Preveč za topove, premalo za maslo

Kongsberg Protector M150 je natančno, zanesljivo in varno orožje. »Ko štejejo izkušnje« je slogan, pod katerim ga ponujajo kupcem v reklamnem gradivu. Z njim je mogoče streljati na mrzlem severu, kjer se temperatura spusti do -51 stopinj, ali v vročih saharskih razmerah, kjer se lahko mitraljez podnevi segreje do 71 stopinj Celzija. Kako suvereno se tako imenovana »oborožitvena postaja Kongsberg« obnaša v akciji, so slovenski novinarji videli prejšnji teden. Prva patria, na kateri so se usposabljali namerilci in poveljniki na Baču, je s salvami strelov lomila kamenje na več kot kilometer oddaljeni vzpetini. Res impozantno. Toda vsak izstreljeni naboj, vsak zadetek v hrib je davkoplačevalce stal okrog 2,5 evra. Prvi preizkus patrie, pri katerem so v enem dnevu izstrelili 1300 12,7-milimetrskih izstrelkov, je globoko pod primorsko zemljo pustil za več kot 3200 evrov javnih sredstev. Kakšna bo šele veselica, ko bomo dobili vseh 135 vozil, s katerimi bomo vadili streljanje v formacijah.
»Cena varnosti je pogosto videti previsoka, če jo gledaš iz ljubega miru,« je sporočala vlada leta 2002 v letakih, natisnjenih pred vstopom v Nato. Morda res, toda vsaj 5044 prebivalcev Slovenije je, ki se ob zadnjem preizkusu patrie niso počutili varnejše pri vsakodnevnih opravilih. To so tisti, ki brez pomoči ne morejo iz hiše, saj jim vsak premik povzroča hude bolečine. Njihova edina rešitev bi bila operacija kolka. S 3200 evri, kolikor jih je patria številka ena postreljala tisto popoldne, bi lahko po ceniku ljubljanskega Kliničnega centra olajšali življenje prvemu bolniku na skoraj triletnem čakalnem seznamu. Če pa bi se odpovedali desetim osemkolesnikom, bi zdravniki lahko operirali vseh 5000 bolnikov in čakalna doba za operacijo kolka bi v Sloveniji brezpogojno kapitulirala. Podoben učinek bi nastal, če bi se leta 2007 odpovedali nakupu 6200 letalskih bomb in raket ali pa kakšnemu belgijskemu mitraljezu. Varnost je namreč v sodobnem svetu, tako kot mir, postala nedeljiva. Tako vsaj piše v vseh novejših vojaških, strateških dokumentih.

Obramba in zdravje

Slovenski odgovor na klasično dilemo med maslom in topovi, med kot žafran dragimi 12,7-milimetrskimi izstrelki in vložki v zdravstveni sistem se imenuje Nato. Ko je pred šestimi leti potekala razprava o vstopu v to zavezništvo, je vlada gospodinjstvom poslala tako imenovani Natopis, v katerem je pred referendumom pod številko tri obljubila, da bomo z vstopom v Natov sistem kolektivne varnosti »državljani in državljanke Slovenije prihranili pri izdatkih za obrambo«. Če že moramo imeti vojsko, potem se splača včlaniti v klub severnoatlantskega zavezništva, kjer dobimo največ po najnižji ceni, nam je bilo obljubljeno.
Še preden smo postali člani, je Slovenija za obrambo namenila 179 dolarjev na prebivalca in vlada je v Natopisu dokazovala, da potrošijo nevtralne države, ki si morajo same zagotavljati varnost, precej več: Irska 229 dolarjev, Avstrija 262 dolarjev, Finska 370 dolarjev, Švica 512 dolarjev in Švedska celih 644 dolarjev na prebivalca. Argument je zalegel in 66 odstotkov vprašanih je reklo DA. Misel zunanjega ministra Dimitrija Rupla, da se bo »zaradi nizke stopnje tveganja za tuja neposredna vlaganja okrepilo mednarodno gospodarsko sodelovanje«, ali pa pozivi Janeza Drnovška, Milana Kučana, Janeza Janše in Boruta Pahorja, da je treba »upoštevati tudi zgodovinsko intuicijo naroda, kot smo jo imeli že leta 1990«, so bili zgolj posladek.
Dvomi, da nam je zgodovinska intuicija ponudila pravilen odgovor, so danes za odtenek močnejši. Še celo med obramboslovci s FDV, ki zaradi ogromnih injekcij raziskovalnega denarja po vstopu v Nato nimajo razlogov za slabo voljo, je danes slišati kritične pomisleke. »Najprej je treba upoštevati lastne interese, potem pa širše interese, kot je zgodba o Natu. Treba je priznati, da so bile nekdanjemu ameriškemu obrambnemu ministru Donaldu Rumsfeldu nove članice Nata zelo všeč, ker so v bistvu postavljale interes Nata pred svoje nacionalne interese. Čeprav so morda mislile, da s tem varujejo sebe,« pravi Erik Kopač, asistent na katedri za obramboslovje na FDV.
Dokazljivo je, da zaradi Nata po štirih letih članstva nimamo nič kaj več tujih neposrednih investicij. Tudi tisti, ki je leta 2002 trdil, da bo lahko Slovenija z enakopravnim članstvom v zavezništvu v skupnih javnih razpisih ponujala svoje proizvode in storitve, danes ve, da je slovenski izvoz orožja v tem času občutno upadel, uvoz z Natovim kompatibilnega orožja pa občutno narasel: leta 2005 smo uvozili za 16 milijonov evrov orožja, leta 2006 za 21 milijonov, leta 2007 že za 32 milijonov evrov. Enako velja za »kronski argument« o akcijski ceni vstopa v zavezništvo. Po sprejetem finančnem načrtu za leto 2009 bo Slovenija za obrambo namenila že 441 dolarjev na prebivalca ali 1,65 odstotka bruto domačega proizvoda. To je nominalno skoraj trikrat več kot v času referenduma o Natu.
Medtem ko Slovenija izdatke za obrambo zvišuje, jih nevtralne države, s katerimi smo se sprva radi primerjali, v relativnem smislu znižujejo. Nevtralna Irska je po podatkih za leto 2007 za obrambo namenila »le« 350 dolarjev na prebivalca ali 0,8 odstotka BDP. Naša severna soseda, nevtralna Avstrija, in Švica v obrambo vlagata le po 0,8 odstotka BDP. Nevtralna Finska, ki se je vedno počutila nelagodno ob Rusiji, v vojaški proračun namenja 1,4 odstotka BDP, podobno Švedska. Tudi če se primerjamo z nekaterimi starimi članicami Nata, je očitno, da se Slovenija preteguje: Nemčija namenja za obrambo »le« 1,3 odstotka BDP, Belgija 1,1 odstotka BDP, Luksemburg 0,8, Nizozemska 1,5 ... Le če se primerjamo s kakšno Turčijo, z Grčijo ali jedrsko velesilo Francijo in ZDA, lahko trdimo, da so naši obrambni izdatki zmerni.

Koalicija voljnih

Z vstopom v Nato smo poleg tega plačali tudi politično ceno. Spomnimo se: spremenili smo pomorski zakonik in dovolili vplutje ladij na jedrski pogon, podpisali smo vilensko izjavo, s katero smo brez dokazov podprli ameriške argumente za napad na Irak, nato smo poslali v Irak še inštruktorje in v Afganistan vojake. Kakšne so sploh še lahko naše koristi zaradi članstva v Natu in vlaganja v orožje? »Če izključim politično dimenzijo,« pravi Kopač, »je dobra stran povečanih izdatkov za obrambo v tem, da smo z enkrat več vloženega denarja dobili šestkrat več vojakov, ki so sposobni sodelovanja v tujih misijah.« Tako naj bi naša povečana vojaška prisotnost v Bosni in na Kosovu pozitivno vplivala na posle slovenskih podjetij. V Iraku, kamor je sicer Slovenija v političnem smislu največ vložila, omembe vrednih poslov žal nismo dobili.
»Če pogledamo našo ustavo in jo primerjamo z delovanjem Nata in EU, bi lahko govorili tudi o tem, da vse, kar zavezništvo (Nato) in glede tovrstnih vprašanj medvladna organizacija (EU) počneta, niso tudi naši cilji. Poleg tega je Nato tista mednarodna organizacija, ki zagotavlja konstantno vmešavanje ZDA v evropsko politiko in slabljenje avtonomne zunanjepolitične in varnostne dimenzije EU,« odgovarja dr. Milan Brglez s katedre za mednarodne odnose na FDV na vprašanje, ali so skupni cilji Nata še cilji Slovenije. Smisel Nata, pravi, določajo politične in ekonomske elite oziroma vladajoči držav članic, pri čemer še vedno obstaja asimetrija v odnosu med ZDA in evropskimi članicami. Evropske članice so seveda bolj odvisne od ZDA kot pa nasprotno in jih je mogoče tudi povsem ignorirati. Sprejetje vsake nove članice v Nato po njegovem mnenju pomeni »kooptiranje njihovih elit v obdobju po 11. septembru«, s čimer se v zavezništvu krepi tako imenovana koalicija voljnih oziroma tistih, ki »podpirajo ZDA pri pogosto protipravnem preoblikovanju mednarodnopravnega reda ali pri dejanjih, ki jih nečlanice lahko tolmačijo kot ogrožanje njihove varnosti«.
Zakaj torej Slovenija kupuje vse več orožja? Zakaj imamo tako visok odstotek sil v vojaških misijah v tujini? Zakaj pošiljamo vojake v Irak in Afganistan? Uradni odgovor je še vedno, da je Slovenija to obljubila ob vključitvi v Nato. »Na podlagi strateškega koncepta Nata iz leta 1999 in celostnih političnih smernic Nata iz leta 2006, ki so jih potrdili predsedniki vlad in držav članic Nata, se zavezništvo preoblikuje skladno s spremembami v strateškem varnostnem okolju (konec bipolarnega sveta, globalizacija ipd.) in usmerja v razvoj zmogljivosti, ki bodo sposobne delovati v kriznih žariščih tudi zunaj ozemlja članic Nata,« pojasnjujejo na obrambnem ministrstvu.
V skladu s tem je Slovenija sprejela »odgovornost in obvezo«, da bo zagotovila in razvila 40-odstotno premestljivost svojih kopenskih sil in s tem povečala njihovo sposobnost za sodelovanje z drugimi članicami Nata. Prav tako se je Slovenija obvezala, da bo zagotavljala stalno sodelovanje 8 odstotkov svojih kopenskih sil v operacijah kriznega odzivanja. Prizadevamo pa si tudi zvišati izdatke za obrambo na 2 odstotka BDP.

Politični preobrat

Slovenija v oboroževanje vsako leto zmeče več denarja. Zaradi Nata in sodelovanja v misijah po svetu kupuje patrie in transportna letala, vzpostavlja bataljon radiološko-kemično-biološke obrambe, helikopterski oddelek ... Ker »nikoli ne veš«, kje tiči sovražnik, bo naša država v prihodnjih nekaj letih, do leta 2012, za nakupe orožja porabila 710 milijonov evrov. S temi milijoni bomo kupili orožje, ki bo uporabno predvsem za misije v tujini.
»Po skrbnem premisleku sem ugotovil, da ne bo omajalo moči zveze Nato, če Slovenija ne kupi te vojaške opreme,« pravi Matej Lahovnik iz stranke Zares, do nedavna član parlamentarnega odbora za ob-rambo. Pomemben delež tega zneska bi v stranki Zares namenili za tehnološki razvoj in v socialne namene. »Več od odstotka BDP za vojsko ni treba dajati. Vojaški proračun je treba radikalno skrčiti. Doslej še niso zaradi tega nikogar vrgli iz Nata in mislim, da tudi nas ne bodo,« pravi Lahovnik. »Ker Slovenija ni ogrožena in ker so vse države okrog Slovenije nevtralne, se je, kot je dejal tudi Pahor, res bolje zameriti našim prijateljem v Natu kot pa ljudem v Sloveniji, ki imajo s slabšo zdravstveno oskrbo vse večje težave,« je dejali Milan M. Cvikl iz SD. Tudi v SD bi radi naredili pregled vseh stroškov, povezanih z varnostjo.
Še pred volitvami je v Sloveniji med političnimi strankami prišlo do konsenza o tem, da je treba zmanjšati izdatke za obrambo. V SDS bi ostali vsaj pri 1,8 odstotka BDP, v LDS so se zavzeli za 1,6 odstotka, najradikalnejši pa so bili v stranki Zares, kjer so si za dolgoročni cilj zastavili, da bi Slovenija za obrambo namenjala zgolj odstotek BDP, kratkoročno pa bi izdatke zamrznili na sedanji stopnji. Tri leve stranke pravijo, da bo omenjena zaveza vpisana tudi v koalicijsko pogodbo nastajajoče vlade. To torej pomeni, da Slovenija Natu obljubljenih 2 odstotkov BDP skoraj gotovo ne bo dala. S tem naj bi v zavezništvu postala »nekredibilen partner«, pravijo na obrambnem ministrstvu. Tako v Natu imenujejo tiste članice, ki so pripravljene prejemati delež skupne obrambe in varnosti, niso pa pripravljene »pravično in sorazmerno« sodelovati pri prenašanju skupnega bremena, menijo na obrambnem ministrstvu.
Eden največjih nasprotnikov Nata je bil pred šestimi leti Franco Juri, med drugim tudi ustanovitelj Foruma za levico, ki je danes izvoljeni poslanec stranke Zares. »Nato je bil potrjen na referendumu, kar je močan argument zagovornikov. Nasprotoval sem vstopu in še zmeraj mislim, da je bil vstop napaka. Ta trenutek pa je po mojem najbolje, da se pogajamo in da dobimo nov položaj znotraj organizacije ter da se pridružimo tistim, ki gledajo na zavezništvo drugače kot ZDA in serija vzhodnih držav,« pravi Juri danes.
Poleg visokih obrambnih stroškov je Nato v zadnjem času postal tudi politični problem. Nazadnje predvsem zaradi želja ZDA, da bi v zavezništvo včlanili Ukrajino in Gruzijo, kar vnaša nemir v mednarodne odnose. Zato bi bilo treba »umiriti žogo Natove politike do Vzhoda in krepiti evropsko komponento varnostne politike«. Juri hkrati pričakuje, da bosta dva slovenska inštruktorja takoj odpoklicana iz Iraka in da se bo Slovenija ponovno dogovorila o načinu sodelovanja v Afganistanu, kjer naj bi Nato dobival vse večjo okupacijsko vlogo.
Realnejše kot izstop iz Nata je preoblikovanje od znotraj, dodaja Brglez. In sicer tako, da bi okrepili 'evropsko' dimenzijo organizacije na način, ki ne podvaja evropske varnostne in obrambne politike v okviru EU. Prav tako je treba obveze, ki izhajajo iz članstva v Natu, razumeti znotraj slovenske ustave, ne pa, da se skrivamo za odločitvami Nata. »Če torej kdo za posredovanje v svetu nima jasne avtorizacije Varnostnega sveta Združenih narodov ali vsaj nedvoumne humanitarne ali mirovne dimenzije (najbolje pa je kar oboje), pri njem niti simbolno nimamo kaj početi,« pravi Brglez. Bilo pa bi tudi zdravo, če bi se Slovenija od nekaterih odločitev Nata jasno ogradila.