Zadnje Janševo darilo družini Petek

Kristijanu Petku se je znova nasmehnila sreča. V torek, 30. septembra, je izvedel za veselo novico. Na eni od zadnjih sej mu je vlada Janeza Janše v odhajanju za pet let podaljšala igralniško koncesijo za salon Astraea, ki ga ima v solastništvu na mejnem prehodu Lipica. A odločitev, ki bo Petku v žep prinesla okrog pol milijona evrov na leto, bo šla po eni strani na račun državnih igralnic, ki vse hitreje tonejo v rdeče številke. Po drugi pa na račun zdravstvenega sistema, ki bo po ocenah novogoriškega zdravstvenega doma v prihodnje moral zagotoviti pol milijona evrov na leto za zdravljenje odvisnosti od iger na srečo. Slednjo med lokalnim prebivalstvom spodbujajo prav takšni majhni saloni, kot je Petkov.
Odločitev, da se Kristijanu Petku podaljša koncesija, je seveda vlada sprejela tajno. O podelitvah, odvzemih ali podaljšanju koncesij vlada ponavadi odloča na seji, s katere lahko potem novinarji poročajo. V tem primeru pa se je generalni sekretar vlade Božo Predalič (tudi on SDS) odločil, da bo sklep sprejel kar vladni gospodarski odbor, ki zaseda ob torkih. Po poslovniku to pomeni, da naj bi šlo za manj pomembno zadevo. Andrej Vizjak, minister za gospodarstvo in predsednik odbora, njegov namestnik Janez Podobnik in finančni minister Andrej Bajuk so dvignili roke ter Petku dobesedno podarili evre.
Igralniška koncesija, še sploh za igralni salon, je namreč predvsem darilo. Vrste so dolge, želi si jo marsikdo. Kdor dobi koncesijo, ki je jamstvo za dobičke, dobi brez težav tudi bančne kredite. A darilo je prejela družina Petek, ki se ni samo približala vladajoči SDS, ampak osebno tudi predsedniku vlade. Oče Stanislav Petek, podpornik in financer SDS, je leta 2006 v mariborskem regionalnem studiu RTVS razlagal, da sta s predsednikom vlade velika prijatelja, »Če je komu od naju dolgčas, se pokličeva ali si pošljeva SMS. Vem, da je tam nekje nekdo, s katerim se dobro razumem.« Tesne vezi so se potrdile, ko je Janša njegovega drugega sina, tedaj 23-letnega Boruta Petka, vzel k sebi v kabinet v službo, kjer je postal njegov osebni tajnik in svetovalec, domnevno za notranjo politiko. Kasneje je Borut presedlal na sedež stranke, kjer je pomagal snovati predvolilno strategijo. Sreča pa se je nasmehnila tudi Kristijanu.

PRIMER PETEK

Kristijan Petek se sicer spozna predvsem na klimatske naprave. Dejansko namreč vodi družinsko podjetje Klima Petek. Na predvečer mandata nove vlade pa se je Kristijan odločil razširiti družinsko dejavnost. Skupaj s prijateljem Jožetom Kojcem, bivšim kriminalistom iz Maribora, sta mesec dni po tistem, ko je prisegla Janševa vlada, na finančno ministrstvo vložila prošnjo za dodelitev koncesije za igralni salon na mejnem prehodu v Lipici, v stavbi, kjer je bil nekoč duty-free v lasti Kompasa MTS. V vlogi sta »zaprosila za prednostno obravnavo, zaradi nujnosti ohranitve delovnih mest« - Kompas MTS se je namreč tedaj zaradi vstopa Slovenije v EU odločil zapreti tisto, kar je še ostalo od nekdanje prostocarinske prodajalne.
Sredi leta 2005 jima je vlada tudi zares podelila koncesijo. Bivši kriminalist in strokovnjak za klimatske naprave sta namreč imela dober nos. Ne samo, da sta za igralni salon izbrala eno najboljših lokacij, zaradi zapiranja dejavnosti Kompasa MTS sta kot »reševalca zaposlitev« dala ponudbo, ki je vlada ni mogla zavrniti. Zato pa sta bila tudi zelo visoko nagrajena. Oba podjetnika sta v projekt vložila vsak po 100 tisoč evrov, kot smo lahko razbrali iz njune vloge, ki smo jo dobili po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Na podlagi koncesije jima je banka dala kredit v višini 1,6 milijona evrov. Nato pa sta že v prvem letu zaslužila dovolj za poplačilo dolgov: Leta 2006 in 2007 je imel njun salon kar 9 milijonov evrov prometa. V zadnjih dveh letih je vsakemu izmed njiju na banki ostalo za več kot milijon evrov dobička. Približno 50 tisoč evrov, kolikor zaslužita vsak posamezno na mesec, je plača, ki se je tudi najbolj vrhunski menedžerji ne bi branili. Oziroma plača, ki bi jo očitali tudi najsposobnejšim.
A za vodenje igralnega salona ni treba biti vrhunski menedžer. Medtem ko pri inštaliranju klimatskih naprav štejejo znanje, izkušnje in sposobnost, ki jih je družina Petek nabirala od začetka 80. let prejšnjega stoletja, je Petkovim sekira v med padla šele, ko jim je vlada Janeza Janše podelila igralniško koncesijo. Treba je bilo le postaviti igralne avtomate in v njih nastaviti profitno stopnjo. Še celo nekdanja Kompasova delovna sila je bila že pripravljena za pogon zabavišča. Samo za primerjavo: podjetje Klima Petek je imelo leta 2007 približno 7,5 milijona evrov prometa, od česar je ostalo za 230 tisoč evrov dobička. Nič v primerjavi z lahkim igralniškim zaslužkom.
Nedaleč stran, 1,7 kilometra od mejnega prehoda v Lipici, je Kobilarna Lipica. V njej domuje igralnica, ki je v večinski državni lasti Casina Portorož, ta je v pretežni javni lasti. Medtem ko Kristijan Petek slavi, v državnem kazinu tonejo v vse večjo krizo. Z upadom realizacije so se v Casinu Portorož soočili prav leta 2005, strma pot navzdol se je nadaljevala leta 2006 in leta 2007, ko je družba nabrala že za 9 milijonov evrov minusa. Točno toliko torej, kot je znašal promet igralnega salona v lasti Petka in Kojca. Podoben trend se nadaljuje tudi letos, so nam odgovorili iz Casina. Uradno v Casinu Portorož pojasnjujejo, da je upad prihodkov prisoten v vseh igralnicah in igralnih salonih v Sloveniji, kar naj bi bilo povezano predvsem z uvedbo protikadilskega zakona, s slabim gospodarskim stanjem v sosednji Italiji in z dolgo časa naraščajočimi cenami goriv. Poleg teh zunanjih dejavnikov pa v Casinu Portorož priznavajo, da na realizacijo »žal« vpliva tudi nova konkurenca v okolici, ki so jo dobili v zadnjih letih.
Italijanski gostje, ki hodijo v Slovenijo na zabavo, prihajajo namreč po dobro utečenih poteh. Preden se gostje sedaj pripeljejo do lipiškega Casina, trčijo ob vsaj dva druga salona. Eden izmed njih je tudi Petkov. Njegov igralni salon Astraea je že ob ustanovitvi zbujal pozornost marsikaterega primorskega občinskega svetnika, ki se je spraševal, zakaj želi država škodovati sama sebi. Večina igralcev iz Italije je namreč do tedaj skozi mejni prehod v Lipici prihajala v »državni« igralni salon v Kobilarno Lipica, v lasti Casina Portorož. Mejni prehod v Lipici je idealna točka za prestrezanje igralniških potrošnikov. Takšnih zgodb, kot se odvija med Petkovim igralnim salonom Astraea in državnim Casinom Portorož, pa je še več. Skoraj vse državne igralnice tonejo v krizo. Poleg Casina Portorož tudi na primer Casino Ljubljana, pa Hit. Pri Hitu kot glavni razlog za izgubo navajajo prav veliko število zasebnih igralnic, ki jim vse težje konkurirajo.

BREZ STRATEGIJE

Mnogi se danes z nostalgijo spominjajo daljnega leta 1997, ko je Slovenija dobila prvo strategijo o razvoju igralništva. V tistem dokumentu je pisalo, da mora biti »sodoben igralniški produkt« sestavni del »celovite slovenske turistične ponudbe«, zaradi česar bi bilo treba slovensko turistično gospodarstvo povezati z igralniško panogo, da bi se obe lepo razvijali. Strategi so tedaj predvideli, da bi morala država podeliti 14 večjih in 20 malih koncesij. Ob koncu razvoja bi torej morali imeti 14 večjih igralnic in približno 20 manjših igralnih salonov.
Leta 2004, še preden je z delom nastopila vlada Janeza Janše, je bilo poleg 14 večjih igralnic v Sloveniji podeljenih in aktivnih že 27 »malih« koncesij. Nato pa je prišlo do pravega igralniškega razcveta. Ravno finančno ministrstvo Andreja Bajuka, predsednika krščanske stranke v desni vladi, je razvnelo slovensko igralniško vročico. Ne samo z idejo, da bi v Slovenijo pripeljali megazabavišče, temveč tudi s podeljevanjem novih koncesij igralnim salonom. Že prvo leto se je število igralnih salonov povzpelo na 33, naslednje leto, leta 2006, pa že na 37 ali še enkrat več, kot je predvidela strategija iz srede devetdesetih. Še bolj kot število igralnih salonov pa so narasli njihovi dobički. Promet v igralnih salonih se je namreč v zadnjih treh letih kar podvojil.
S tem pa država ni na rob preživetja spravila le državnih igralnic, ampak je v Sloveniji povečala tudi tveganje igralniške odvisnosti. Znano je namreč, da predvsem igralni saloni, za razliko od igralnic spodbujajo hazardiranje. Po drugi strani pa ravno igralni saloni ciljajo na domače prebivalstvo. Leta 2004 sta Velimir Bole in Žiga Jere z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete po ameriškem vzoru in po naročilu ministrstva za finance naredila prvo resnejšo raziskavo trga igranja na igralnih avtomatih v primorsko-kraški regiji. Tedaj je namreč država razmišljala, ali je še smiselno podeljevati nove koncesije igralnim salonom. Opozorila sta, da povpraševanje v igralnicah določa predvsem zasvojenost, zaradi katere lahko ob ustanavljanju novih igralnih salonov nastane večja škoda od koristi.
Opozorila sta, da ni smiselno ustanavljati novih igralnih salonov, ki bi bili od že ustanovljenih oddaljeni manj kot 11 minut normalne vožnje z avtom, saj bi si s tem država tudi v davčnem smislu pljuvala v lastno skledo. Igralni salon Astraea je od Kobilarne Lipica oddaljen kakšno minuto ali dve. Poleg tega sta raziskovalca še opozorila, da prav v igralne salone, za razliko od igralnic, zahaja večje število rezidentov kot pa tujcev. V večje igralnice namreč hodijo »zreli« igralci, v igralne salone pa priložnostni. Zaradi tega sta zapisala, da se ustanavljanje novih igralnih salonov nanaša le na potencialno tržno območje v Sloveniji, torej na domačine, slovenske prebivalce. Igralni saloni so poleg tega tudi katalizatorji, saj nove (domače) konzumente uvajajo v trg iger, ki ga s tem širijo.

PORAST ODVISNIKOV

Ali večje število igralnih salonov že prinaša negativne učinke? Brez dvoma to opažajo na vseh koncih Slovenije. Maja Rus Makovec z ljubljanske psihiatrične klinike pravi, da je to na terenu očitno. »V ambulantah nam kolegi poročajo, da vedno več ljudi prosi za pomoč. Večina ljudi, ki že izpolnjuje kriterije za patološko hazardiranje, pa po naših strokovnih kriterijih sploh ne išče strokovne pomoči. Ponavadi pridejo k nam na psihiatrijo šele, ko to zahteva kdo od svojcev ali pa če se zasvojenosti od iger na srečo pridruži še depresija.« Makovčevi je tudi jasno, zakaj je zasvojenosti z igralništvom vse več: »Po domače povedano, če je ena dejavnost dovoljena, je osnovno sporočilo, epidemiološko gledano, da to ni nevarno.«
Enako zaskrbljeni so tudi na novogoriškem koncu, kjer je več kot polovica vseh slovenskih igralnih salonov. Miha Kramli, vodja oddelka za bolezni odvisnosti v novogoriškem zdravstvenem domu, pravi, da je ta odvisnost v porastu, zato razmišljajo o ustanovitvi treh centrov za zdravljenje odvisnosti od hazardiranja v Sloveniji. »Te odvisnosti so v takšnem porastu, da je katastrofa. Iskanje pomoči pri nas narašča. Primeri pa so izredno težki,« razlaga. Neki pacient je denimo k njim prihajal iz Kranja. Od tam ga je z avtom vozila žena. Zdravnikom je razlagal, da žena ne sme izvedeti za njegovo odvisnost, ženi pa, da mu v zdravstvenem domu merijo posebna možganska valovanja. V resnici pa je po vsaki seansi odšel še v kakšno novogoriško igralnico v bližini. Terapevt Kramli nam tudi ni hotel izdati imen znanih, uspešnih slovenskih poslovnežev, ki zahajajo k njemu in ki bi potrebovali tako imenovanega finančnega tutorja, ki bi prevzel roko nad njihovimi domačimi financami, ki vse hitreje izginevajo v igralnicah.
Marjan Pintar, direktor novogoriškega zdravstvenega doma, zato ocenjuje, da bi zdravljenje odvisnosti od iger na srečo zdravstveno blagajno na leto stalo okrog pol milijona evrov. V Gorici si prizadevajo, da bi zdravstvena zavarovalnica odvisnost od igralništva končno registrirala kot bolezen - kar zdravniki počno že precej časa. Tako da bi se lahko preventive in terapije vse bolj z igrami zasvojenih domačih prebivalcev lotili bolj sistematsko. Trg igralništva se je namreč v osmih letih povečal za enkrat, na vsakih novih 100 igralcev pa pridejo po teh ocenah trije, ki potrebujejo zdravniško pomoč. Problema se sicer zavedajo tudi na finančnem ministrstvu, kjer so avgusta pisali o »odgovornem igralništvu, ki mora poleg ekonomskih učinkov zagotoviti tudi to, da ne ustvarja zasvojencev od iger na srečo, patoloških igralcev«. Zaradi posebnih potreb so uvedli institut tako imenovane samoprepovedi, s katerim zasvojenec igralnice obvesti o svoji razvadi. Do danes so na finančnem ministrstvu registrirali 49 takšnih primerov. A finančno ministrstvo bi morda za odgovorno igralništvo storilo še največ s tem, da bi podelilo kakšno koncesijo manj.