»Zanimalo me je, kje raziskujejo. Odgovor je bil: doma.«

Dr. Dejan Škorjanc je profesor na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru in član Sveta za visoko šolstvo, v katerem je do nedavnega predsedoval senatu za akreditacije, ki odloča o podeljevanju licenc novim visokošolskim študijskim programom in zavodom. Ta pristojnost je bila senatu podeljena na podlagi odločbe ustavnega sodišča, ki je presodilo, da Svet za visoko šolstvo lahko opravlja funkcijo licenciranja visokošolskih programov in zavodov le, če se loči od vlade in postane neodvisen organ z ustreznimi delovnimi telesi.
Na seji akreditacijskega senata v začetku tega meseca so člani senata s petimi glasovi za in tremi glasovi proti trem zasebnim fakultetam - Fakulteti za uporabne družbene študije, Evropski pravni fakulteti in Fakulteti za državne študije - dali soglasje za združitev v univerzo z imenom Nova univerza. Dr. Škorjanc je na seji odstopil s položaja predsednika in člana senata za akreditacijo. Na isti seji je odstopil tudi član sveta prof. Janko Prunk.
Vloga predlagateljev (dr. Peter Jambrek, dr. Miha Pogačnik, dr. Matej Makarovič, dr. Matevž Tomšič ...) za ustanovitev Nove univerze - tako ime zato, ker jim vlada ni dovolila uporabe pridevnika »slovenska« - je bila pred oktobrskim glasovanjem že dvakrat zavrnjena. Drugo glasovanje je upravna inšpekcija razveljavila, ker naj postopek ne bi bil v skladu z zakonom, saj ga ni vodila oseba z opravljenim izpitom iz upravnega postopka.
Škorjanca je minuli teden v prostorih fakultete iskal kriminalist. Sumili naj bi ga zlorabe položaja uradne osebe v postopkih verifikacije študijskega programa, postopek proti njemu pa naj bi po pisanju Dnevnika sprožil nekdanji rektor Univerze v Mariboru Ludvik Toplak, ki si prizadeva za verifikacijo dveh študijskih programov, ki naj bi jih izvajali v okviru Evropskega središča Maribor, samostojnega visokošolskega zavoda, katerega lastnik je.

Kaj menite o delu akreditacijskega senata v času, ko ste bili njegov predsednik?

> Imeli smo same težave. Ko sem zasedel položaj, sem prevzel tudi nekatere postopke, ki so se začeli že, ko je senat vodil prejšnji predsednik, prof. dr. Jurij Tasič. Najpomembnejša je bila vloga za ustanovitev Nove univerze. Stvar se je zapletla že pri prvem in drugem glasovanju, saj predlog »prvostopenjskega organa«, komisije za družboslovje, naj damo soglasje k ustanovitvi te univerze, ni dobil zadostne podpore. Ob tem je zanimivo, da pravil za delo področnih komisij znotraj našega senata sploh ni. Komisija predlog potrdi, četudi o njem glasujeta le dva njena člana. In to se dejansko dogaja.

To se je zgodilo tudi pri potrjevanju predloga za ustanovitev Nove univerze v prvostopenjskem organu. Od sedmih članov družboslovne komisije so glasovali zgolj trije, pa še od teh je bil eden proti ...

> Tega ne vem natančno. Vsekakor je prišla zadeva iz komisije k nam v senat, mi pa predloga sklepa nismo izglasovali. Takoj je sledil ugovor predlagateljev Nove univerze. Na 13 straneh so nam očitali domnevne grobe postopkovne kršitve, ki naj bi jih zakrivil jaz v funkciji predsednika, čeprav je delal senat na povsem enak način kot v času, ko je Svet za visoko šolstvo vodil dr. Jambrek, zdaj sicer član Sveta za visoko šolstvo in eden od predlagateljev Nove univerze. Na enak način smo glasovali, na enak način so bili napisani in izročeni sklepi, vse je bilo enako, pa vendar je bilo menda od tistega trenutka vse narobe. Sledil je obisk upravne inšpekcije, ki je ugotovila nepravilnosti v postopku, žal pa se senat na izdano inšpekcijsko mnenje po posvetovanju z vodstvom Sveta za visoko šolstvo ni pritožil.

Kako je potekala tista »usodna seja« akreditacijskega senata, na kateri ste odstopili s položaja?

> Na seji sta bila prisotna tudi predstavnika predlagateljev, prof. dr. Jambrek in prof. dr. Pogačnik. Tam sta izrazila »petit«, torej nekakšno prošnjo, ki je navedena že v ugovoru, naj njihovo vlogo vnovič obravnava akreditacijski senat in nihče drug. Sekretariat, ki zagotavlja strokovno pomoč Svetu za visoko šolstvo, je za sejo pripravil drugačen predlog - da se odločanje o vlogi Nove univerze vrne povsem na začetek. Ko smo glasovali o tem, je bil izid štiri proti štiri. Predlog ni bil sprejet. Drugi predlog pa je bil: potem se odločajmo o ustanovitvi Nove univerze. Za ali proti. Spet smo imeli tajno glasovanje in takrat je kar nenadoma čudežno nekdo očitno spremenil mnenje. Pet jih je bilo za, trije smo bili proti. Pred prvim glasovanjem so bile seveda izrečene besede o tem, da se bodo iskala vsa pravna sredstva za branjenje interesov predlagateljev Nove univerze.

Ste občutili katerega od »vseh pravnih sredstev«?

> Vseh ne, nekaj pa le. Naj pojasnim. V sklepu, ki smo ga izglasovali na eni prejšnjih sej senata, je bilo zapisano, naj vlogo obravnava Svet za visoko šolstvo, ker je ta edini pritožbeni organ. Predlagatelji Nove univerze pa so na ta sklep senata, še preden mi ga je sploh uspelo podpisati, podali ugovor, v katerem navajajo pravni poduk o kršitvah in posledicah, če bom sklep podpisal. V tem času je prišel tudi zapisnik upravne inšpekcije, v katerem je razloženo, kaj vse naj bi bil naredil narobe pri vodenju postopka v zvezi z vlogo Nove univerze. Kasneje so mi pojasnili, da sta bila dva od treh upravnih inšpektorjev nekako povezana s predlagatelji. Vmes smo člani akreditacijskega senata še enkrat skušali doseči, da bi vlogo Nove univerze obravnaval tudi Svet za visoko šolstvo, vendar nam ni uspelo pridobiti želenega podpisa pravnika. Sam sem ponovno poskušal septembra, a je bila točka umaknjena z dnevnega reda seje našega senata. Če bi o vlogi glasovali v Svetu za visoko šolstvo, je vprašanje, kakšen bi bil izid. Tako pa se je zadeva vrnila pred akreditacijski senat, katerega sestava se je v tem času spremenila v korist predlagateljev Nove univerze. Predlog, da bi se vloga za Novo univerzo vrnila na izhodišče, so tako, kot rečeno, onemogočili.

Zakaj so v senatu obstajali pomisleki glede ustanovitve Nove univerze?

> Po zakonu so za ustanovitev nove univerze potrebna tri recenzentska mnenja. Odgovor predlagateljev je bil, da jih ne potrebujejo, ker gre zgolj za tehnično združitev treh fakultet, ki so že bile akreditirane. Pri tem so se sklicevali na pravno prakso ob ustanovitvi Univerze v Novi Gorici in tako postavili pravno prakso nad zakon o visokem šolstvu. Gospoda Makaroviča, predstavnika Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici, ki želi v Novo univerzo, smo malo spraševali o razmerah za delo in ustrezni infrastrukturi. V elaboratu je pisalo, da imajo en kabinet in eno sobo ter najete predavalnice na različnih lokacijah. Zanimalo me je, na primer, kje raziskujejo. Odgovor je bil: doma.

So se zapleti in nejasnosti pojavljali tudi v drugih primerih?

> Seveda. Prejeli smo še druge ugovore. Pismo mariborskega župana je romalo tudi na naslove predsednika države, vlade in resorne ministrice, v njem pa navaja, kaj vse kršim in delam narobe v zvezi z vlogo, ki jo je podal neki drug predlagatelj, pri katerem ima mestna občina Maribor očitno svoje interese. Poleg tega je na to temo prišel še ugovor odvetniške pisarne Senica, še preden sem sploh podpisal sporni sklep.
Še nekaj je zanimivo - država je sprejela odlok o ustanovitvi nove fakultete v Novem mestu, na katero se prenese program Univerze v Novi Gorici. To se je zgodilo brez predhodnega soglasja senata. Senat je program v Novi Gorici sprejel in akreditiral tudi na podlagi podatkov o kadrih in infrastrukturi, ki jo imajo tam. Potem pa so študijski program preselili, ne da bi se prej preverilo, kakšne so razmere v Novem mestu. Tudi tu gre za precedens. Da ne govorimo, da se je vmes ustanovila univerza, ki je nastala po svojem zakonu, mimo senata. Senat za akreditacijo ni nikoli odločal o ustanovitvi Sredozemske univerze.

Zakaj se po vašem to dogaja?

> Ker poslovnik, ki ureja delovanje akreditacijskega senata, ni usklajen s poslovnikom Sveta za visoko šolstvo. Želel sem predvsem, naj se doreče, ali se odloča z večino prisotnih ali z večino vseh. A ta napaka v poslovniku vse do danes še ni bila popravljena. Treba bi bilo zaostriti tudi pogoje za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Predlagal sem še, da bi novi zavodi na začetku delovanja imeli bančna jamstva, predlagal sem, da bi šli pred potrditvijo na osebni pregled prostorov novih zavodov. Priložena bi morala biti pogodba s sorodno institucijo, ki bi ob »bankrotu« zavoda prevzela študente, ipd.

Ste se bili med vodenjem akreditacijskega senata zaradi pomanjkanja strokovne pomoči prisiljeni zanašati na ekspertize pravnikov, ki so člani Sveta za visoko šolstvo, torej dr. Jambreka in dr. Jerovška?

> Seveda. V senatu smo bili glede tega laiki in nismo imeli razloga, da ne bi zaupali tako eminentnim pravnim strokovnjakom.

Kako si potem razlagate, da omenjena strokovnjaka na potrebo po osebi z opravljenim izpitom iz upravnega postopka nista opozorila še pred glasovanjem o njuni Novi univerzi?

> Naj povem drugače. Zakaj za to ni bilo poskrbljeno že leta 2005, ko je predsedovanje Svetu za visoko šolstvo prevzel dr. Jambrek? Nihče ni zahteval in tudi sam se ne spomnim, da bi na katerikoli seji sveta pooblastili koga, ki po zakonu o upravnem postopku lahko tak postopek vodi. Je pa zanimivo. Ljudje, ki skrbijo za pravo, za ustavnost te države, bi bili lahko prvi, ki bi vse spremenili že prvega dne, ko so imeli možnost. A se je vse skupaj začelo dogajati šele zdaj.

So po tej logiki tudi vse druge doslej izdane akreditacije za nove študijske programe in fakultete sporne?

> Logika pravnikov je, da če ni tožnika, ni sodnika. To pomeni, da so vse akreditacije veljavne, saj se na izdane sklepe ni nihče pritožil, ker bi bila to drugače pravna katastrofa. Štejemo, da so vse akreditacije legalne, seveda pa se ima vsak pravico pritožiti.

Zakaj ste se odločili za odstop s položaja predsednika akreditacijskega senata? Kaj je sodu izbilo dno?

> Upal sem, da bo senat pritrdil mojemu tolmačenju tretjega člena zakona o visokem šolstvu, ki govori o ustanovitvi univerz in tretjega člena meril za akreditacijo visokošolskih zavodov. Kolegij predsednika v tej zadevi ni bil soglasen. Spremenila se je tudi sestava samega senata. Akademik prof. dr. Trontelj, ki je predstavljal področje medicine, je odstopil, dobili smo novega člana, prof. Kreša Puhariča ...
... ki ni predstavnik medicine, je pa povezan s sodelavci Nove univerze ...
Lahko rečem, da sem preprosto uvidel, da senat, tak, kot je, ni senat, v katerem bi še rad sodeloval.

Se vam zdi sporno, da so o Novi univerzi na obeh stopnjah (v pristojni komisiji in senatu) odločali tudi sodelavci fakultet, ki se vanjo združujejo?

> Po pravici moram povedati, da dokler tega nisem bral v medijih, nisem vedel, da je prof. Puharič predavatelj na eni od fakultet. Smo pa pod vodstvom prof. dr. Jambreka sprejeli etični kodeks, ki pravi, da če sodeluješ pri študijskem programu, pripravi tega programa in podobno, se je treba glasovanja vzdržati. Tega smo se, celo v komisijah, strogo držali.

Se vam zdi torej glasovanje prof. Puhariča sporno?

> Absolutno, če smo sprejeli ta kodeks, potem bi ga bilo treba spoštovati. Je pa tudi res, da bi bil marsikateri sklep komisije s takim načinom odločanja zelo težko sprejet. To namreč lahko pomeni, da tretjina ali celo polovica sestave komisije o zadevi sploh ne more odločati.

Bi potrebovali zakon, da bi preprečili tak konflikt interesov?

> Potrebovali bi tri stvari. Prvič, delo in članstvo nekaterih komisij bi morali popolnoma spremeniti. Nekatere komisije delajo zelo natančno, gredo od strani do strani, preverjajo habilitacije, datume, ... Res pa je, da imajo nekatere komisije ogromno vlog, druge pa ne. Pred tem bi moral vloge natančno pregledati že sekretariat, torej naša strokovna podpora. Predsednik senata za akreditacijo bi moral biti obveščen, da je vloga popolna, in šele potem bi lahko sklical pristojno komisijo, ki bi vlogo obravnavala. Nam pa se je dogajalo, da smo šele na seji senata ugotavljali pomanjkljivosti, ki jih posamezna komisija ni videla ali pa jih ni hotela videti.

Vrniva se k ustanavljanju Nove univerze. Kaj se je po vašem mnenju spremenilo pri tretjem glasovanju v senatu, da je Nova univerza vendarle dobila soglasje? Bi rekli, da so na posamezne člane senata izvajali pritisk?

> Pritisk je bil po mojem enak kot pri prejšnjem, neuspelem glasovanju. V obeh primerih so bili predstavniki predlagatelja prisotni na seji senata. Prof. dr. Jambrek ima to pravico že po svoji funkciji, saj ima vsak član Sveta za visoko šolstvo pravico, da je navzoč na seji akreditacijskega senata. Prof. Pogačniku pa sem dovolil, da izrazi svoj »petit«. Pritiski so sicer različni. Imate tiste, ki se izvajajo prek elektronske pošte, močnejši so tisti, ki prihajajo v obliki SMS-jev, najmočnejši pa so tisti, ki jih dobivate v obliki pisem, groženj s pravnimi sredstvi. Mi, člani akreditacijskega senata, namreč na svoji strani nimamo nikogar. Prišli smo celo tako daleč, da bi moral sam najeti odvetnika, da bi lahko branil sklepe senata. Česa absurdnejšega si ne morem predstavljati.

Po glasovanju o Novi univerzi iz akreditacijskega senata niste odstopili samo vi. Ste se pred odstopom posvetovali z dr. Prunkom?

> Ne. Že od ugovora predlagateljev Nove univerze sem videl, kam stvar gre. Da razmišljam o odstopu, sem povedal tudi predsedniku sveta. Sam senat oziroma svet na inšpekcijski zapisnik ni podal ugovora, torej naj bi se strinjal z vsemi ugotovitvami glede napak, ki so mi jih očitali. Enako velja za drugi primer in pisma z očitki o mojem delu, ki so bila poslana predsedniku države, predsedniku vlade in pristojni ministrici. Spremenila se je tudi sestava senata. Prej smo bili bipolarni, kasneje ne več. Rekel bi tudi, da so se nekateri člani senata ob pravnem poduku in dejstvih, ki lahko iz tega sledijo, prestrašili.

Glede na to, da je glasovanje tajno, pritiska ne bi smelo biti ... Pravnih posledic pri tajnem glasovanju pač ne more biti.

> Pravne posledice so lahko za tistega, ki tak sklep podpiše.

Ste sami glasovali proti ustanovitvi Nove univerze?

> Tako je. To odkrito priznam. S takim načinom ustanovitve univerze se ne strinjam, sploh ob vseh pomislekih, ki sem jih imel predvsem glede ustrezne infrastrukture in kadrov. A to ne pomeni, da sem apriori proti novim univerzam.

Univerze zdaj izpodbijajo odločitev akreditacijskega senata glede ustanovitve Nove univerze. Menite, da imajo kaj možnosti za uspeh?

> V tistem delu, da je bil eden od članov senata nekako kontaminiran in se kljub temu ni izločil iz odločanja, bi pritožba lahko uspela. Glede drugega argumenta, češ da bi moral o ustanovitvi odločati tudi Svet za visoko šolstvo in ne samo njegov akreditacijski senat, pa moram še enkrat povedati, da smo zadevo želeli poslati svetu. Poskusil sem vsaj trikrat, saj smo sami vlogo dvakrat obravnavali, več kot dvakrat pa o eni zadevi ne smemo odločati. Pa se to ni zgodilo, ker je bila poteza vedno onemogočena.

Bi lahko glasovanje senata še enkrat razveljavili?

> Ne vem. Ne vem niti, ali bi to vprašanje doseglo Svet za visoko šolstvo. Na vabilu za sejo sveta 17. oktobra ugovora univerz spet ni bilo na dnevnem redu, prav tako ni bila uresničena zahteva rektorske konference po tolmačenju pogojev za ustanovitev univerze, pa čeprav čakajo na to že kar lep čas. Razen če se je po naključju skrival v točki »delo senatov«. Pod točko »razno« pa ga ne more biti, saj se pod to točko ne smejo sprejemati sklepi.

Se strinjate z dr. Prunkom, da smo doživeli tajkunizacijo visokega šolstva?

> Ta izraz bi po mojem prišel v poštev, če bi se javni zavodi privatizirali. V tem primeru ne gre za to. Navsezadnje je na »zasebnih« visokošolskih zavodih za zdaj vpisan zgolj odstotek vseh slovenskih študentov. Obstaja pa druga težava. Ohlapnost meril in zakona o visokem šolstvu dopušča odobritev tako rekoč vsake vloge za nove študijske programe, fakultete ali univerze. Vloge dobesedno ne moreš zavrniti, lahko zgolj zahtevaš dopolnitev. Kot je rekel dr. Prunk, pri teh novih zavodih potem sodeluje četica upokojencev in nekaj mladih začetnikov, ki tako zelo preprosto pridejo do svoje fakultete. Zelo hitro po ustanovitvi pa pride vloga za financiranje »zasebnih« študijskih programov z državno koncesijo.

Kolikšen delež visokošolskih programov, ki ste jih potrdili v senatu, je po vašem mnenju dejansko ustrezen?

> O tem težko sodim. Sodeč po podatkih o prvih željah pri vpisih v visokošolske programe so nekatere fakultete našle svojo tržno nišo. Lep primer je Visoka šola za dizajn. Nekateri drugi, ki prav tako zatrjujejo, da so zelo uspešni, pa so se odločili, da bodo izvajali programe, podobne ali celo sorodne tistim na javnih šolah, za katere je minister celo omejil število vpisov.

To velja tudi za tri zasebne fakultete, ki se zdaj združujejo v Novo univerzo ...

> Vprašanje je, ali lahko slovenski visokošolski prostor, ki je razmeroma majhen, z majhnim številom kakovostnih učiteljev, na dolgi rok dejansko kadrovsko in kakovostno oskrbi vse te na novo nastale zavode. Menim, da je ta naš mali prostor zelo občutljiv, in vprašanje je, ali se sme prepuščati tržnim zakonitostim. Veliko zavodov, ki so bili sprva zasebni, je pozneje postalo delno javnih, saj so dobili državne koncesije.

Ste član ali simpatizer katere od političnih strank?

> Nikoli nisem bil v nobeni stranki, nisem in tudi nikoli v nobeni ne bom. Po tej plati sem prej izjema kot pravilo v Svetu za visoko šolstvo.

Vam je zdaj žal, da ste sprejeli položaj predsednika senata oziroma sploh položaj člana Sveta za visoko šolstvo?

> Po tem, ko sem videl, kako sem dobesedno prepuščen sam sebi, mi je žal, da nisem imel po tej plati prave pravne podpore in pravne zaščite.

Zakaj ste spregovorili šele sedaj?

> Bal sem se, da bi stranke, ene ali druge, moje izjave zlorabile v predvolilnem času. Zdi se mi, da to ni tema, ki spada v predvolilni čas. Prav tako bi bili člani senata v tem primeru še pod dodatnim pritiskom medijev, kar bi lahko vplivalo na avtonomnost pri odločanju.