenec. Njegova razlaga Slovenije - njene demokracije, njene pravne države, njenih volitev - je legitimna. Vse ostale so nelegitimne, parazitske, zarotniške. Kajti: slovenska levica lahko volitve dobi le s pomočjo zarote! Po nelegitimni poti. Desnici oblast pripada, magari »po božji volji« - levica si jo lahko le uzurpira. Kar je čudna, res bizarna logika, ki nas spomni na »koncept belske privilegiranosti«, o katerem je nedavno - prav v zvezi z ameriško predvolilno kampanjo - pisala ameriška revija Nation. Kaj je to »belska privilegiranost«? To je trenutek, ko se razve, da je 17-letna hči republikanke - v tem primeru kakopak hči republikanske podpredsedniške kandidatke Sare Palin - noseča in ko vsi republikanci v en glas zatulijo, da je to njihova zasebna, družinska stvar in da se drugi v to ne smejo vmešavati, ker ima vsaka družina svoje »izzive«, pa četudi takšni »izzivi«, recimo najstniška nosečnost, ko se pojavijo v črnski - oh, ali pa hispanski - družini, veljajo za nekaj povsem neodgovornega in celo patološkega, degeneriranega, za znak razpadanja družbe in moralnih vrednot. Dalje, »belska privilegiranost« je trenutek, ko se razve, da je republikanka, recimo Sarah Palin, v šestih letih zamenjala štiri fakultete, pa je nihče ne razglasi za neodgovorno, asocialno in neprimerno, za potencialno džankico in gangsta dilerko, kar se vedno zgodi črncu, ki v šestih letih zamenja štiri fakultete. Dalje, »belska privilegiranost« je trenutek, ko republikanko, hja, Saro Palin, ki pozira s puško ali pa celo z avtomatom, razglasijo za patriotko, pravo Američanko, medtem ko bi črnca, ki bi poziral s puško (kaj šele z avtomatom), takoj zbili na tla in aretirali. Oh, in seveda, »belska privilegiranost« je trenutek, ko se razve, da je republikanka - spet Sarah Palin - dolga leta maševala pri belopoltem pastorju, ki je trdil, da se bodo tisti verniki, ki so leta 2004 volili demokratskega kandidata Johna Kerryja (ali pa kritizirali Busha), cvrli v peklu, pa je ni nihče razglasil za nepatriotsko, protiameriško zarotnico, ampak za pravo kristjanko in pravo Američanko, medtem ko so črnca, v tem primeru demokratskega predsedniškega kandidata Baracka Obamo, ki je maševal pri temnopoltem pastorju, znanem po tezah, da so teroristični napadi pogosto posledica ameriške zunanje politike, da je imel rasizem za črnce pogubne posledice in da Amerika še vedno ni premagala rasizma, takoj razglasili za nepatriotskega, protiameriškega zarotnika. To, kar počne belski republikanec, je legitimno - če isto počne črnec, je nelegitimno. Celo nelegalno. »Z eno besedo - belska privilegiranost je problem.« Definitivno.
Kar nas vrne v Slovenijo, kjer desnica levico vidi tako, kot republikanci vidijo črnce. Boj za oblast desnice je legitimen - boj za oblast levice pa je nelegitimen. Zbor za republiko lahko podpre desnico - Kučan levice ne sme podpreti. Akademik, ki podpre politika, je legitimen - politik, ki podpre politika, je nelegitimen. Razlika je torej le v tem, da slovenski republikanci levico vidijo skozi prizmo teorij zarot, ameriški republikanci pa črnce vidijo skozi prizmo rasizma. A po drugi strani, tudi rasizem je le teorija zarote, ki uči, da so črnci »drugorazredni ali tretjerazredni« državljani. Desnica, ki svojo politiko gradi na občutku rasne privilegiranosti in ideološke čistosti (ker je slovenska, je čista; ker je čista, ni ideološka), lahko res le v grozi gleda, kako v Sloveniji - in v Ameriki - na oblast prihajajo »drugorazredni ali tretjerazredni« državljani. Njena lastna groza je dokaz, da je šlo za zaroto - da je bila torej desnica žrtev zarote.
Mnogi analitiki so desnici - in Zboru za republiko - te dni na dolgo in široko pojasnili, zakaj je te volitve dobila levica, ne pa desnica, zato tega ne bom ponavljal. Rečem lahko le: desnice ni odnesla zarota, ampak nekaj čisto drugega, ali bolje rečeno - odneslo jo je prav tisto, na kar je najbolj ponosna, tisto, s čimer se najbolj ponaša, tisto, iz česar naj bi doktorirala. In kaj je to? Točno: menedžiranje izrednega stanja. Obvladovanje izrednih razmer. Vemo namreč, kaj pravijo za Janeza Janšo: da se najbolje znajde v izrednih razmerah. Vemo pa tudi, kaj se je zgodilo tik pred volitvami: iz Finske je v Slovenijo bušnil dokumentarec o aferi Patria, ki je deloval kot detonacija, kot šok. Slovenije, že itak »šokirane« s predvolilno kampanjo, afera Patria ni le obsedla, ampak jo je dobesedno šokirala - v smislu, da so vsi govorili le še o aferi Patria, da so se vsi ukvarjali le še z afero Patria, da so vsi zaspali z afero Patria, da so se vsi zbujali z afero Patria, da so vsi polemizirali le še o aferi Patria, da so torej vsi mislili le še na afero Patria. Pomeni: da niso več mislili. In to dobesedno: zaradi afere Patria niso več mogli misliti. Afera Patria je bila šok, ki je poraziral in pozavgal vso predvolilno vsebino, še huje - poraziral in pozavgal je vso realnost. Realnost je dobesedno izginila. Posledice tega nenadnega izginotja realnosti so bile logične, povsem predvidljive: ko realnost izgine in ko ljudje zaradi šoka ne morejo misliti, so najbolj dovzetni za teorije zarot - in Janez Janša je to situacijo, te izredne razmere, dobro izkoristil. Kar so potrdile tudi sondaže.

Trik šoka je v dobrem timingu!

Vsakdo, ki je bral knjigo Doktrina šoka (via Naomi Klein), dobro ve, da je doktrina šoka motor neoliberalnega evangelija, ki so ga formatirali razvpiti ekonomist Milton Friedman in njegovi - nič manj razvpiti - »Chicago Boys«. Specifično: »Friedman in njegovi učenci že več kot tri desetletja izpopolnjujejo tole strategijo: najprej počakajo na veliko krizo, medtem ko se ljudje še vedno pobirajo od šoka, dele države prodajo zasebnim igralcem, na koncu pa te 'reforme' na hitro razglasijo za nekaj permanentnega.« Friedman je rad poudaril, »da lahko le kriza - bodisi dejanska ali pa namišljena - povzroči pravo spremembo« in da je treba imeti stalno pripravljene »alternative obstoječi politiki«, da bi jih lahko uporabili, »ko to, kar je bilo prej politično nemogoče, postane politično neizogibno«. In kdaj postane to, kar je bilo politično nemogoče, politično neizogibno? Točno: v času hude katastrofe ali pa hude krize. V času vojne, puča, cunamija, hurikana, terorističnega napada. V času šoka, ko realnost izgine. In tedaj je treba reagirati hitro in odločno ter vsiliti nagle in nepovratne poteze, preden se družba ponovno vrne pod »tiranijo statusa quo«.
Dokler je družba še šokirana, zmedena in dezorientirana, se lažje odreče rečem, ki se jih je prej - pred katastrofo, pred šokom - oklepala. Ljudje od groze in šoka zaprejo oči. Ko se ljudje po katastrofi prebudijo, ko torej pridejo k sebi, je že prepozno - to ni več svet, v katerem so zaspali. Medtem ko so bili v šoku, so jih »reformirali«: država je javni sektor privatizirala, družbeno bogastvo razprodala, socialno državo ukinila, trg pa povsem deregulirala. Katastrofa je lepa poslovna priložnost. Ne, šok ni nikoli le šok, ampak je vedno tudi priložnost. »Druge priložnosti morda ne bo,« je rekel Friedman. S tem scenarijem so bili šokirani Čile, Brazilija, Urugvaj, Argentina, Britanija, Bolivija, Poljska, Kitajska, Koreja in Indonezija, pa tudi Rusija, Amerika in Irak. Včasih sta bila potrebna dva šoka: general Pinochet je Čilence najprej šokiral s pučem, potem pa še z brutalno represijo. Podobno je ravnal Jelcin: Ruse je najprej šokiral z razpustom Sovjetske zveze, potem pa še s suspendiranjem parlamenta.
Tudi pri nas sta bila potrebna dva šoka - prvemu je sledil drugi. Ali bolje rečeno: Janša je šoku, ki ga je sprožil finski dokumentarec Resnica o Patrii, dodal še enega - izredno sejo slovenskega parlamenta, ki je bila res videti kot pranje možganov. Kar je kakopak tipično za »doktrino šoka« in neoliberalni evangelij: ko so ljudje v šoku, jim lažje izpereš možgane, prosti trg pa lahko zaživi le, če ljudem izpereš možgane. Če hočeš torej družbo vrniti v stanje »čistega kapitalizma«, moraš ljudstvo najprej deprogramirati in ga potem na novo sprogramirati. Nič, nacijo moraš tako šokirati, da doživi mentalno regresijo. Le ob učinkoviti poroki šoka in mentalne regresije se lahko nacija znajde »na pravi poti«.
Kar vas pripelje do vprašanja: če je Janša »doktrino šoka« na hitro posvojil in speljal na svoj mlin, kako to, da potem nacija 21. septembra ni skrenila »na pravo pot«? Iz preprostega razloga: ker je Janša izredne razmere, svoje veliko podjetje, preslabo menedžiral. Ker je pozabil, kaj je rekel Friedman: šok potrebuje dober timing. Specifično: izredno sejo parlamenta je priredil prezgodaj. Hja, nacijo je šokiral prezgodaj. Do volitev je bilo tedaj še veliko časa. Še 11 dni. Preveč. S tem je ljudem pustil preveč časa za razmislek. Pomeni: s slabim tempiranjem drugega šoka je ljudem pustil, da so začeli spet misliti. In ker so začeli spet misliti, se je spet vrnila realnost. In ker se je spet vrnila realnost, so se ljudje spomnili, zakaj so pred letom zapustili vlado in začeli podpirati Boruta Pahorja, zakaj so za slovenskega predsednika izvolili Danila Türka in ne Lojzeta Peterleta, zakaj so za ljubljanskega župana izvolili Zorana Jankovića in ne Franceta Arharja in zakaj so vlado zavrnili na obeh referendumih, pokrajinskem in zavarovalniškem.
Ker je drugi šok prišel prezgodaj, se je še pravi čas vrnila realnost - tista realnost, ki je izginila, ko so ljudje od šoka zaprli oči. Ali bolje rečeno: ljudje so se spet vrnili natanko v tisto realnost, ki so jo zapustili. Tako so spet slišali, da jih čaka nov val podražitev, hrane in elektrike (in potem - v slogu verižne reakcije - vsega). Spet so zagledali inflacijo, ki noče stran. Spet so začutili, da imajo prenizke plače. Videli so val ogorčenja, ki ga je sprožila uvedba novega plačnega sistema v javnem sektorju, in nove napovedi stavk, celo vala stavk, magari belih. In videli so medicinske sestre in babice in sodnike in šolnike in tajnice in vojake in invalide, ki se jim je trgalo. Izvedeli so, da plačna reforma v javnem sektorju ogroža fiskalno stabilnost in da znotraj javnega sektorja spet nastaja inflacijska spirala. Na lastni koži so občutili, da naše avtoceste ostajajo kaotična gradbišča - na kraku med Logatcem in Uncem, kjer so nastajali dolgi, mučni zastoji, je šoferjem in njihovim sopotnikom pokal film. Slišali so, da je bilo trgovanje z delnicami zavarovalnice Triglav ustavljeno (zaradi suma kršitve zakona o obveznem razkritju nadzorovanih informacij), da v Sloveniji še vedno primanjkuje zdravnikov, da je pokojninska blagajna ogrožena, da se - v zvezi s famozno gospodarsko rastjo in z delitvijo tega, kar imamo - »ne smemo vesti po židovsko« (!), kot je rekel Andrej Vizjak (ne radijski »Andrej s Štajerskega«, ampak minister za gospodarstvo!), in da posledice letošnjih ujm niso sanirane in da bodo vodno infrastrukturo, ki bo tej vladi tako ljube Železnike varovala pred stoletnimi vodami, uredili šele čez štiri leta (v Celju pa šele čez pet let). Videli so, kako je padla vrednost delnic na ljubljanski borzi in kako je Ameriko zajela huda finančna kriza - investicijske banke, celo tiste največje in najuglednejše, so zletele v stečaj. Obenem so kakopak poslušali neoliberalni evangelij o tem, kako se bo trg že sam korigiral. Vraga: propadle zasebne banke in umirajoče investicijske družbe je Bush reševal
z milijardami davkoplačevalskega denarja! To je bila slaba novica za slovenske davkoplačevalce, ki so si rekli: šit, kaj če bodo tudi pri nas začeli tista najbolj divje privatizirana podjetja reševati z našim denarjem? In seveda, slišali so, da je začela ameriška vojska - po Afganistanu in Iraku - bombardirati še Pakistan in da je to bombardiranje že julija odobril George Bush, ki ga je slovenska vlada tako ponosno gostila in častila in trepljala in poljubljala.
Realnost, ki je po »šokantni« detonaciji afere Patria in izredne seje slovenskega parlamenta dobesedno izginila, se je vrnila - in ljudi šokirala. Nemara še bolj kot prej. Ne brez razloga: prej so reči, ki so ljudi odbijale od te vlade, prihajale in se sestavljale počasi, po koščkih, v dozah, fragmentarno in spontano, v daljših intervalih, zdaj pa so prišle naenkrat, v paketu, naglo, zgoščeno in eksplozivno, v enem fatalnem kosu, ki ga je bilo težko požreti in še težje ignorirati, nemogoče pa ga je bilo pripisati zaroti. Z eno besedo: realnost, ki je v Sloveniji za nekaj dni sprhnela, je ljudem butnila v obraz. Kot stara, postana, pokvarjena, salmonelasta torta. In iskreno rečeno, ljudi, ki se jim je ta torta prilepila na obraz, potem res ni bilo težko motivirati in mobilizirati. Ne, zarota ni bila potrebna. Teh ljudi ni bilo treba prepričevati, naj v nedeljo volijo anti-Janšo: šokantna realnost jih je sama spomnila, koga naj volijo. Nenadna, sunkovita vrnitev realnosti, očitno bolje tempirana kot Janšev šok, je bila ravno dovolj šokantna, da je delovala kot kontrašok - kot šok, ki je ljudem odprl oči.