»Odstiramo plasti življenja v socializmu«

Dr. Thomas Lindenberger, direktor Centra za raziskovanje novejše zgodovine in profesor na Univerzi v Potsdamu, že dve desetletji raziskuje zgodovino socialističnih režimov. V središču njegovega raziskovanja so zapletena razmerja med nekdanjima Zvezno republiko Nemčijo (ZRN) in Nemško demokratično republiko (NDR), posebno skrb pa namenja zgodovini vsakdanjega življenja v obeh Nemčijah in drugih socialističnih družbah. »Raziskave na tem področju so šele na začetku,« pravi dr. Lindenberger. In dodaja: »Moje analize pa kažejo, da je najzanimivejše življenje v socializmu potekalo mimo partije in voditeljev.«

V svojih raziskavah se ukvarjate s skorajda še živo zgodovino, nekateri pravijo temu s polpreteklo zgodovino. Gre za analizo konkretnega življenja v teh družbah, za proučevanje notranje logike delovanja komunističnih režimov in vzrokov, ki so omogočali, da so se ohranili dolga desetletja. O delovanju teh režimov je napisanih veliko študij. V čem je vaš metodološki pristop drugačen od drugih?

> Drugi, reciva jim klasični zgodovinarji, so se osredotočili predvsem na razčlembo političnih in ekonomskih struktur, zlasti pa na sprejemanje odločitev znotraj komunistične partije. Menili so, da je s temi, starimi metodami mogoče razložiti vse, kar se je dogajalo v nekdanjih socialističnih družbah. Takšno lotevanje stvari pa zanemarja refleksije v družbi sami, razmišljanja ljudi in njihovo odzivanje na komunistično vladavino. Gre za procese, ki jih ni mogoče zaznati v resolucijah in referatih, vendar so bili in so potekali mimo želje vladajoče strukture. Na Univerzi v Potsdamu smo izoblikovali svoj metodološki pristop in teorijo družbene zgodovine v teh državah v času socializma. Zanima nas družba sama po sebi, zanimajo nas strukture, ki jih ni ustvarila samo politika, ampak so se vzpostavile skozi družinske in družabne vezi, družbeni podsistemi in interakcije med njimi in seveda, kako so ljudje zaznavali dominantno vlogo komunističnega režima in kako so se mu upirali. V teh družbah ni bilo vse črno-belo in zanimajo nas tudi vse sence sive barve, vsi njeni odtenki v družbi. Do spoznanj o tem pa se ni mogoče dokopati le z analizo uradne politike.

Je iz te perspektive videti prepad med komunističnimi dogmami in njihovimi nosilci ter ljudstvom manj globok?

> Najprej je treba povedati, da ni šlo le za vsiljen model, za prisilno vcepljanje komunističnih dogem in rešitev, pravzaprav celotnega projekta, v družbo, ki bi se zgolj pasivno odzivala nanj. Komunizem sam po sebi je družbeno gibanje z dolgo zgodovino, lahko ima različne zunanje podobe, vernike in posnemovalce. Povsod pa velja, da razmeroma majhna skupina ljudi prevzame oblast, ima vse vajeti družbe v svojih rokah in najbolj veren, idealističen krog ljudi v njej v resnici verjame, da so sposobni izboljšati družbo. To je treba jemati resno in razumeti, kakšno logiko v teh svojih prizadevanjih upoštevajo in kaj storijo, ko njihov idealizem ter njihove spodbude in navdihi pridejo v stik z družbeno realnostjo. Sporazumevajo se in sklepajo kompromise tudi z nasprotniki, predvsem pa z delavskim razredom, ki je bistven del prebivalstva, da bi ga mobilizirali za »novo« družbo. Ob tem stiku se dogajajo za raziskovalca najzanimivejše stvari.

Sami ste te procese analizirali v zvezi z družinsko politiko in enakopravnostjo med spoloma v NDR (nekdanja Nemška demokratična republika). Kaj ste ugotovili?

> Komunisti so ženskam obljubili enakopravnost, in to so storili tudi tako, da so jim omogočili zaposlitev, šolanje in varstvo otrok, saj so za vrtce poskrbeli podjetja in občine. Ženske so sprejele njihovo ponudbo kot možnost za svoj razvoj in kariero, računale so, da se bo zavoljo tega njihovo življenje izboljšalo in bodo postale dejansko enakopravnejše. Za to ni bilo nujno sprejeti komunistične ideologije. Še danes, dvajset let po spremembi sistema, ko je komunizem že zdavnaj mrtev, nemške ženske iz nekdanje NDR zahtevajo, da jim družba zagotovi poklic in možnost, da se preživljajo same, ter da imajo varstvo otrok urejeno tako, kot je bilo prej.

In v čem je razlika v primerjavi z razmerami v nekdanji Zahodni Nemčiji?

> V zahodnonemški družbi je veljal zelo konservativen pogled na vlogo ženske. Moški, soprog, je služil denar, mati je skrbela za dom. Tudi tam se je ta vzorec počasi lomil, saj je sčasoma moralo vse več mater v službo, in to je postajalo družbeno sprejemljivo. Šele v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je radikalno povečalo zaposlovanje žensk in njihove možnosti v družbi sploh. Ne le primerjava z Vzhodno Nemčijo, ampak celo s Francijo pokaže velike razlike. Kar zadeva predšolsko varstvo otrok, sta bili NDR in Francija na istem, država je skrbela zanj. V tedanji Zvezni republiki Nemčiji se je začelo predšolsko varstvo otrok uveljavljati v osemdesetih letih in šele zdaj poskušamo vzpostaviti sistem dnevnega varstva, kajti če bi kdo poskusil kaj takšnega prej, bi takoj naletel na kritiko, da uveljavlja nekaj, kar poznajo ali pa so poznali v NDR.

Nekateri analitiki dokazujejo, da je obstoj socialističnega bloka s proklamiranimi delavskimi pravicami vendarle vplival tudi na spreminjanje razmer v zahodnih družbah kapitalističnega sveta. Kako se je to občutilo v obeh Nemčijah?

> Ko govorimo o dveh Nemčijah, si ju navadno predstavljamo kot dva nasprotna pola, sovražna drug do drugega in brez vsakršnega medsebojnega vpliva. Pa ni tako. Nemčiji je ločevala meja, ki je bila tudi meja dveh antagonističnih blokov, vendar sta bili med seboj povezani z njima lastno logiko primerjave in tekmovanja. Res je, da so se v zahodnonemški družbi in državi izogibali vsemu, kar bi le dišalo po socializmu in Vzhodni Nemčiji, za ljudi v Vzhodni Nemčiji, in verjetno tudi za vodstvo, pa je bila njena soseda merilo gospodarske uspešnosti, obilja in visoke življenjske ravni. O tem so razpravljali javno in prikrito in zato ni čudno, da so vzhodnonemški voditelji prišli v šestdesetih letih na dan z obljubo, da bo NDR v sedmih letih po standardu prehitela svojo sosedo. Čeprav je bil ta cilj utopičen, so Vzhodni Nemci vzeli obljubo vodstva zelo resno in na podlagi te obljube primerjali uspešnost svojega sistema z zahodnonemškim. Iz tega ni bilo nič. Vzhodni Nemci so lahko opazovali le, kako se razlike med državama povečujejo, saj so bili dobro obveščeni o razmerah v ZRN, kar je krepilo občutek, da so potrebne spremembe.
Naše raziskave so tudi pokazale, morda deloma presenetljivo, da je bil razvoj ZRN in NDR bolj prepleten, veliko bolj povezan, kot bi pričakovali. Prejšnje predstave o dveh Nemčijah kot vzporednih pasovih, ki sta se zbližala šele z Brandtovo »vzhodno politiko«, so se pokazale za preveč preproste, saj so v desetletjih ločitve vendarle obstajali stiki med družbama predvsem v znanosti in kulturi. Cerkev, pa naj gre za katoliško ali protestantsko, ni nikdar priznala delitve in je delovala kot enotna cerkev v enotnem občestvu.

Med državama niso zamrli niti trgovinski odnosi.

> Meja ni bila hermetično zaprta. Zaprta je bila za ljudi, toda blago je lahko potovalo predvsem iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo, saj so Vzhodni Nemci lahko izvažali blago na Zahod in tako izkoriščali prednosti, ki jih je Zahodni Nemčiji omogočal skupni evropski trg. Izvoz z Zahoda na Vzhod je bil skromen, ker so bili izdelki z Zahoda na Vzhodu predragi in še obremenjeni s carinami. Včasih pa so na Vzhodu odprli meje za, denimo, uvoz banan, džinsa in tudi tehničnih stvari, da bi pomirili svoje ljudi.

Po čem se vzhodnonemški režim loči od drugih komunističnih režimov na Vzhodu?

> V drugih komunističnih državah Srednje in Vzhodne Evrope so se režimi vendarle utemeljevali tudi na premisah nacionalne države, vzhodnonemški režim pa tega ni mogel, saj mu je za kaj takšnega manjkala naravna legitimnost, kajti velika večina naroda je živela v ZRN. Zato je bil še bolj nestabilen in nenavaden. To je bilo jasno tudi vzhodnonemškemu vodstvu, ki se je hkrati zavedalo, da če ga Moskva ne bi potrebovala v svojih političnih interesih, bi se mu zlahka odpovedala.

V osemdesetih letih so postajali režimi negotovi, okrepili so se pritiski nanje zaradi neuresničevanja človekovih pravic, gospodarske in socialne razmere so bile slabe. Kdo so bili znanilci sprememb v teh državah?

> Pomembno vlogo so imeli menedžerji, ki so bili delno že vpeti v tokove svetovnega gospodarstva, doma pa so se vsak dan spoprijemali s praktičnimi težavami domačega gospodarstva. Drugi pomemben dejavnik so bili vplivni disidenti, ki so vzpostavili stike na Zahodu. Ne smemo pa pozabiti, da je »znamenita košarica« človekovih pravic, ki so jo s helsinško listino sprejele vse evropske države, postala pomembno mobilizacijsko sredstvo civilne družbe v državah realnega socializma. Vse to je sprožalo nezadovoljstvo z razmerami in te države so na različne načine in vsaka po svoje začele procese preobrazbe. Pospešek je dal tem procesom tudi zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov s svojimi »perestrojko« in »glasnostjo« ter zavezo Zahodu, da ne bo oviral demokratičnih sprememb v nekdanjih satelitih Sovjetske zveze.

Na kateri točki so po vašem mnenju obveščevalne službe, kot je bil na primer znameniti Stasi v Vzhodni Nemčiji, pa tudi same partije dvignile roke in se vdale v usodo?

> To je zelo zanimivo vprašanje. Moji kolegi preiskujejo dostopno arhivsko gradivo zloglasne nemške varnostne službe Stasi, da bi ugotovili, kako se je ta odzival na začetke sprememb. Že v sedemdesetih letih je bil zaskrbljen nad vedenjem vzhodnonemških diplomatov, ki so sodelovali pri oblikovanju helsinške listine o človekovih pravicah, češ da nasedajo zahodnim pogajalcem. Resno najedanje ideologije se je v Vzhodni Nemčiji začelo nekje v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, vendar se je stopnjevalo šele po tem, ko je bilo jasno, da Sovjetska zveza ne bo za vsako ceno branila režima in se ne bo zatekla k nasilju.

Kaj se je dogajalo v glavah partijskih funkcionarjev v Vzhodni Nemčiji v zadnjih trenutkih nekdanjega sistema?

> Imeli so več možnosti - ali naj izginejo skupaj s sistemom ali naj skušajo obdržati partijo tako, da zmanjšajo njene ambicije, torej prizadevanja za uresničitev komunizma, in jo preoblikujejo v eno izmed novonastajajočih strank v večstrankarskem demokratičnem sistemu. Gre za preoblikovanje v socialdemokratsko ali socialistično stranko, ki naj najde svojo vlogo v postsocialističnem političnem okolju. Večina, predvsem pa inteligentnejši, je razumela, da je projekt socializma propadel, vendar so se zavedali, da bo še potreben boj za socialno enakost in pravičnost. Nasprotovali so razpustitvi tedanje partije, saj jih je leta 1989 podpiralo 20 do 30 odstotkov volilnega telesa. Ta politična opcija je ostala relevantna tudi po letu 1990 in je še danes na vzhodu Nemčije.

Ena izmed večjih težav ob združitvi Nemčij leta 1990 je bil različen odnos do nacizma v obeh državah.

> V Zahodni Nemčiji se je v desetletjih po vojni skozi javno razpravo izoblikoval večinski zdravorazumski odnos do nacističnega obdobja. V Vzhodni Nemčiji tega družbenega premisleka ni bilo, ker se je država sama od vsega začetka razglasila za antinacistično, potem pa resnih razprav ni bilo več. Ko pa so po letu 1989 v Vzhodni Nemčiji privrela na dan nacionalistična in ksenofobična občutja, se je pokazalo, da vzhodnonemška družba s pojavom nacizma ni razčistila, pa čeprav sta država in partija skrbeli za najhujše spomenike nacističnega zla, kot sta taborišči Buchenwald in Sachsenhausen. Toda sčasoma se, korak za korakom, ta različni odnos do nacizma presega, zgodovinarji pa se pritožujemo, da je večja težava v tem, da ljudje premalo poznajo zgodovino, kot v različnem odnosu do posameznih zgodovinskih obdobij.

To ne bi bilo nevarno, če se ne bi v začetku devetdesetih let pojavila tudi skrajno desničarska, neonacistična gibanja.

> Predvsem na vzhodu Nemčije so nastale številčno majhne, vendar dobro organizirane skupine, ki poskušajo v svoja jadra zajeti nezadovoljstvo ljudi zaradi velike brezposelnosti, socialnih stisk in tudi zaradi spremembe sistema, pri tem pa izkoriščajo ksenofobna občutja ljudi, ki niso našli podpore v političnih strankah. Na nekaterih območjih nekdanje Vzhodne Nemčije je skrajnim desničarjem, zlasti tam, kjer so ljudje emigrirali na Zahod, uspelo pridobiti nekaj vpliva in politične moči na regionalni in lokalni ravni, vendar so neuspešni na nacionalni ravni. Včasih vstopijo v parlament, vendar se njihovi predstavniki hitro osmešijo, kar pomeni, da nimajo izobražene elite. Zato se ne morejo enačiti, denimo, s Finnijevo stranko Naprej, Italija ali s postfašistično stranko pokojnega Jörga Haiderja.

Zdaj ko v Evropi nimamo več diktature proletariata, je po sodbi razočarancev nastopila diktatura kapitala ...

> Le pogojno bi lahko govorili o diktaturi kapitala ali diktaturi svetovnega trga, toda uporaba tega izraza je zavajajoča, saj so se vsaj evropski državljani bolj ali manj zavestno odločili za takšno obliko »diktature«. Tako so se odločili tudi državljani NDR leta 1990 in sprejeli kapitalizem namesto socializma. Tudi danes, navkljub nekaterim grenkim stvarem, tako mislim, bi se večina odločila zanj. Poleg tega pa je izraz diktatura kapitala zavajajoč tudi zato, ker imamo z diktaturo proletariata v mislih politično diktaturo ali politične strukture, diktatura kapitala pa je poseben ekonomski sistem, ki je difuzen in policentričen. Se pa seveda strinjam s podmeno vašega vprašanja, da je eden izmed večjih izzivov, predvsem za evropske državljane, kako zajeziti moč kapitala, saj se bo šele v sedanji finančni krizi pokazalo, ali smo sposobni v njegovo delovanje vgraditi varovalke, ki bi preprečevale zlorabe in oženje demokratičnih standardov.

Kako se torej po vašem glasi definicija diktature?

> Takole bi rekel: diktatura je visoko centraliziran način vsiljevanja odločitev, ki jih sprejme ozek krog ljudi ali posameznik, svojo legitimnost pa reproducira tako, da staplja in zamenjuje vse tiste instrumente, ki so značilni za parlamentarni sistem odločanja, v sistem odločanja od zgoraj navzdol. Edina stranka in diktator sam z nobeno od svojih potez kratkoročno ne ogrožata svojega položaja. To je sicer precej tehnična definicija, a v analizah pripelje daleč, saj pokaže na razlike v posameznih primerih.

Ste v svojih raziskavah zaznali tudi nostalgijo po prejšnjih, socialističnih časih?

> Da, vendar tega ne gre dramatizirati. To velja za vzhod Nemčije, pa tudi za druge države, ki imajo izkušnjo socializma, zdaj pa so se znašle v grobem kapitalizmu. Vendar nostalgija še ne pomeni tudi želje po vrnitvi komunističnega sistema. Takšna občutja je treba razumeti kot pravico ljudi, da obdržijo na tisto obdobje svoj spomin, pa tudi spoznanje, da v sistemu niso bili samo marionete, kar jim mnogi pripisujejo, ampak so živeli svoja življenja polno in se ob tem tudi zabavali.