16. 10. 2008 | Mladina 42
Beli mag
Duško Praštalo - zdravilec, raziskovalec in tvorec edinega čudeža, kar sem jih videl v življenju
© Borut Peterlin
Najbrž bo najbolje, da začnemo kar pri čudežu: Duško je stal za mojim hrbtom in gornji del mojega telesa na daljavo premikal kot marioneto. Od mene je bil oddaljen vsaj meter - vsekakor toliko, da se me niti teoretično ni mogel dotikati - pa sem se vseeno upogibal in krožil na mestu kot kak malce pijan gimnastičar. Moje telo ni čutilo nobene prisile, pravzaprav ni čutilo prav nič posebnega - še najboljši opis bi bil, da so se stvari preprosto »zgodile«, kakor same od sebe. Premiki, ki sem jih izvajal, so bili tako občutni, da jih nikakor ne bi mogli odpisati kot zgolj figment sugestibilne psihe. »Hu hu hu, ne vem, v katero disciplino naj bi tale vaša telovadba pasala,« se je po moji nejeverni vrnitvi na stol proti meni nagnila neka babica, ki si je poprej v sklopu skupne terapije dodobra zapomnila mojo apriorno skepso, »ampak jaz sem, hu hu hu, mislila, da se je olimpijada v Pekingu ravno dobro zaključila.«
Sam koncept tovrstnega »krivljenja« na daljavo sicer zame ni bil nič novega. Že pred kakimi sedmimi leti sem se dvakrat odpeljal v Kranjsko Goro, da preizkusim sposobnosti po govoricah maltene vsemogočnega Zdenka Domančića. Na masovkah v ogromni sobani nekega hotela sem potem resda videl, kako je ta teatralično mogočni Dalmatinec na daleč kot gozdno dračje krivil in ravnal razne sedemdesetletne trepetlike, a me je v roke namesto starega maga dobil neki njegov golobradi učenec. Ta je sicer okrog mene na veliko plesal in mi gladil avro, toda ko sem ga poprosil, ali bi lahko ukrivil tudi mene, da bi vsemu skupaj lažje verjel, mi je dvakrat zapored rekel ne, češ da je preveč utrujen. Ker Kranjska Gora niti ni blizu in ker sem bil takrat še malce butasto zacementiran do tako rekoč vsega, sem ob tem samo poznavalsko prhnil in se tretji ter četrti dan preprosto nisem vrnil. S tem sem si najbrž storil precej slabo uslugo in zdravilca tudi odvezal vsake krivde za izostanek rezultatov, saj je po bioenergetski metodi Zdenka Domančića vsaka terapija zaključena celota, ki traja štiri dni.
K Duškotu sem po tej dolgi pavzi prišel zato, ker dela v Ljubljani, ker res ni drag in ker so mi ga najtopleje priporočili bližnji znanci. Konkretno sem prišel po napotilu dekleta, ki jo je v petih štiridnevnih terapijah pozdravil grozljivih voljo-do-življenja-jemajočih spomladanskih alergij. Pred tem je morala dvanajst let vsako pomlad na veliko goltati Claritine, da se je nekako pregrizla skozi, letos pa je lahko z mano brez vsake kemične asistence kot antilopa skakljala čez pravkar dobro vzcvetelo Toško čelo.
Ko človek sedi na Duškotovih skupinskih terapijah, sliši od hvaležnih pacientov mimogrede kup še precej bolj spektakularnih zgodb o uspehu: pozdravljeni raki, kljub mnenjem treh različnih specialistov uspešno neamputirane noge in celo mrazeče fascinantni svetovni medicinski unikumi, ki po vseh etabliranih kriterijih sploh ne bi smeli več živeti, danes pa so zmožni z Duškotovo pomočjo vsem uradnim diagnozam navkljub vsaj sami od sebe hoditi gor po stopnicah. »Zaenkrat ni bilo še nobenih reklamacij,« pravi Duško. »Do zdaj sem lahko pomagal vsakemu. Enemu bolj, drugemu manj - oziroma enemu prej, drugemu kasneje. Vedno pa se je pokazal rezultat.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.