Prosperiteta je za vogalom!

Velika depresija je prišla po veliki orgiji. Ali natančneje: zlom borze leta 1929 je prišel po dolgi žurki, ki je trajala vse tja od konca I. svetovne vojne - hja, vse tja od velike klavnice, ki je ljudi delala mrtve, prestrašene in depresivne. Ko je bilo vojne konec, so se ljudje hoteli eskapistično znoreti. Hoteli so plesati: dobili so plesišča, ki se niso nikoli ustavila, dobili so nove plese (charleston, lindy hop, breakaway ipd.), ki so povzeli želje, fantazije in dinamiko nove dobe, dobili so speakeasyje, v katerih so - po začetku prohibicije - tešili svoje transgresivne, dekadentne apetite, dobili so jazz, ki je dal tej dobi - »divjim dvajsetim«, »norim letom«, »zlati dobi« - eno izmed imen. Jazz Age. Nič, hoteli so nadoknaditi zamujeno. Živeli so hitro, divje, noro, dekadentno. Hoteli so glamur in seks: dobili so »flapper«, nov tip sodobne, urbane, neodvisne, sproščene, evforične, hedonistične, kratkokrilne ženske, ki je postala trademark te dobe. Hoteli so biti novi, prerojeni, moderni, prestižni: dobili so art deco in nebotičnike, ceste in motele, telefone in zabavo, bejzbolista Baba Rutha in letalca Charlesa Lindbergha, radio in zvočni film. Vse je cvetelo - gospodarstvo, znanost in lifestyle. In vse troje je bilo povezano. Fordov model T je postal simbol te troedinosti - in obenem simbol silne prosperitete. Vsi so ga hoteli imeti. In v nekem smislu so ga vsi imeli. Če pa ga že ravno niso imeli, potem so o njem vsaj sanjali. Dvajseta so v Američanih - in ne le v njih - prebudila slo po trošenju, zapravljanju, konzumiranju.
Avto in radio sta bila znak, da je prišla svoboda, ozaljšana s kapitalizmom, ki je zlezel v svojo laissez-faire fazo. Ali kot je dahnil predsednik Warren Harding, ki je Belo hišo prevzel sredi dvajsetih: »Glavni posel Američanov je posel.« Novi predsednik, Herbert Hoover, alias »Veliki inženir«, ki so ga inavgurirali na začetku leta 1929, je to le dopolnil: »Mi v Ameriki smo danes bližje zmagi nad revščino, kot je bil kdorkoli kadarkoli v katerikoli deželi.«
V resnici so vsi skupaj živeli na sposojenem času - in na sposojenem denarju. Točno, živeli so tako, kot da bo jutri konec sveta. In res ga je bilo. Wall Street, finančni master-mind te orgije, se je zrušil. Zabave je bilo konec. Vsi so izgubili - tudi Groucho Marx. In ta nagli, sunkoviti, katastrofalni, apokaliptični konec zabave je hitro dobil svetopisemske razlage, češ civilizacijo, ki je živela v »grehu«, je doletela »kazen«. No, tudi bolj sekularni avtorji so poudarjali, da je bil veliki »crash« le direktna posledica nebrzdane, povsem deregulirane orgije. Logično, ne? Niti ne, kot v knjigi Veliki zlom pravi sloviti ekonomist John Kenneth Galbraith: »Dvajseta s svojo prosperiteto niso ustvarila nobene nujnosti, da bi morala biti trideseta depresivna.«
V kolapsu in stagnaciji, ki mu je sledila, ni bilo nič neizogibnega, ali bolje rečeno - depresija ni bila »usojena«. Logično: s kapitalizmom ni nič narobe, ker je »usojen«. In ker s kapitalizmom ni nič narobe, boste zaman iskali kako enotno teorijo o tem, kaj se je zgodilo leta 1929 - po drugi strani pa boste našli veliko teorij, ki se bijejo (okej, bijejo se tudi o tem, kaj je sprožilo veliko depresijo, zlom Wall Streeta ali kaj drugega, recimo zategovanje kreditov, protekcionizem, bankrot vplivne Bank of the United States, Hooverjeve nerodne poskuse, da bi »zbalansiral« budžet, slaba regulacija, slaba bančna in korporativna struktura, opustitev zlate osnove, serija navidez nepovezanih mednarodnih »incidentov« in kriz, ki so recesijo pognali v paniko ipd.), pa tudi veliko mitologije, ki je postala motor zgodbe o letu 1929, in celo nekaj konspirologije (zlom borze in veliko depresijo so zarotniško zrežirali britanska vlada, Bank of England in njen guverner Montagu Norman, ki so skušali London spremeniti v finančni center sveta), ki je itak del obvezne opreme velikih dogodkov, še zlasti »apokaliptičnih«.
Galbraithu, profesorju na Harvardu, ki je vedel, da ima Wall Street dovolj razlogov, da prikriva, maskira in kranclja hazardersko naturo borznega poslovanja, in da je zlom Wall Streeta lažje razložljiv kot velika depresija, je bila konspirologija kakopak tuja. »Nihče ni bil odgovoren za veliki zlom Wall Streeta. Nihče ni projektiral predhodne špekulacije. Vse to je bil produkt svobodne volje in odločitev tisočih posameznikov. Slednjih niso odpeljali na klanje.« Ampak so šli sami, gnani z »lunatičnostjo, ki vedno zgrabi ljudi, ki jih je zgrabila ideja, da lahko zelo obogatijo.« No, jeseni leta 1929 pa se je, magari le za kratek čas, pokazalo še nekaj drugega: »Da so tudi najmogočnejši Američani le ljudje. Kot večina ljudi so naredili nekaj neumnosti.« Problem je bil v tem, da so se začeli borzno-finančni mogotci obnašati kot mali ljudje. Nič, v temelju vseh teorij o zlomu Wall Streeta je očitno teza, da s samim kapitalizmom ni nič narobe, kar je ironično potrdila tudi slovita anekdota, ki spremlja legendo o letu 1929, specifično - anekdota o tem, kako je neki kapitalist ugotovil, da se Wall Streetu obeta nekaj hudega: borzne nasvete mu je začel dajati brivec! Ali hotelski sluga, oh, ali pa čistilec čevljev. Odvisno pač od verzije tega mita. Kapitalistov sklep je bil logičen: če se vsi - tudi mali ljudje - ukvarjajo z borzo, če vsi - tudi mali ljudje - histerično vlagajo na borzo, če se vsi - tudi mali ljudje - igrajo z borzo, potem nas čaka katastrofa! Vprašanje je le, kaj je bilo prej - mitologija leta 1929 ali znanost o letu 1929? Obe pa sta poskrbeli, da ta pekel ni bil videti kot posledica večnosti kapitalizma.

Neznosna večnost kapitalizma

Če hoče kapitalizem izgledati večno, potrebuje mitologijo. In kot veste, se je leta 1929 - po zlomu Wall Streeta - zgodila kopica samomorov. Propadli kapitalisti, zlomljeni investitorji, obubožani delničarji, sestreljeni špekulanti in obupani borzni mešetarji so serijsko, množično, epidemično skakali z nebotičnikov. V brezno. V smrt. V kri. Ulice so se kar lepile. Povsod so bila trupla. Ljudje niso imeli na koncu več kam stopiti - tako kot v dobrih, starih elizabetinskih tragedijah, v katerih je na odru ležalo toliko trupel, da se živih ni videlo. To je videl tudi Winston Churchill, ki je bil prav tiste »mračne« dni na krajši turneji po New Yorku in Wall Streetu: skozi hotelsko okno je skočil neki moški! Pred njegovimi očmi! Jump! In že ga ni bilo več. Na tleh je ostala le palačinka. Šokantno. In srhljivo. Problem je seveda v tem, da je to le mit. V resnici ni bilo nobenega skakanja z nebotičnikov. V resnici ni bilo nobenih samomorov. Ni bilo trupel na ulicah. Kapitalisti niso bili pred kolektivnim izumrtjem. Vprašanje, kaj je videl Churchill, toda očitno ni videl moškega, ki je skočil iz hotelske sobe - če pa je to že videl, potem to ni bil kak bankrotirani kapitalist, ki se je zadolžil pri nakupu modela T, ampak kvečjemu kak ameriški sanjač, ki se je preveč zadolžil pri podzemlju, tako da je zdaj poletel. Znal je trošiti, ni pa znal leteti. Tudi tisti famozni bankir, ki naj bi - na črni četrtek - vendarle čisto zares naredil samomor, je menda le mit. Fakt je, kot kaže, le moški, ki je hotel skočiti z neke poslovne stavbe - ali pa se je tudi to, da hoče skočiti, mimoidočim le zdelo. Pošljite klovne!
Nič, šok je bil leta 1929 očitno tako hud, da je ljudem zameglil percepcijo. Nekateri so videli smrt, samomore, avtodestrukcijo - drugi ne. »Teden po črnem četrtku so londonski tabloidi navdušeno pripovedovali o prizorih iz New Yorka. Špekulanti so skakali skozi okna; pešci so se komaj prebijali med trupli padlih finančnikov. Ameriški dopisnik revije Economist je napisal ogorčeno kolumno, v kateri je protestiral proti upodabljanju tega namišljenega pokola,« pravi Galbraith, ki ugiba, kako je nastal ta mit o samomorih: »Zlomljeni špekulanti naj bi bili tako kot alkoholiki in hazarderji nagnjeni k avtodestruktivnosti.« Z eno besedo: ljudje so pričakovali in verjeli, da kapitalistu, ki propade, ne preostane nič drugega kot samomor. Toda ta legenda - to »upodabljanje namišljenega pokola« - je bila le slavnostno fantazijsko dopolnilo bolj »znanstvenih« teorij, ki trdijo, da lahko propade le kapitalist, ne pa tudi kapitalizem, ki je večen in permanenten in neuničjiv in brez alternative. Le zakaj bi kapitalist, ki propade, naredil samomor, če pa je kapitalizem večen? Če kapitalist naredi samomor, ga morda čaka večnost, toda večnost kapitalizma je bolj mamljiva - ker je bolj verjetna od večnosti onega onostranskega »sladkega poslej«. In slogan »In God We Trust«, ki je na ameriškem denarju zamenjal slogan »E Pluribus Unum«, pomeni natanko to: večnost kapitalizma je prava večnost. In Bog je kopilot te večnosti.
Ni čudno, da je Hoover poudarjal, da bodo revščino premagali »z božjo pomočjo«. In ni čudno, da je Irving Fisher, eden izmed tedanjih paradnih ekonomistov, profesor na univerzi Yale in nacionalni prerok, tik pred zlomom Wall Streeta oznanil, da je kapitalizem dosegel idealno točko in da so delnice dosegle višino, ki bo ostala permanentna, ali natančneje: da »nacija koraka na permanentno visokem platoju prosperitete«. A po drugi strani, Fisher je verjel, »ne le da lahko vsi ljudje obogatijo, ampak da bi vsi ljudje tudi morali obogateti«. Vsi so pač verjeli v večno prosperiteto, v večnost kapitalizma, tudi New York Times, ki je leto 1929 pozdravil z ugotovitvijo, da lahko letu prosperite sledi le leto prosperitete. Vera v večnost kapitalizma je bila tako velika, da je neka borzna hiša le nekaj mesecev pred zlomom borze svoje podružnice odprla tudi na čezoceanskih ladjah, tako da so lahko potniki delnice kupovali in prodajali tudi med potovanjem. Še več, vera v večnost kapitalizma je bila tako neomajna, da so nekateri bankirji, magnati in investitorji, tudi John D. Rockefeller in William C. Durant (General Motors), po zlomu borze še vedno demonstrativno investirali v borzo - Ameriki so hoteli pokazati, da je kapitalizem kljub »crashu« večen. Oh, še več, vera v večnost kapitalizma je bila tako mogočna in tako religiozna, da nekatere zvezne države niso hotele porabiti denarja, ki ga je Hoover namenil za pomoč brezposelnim - prepričani so bili, da se država ne sme mešati v kapitalizem in da se bo kapitalizem korigiral in uredil sam. Ker je večen in nezmotljiv. Kot Bog. Koga bi lahko po vsem tem še presenetilo, da je tudi astrologinja Evangeline Adams, neizogibni del legende o zlomu Wall Streeta, na začetku leta 1929 napovedala le rast? To bi verjetno napovedala, četudi med njenimi klienti ne bi bilo vsemogočnega bankirja JP Morgana. Pa je bil.
Razlog več, da je tudi sam zlom Wall Streeta nastopil kot dokaz, da je kapitalizem res večen in neuničljiv in permanenten in brez alternative. Hej, če ga ni uničil apokaliptični »crash« Wall Streeta, potem ga ne more nič uničiti. Niti »crashi«. Niti velike finančne panike, kakršne so bile tiste v letih 1837, 1873, 1893, 1907 in 1921. Niti bombe. Kaj šele atentati. Ne pozabite, da je slabih 10 let prej, 16. septembra 1920, na Wall Streetu, pred vrati bančnega mogotca JP Morgana, eksplodirala bomba, ki je pokončala 38 ljudi, okrog 400 pa jih je ranila. Kdo je podtaknil bombo, niso nikoli dognali, pa četudi so tik pred eksplozijo našli svarilni memorandum »Ameriških terorističnih borcev«, ki so zahtevali »osvoboditev vseh političnih zapornikov«. Katerih političnih zapornikov? »Anarhisti« tega niso specificirali, toda v mislih so imeli verjetno tiste politične zapornike, ki so jih - predvsem po koncu I. svetovne vojne - internirali zaradi simpatiziranja s komunizmom, oktobrsko revolucijo in alternativo kapitalizmu. Med njimi je bil tudi Eugene Debs, petkratni predsedniški kandidat socialistične stranke, ki so ga obsodili in zaprli zaradi nekega protivojnega govora - leta 1918 je namreč kongres sprejel »Sedition Act«, ki je v času vojne prepovedoval kakršnokoli »nelojalno« kritiziranje ameriške vlade, ameriške zastave in ameriške vojske. Debs ni bil nelojalen Ameriki, ampak kapitalizmu, ali bolje rečeno: ker je vojna najbolj avtentično podjetje kapitalizma, je s svojim nasprotovanjem vojni ogrozil idejo o večnosti kapitalizma. To, da so »Sedition Act« odpravili le nekaj mesecev po bombnem atentatu na kapitalizem (na Wall Street, na PJ Morgana, na »House of Morgan«), je tako ironično kot to, da so sam bombni atentat na kapitalizem tako vztrajno pripisovali antikapitalistom - simpatizerjem oktobrske revolucije. Zdelo se je, kot da hočejo Ameriki sporočiti: ne le da kapitalizma ne more uničiti bomba - do živega mu ne more niti revolucija! Hja, ta bomba je imela teksturo revolucije. Ljudje so si rekli: oh, logično, Rusija je fasala revolucijo zato, ker je obtičala v fevdalni dobi in ker ni imela kapitalizma - če bi imela kapitalizem, revolucija ne bi nikoli uspela! Kapitalizmu nihče nič ne more, ker je večen. Še celo Jack Pierpoint Morgan, sin velikega Morgana, je v rit fasal šrapnel - in preživel.

Kako je socializem rešil komunizem

Ergo: če imaš kapitalizem, ne potrebuješ revolucije. A po drugi strani, le zakaj bi jo potrebovali, če pa kapitalizem za sabo pušča tako kolateralno škodo kot revolucija. Kako je po zlomu Wall Streeta in začetku velike depresije izgledala Amerika, ni nobena skrivnost: vrednost delnic je le padala (29. oktobra, na črni torek, so delnice izgubile 14 milijard dolarjev), vsi so le še prodajali, nihče pa ni več hotel kupovati (investitorji so v enem mesecu izgubili 100 milijard dolarjev), borza je le tonila in tonila (do leta 1932, ko je končno dosegla dno, je izgubila 89 %, pobrala pa se je šele sredi petdesetih), bruto domači proizvod je v treh letih padel za 32 %, na hitro je propadlo na tisoče bank, brezposelnost je bila rekordna (leta 1931 več kot štiri milijone), panični ljudje so bili prepuščeni sami sebi, brez socialnega ščita, ulice so preplavili lačni, obupani, obubožani, prestrašeni, anemični, katatonični obrazi in v dolgih vrstah čakali na juho, ki jo je delila Salvation Army (okej, včasih jo je nadomeščal medijski magnat William Randolph Hearst), iz potrtih oči je štrlela beda, v mestih so nastajala šotorsko-kartonasto-barakarska naselja, alias Hoovervilles, beračenje - gnano s sloganom »Brother, can you spare a dime?« - je postalo osnovna forma preživetja, zavetišča so bila polna, bankroti podjetij so postali kruh vsakdanji, kmetje so izgubljali farme, nekdanji poslovneži so se spreminjali v čistilce čevljev, ponekod so menda ljudje kar sami zažigali gozdove, da bi vsaj za nekaj časa dobili delo (kot gasilci, se razume), nasmeh je izginil, ameriški sen je mutiral v ameriško nočno moro, vrst pred trgovinami z avtomobili in radijskimi sprejemniki pa ni bilo več.
Ljudje pač niso več trošili. In ker niso več trošili, trgovine niso mogle več prodajati. In ker trgovine niso mogle več prodajati, so tovarne znižale produkcijo. In ker so tovarne znižale produkcijo, so odpuščale delavce. Ekonomija je doživljala prosti padec. Po scenariju. Po knjigi. In to tako hudega, da je leta 1932, ko je brezposelnost dobila status naravne katastrofe in ko je Hoover presenetljivo oznanil, da je »prosperiteta za vogalom«, samomore naredilo kar 23.000 ljudi. Tokrat zares. Dovolj tistih sepijastih fotografij iz časov velike depresije ste videli, da veste, da je Amerika - in ne le Amerika - po zlomu Wall Streeta izgledala tako kot Rusija po oktobrski revoluciji. Včasih se zdi, kot da so fotografije, posnete na ulicah depresivnega New Yorka, dejansko posnete na ulicah Moskve. In obratno. Američane je bilo upravičeno strah.
In Franklin Delano Roosevelt, novi ameriški predsednik, demokrat, ki je leta 1932 nasledil republikanca Hooverja, je vedel, kaj govori, ko je Američanom rekel, da jih je lahko strah »le še strahu samega«. Roosevelt je ljudem obljubil New Deal, s katerim naj bi ustavil ali pa vsaj omilil veliko depresijo in rešil Ameriko. New Deal je bil bazično altruistični sistem zakonov, regulacij in programov, ki so ljudem zagotovili socialno varnost, boljše delovne razmere, krajši delovnik, višino minimalne plače, pokojninsko zavarovanje, varnost bančnih vlog in delo, magari v okviru javnih del (izgradnja cest, mostov, šol, kanalizacij, javnih stavb ipd.). Znižal je tudi plače v zveznem, javnem sektorju, okrepil vlogo sindikatov, kmetom reševal farme, ljudem odplačeval hipoteke in ukinil prohibicijo, da bi lahko z davki na alkohol služila država, ne pa mafija. Ljudi je bilo zdaj manj strah kot prej, toda zdaj je bilo strah republikance in ekonomske fundamentaliste, navijače prostega trga in čistega, večnega kapitalizma: ustrašili so se namreč, da Roosevelt Ameriko pelje v socializem. In v nekem smislu je Ameriko rešil prav socializem. Je New Deal rešil Ameriko? Ne, če vprašate Amity Shlaes, avtorico knjige Pozabljeni mož - Nova zgodovina velike depresije, ki pravi, da Roosevelt Amerike ni rešil pred veliko depresijo, ampak je - z državnim poseganjem na trg in zveznim oviranjem čistega kapitalizma - samo veliko depresijo kvečjemu podaljšal. In seveda: Roosevelt je mnoge elemente New Deala pobral pri Stalinu in Mussoliniju, hja, pri socializmu in fašizmu.
Če je Roosevelt kapitalizem rešil s kombinacijo socializma in fašizma in če je s tem, magari nehote, potrdil evangelij o večnosti kapitalizma, potem niti ni tako čudno, da se je kapitalizem na drugi strani Atlantika, kjer je dobil spin večnosti tretjega rajha, iztekel v »idealno« tovarno - v Auschwitz. Kjer so ljudje tezgarili do zadnje kaplje znoja in do zadnje kaplje krvi - in ko niso mogli več, so jih preprosto ubili in sežgali. Nacistični lagerji smrti so jasno pokazali, katere pogoje je treba izpolniti, da je kapitalizem večen. Šur, oktobrska revolucija se je iztekla v gulag. In insajderji pravijo, da sovjetska ekonomija ne bi mogla preživeti brez »otočja gulagov«, v katerih so tezgarili milijoni, ki jih ni bilo treba plačevati - za razliko od kapitalizma, ki očitno ne bi mogel preživeti brez vojne in Hitlerja. Velika depresija je namreč trajala vse tja do konca II. svetovne vojne, končala pa se je z atomskima bombama, ki sta na stotisoče Japoncev soočili z večnostjo, enkrat za spremembo izenačeni z večnostjo kapitalizma.