Beli mag

Najbrž bo najbolje, da začnemo kar pri čudežu: Duško je stal za mojim hrbtom in gornji del mojega telesa na daljavo premikal kot marioneto. Od mene je bil oddaljen vsaj meter - vsekakor toliko, da se me niti teoretično ni mogel dotikati - pa sem se vseeno upogibal in krožil na mestu kot kak malce pijan gimnastičar. Moje telo ni čutilo nobene prisile, pravzaprav ni čutilo prav nič posebnega - še najboljši opis bi bil, da so se stvari preprosto »zgodile«, kakor same od sebe. Premiki, ki sem jih izvajal, so bili tako občutni, da jih nikakor ne bi mogli odpisati kot zgolj figment sugestibilne psihe. »Hu hu hu, ne vem, v katero disciplino naj bi tale vaša telovadba pasala,« se je po moji nejeverni vrnitvi na stol proti meni nagnila neka babica, ki si je poprej v sklopu skupne terapije dodobra zapomnila mojo apriorno skepso, »ampak jaz sem, hu hu hu, mislila, da se je olimpijada v Pekingu ravno dobro zaključila.«
Sam koncept tovrstnega »krivljenja« na daljavo sicer zame ni bil nič novega. Že pred kakimi sedmimi leti sem se dvakrat odpeljal v Kranjsko Goro, da preizkusim sposobnosti po govoricah maltene vsemogočnega Zdenka Domančića. Na masovkah v ogromni sobani nekega hotela sem potem resda videl, kako je ta teatralično mogočni Dalmatinec na daleč kot gozdno dračje krivil in ravnal razne sedemdesetletne trepetlike, a me je v roke namesto starega maga dobil neki njegov golobradi učenec. Ta je sicer okrog mene na veliko plesal in mi gladil avro, toda ko sem ga poprosil, ali bi lahko ukrivil tudi mene, da bi vsemu skupaj lažje verjel, mi je dvakrat zapored rekel ne, češ da je preveč utrujen. Ker Kranjska Gora niti ni blizu in ker sem bil takrat še malce butasto zacementiran do tako rekoč vsega, sem ob tem samo poznavalsko prhnil in se tretji ter četrti dan preprosto nisem vrnil. S tem sem si najbrž storil precej slabo uslugo in zdravilca tudi odvezal vsake krivde za izostanek rezultatov, saj je po bioenergetski metodi Zdenka Domančića vsaka terapija zaključena celota, ki traja štiri dni.
K Duškotu sem po tej dolgi pavzi prišel zato, ker dela v Ljubljani, ker res ni drag in ker so mi ga najtopleje priporočili bližnji znanci. Konkretno sem prišel po napotilu dekleta, ki jo je v petih štiridnevnih terapijah pozdravil grozljivih voljo-do-življenja-jemajočih spomladanskih alergij. Pred tem je morala dvanajst let vsako pomlad na veliko goltati Claritine, da se je nekako pregrizla skozi, letos pa je lahko z mano brez vsake kemične asistence kot antilopa skakljala čez pravkar dobro vzcvetelo Toško čelo.
Ko človek sedi na Duškotovih skupinskih terapijah, sliši od hvaležnih pacientov mimogrede kup še precej bolj spektakularnih zgodb o uspehu: pozdravljeni raki, kljub mnenjem treh različnih specialistov uspešno neamputirane noge in celo mrazeče fascinantni svetovni medicinski unikumi, ki po vseh etabliranih kriterijih sploh ne bi smeli več živeti, danes pa so zmožni z Duškotovo pomočjo vsem uradnim diagnozam navkljub vsaj sami od sebe hoditi gor po stopnicah. »Zaenkrat ni bilo še nobenih reklamacij,« pravi Duško. »Do zdaj sem lahko pomagal vsakemu. Enemu bolj, drugemu manj - oziroma enemu prej, drugemu kasneje. Vedno pa se je pokazal rezultat.«

Prehojena pot

Zgodba Duškota Praštala se je začela v mali bosanski vasici blizu Banjaluke. Že kot otrok je čutil v sebi ogromno veselje ob pomoči drugim ljudem. Betežnim sosedom, na katere so lastni otroci kar malo pozabili, je hodil v trgovino, sekal drva in jih od časa do časa tudi prijel za roko ter odpeljal na sprehod. Neka mamka, to si je zapomnil vse do danes, mu je že takrat napovedala, da se bo razvil v natanko tej svoji smeri - saj je menda čutila iz njegove dlani neko neverjetno sevanje, s katerim je strašansko prijetno biti v stiku.
Njegov prvi portal v svet onkraj trenutno izmerljivih koordinat je bila joga, predvsem kundalini joga, s katero se je začel intenzivno ukvarjati, ko je bil še mladinec. Po srednji šoli je začel delati kot trgovec, ves prosti čas pa je oprezal za novimi spoznanji. Cilj življenja, pravi, je zanj vse do danes ostalo znanje. Nekaj časa mu je bilo sicer žal, da so se stvari obrnile tako, da se ni vpisal na študij arhitekture - a je danes zaradi tega kvečjemu vesel. Po eni strani je vmes doumel, da bi mu tista vrsta znanja, ki jo učijo po fakultetah, pri procesu osebnega prebujenja in odpiranja neznanemu kvečjemu škodila, po drugi pa je konec koncev tudi to, kar počne danes, neke vrste arhitektura.
V Slovenijo je emigriral precej pred vojno in nikakor zaradi kakih perečih ekonomskih vzgibov, je pa v srcu začutil, da bi znala biti za njegovo poslanstvo to tista prava dežela priložnosti. Pri nas je najprej dolga leta delal kot poklicni kamiondžija in kasneje zavarovalniški poslovodja, ob tem pa ves čas požiral knjige ter osebno preizkušal najrazličnejše komplementarne metode zdravljenja, kot je na primer reiki. Vse odkar je začel prek intenzivne joge čutiti najrazličnejše pretoke po svojem telesu, je postal odločen raziskati našo zmožnost samozdravljenja in tehnike, kako stopiti v kreativen dialog z obrambnim sistemom.
Ves prvi del svojega življenja je bil samouk - a je začel z leti čedalje bolj čutiti potrebo po primernem učitelju, ki bi ga znal usmerjati ter v njem vklopiti zaklenjene potenciale. Sčasoma je to postal Zdenko Domančić, ki je v teh krajih že dolgo slovel kot čudodelec. »A čudeži so privilegij nevednežev,« rad pravi Duško. »Če imaš metodo in konsistenten uspeh, potem to ne more biti čudež, ampak znanje.«
V Kranjsko Goro se je prvič odpeljal kot pacient, saj je imel zaradi športne poškodbe grozljive težave z ramo. Duško je bil med drugim tudi predsednik slovenske zveze za borilno veščino nanbudo. Zaradi pretirane vadbe ga je začel sklep tako boleti, da je komajda še dvignil svinčnik. Doktorji so nad njim obupali (in po svoji stari navadi krivdo zvalili nanj, češ da je vse v njegovi glavi), a že po prvi seansi z Domančićem se je počutil precej bolje, po popolni štiridnevni terapiji pa je bil napredek nepredstavljiv. Duško je tako v eni osebi našel velikega zdravilca, velikega učitelja in velikega prijatelja.
Samozavestno cerekajoča se povečana fotografija tega v svojih krogih legendarnega Dalmatinca, ki je vse življenje potoval po svetu in zasluženi denar ves čas vlagal naprej v osebno rast, prav po praporsko krasi Duškotovo ordinacijo v kletni etaži Bežigrajskega dvora. Tudi sama terapija je tako rekoč identična preslikava tiste iz Kranjske Gore. Skupina desetih do petnajstih ljudi z neprekrižanimi rokami in razprtimi dlanmi sedi v krogu, Duško pa se sredi prostora po vrsti ukvarja z vsakim posebej. Neizurjenemu očesu se večina posameznih obdelav zdi precej podobna, bo pa zato pozorni poslušalec kaj hitro slišal, da je dogajanje tam na sredi samo del terapije: enako pomemben del je že nekajurno bivanje v tem z bioenergijo nabitem prostoru.
V zvezi s tem naj kot ponavadi vse prej kot sugestibilno bitje poročam, da začneš med sedenjem tam sčasoma čisto res čutiti fizični pretok »nečesa« po dlaneh. Z neko ob meni sedečo doktorico znanosti sva ondan recimo vsa namrščena primerjala kožo na prstih: njej je neverjetno pordela, pri meni pa so se pojavile tiste izrazite rumenkaste pikice, ki sem jih tam nazadnje videval pred leti po intenzivni vadbi tai chija. Ob tem sem od časa do časa naravnost v glavo začutil tudi izrazit, em, energetski šus, tako da sem vsakih pet minut trznil, kot bi se bil pravkar predramil iz polsna.
Terapija
Pred vsako seanso terapevt pacienta povpraša, ali je kaj bolje, in sedem od desetih pacientov Duškotu nazaj dahne kaj pozitivnega, kot bi se oglašali zaljubljeni backi. »O, danes bi lahko plesala, plesala ...« se zvonko razpre mamka, ki so jo morali pred meseci prvič v prostor dobesedno prinesti, neka druga ve povedati, da so bili ''špecialisti'' pred Duškotovo učinkovito intervencijo že čisto na tem, da ji zamenjajo žile na desni nogi.
Če obstaja ena stvar, ki je Duškota ne bi mogli obdolžiti, bi bila to najbrž lakomnost. Tudi s tega vidika je njegova terapija eksaktna preslikava Domančićeve metode: pacient mora ob prihodu za vse skupaj plačati 30 evrov, nakar da na zadnji, četrti dan terapije v anonimni kuverti toliko, kolikor pač lahko in se mu zdi primerno; lahko tudi nič. »Tistih trideset evrov je za režijske stroške, tako da se terapevtu ni treba bati, ali bo lahko naslednji mesec še plačal najemnino in elektriko,« pojasni Duško. »Za samo terapijo pa je najpomembneje, da da pacient iskreno - toliko, da ga zaradi tega ne zaboli srce in da jutri ne bo lačen. Za vrnjeno zdravje ni itak nobena postavljena cena dovolj visoka, tak naš pristop pa ljudi predvsem sprosti in odpre za terapijo. Rezultati so zaradi tega dokazano boljši.«
Med terapijo je Duško za potrebe svojega avditorija napol en tak pristno očarljiv buci-buci klovn in napol vzvišeno razsvetljeni sensei, ki nižje evolviranim dušam s svoje bogato obložene mize modrosti natrosi natanko toliko drobtin, kolikor so jih v danem trenutku še sposobne procesirati. S punco, ki jo je pozdravil alergij, sva ta njegov kletnoetažni prostor za Bežigradom krstila kar za Duškoslavijo - torej neko povsem avtonomno cono zunaj konkretnega časa in prostora, v kateri veljajo neka povsem svoja in na trenutke pošteno twin-peaksovska pravila. Tudi glede tega je Duško iskren. »V tem prostoru ni nestrinjanja in ni debate,« rad zabiča. »Sem se pride poslušat, kimat in ozdravet.«
Med prvo seanso me Duško ni ukrivil, zato sem ga izrecno poprosil, ali bi to lahko storil, ker imam nasploh velike težave z verjetjem v karkoli, kaj šele v karkoli takega. Takrat je samo nejevoljno odmajal z glavo in odvrnil, da ne dela v cirkusu in da se tak pristop uporabi samo takrat, ko je to nujno za terapijo. Ob tem sem si seveda zopet mislil svoje, a je bil Duško potem dovolj izkušen, da se je naslednji dan odločil, da je v mojem primeru to za terapijo vsekakor nujno, saj se mu ne bom drugače nikoli prepustil. Iz daljave me je krivil par minut in jaz sem se vmes, kaj pa naj bi drugega, predvsem takole malce previdno smejal. Nazadnje sem se mu iskreno zahvalil - če nič drugega zato, da mi je v hipu in najbrž za vedno raztreščil prejšnji precej neudobni sistem mogočega ... On pa se je samo cerekal nazaj, skoknil do pisalne mize po požirek vode in bolj sebi kot meni mrmral v brk: »Vsakega se da, vsakega - samo če je treba.«
O sami mehaniki ukrivljanja ljudi za potrebe tega članka ni želel govoriti, me je pa potem bogato ukrivil še tretji in četrti dan, tako da mi ni pustil prostora za dvome. Ukrivil je tudi nekaj drugih udeležencev terapije - vendar ne vseh. Je pa bilo prav hecno opazovati, kako je imel svojo tajnico, ki ima neke hude težave z rameni, tako zaklenjeno v neudobnem zdravilnem položaju, da se še na mobitel ni mogla javiti ... In ko telefon ni nehal zvoniti, je preprosto tapknil z nogo ob tla ter s tem nekako odklenil ubogo damo, da je potem kar poletela proti mizi z računalnikom. Bizarno in twin-peaksovsko, o ja, vendar videno na lastne oči.
Bel
»Hooo, kaj bi s tako močjo lahko storili oblastniki, kako bi vas lahko do konca zasužnjili ...« se je ob tem zadnjem incidentu namuznil Duško. »Ampak imate srečo, da jaz nisem črn: ker jaz sem bel.« Duško veliko govori o ljubezni in o Bogu - ki je po njegovem vse, kar je: ki mu lahko rečemo Bog, Univerzalna zavest, Narava ali še kako drugače - niti ni zares pomembno, kako. Bog je zanj informirana energija, zgoščena svetloba, skupek frekvenc nenehno vibrirajočega vesolja. Vsak kamen je Bog, vsaka obcestna travica - in tudi mi smo Bogovi. »Edina razlika med nami,« je eden najpogosteje slišanih duškizmov med terapijami, »je, da jaz vem, da smo mi vsi Bogovi, vi pa še ne veste.« Ultimativna in edina prava religija je zanj človekovo spoznavanje samega sebe. »Če hočete spoznati Boga,« pogosto pravi, »morate oči obrniti navznoter.« In ta nauk še raje pospremi z nazorno kretnjo obračanja oči v duplinah za 180 stopinj proti možganom.
Kljub tovrstnim visokoletečim skoraj-poezijam ga pri analizi trenutnega stanja sveta nikakor ne bi mogli odpisati kot pač še enega frfotavega ezoterika, saj je o mnogih stvareh odlično informiran. Pri metaforah, ki naj bi ponazarjale delovanje in migracijo naših duš, vsaj v pogovoru z moškimi zelo rad uporablja analogije iz polja notranjega ustroja osebnih računalnikov in v večini debat iz njega veje duh znanstvenika, ne mistika.
Njegovo pojmovanje naših svetovnih oblastnikov je celo še za odtenek mračnejše od mojega, s tem da se jaz, ki sem odvisnik od dokumentarcev, vsako tretjo noč zbujam v napadu panike, da nas prihaja Sarah Palin vse pobit z mitraljezom kot zajčke. Največje zlo na svetu je bila za Duškota vedno organizirana religija, ki jo je treba ostro razmejiti od samega koncepta vere, saj imata praviloma zelo malo skupnega. Pajdaš pri ohranjanju statusa quo je po njegovem cerkvi že zdavnaj žal postal tudi velik del znanosti. »Znanost je danes v službi tega, da ohranja meje dognanega tam, kjer je moč še vedno manipulirati z ljudmi. Torej tam, kjer se naš način življenja ne more bistveno spremeniti.«
Štiri leta je izvajal poskuse na Inštitutu Jožef Štefan in se zaradi mladostnega idealizma na ta račun odrekel fenomenalno plačani službi na neki komplementarnomedicinski kliniki v Kanadi. V teh štirih letih, pravi, je dognal in znanstveno dokazal neverjetne stvari, a ni od tega nič prišlo v javnost, saj tudi ni smelo. »Mene je pač strašno lahko diskreditirati - jaz sem vendar samo nekdo, ki nekaj maha z rokami, kajne? A Nikola Tesla je nekoč dejal, da bo uradna znanost, ko bo začela preučevati nefizikalne pojave v naravi, v enem desetletju napredovala toliko kot v vsem času do tedaj skupaj.«
V svetu, kjer veliki konglomerati za velike denarje kupujejo inovacije in boljše rešitve samo zato, da jih zabrišejo v predal, ima Duško izrazito negativno mnenje tudi o nekaterih vejah medicine. Kljub njegovim izjemnim rezultatom s pacienti ni v vseh teh letih še nihče izkazal resnega uradnega zanimanja za njegovo znanje. »Farmacija je medicino že zdavnaj do konca zaštihala v hrbet. Videti je, da nobeni državi na svetu ni v interesu, da bi imela zares zdrave prebivalce. Kar je logično: po eni strani se v zdravstvu obrne večji biznis kot z vsem orožjem in mamili skupaj, po drugi pa je bolnemu človeku bistveno lažje vladati. Napaka je sistemska. A jaz sem prepričan, da bi bil odziv na morebitnem referendumu velik. Če bi se na ta način odločali o uvajanju komplementarne medicine v zdravstveni sistem, bi to vsaj 70 odstotkov ljudi gotovo podprlo.«

Bolezen kot prijatelj

Po njegovem je človeški rod nastal z namenom, da se nauči 100-odstotno uporabljati svoje možgane. Ti možgani so v resnici neverjeten instrument - a kaj, ko pri veliki večini celi sklopi naših zmožnosti ugasnejo zelo kmalu po rojstvu zaradi sistemskih debilnosti in pokvarjenosti naše civilizacije. A kot rečeno, prvo Duškotovo sporočilo je bilo in tudi vedno bo ljubezen. Bolezen je naš prijatelj, pravi, saj je nastala iz naših napak in je tukaj zato, da nas spremeni. Nekako tako kot na tem svetu dvojnosti zlo obstaja predvsem zato, da nas žene k iskanju dobrega in k iskanju najboljših rešitev.
Terapija, čeprav jo večino dni opravlja dolge ure, ga prav nič ne utrudi ali izsuši. »Energija, ki jo dajem ljudem, ni moja. Jaz sem samo medij, posrednik. Samo poštar, ki zna vzeti iz predala, kjer je spravljena neomejena energija, ki je itak namenjena vsem vam.« Pomagal bi komurkoli, tudi Hitlerju - saj na tem svetu ni zato, da bi sodil. Kdor jo nekaznovan odnese v tem življenju, že pride na svoje kdaj kasneje.
Neozdravljivih bolezni je zanj zelo malo, pri mnogih je potreben samo čas. Zelo dobre rezultate ima z zdravljenjem raka: »Rak je živo bitje, ki se rodi iz našega stresa in hrani z njim. Tako kot vsa živa bitja ima tudi rak neko svojo zavest in neko avro, torej neki zunanji obrambni sistem - in tako kot vsa živa bitja si tudi to želi živeti. Mi ga v primerjavi s šolsko medicino toliko lažje odstranimo zato, ker so njihove metode neprimerno bolj agresivne - tumor se zave, da ga želijo ubiti, in tudi sam agresivno išče metode za preživetje. Mi pa znamo ''ukrasti'', oslabiti njegovo obrambno polje - in to tako, da se sploh ne zaveda, da je napaden. Zaveda se samo, da se nekaj slabega dogaja z njegovim poljem, zato mora jesti samega sebe, da bi to polje ojačal nazaj. Po dovoljšnem številu terapij izgine, ker je zaradi njih pač moral pojesti samega sebe. Naši rezultati s pacienti to dokazujejo spet in spet.«
Fizično ga po nekaj dneh sama telovadba mahanja z rokami sicer nekaj malega utrudi, a se zato od časa do časa umakne v svojo brunarico ob reki Sani, kjer hodi po gozdu in lovi ribe in se na ta način kvalitetno polni. Ljudje, ki pridejo do njega z nezaupanjem, se mu zdijo logični: zakaj bi vendar verjeli vnaprej - še posebej, ko je v spiritualni ezoteriki vendar prav res toliko šarlatanov? Naj se najprej prepričajo, ali terapija deluje ali ne, in naj potem verjamejo! Ne more pa Duško nikoli dovolj poudariti, kako ključen je za trajno ozdravitev koncept globinske spremembe samega sebe in na ta način odpravljanje vzrokov za bolezen.
Za konec: logično je, da bo ta zapis na marsikoga deloval kot vrhunec bizarnosti, kar je glede na duh, v katerem smo bili vzgajani, edino razumljivo. A na tem svetu obstaja vendar toliko reči, ki z lahkoto pobegnejo kletki, v katero se nas je nameril ugnati pohabljajoči duh naših razrednikov. Moč človeških možganov je v resnici neizmerna in žal še vedno precej slabo raziskana. Ondan sem gledal fascinanten BBC-jev dokumentarec, v katerem so znanstveniki dokazali, da tako imenovani faith healerji dejansko delujejo, dokler imajo pacienti le vero vanje. V bolnišnici v teksaškem Houstonu so opravili serijo operacij akutnega kolenskega artritisa - in tistim pacientom, ki so samo verjeli, da so imeli operacijo (kirurgi so jim koleno zgolj odprli, se potem nekaj časa zelo resno delali, da operirajo, in ga potem nedotaknjenega zašili nazaj), se je počutje kmalu popravilo tako kot tistim, ki so dejansko imeli operacijo. Na Kitajskem precej rutinsko opravljajo komplicirane, smrtno nevarne operacije srca na budnih pacientih: namesto telesu škodljive splošne narkoze jih pred bolečinami dejansko varuje samo skrbna akupunktura, in taki pacienti potem praviloma okrevajo hitreje in bolje od ostalih. Na tem svetu je vendar toliko stvari, ki nam lahko izboljšajo življenje - in kakšna škoda bi jih bilo še naprej apriorno zavračati samo zato, ker ne zanimajo gnile skorumpirane okostenele Potemkinove vasi, kakršna je že zdavnaj postal slovenski zdravstveni sistem.