Ne se hecat!

Hri-bar, studio 2, RTV Slovenija. Snemanje je v petek zvečer, oddaja je na sporedu dan za tem. V zvočniku slišimo spontani dialog med Zoranom Jankovićem (Jure Mastnak) in Janezom Janšo (Marjan Šarec), Boško Šrot (Tilen Artač) še zadnjič pred vklopom v živo pove nekaj o novem poslu, ki ga bo sklenil s predsednikom vlade, reporter Surla (Jure Godler) preveri, kje so sile kontinuitete, Kučanov klan in podobno. »Štiri, tri ...« asistent režije Jure Ačimovič zamahne publiki znak za aplavz in gesto podkrepi z atletskim skokom. Pred kamero stopi gostitelj, mafijski šef iz podzemlja, Don Corleone (Sandi Jurkovič). Poda roke voditelju Sašu Hribarju - ki čuti resnično spoštovanje samo in res samo do njega - v ozadju bend, bar in lepotice, »dobre pičke«, jih je pred nekaj meseci ocenil Jonas Žnidaršič, gost oddaje. Vulgarno dno slovenske kulture, ki pa je hkrati njen vrhunec. V režiji, nadstropje višje, nad kamerami bdi avtor oddaje Bojan Krajnc skupaj z režiserjem, ki se nikoli ne podpiše s pravim imenom (Igor Zupe). Šov, ki ga vsak teden ustvarja več kot 50 ljudi, se lahko začne ...
Koncept se je rodil pred petimi leti po vzoru legendarne angleške satire Spitting Image, v kateri so skeče s politiki ponazarjale lutke. Angleže več kot desetletje ni motilo, da so premierko Margaret Thatcher predstavljali kot transseksualno diktatorko s fašistično usmeritvijo, ki malo potrebo opravlja v pisoar in hodi po nasvete k Adolfu Hitlerju (vrtnarju na Downing Street 9). Ker bi bile lutke za slovensko produkcijo predrage, sta rešitev, računalniško animacijo likov v živo, ponudila Darij Kreuh in Tadej Fius. Hri-bar je tako postal originalni avtorski izdelek in ne še en kupljen licenčni produkt tipa Piramida. To je politična satira v pravem pomenu besede, na katero bi nacionalka morala biti ponosna. Iz oblasti so postrgali ves lišp, vso avreolo in jo servirali publiki. V primerjavi z originalom, s Spitting Image, sicer še vedno precej sramežljivo.

Od Šurle do Surle

A kljub temu ima Hri-bar na RTV Slovenija ves čas težave. Začelo se je sredi leta 2006, ko je še svež direktor televizijskih programov Jože Možina sporočil, da bodo oddajo prestavili na kasnejši, manj gledani termin. Zaradi te odločitve bi moral programski svet RTVS, ki ga sestavljajo sami modreci, kot se je nekoč izrazil kulturni minister Vasko Simoniti, zastriči z ušesi. Oddaja s proračunom, namenjena prime-timu, je imela tedaj fenomenalno gledanost. Vsako soboto je animirana parodija na slovensko politiko pritegnila več kot 200 tisoč gledalcev in je televiziji nosila zlata jajca. A ko je Možina 29-članskemu programskemu svetu sporočil, da bodo oddajo premaknili, ni bilo protestov. Seveda ne, ko pa je teolog Ivan Štuhec minuto pred tem izpostavil, da »se Slovenija vse bolj premika k ekscesno modernemu, ne pa k etno modernemu«, ko je predstavnik katoliških združenj Hubert Požarnik dodal, da ga je strah evropske in slovenske dekadence ter psihopatologije, ko je Janez Gril, še en predstavnik RKC, trdil, da RTV Slovenija »sledi kulturi ulice«. V takšnem vzdušju ni seveda nihče protestiral proti rezanju še ene poulične, ekscesne in psihopatološke oddaje.
Pritiski so se še stopnjevali. Vodstvo je nato poskušalo vse, da bi si oddajo ogledalo čim manj ljudi. Sprva so ukinili nedeljske ponovitve, nato so ukinili napovednike, letos jeseni nacionalka edino Hri-bara pred začetkom nove sezone ni posebej oglaševala, kar je sicer običajno. Hri-bara pred parlamentarnimi volitvami ni bilo na sporedu, »Zaradi volitev zaprto,« so avtorji napisali na svoji spletni strani. Tudi v soboto, 1. novembra, ima oddaja berufsverbot. Februarja 2007 so eno od oddaj umaknili iz arhiva, saj je »programsko vodstvo TV Slovenija presodilo, da vsebina oddaje zaradi primesi vulgarnosti ni primerna za objavo v arhivu oddaj na naši spletni strani«. Razlog za to naj bi bil domnevno sporen nastop Jonasa Žnidaršiča. »Zanimivo pa je tudi, kako so poskušali destabilizirati našo skupino,« dodaja voditelj Sašo Hribar, »vsakemu posamezniku so ponudili različne projekte, samo da bi šli stran.«
Ta mesec so pritiski dosegli nov vrhunec. Odgovornemu uredniku zabavnega programa, še bolj verjetno pa direktorju televizije Možini, je prekipelo, ker so avtorji v eno zadnjih oddaj vpeljali lik reporterja Surle, v katerem se je prepoznal urednik tednika Reporter Silvester Šurla, ki se je v zadnjem letu z javnimi nastopi uveljavil tudi kot politični analitik. Konec septembra je na RTV poslal dopis, v katerem je zagrozil s tožbo zaradi razžalitve. Pravna služba RTV je Šurli pritrdila in sklenila, da je Kranjc ravnal v nasprotju s programskimi standardi. V spremenjenem statutu RTV Slovenija je namreč zadnji dve leti zapisano, da »v oddajah in programih RTVS dosledno uveljavlja ločnico med duhovitostjo in vulgarnostjo oziroma zasmehovanjem ter preprečuje žalitve, smešenje in druge oblike poseganja v integriteto ljudi«. Jasno, pod tako zapisanimi standardi je dovoljeno le snemanje veselic, ne pa satiričnih oddaj tipa Hri-bar.
Po mnenju odgovornega urednika zabavnega programa Petra Radovića naj bi že napoved lika reporterja Surle v oddaji presegala duhovitost. Z njim naj bi avtorji oddaje zasmehovali in žalili Šurlo. Lik reporterja Surle so namreč napovedali kot osebo z »dolgim nosom«, s čimer naj bi namigovali na fiziognomijo določene osebe, češ da je lažnivec ali da je oseba, ki pogosto izgublja (»ostane z dolgim nosom«). Krajnc se tudi tokrat ukazom iz vrha ni podredil, saj bi lahko to sprožilo domino efekt. Reporter Surla je ponovno nastopil in Krajnc je v začetku oktobra dobil ultimat pred suspenzom. Zakaj? Rušil naj bi »temelje hierarhične strukture RTV Slovenija«, in onemogočil »zasledovanje odgovornosti«. Po mnenju pravne službe RTV takšen vpad v oddajo ne bi kratil novinarske ali umetniške svobode, kajti Krajnc naj bi imel še vedno možnost, da se pritoži na sodišče, zato da v procesu uspe uveljaviti come-back reporterja Surle. Kaj pa, če bi kar vsako oddajo poslali v pregled na sodišče?

Berluskonizacija

Zaplet spominja na italijanski primer. Italijanski medijski mogotec Silvio Berlusconi je leta 2002, ko je postal premier, obračunal s satiro in satiriki na italijanski javni televiziji (RAI). Vsebina nekaterih oddaj naj bi bila vulgarna, satiriki pa naj bi izkazovali nespoštljivost do vlade. »Santoro, Biagi in Luttazzi so zlorabili javno televizijo, ki jo vsi plačujemo. To je kriminal. Mislim, da je dolžnost novega vodstva RAI, da tega več ne dopusti,« se je jezil. Zagrozil je, da bo RAI tožil za 21 milijonov evrov, če bo nadaljevala s smešenjem oblasti. In res, oddaje, kot sta Satyricon in Sciuscia, je televizija pod grožnjami umaknila s sporeda. Primer se je nadaljeval na sodišču, ki je na koncu razsodilo v prid svobode govora, a se oddaje na televizijo niso več vrnile. Satira je pač plašljiva ptica.
Največji prestopek v zgodovini razvedrilnega programa pa ni oddaja Hri-bar, temveč risanka South Park, ki jo je razvedrilni program zavrtel na božični večer. Predvajali so tisto epizodo, v kateri devica Marija krvavi. V risanki ugotovijo, da krvavi iz riti, zato akterji sklenejo, da ni čudeža. »Če bi to mi naredili, bi po mojem končali v zaporu. Pritisk bi bil takšen, da se ne bi nikoli iz njega izkopali. Ampak mi delamo tako nežno. Naša satira je tako blaga. V tujini bi s Hri-barom prej izpadli kot pocukrani Kekci,« pravi Sašo Hribar. Politični pritisk pa kljub temu narašča, milimeter za milimetrom, da na koncu sam ne veš, »kdaj imaš gobec zaprt«, dodaja.
»Ukinjati satirične oddaje pomeni, da živiš v totalitarni družbi. In mi na nek način živimo v totalitarni družbi. Moja izkušnja je, da nobena oblast, niti leva, ni bila dosti boljša. Nobena nima rada, da se delaš iz nje norca. A ta, ki sedaj odhaja, je bila še paranoična,« komentira eden izmed mojstrov slovenske politične satire, Tone Partljič. Problem je očitno precej širši. Partljič, ki se ne želi pritoževati, da ga je premalo na malih ekranih, dodaja, da imajo denimo na RTV posnete tri njegove satire na današnje razmere. »Toda tisto, kar kažejo občinstvu, so še vedno samo ponovitve več kot 30 let starih del, kot so Ščuke.« Na Slovenskem je vse več stvari svetih in nedotakljivih. Eno je slovenstvo, drugi tabu je bog, pa vera, potem je tukaj še mati, ki je sveta, pa slovenska zemlja, vsaka gruda, vsak kos kruha, emigracija, domobranci, partizani ... »Samo ne se zajebavat. Ta bariera je že katastrofalna,« se razburi Partljič. Pavliha, naš znani satirični časopis, je izhajal v Avstro-Ogrski, v Jugoslaviji, v Sloveniji pa ne več.
Krajnc se sedaj brani. Lik reporterja Surle nima prav nikakršne zveze z urednikom Reporterja Silvestrom Šurlo. Ne imitirajo ga niti glasovno niti vizualno, ne posegajo na področje časopisnega novinarstva, ampak je to lik, ki se javlja v oddajo Hri-bar in poroča o različnih aferah in zarotah, za katerimi praviloma stojijo sile kontinuitete in tajkuni, pravi. Uporabili so ga, ko so govorili o nepravilnostih na volišču, pa o odkritju večjega števila zabojnikov z energetsko pijačo na mariborskem letališču. Obakrat naj bi šlo za parodijo na veliko odkritje in hudo zaroto. Po njegovem gre bolj za klenega avstrijskega »smučarja« iz sedemdesetih, s poudarjenim rdečim nosom in rdečimi ličnicami in enako glasovno interpretacijo.
»Gre za parodijo na novinarstvo, ki vidi svet kot zaroto. Kar se tiče smešenja, je zadeva bolj komplicirana,« pojasnjuje. »Tukaj je meja očitno zelo tanka in nedefinirana. Po tej logiki v oddaji Hri-bar že vse od sprejetja omenjenih etičnih meril smešimo vse in vsakogar: od psihologinje Ifigenije, upokojenke Milke, kmetice Grete, homoseksualca Lukija, dementnega starčka Rudla itd. Potemtakem smo smešili vse like, ki jih je v prejšnji sezoni imitiral in odigral Jure Godler: od angleške kraljice do iranskega predsednika. In še nekaj, smešimo politike, tajkune, estradnike in razumnike, ki smo jim nadeli animirano podobo in dodali glasovno imitacijo.«
Seveda pa oddaja Hri-bar v polminuli slovenski zgodovini demokracije in svobode izražanja ni edina, ki je naletela na težave. Pred Hri-barjem je na nacionalki 10 let slovela satirična oddaja TV Poper, ki je bila, kot meni eden od njenih ustvarjalcev Boris Kobal, še veliko bolj ostra. Sicer takšnih pritiskov ni doživljala, so jo pa po 10-letnici čez noč ukinili. »Politična satira je pojav, ki je med nami nekaj tisočletij. Če je kje oblast, je tam politična satira. To je normalno razmerje. Ne glede na to, ali ti režejo glavo ali ne. Mi te tradicije nismo dobro absorbirali,« trdi Kobal, ki vztraja, da je problem specifično slovenski in ne toliko postjugoslovanski, saj so Srbi, Hrvati ali Bosanci tudi po zlomu komunizma politično satiro negovali in razvijali.

Pičke!

Kobal, ki si je svoj humor priostril v zamejstvu, v Italiji, je slovensko lekcijo dobil v znani aferi »Pička«. Dr. Ciril Ribičič je leta 2000 v Lutkovno gledališče povabil hrvaškega predsednika Stipeta Mesića in slovenskega predsednika Milana Kučana. Hrvaškega predsednika je med skečem vprašal, kako se po hrvaško reče »Koalicija Slovenija«. Ko Mesić ni odgovoril, mu je na pomoč priskočil Kobal in prevedel, da se »Koaliciji Slovenija« po slovensko reče pička. Ogorčenje članov strank, ki so sestavljale »Koalicijo Slovenija«, je bilo veliko. Zahtevali so, naj ljubljanski mestni svet odstavi Kobala, ki je bil tedaj direktor Mestnega gledališča ljubljanskega. Pritisk je Kobala presenetil in iz primera je potegnil nauk: »Takrat sem rekel, da je Koalicija Slovenija pička. In sedaj se je pokazalo, da sem imel prav,« pravi danes.
Tudi Ervin Fritz, pesnik, dramatik in seveda satirik, je ves čas testiral meje slovenske politične korektnosti. S priborjenim danes ni posebej zadovoljen. Pred štirimi leti so v celjskem gledališču igrali njegovo delo z naslovom Mirakel o sveti Neži. Vodstva treh srednjih šol so zagrozila, da bodo preklicala abonmaje, ker naj bi igra žalila versko dostojanstvo in ker naj bi pohujšala mladino. »Zdaj se izgovarjajo na preobčutljivo občinstvo, včasih je bila to preobčutljivost vrlih voditeljev,« pravi Fritz. Toda Sveto Nežo so uprizorili šele po tem, ko niso hoteli tvegati z veliko bolj ostro in aktualno satirično igro Lipicanijo, predvsem zaradi političnih prizorov v njej, s katerimi bi lahko razjezil vse po vrsti, od oblasti do cerkve. »Slovenska dramatika, predvsem mladi avtorji, se ne more razvijati brez podpore gledališč. Ta pa si ne želijo problemov. Nočejo ustvarjati napetosti, gledališče v tem smislu ni več ljudsko. Ne spodbuja domače dramatike. Najbrž se noče zameriti roki, ki jih hrani,« pravi. V gledališču je problem zanj še veliko večji, saj so politične satire tipa Hri-bar zamenljive z javno kritiko in analizo, odsotnosti satiričnega dialoga pa v gledališčih ni mogoče nadomestiti.
Kot je opazil že pokojni Mladinin kolumnist in analitik sodobne slovenske komike Marko Zorko, je humorja na prvem programu RTV Slovenija, ki naj bi predstavljal refleksijo slovenske družbe, po obliki in količini približno toliko, kot se ga spodobi tudi v zakristiji. Prevladujejo šale o seksu ali šale, ki na seks namigujejo. Tipični primer so pretežno neškodljive in veseljaške oddaje tipa Na zdravje. Največji politični satiriki, ki ponujajo presežek, so politiki. Denimo finančni minister Andrej Bajuk, ki v trenutku sproščenosti namiguje, da doma hlače nosi žena. Če nimamo političnih satirikov, pa imamo politike, ki so satirični.
Lik reporterja Surle, kot vemo sedaj, pa v uradno politično satiro ne sodi. V zadnji oddaji je Sašo Hribar spet pozdravil reporterja Surlo in zato ga je reporter Surla popravil: po novem ni več Surla, ampak Šnoflja: »Programski standardi te hiše ne dovoljujejo več uporabe priimkov tujega izvora, če za njih obstajajo domači izrazi.« »A se potem generalni direktor ne bo več pisal Guzej, ampak Ritnik?« ga vpraša Hribar. Šnofla odgovori, da tako visoko še ni raziskoval, a ga vseeno skrbi, da za tem stojijo Kučanov klan in tajkuni. »Udbomafija,« pravi Šnoflja, »si predstavljate, da se pišete Hribar in vas potem naenkrat preimenujejo v Brdar?« "Da, kruto je,« se strinja Hribar. »A se v hiši obeta kakšen upor?« Šnofla pove, da je v hiši precej vroče. »Vsak hip se mi bo pred kamero pojavil predsednik iniciativnega odbora za zaščito lastnega lika in dela, gospod Radović, pardon, gospod Delović ...«