29. 10. 2008 | Mladina 44 | Kultura
Družabni namesto družbenega elementa
Hanson Brothers in Crazed Farmers v Ortu
Hanson Brothers: leta so minila, energija je ostala.
© Matej Leskovšek
Nostalgija je ena čudna življenjska shramba, iz katere spomini ponavadi pogledajo takrat, ko se najmanj nadejaš. Ko sem tako oni dan na cesti opazil plakat za koncert Hanson Brothers, so v živo privreli spomini na neko daljno poletje na Mariborskem radiu Študent, ko je nekdo iz stare hard core (HC) ekipe privlekel njihovo vinilko s prvencem Gross Misconduct, katere naslovnica je remake plate Ramonesov Road To Ruin. Potem smo tisto poletje plato Hansonov vrteli kot obsedeni in jo tlačili v vse oddaje, v katere so lahko šli v ramonesovski širini zvoka, vmes pa jo poslušali še v obskurni fonoteki in migali z nogami in glavami. Podobno migljanje je bilo minuli petek doživeto tudi v Ortu, ko so nastopali bratje iz Kanade, a še prej smo imeli priložnost prisluhniti domačim predvozačem Crazed Farmers. Slednji so se predstavili s korektno zvočno konfuzijo, bazirajočo na osnovnem rock’n’roll’n’trumpet vzorcu, ki ga vsake toliko pošteno odnese s tega planeta, toda interpretacija je bila precej solidna in energična. Resda ne bi bilo slabo, če bi pevca kdaj pa kdaj tudi kaj razumeli, ampak glede na intenzivnost glasbenih preskokov in hrušč benda to res ni nujno za celo(s)tno sporočilo zasedbe. Nato je - po kratki pavzi - na oder prihlačal legendarni kvartet v hokejskih dresih (peti hokejist je bil skrit za mešalno mizo), ki se je iz derivata legendarne zasedbe No Means No uspešno razvila ne zgolj v stranski, ampak samostojen produkt. Če so bili No Means No družbeno angažirani, so Hansoni od začetka orientirani bolj družabno; s svojo formo in pristopom bi jih lahko označili za dumb punk, ki razen piva, punc in hokeja nima kaj dosti vsebine, so pa prežeti z ironijo in cinizmom v tistem, kar radi počnejo - ramonesujejo. Prototip revivala punka, kot so ga 90. naplavila v Green Day, Rancid ali Offspring, so Hansoni ponudili malo prej, s precej manj pop in več stila. Leta so minila, energija je ostala; čeprav je bil koncert malce mlačno začet (izostalo je celo znamenito pljuvanje publike v pozdrav), so stvari kmalu prišle na svoje mesto. Hansonovi so nekje okoli četrte skladbe 100 and 10 Percent že nažigali kot dobro naoljen hokejski stroj, malo pozneje na obdelavo Commando (od Ramones, kdo bi si mislil ...) pa je že ves Orto cepetal z glavami in nogami. Tisto vmesno (in na prvo žogo debilno) komuniciranje med komadi med pevcem Johnnyjem in Tommyjem je pri komadu Danielle povzročilo rahle proteste, ko je del publike pomislil, da se traktat o nezanimanju za hokej nanaša nanje (in ne na bejbo, o kateri pojejo). V uri in 20 minutah nastopa so odigrali debelo prek 20 komadov ter dodatka, to pa pove, s kakšno hitrostjo so odbrzeli skozi resnično dober ljubljanski koncert. Za zvok, ki ste ga zamudili, vam je lahko res žal. Tudi če je punk mrtev, punkerji še zdaleč niso ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.