»Ubral sem nasprotno smer«

Petnajstega oktobra so v Mestni galeriji Ljubljana odprli retrospektivno razstavo Bogdana Groma, slikarja, ilustratorja, grafika in kiparja, ki je avgusta praznoval 90. rojstni dan. Študiral je na likovnih akademijah v Rimu, Perugii, Benetkah in Münchnu. Po preselitvi v ZDA, leta 1957, se je Grom začel bolj posvečati plastiki in arhitekturnim (notranjim in zunanjim) rešitvam; oblikoval je mestne trge, trgovska in industrijska središča, opremljal pomembne verske objekte.

Po skoraj dvajsetih letih imate retrospektivno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji s pomenljivim naslovom »Dva svetova«. Gre za slovenski in ameriški svet?

> Začel sem v Evropi in s svojo ustvarjalnostjo končujem v Ameriki. To sta dva različna svetova v marsikaterem pogledu, vendar hkrati tudi zelo podobna. Na eni strani Kras in na drugi Nova Mehika, zame najbolj tipičen del Amerike in po svoje odmev Krasa. Nova Mehika ima veličastne razsežnosti, kar pa seveda ne zmanjšuje pomena Krasa, ki je veličasten po svoje, predvsem po intimnosti, ki veže človeka nanj. Zato vidim nekakšno vez med skalami na Krasu in ogromnimi skalnimi gmotami v Ameriki.

Doslej ste že večkrat razstavljali v Sloveniji. So te razstave za vas vračanje v domovino ali imajo tudi kakšno drugo razsežnost?

> Pravzaprav je to retrospektivna razstava, nekakšen presek skozi moje delo. Galerija ni dovolj velika, da bi se v njej lahko razživel. Vračanje v domovino, najsi bo z razstavo ali ne, mi je zmeraj v veselje. In vedno ima profesionalno in čisto sentimentalno razsežnost. Kot umetnik sem se najprej vrnil v Slovenijo v petdesetih letih prejšnjega stoletja s tržaško skupino slikarjev. Najprej smo razstavljali v tržaški galeriji Scorpione, nato smo se »preselili« v nekdanji Jakopičev paviljon. Danes ga, žal, ni več. Kar nas je ostalo iz tistih časov, smo ostali povezani tudi po zaprtju galerije Scorpione, le redki so se z nami razšli.

Že več kot petdeset let živite v ZDA, rodili ste se leta 1918 v Trstu. Kje in kako se vas je prijelo slikarstvo, od kod spodbuda?

> Ha, to pa je zanimivo vprašanje. Menda sem bil star tri leta, ko sem bil prvič v muzeju, in to v Pragi. Moj oče je bil namreč bančni uradnik in iz Trsta smo se preselili v Prago. Tam se me je prvič dotaknilo slikarstvo, in to s podobo kenguruja z mladičkom v »vreči«. Kar strmel sem v tisto sliko ... Morda je bila to notranja pobuda?

Študirali ste na likovnih akademijah v Rimu, Perugii, Benetkah in Münchnu. Vrnili ste se v Trst, kjer je po vojni delovala močna skupina slikarjev.

> Do leta 1947 nisem izmed njih nikogar poznal. Le slikarja Avgusta Bucika, ki se ga v Trstu ne spomnijo več, sem poznal, ker je delal naše družinske portrete. Šele dve leti po vojni, ko sem se vrnil v Trst in se priključil galeriji Scorpione, sem se seznanil s Spacalom, z Lukežičem, s Cesarjem in Černigojem. Bil sem najmlajši med njimi in takšen status so mi prisojali v skupini. Sicer pa sem zmeraj vedel, kje je moje mesto, pa tudi to, da dokler umetnik ne prodaja uspešno, je druščina z njim »zadovoljna«, ko pa je uspešen, pridejo na dan zavist in druge človeške slabosti.

Pred povojno vrnitvijo v Trst ste delali kot učitelj likovnega pouka na Ptuju.

> Naj vam povem, kako sem se selil po Sloveniji. Pred vojno sem v Ljubljani študiral pravo, in ko so prišli Italijani, so me takoj zaprli, saj sem imel že prej opravka s fašističnimi oblastmi v Italiji. Do konca fašistične oblasti sem moral živeti v Umbriji. Stike z ljubljanskimi umetniki sem navezal po vojni. Leta 1945 sem postal gimnazijski profesor za likovni pouk na Ptuju. Tam sem organiziral razstavo partizanske grafike in se povezal s partizanskimi slikarji. Takrat je bil Ptuj majhno gnezdo, lokalni veljaki pa me niso ravno marali, ker sem bil drugačen ...

Kako drugačen?

> V vsakem pogledu. Drugačen po oblačenju, drugačen po obnašanju in drugačen po delovanju.

Umetnik pač?

> Nikogar nisem o ničemer spraševal, nikogar za nič prosil in pri nobeni stvari nisem sodeloval. Risal sem, slikal in delal ilustracije. Prijateljeval sem le z Janom Oeltjenom, slikarjem, ki pa je imel napako - bil je Nemec. To so mi zamerili. Jan je bil starejši od mene, dobro je poznal nemško slikarstvo, prijateljeval je z Oskarjem Kokoschko in naučil me je delati freske.

Vrnili ste se v Trst, vendar ostali samosvoji. Likovni kritiki navajajo, da ste se uprli »temnemu modernizmu«, ki je takrat prevladoval v evropski umetnosti, ga pregnetli z optimističnim mediteranskim navdihom.

> Poznam to vprašanje. Toda jaz nisem običajen umetnik. Rišem od zgodnjega otroštva in nihče me tega ni učil in naučil. Sam sem se, po zaslugi staršev, naučil opazovati in risati. Doma smo bili obdani z lepimi stvarmi, oče pa me je vodil po galerijah, saj je bil tudi sam ljubitelj lepe umetnosti. Nikamor nisem šel brez slikarskega pribora. Da pa bi slikal vedro, žalostno ali po ne vem kakšnem -izmu, se nisem nikoli zavedal. Morda je malce bolj optimističen pogled na svet v moji naravi. Sicer pa prepuščam presojo drugim, naj sodijo, kakor hočejo. Ko vidim neko lepo stvar, jo narišem, naslikam. Naredim jo in pika. Me ne zanima več. Morda se bom čez petnajst let ponovno vrnil k temu motivu, a to je druga zgodba. Kras pa me zmeraj navdahne, ostaja mi odprt, Kras lahko rišem in slikam tako kot sem ga pred petdesetimi ali sedemdesetimi leti in zmeraj vidim kaj novega.

Razstava v Mestni galeriji je, vsaj kar zadeva slovenske teme, zaokrožena na tri obdobja ...

> Mislite na akademska dela, ptujsko obdobje in potem tržaško? Da, gre za nekakšne zaokrožene celote. Ptujsko se je slabo končalo, imeli so me v želodcu in komaj mi je uspelo dobiti potni list in priti v Trst. Zadnja slika ptujskega obdobja je štajerski pust, pajac, ki krvavi, je zelo utrujen ..., ponazarja mojo jezo. Vendar pa me nesrečna ptujska izkušnja ni pustila v kakšni hudi zameri ali celo sovraštvu. Ostal sem Tržačan, Slovenec in vedno sem bil za Jugoslavijo, pa če je bilo to komu všeč ali pa ne.

V tistem času se je začelo vaše sodelovanje z Mladinsko knjigo. Zanjo ste najprej ilustrirali Marka Twaina?

> V Trstu sem ilustriral knjige, ki jih je izdajala založba Galeb. V uredništvu Cicibana so videli moje ilustracije in me povabili, naj ilustriram Twainovega Toma Sawyerja. Urednik, znani slovenski književnik, mi je zabičal, da morajo biti ilustracije v novem, socrealističnem duhu. Odšel sem domov in naredil Toma
Sawyerja tako, kot sem ga sam dojemal. Ko sem uredniku pokazal ilustracije, ni bil zadovoljen. Pa sem mu rekel: »Veste kaj, tovariš, vi ne boste nikoli razumeli humorja, še manj, da lahko skozi humor povemo resnico učinkoviteje, kot to počne socrealizem.« Na srečo je bila v Mladinski knjigi neka pametna urednica, ki je bila zadovoljna z ilustracijami.

Kako so se na vašega Toma Sawyerja odzvali drugi slikarji in ilustratorji?

> Ko je knjiga izšla, smo se dobili v ljubljanskem Nebotičniku. Bila sta Sedej, Premrov in še kdo. Bili so vzhičeni in zadovoljni, ker sem jim odškrnil vrata za drugačen, nesocrealističen pristop k ilustraciji. Za moje ilustracije Toma Sawyerja, Huckleberryja Finna in tudi šolskih učbenikov pa so izvedeli pri USIS-u (United States Information Service), mi organizirali razstavo v Trstu in nato še na sedežih USIS-a v Rimu in Palermu. Postal sem znan v angloameriških krogih in zato so me kot predstavnika Slovencev povabili k sodelovanju pri organizaciji evropskega natečaja, ta je potekal v okviru Marshallovega načrta, za izbiro najboljših slik učencev osnovnih in srednjih šol.

Kakšno pot ste ubrali?

> Ha, ha, Bogdan Grom je bil neke vrste »tihi diplomat«. Z avtom sem šel od slovenske šole do šole na Krasu in podučil učitelje, kako naj pripravijo otroke na ta natečaj. Zabičal sem jim, da morajo obvezno risati s tempera barvami, da lahko morebitne napake popravijo, in, kar je bilo najpomembneje, naj otroci izberejo za slikanje le kraške motive, ognjišče, na paši, delo na polju ...
Na razpisu so lahko sodelovali tudi študenti. Tudi njim sem svetoval, naj izbirajo motive iz vsakdanjega življenja. Namesto da bi slikali ribe na peškariji, so prerisovali Walta Disneyja. Bil sem tako jezen, da sem izstopil iz odbora za natečaj, namesto mene pa je delo do konca speljal France Gorše. Ko so slike ocenili v Parizu, so slovenski risarji odnesli vsa prva mesta.

Toda zgodba s tem še ni bila končana?

> Seveda ne, saj je šlo Italijanom v nos, ker so italijanski šolarji dobili le eno nagrado. Italijanski odbornik je jezno navrgel misel, da je slovenski uspeh takšen zato, ker so risbe naredili učitelji. Ko me je novinar tržaškega dnevnika Il Piccolo povprašal, kako so lahko slovenski učitelji naučili otroke tako dobro risati, sem mu odgovoril: »Enostavno. Če me ne ubogajo, jim ukažem, naj stokrat napišejo neki italijanski stavek.« Si lahko mislite, kakšen je bil komentar Il Piccola!?

V tistem času ste tudi slikali. Nekje sem zasledil, da ste po vojni verjeli v prerod umetnosti, da mora biti »v službi dobrega, lepega in resnice«, vendar se niste sklicevali na socrealistične slikarje, ampak na Picassa.

> Takole bom povedal. Če vidim, da je kaj lepo, umetnina, ne morem ostati brezbrižen. Po naravi sem eksperimentalist in zmeraj počnem kaj novega. Ne bom delal velikega groma zato, da bi ljudje spoznali, kdo je Grom. Ne bom sedel v ateljeju pred paleto in delal po istem kopitu zato, da bi si tako ustvarjal ime. Če je moje delo komu všeč, v redu, če mu ni, tudi v redu. Po obdobju ukvarjanja s Krasom sem se usmeril v uporabno umetnost. V Nemčiji denimo je bila to keramika, barvasta okna, v ZDA pa železo in jeklo. Zanima me vse, kar me obdaja. Če dobim katalog s čevlji, bom v njem zagotovo našel kaj zanimivega. Drugi ljudje to vržejo v koš. Tudi moja žena. Jaz pa pobiram iz njega.

Nekakšen ameriški pristop je to, mar ne? Vas je v ZDA gnal nemirni duh?

> Vleklo me je že dolgo. Leta 1957 pa so ni na ameriškem generalnem konzulatu v Trstu rekli, da velja tržaška imigracijska kvota za ZDA le še dva meseca, nato pa bo na odhod treba dolgo čakati. Odšel sem domov in pobaral družino, ali gremo v Ameriko. »Pojdimo,« so mi rekli, »vrnemo se še zmeraj lahko.« Nisem bil eden izmed »belih«, ki so bežali zaradi političnih razlogov. Bil sem državljan, ki je imel odprta vrata v Italiji in Jugoslaviji.

Soočili ste se z ameriškim načinom življenja, ki se je zagotovo razlikoval od tistega v Trstu?

> Človek, ki pride v Ameriko, najprej spozna, da je drugačna od tiste, ki si jo je ustvaril v glavi. Sem pa imel kanček sreče, saj se mi je znanec po petnajstih dneh bivanja v New Yorku, na začetku moje ameriške zgodbe, odpovedal in pristal sem v Ossiningu, severno od New Yorka, v majhnem prijetnem mestecu, le pol kilometra od njega pa je znameniti zapor Sing Sing. V tem mestecu sem dobil tudi svojo prvo službo.

Ste se v ZDA povezali s slovensko izseljensko kolonijo?

> Ne. Zato ne, ker spoštujem naše ljudi in sem zmeraj pričakoval, da spoštujejo tudi sami sebe. Nisem prišel v ZDA pomivat krožnikov, tako kot so to počeli mnogi Slovenci, tudi univerzitetni profesorji. Ubral sem nasprotno smer kot oni, ki so se v Brooklynu tiščali skupaj in jokali ter obupavali nad svojo usodo. Iz New Yorka sem najprej odšel v predmestje, kjer danes živi Clinton. Vse leto nisem srečal niti enega Slovenca, le z znancem iz Trsta, arhitektom Simonom Kregljem, sicer domobrancem, sem čez leto vzpostavil stik.

Sodelovali pa ste pri obnovi slovenske cerkve v New Yorku?

> K meni je prišel Tržačan po rodu, njegova žena je bila moja učenka, in povprašala sta me, ali bi nekaj naredil za cerkev. Zagotovo sta mislila, da bom rekel ne. Ko sem jima povedal, da bi me veselilo delati vitraže in mozaike na religiozno temo, kajti čeprav sem liberalnih nazorov, nisem proti cerkvi, smo se z župnikom hitro dogovorili za delo. Marsikdo je vihal nos, ker je cerkev obnavljal komunist, kar seveda jaz nikdar nisem bil. Ko pa so videli prenovljeno cerkev, so bili vsi veseli.

Sicer pa ste sodelovali pri prenovi kar osmih verskih objektov, od judovskih, armenskih, evangeličanskih do katoliških. Kako ste prišli do tega dela?

> Najprej sem sodeloval pri gradnji armenske katedrale. Zgodilo pa se je takole. Vozil sem se po New Yorku in videl, da delajo armensko cerkev. Zapisal sem si priimek arhitekta, ga poklical in povedal, da delam vitraže. Sestala sva se in dobil sem delo. Bil sem dražji od tistih, ki so že prinesli svoje načrte, ampak boljši. Kako sem torej prišel do dela? Tako, da sem bil ob pravem času na pravem mestu.

Ste podobno prišli tudi do dela oblikovalca trgovskih in industrijskih središč ter mestnih trgov?

> To je zanimiva štorija. Dve leti po prihodu v Ameriko sem vsak dan prebiral New York Times in Herald Tribune in se zlasti ob nedeljah, čeprav sem moral pri branju še uporabljati slovar, poglabljal v članke o nepremičninah. V enem izmed teh časopisov sem našel članek o potrebi po bolj umetniškem pristopu pri oblikovanju trgovskih središč. To je bilo zame. Poklical sem podjetje, ki je gradilo trgovsko središče. Na srečo tajnice ni bilo v pisarni in se je po telefonu oglasil predsednik družbe. Pojasnil sem mu svoj koncept ureditve središča in čez dva dni sva sedela za skupno mizo. Svetoval mi je, naj se zgledujem po Holdnu in Mooru, tedaj glavnih umetniških dušah. Prinesel sem mu koncept po Mooru in svojega. Odločil se je za mojega in mi za realizacijo dal na voljo 25.000 dolarjev. Kasneje me ni nikdar več vprašal, ali bi delal kaj podobnega temu ali onemu. Tako sem bil v bistvu popolnoma svoboden pri urejanju največjih ameriških trgovskih središč. Vse, kar je povezano z opremo stavbe, s središčem trgovskega centra, z vodnjaki in s skulpturami, cvetličnimi lonci, prostori za otroška igrišča, je bilo moje delo.

Kako so na vas gledali drugi umetniki, ker ste umetnost postavljali v trgovska središča?

> Poglejte, doma imate lahko staro sliko, pohištvo pa ne ustreza sliki. Boste zato odstranili sliko? Ti centri so bili novi, elegantni, sveži, resno dekorirani in narejeni tako, da umetnin ozadje, torej osnovna dejavnost, ni motilo. Seveda sem tudi preštudiral, kaj kam postavljam. Ne bom dal pred lekarno nečesa, kar tja ne sodi.

Zakaj se vam zdi usoda Indijancev zanimiva?

> Ker je podobna usodi primorskih Slovencev. V avtobiografski knjigi Moje korenine sta povsem na začetku dve sliki: ena je posnetek mojega prvega razreda ljudske šole v Barkovljah leta 1923, ko smo se še učili v slovenskem jeziku, na drugi pa smo leto kasneje, po odpravi slovenščine in zbrani pod italijansko zastavo. Nekje sem videl skupino indijanskih otrok pod ameriško zastavo in se spomnil na svoja otroška leta v Barkovljah. Isti princip - raznarodovanje.

In zato tudi slovansko in indijansko drevo v državi Illinois?

> Ob dvestoletnici Amerike sem v chicaškem trgovskem središču postavil leseno konstrukcijo, posvečeno Indijancem, iz jekla pa sem oblikoval slovansko drevo. V mestu živijo številne skupnosti Slovencev, Čehov in Poljakov in zdelo se mi je prav, da postavim znamenje slovanstvu, skupnostim vseh teh narodov. Poljaki in Čehi so se zelo lepo odzvali, kar da človeku zadoščenje.

Po svoje ste zadovoljni s kulturnim utripom v ZDA, se lahko pohvalite s številnimi deli, vendar pa niste imeli niti ene razstave svojih del v ameriških galerijah.

> Res je, čeprav že petdeset let ustvarjam v ZDA, razstave nisem imel. Likovni kritik je celo zapisal, da sem umetnik, ki sovraži ameriške galerije. Zgodba o mojem odnosu z galeristi pa je zelo enostavna. V začetku svojega delovanja v ZDA sem prišel k nekemu galeristu, in ko je zagledal mapo v mojih rokah, mi je dejal: »Pokažite mi svoje blago!« Obrnil sem se in odšel. Zaobljubil sem se, da ne bom več prestopil praga ameriške galerije. In ga nisem.

Pa saj je v ZDA v bistvu vse blago.

> Lahko da, vendar jaz na to ne pristajam. Zame je bil nastop galerista žalitev. Vse se vrti okrog njega in z njim. Kaj pa mislite, da sta za Američane Andy Warhol in Pablo Picasso? Denar, milijoni, ki se držijo teh imen. Sam ne pristajam na takšno obravnavo umetnosti. Zato sem zmeraj ločil, kaj bom delal v ZDA in kaj bom pokazal Evropi. Zdaj prvič predstavljam slovenskemu občinstvu svoja dela na ameriških mestnih trgih in v trgovskih središčih ter dela v različnih cerkvah, ki imajo umetniško in sakralno namembnost.