Oktobrska revolucija

Da bo Barack Obama naslednji ameriški predsednik, sem vedel po tem, da so zanj volili tudi mrtvi. Celo samomorilec, ki je tik pred volitvami skočil z mostu v El Pasu, je v avtu pustil sporočilo Obami. Verjetno je napisal: »Brez skrbi, Barack, volil sem predčasno!« Ko volijo tudi mrtvi, je to vedno znamenje - signal iz prihodnosti: znak, da bo novi predsednik postal demokrat. Tako je bilo leta 1960, ko je zmagal John F. Kennedy. V Chicagu so zanj volili tudi mrtvi, za kar je poskrbel čikaški župan, vsemogočni Richard Daley, ki je zrihtal glasove mrtvih. Richard Nixon je poraz priznal, pa četudi bi lahko rekel: »Zahtevam ponovno štetje!« Mrtvi so ga pokopali - in ustoličili Kennedyja, »novo upanje Amerike«. Zdaj, skoraj pol stoletja kasneje, je Daleyjev sin, sedanji čikaški župan, Obami, »novemu upanju Amerike«, priredil »milijonski« povolilni shod. Pripeljal je žive. Ergo: demokratom je uspelo končno pripeljati dovolj živih ljudi, da so oživeli, zrušili republikance in odrešili demokracijo.
A ironično: samo pomislite, kakšna blazna mobilizacija kapitala, energije, entuziazma, retorike, agitacije in ultimatov je bila potrebna, da so Američani sami sebe prepričali, da jih republikanci niso vredni! In seveda, kakšna mobilizacija je bila potrebna, da so Američani svetu pokazali, da niso neumni - in da štekajo. Da je tudi njim končno kapnilo. In ni je čez tole poetično pravico: Busha, maskoto belske nadvlade, belske privilegiranosti in belske manifestne usojenosti, je nasledil temnopolti predsednik - sploh prvi temnopolti predsednik v zgodovini Amerike! Zgodovina je svojo zvijačnost in smisel za samoironijo servirala hladno - kot maščevanje. Ko se je v torek po objavi, da je Obama novi ameriški predsednik, zbrala evforična množica ljudi, sem mislil, da bodo Busha nesli ven - da ne bodo čakali do januarske inavguracije.
Le zakaj bi belci sploh še volili belca? Belci so tako zajebali, da jih je lahko rešil le črnec. Kaj se zdaj dogaja v glavah tistih »stupid white men«, ki jih je tako dobro definiral Michael Moore, si lahko živo predstavljate, še toliko bolj, ker so v svojem »kampfu« kljub temu vztrajali do konca - John McCain je namreč zmagal le v tistih državah, ki so nekoč veljale za »rasistične«. A po drugi strani: si predstavljate, da Obama ne bi zmagal? Kakšna sramota bi bila to za belce! Amerika bi bila v svojih očeh in v očeh sveta mrtva. Belci so si oddahnili. Obamova zmaga je bila zmaga belcev. Morali so izvoliti črnca, da bi jim pokazal pot, da bi jih regeneriral in transformiral, da bi jim dal drugo priložnost. Bili so časi, ko je bilo v Ameriki to nemogoče. Svet bo Ameriko spet jemal resno.
Da bo zmagal Obama, sem vedel tudi po tem, da je McCaina tik pred volitvami podprl podpredsednik Dick Cheney (obupano obupno!), pa po tem, da je Sarah Palin oznanila, da je Amerika že v vojni z Iranom (obupno obupno!), in po tem, da so na zadnje McCainove predvolilne shode z avtobusi dovažali množice šolarjev statistov, da bi ustvarili vtis evforične množice (obupno obupano!). Ne, Obama ni mogel izgubiti. Še več, matematika je bila zelo preprosta, saj je bilo povsem jasno, da mu za zmago zadostuje katerakoli izmed naslednjih treh kombinacij:
* Pensilvanija + Kolorado ali Virginija ali Ohio ali Nevada
* Ohio + Kolorado ali Virginija
* Kolorado + Virginia + Nevada
Obama ni kompliciral: pobral je Pensilvanijo in Ohio, in Kolorado in Nevado, tako da je bilo ob 20.01 - po našem, kalifornijskem času - vsega konec. Noč je bila krajša, kot so mislili. McCain je takoj priznal poraz. Mednarodnim opazovalcem ni bilo treba posredovati. Ponovno štetje ni bilo potrebno. Vrhovni sodniki so lahko naprej dremali. »Druge ameriške državljanske vojne«, ki jo je v primeru Obamovega poraza napovedovala Erica Jong, ni bilo. Na ulicah ni tekla kri. Alecu Baldwinu se ni bilo treba odseliti v Kanado. Krči, ki so v nočeh pred volitvami mučili Jane Fonda, so izginili. Čudežno. Amerika se je vrnila v zgodovino.
Strah pred smrtjo demokracije
Amerika je te dni kazala čudno, shizofreno, histerično sliko: na eni strani so bili liberalci, ki so se ustrašili, da bodo republikanci iztirili ali ukradli demokracijo - na drugi strani pa so bili konservativci, ki so se ustrašili same demokracije. Volitev! Demokratski volivci, Obamovi navijači, so se bali le tega, da bodo republikanci spet ukradli volitve. Liberalne spletne strani so se zato šibile pod alarmantnimi naslovi: Kako varne so te volitve, Kako zaščititi svoj glas, Kako bodo skušali vaš volilni glas zatreti, Kako bodo skušali republikanci ukrasti volitve, Kaj morate narediti, da bo vaš glas štel, 10 načinov, kako ukrasti volitve in tako dalje. Ni čudno: spomnite se le predčasnih volitev v Zahodni Virginiji - računalniki so glasove, ki jih je dobil Obama, avtomatično prenesli McCainu. Mitchell Bard je na spletni strani HuffingtonPost.com objavil članek, tipično naslovljen: Obama sicer dominira v sondažah, toda zaradi štirih reči ponoči kljub temu ne morem spati. Jasno, ena izmed štirih reči, zaradi katerih ni mogel spati, je bila možnost, da republikanci ukradejo volitve. Če so jih leta 2000 - na Floridi. In leta 2004 - v Ohiu.
Liberalci so na netu drug drugega spodbujali: potrkaj na vsaka vrata, še zlasti v ključnih državah; reagiraj na vsako, pa naj si bo še tako noro obtožbo; odbij vse poskuse zastraševanja; ne nasedaj telefonskim klicem, robo-callom, e-mailom in esemesom, ki te bodo skušali odvrniti od glasovanja; pazi, da te ne bodo poslali na napačno volišče; ne nasedaj, če bodo rekli, da demokratski volivci volijo šele dan kasneje; če imaš na volišču težave, pokliči odvetnika; nadzoruj volitve; in seveda, voli predčasno.
Drug drugega so tolažili: Obama vztrajno vodi v sondažah; zbral je rekordno količino predvolilnega denarja (skoraj 700 milijonov dolarjev, več kot 3 milijone donatorjev); podprlo ga je bistveno več medijev kot McCaina (celo Economist, pa Chicago Tribune, ki je prvič podprl demokratskega predsedniškega kandidata, in Esquire, ki je sploh prvič koga podprl); podpirajo ga celo republikanci in konservativci, pa tudi, kot kaže, born-again kristjani in »pravi Američani« iz malih ruralnih mest; Hispanci so odločno na njegovi strani; njegovi aktivisti so mobilizirali ogromno novih volivcev; McCainova zastraševalna kampanja je kontraproduktivna; finančna kriza še kar traja; »Bradleyjev efekt« bo doživel inverzijo (belci, ki živijo v belskih skupnostih in ki pravijo, da bodo volili belca, bodo na volišču, ko bodo sami in skriti, volili črnca); Sarah Palin ni Hillary Clinton; če bodo spet ukradli volitve, bomo lansirali generalni štrajk; in seveda, predčasnih volitev se je udeležilo rekordno število volivcev.
Drug drugemu so tudi svetovali: preveri, če si registriran; preuči volilno zakonodajo države, v kateri voliš; lociraj svoje volišče, da te slučajno ne speljejo na napačno; če imaš na volišču volilno mašino, vse poteze natreniraj doma; voli zjutraj, da te ne bi slučajno dolge vrste odvrnile od glasovanja; na volišče pridi z osebno izkaznico in mobilnim telefonom - če se pojavijo kake težave, takoj pokliči 1-866-687-8683; in seveda, če je le mogoče, voli predčasno. Obamo so pozivali, da naj ne prizna poraza - in da naj zahteva ponovno štetje. Do not concede!
Hecno, vsi ti volilni priročniki so se na koncu vedno zvedli na imperativ: volite predčasno! Ne brez razloga: volilna udeležba mora biti čim višja in zmagati je treba s čim večjim naskokom! Zakaj? Ker bodo republikanci težje ukradli volitve! V volilno mobilizacijo so zato vključili vse, kar so lahko, od aktivistov do interneta, od h'woodskih zvezdnikov do hip-hoperjev, od R&B div do starih rockerjev. Get-out-the-vote! Fani so bili deležni avtomatičnih in osebnih klicev svojih junakov. Urgentno! Nekateri so namreč špekulirali, da so republikanci že vse naštudirali in poskrbeli, da bodo njihovi hackerji volitve zrežirali tako, da bo McCain na koncu tesno zmagal - s tremi elektorskimi glasovi prednosti. Rezultat: nikoli še ni predčasno volilo toliko Američanov. V nekaterih državah je predčasno volila tretjina volivcev, v Koloradu menda polovica.
Toda njihov strah ni bil brez mesa. Republikanci so počeli to, kar so počeli leta 2004 in leta 2000: volivce so strašili in odvračali. Študentom, potencialnim demokratskim volivcem, so ponekod grozili s konsekvencami, če se bodo registrirali kot volivci - izgubili boste štipendije! Iskali so pravne in birokratske kljuke, s katerimi bi volivcem odrekli volilno pravico. Volilne sezname so »čistili«, in to v vseh »ključnih«, »odločilnih« državah, od Ohia do Kolorada, od Nevade do Severne Karoline. V Koloradu so z volilnih seznamov pometali 100.000 volivcev. Izmišljali so si ovire, ki bi oteževale volilno registracijo ali pa - še posebej na Floridi - vpis na volilni seznam. Na voliščih bodo policaji s sodnimi nalogi za tiste, ki niso plačali parkirnih in drugih prometnih glob! Če v vaši osebni izkaznici piše Bill, v zvezni ali pa državni podatkovni bazi pa ste vpisani kot William, potem ne hodite na volišče! Jasno, večja verjetnost je, da osebnih dokumentov nimajo urejenih demokratski volivci, že po naturi bolj neformalni in nečistunski, nagnjeni k neredu.
Mnogi Američani niso prepričani, da so v Ameriki legalno. Še celo Obama je tik pred volitvami izvedel, da je tudi njegova teta Zeituni v Ameriki ilegalno. A to ni še nič. Mnogi Američani niso prepričani, da živijo v demokraciji. In da njihov volilni glas šteje. Z eno besedo: liberalci so se bali, da bodo republikanci ukradli volitve. In demokracijo. Ameriko so te dni mučili simptomi volitev iz tretjega sveta. Turisti bi imeli kaj videti, še več - ameriške volitve bi bile lahko največja turistična atrakcija. Zakaj Američanom preprosto ne pustijo, da volijo? Zakaj ameriški volilni sistem ni ustvarjen za demokracijo - zakaj ne prenese vseh, ki hočejo voliti? Premalo volišč, premalo volilnih naprav, premalo glasovnic - in preveč volivcev, ki si na volitve ne upajo.

Strah pred demokracijo

Za razliko od liberalcev, ki so se ustrašili, da bodo republikanci ukradli demokracijo, so se konservativci ustrašili same demokracije. Hja: volitev. Konservativci so pač prepričani, da volitve ogrožajo Ameriko - in ameriško nacionalno varnost. Za razliko od liberalcev, ki hočejo, da bi volilo čim več ljudi, se konservativci trudijo, da bi volilo čim manj ljudi. Paul Weyrich, guru sodobnega konservativnega gibanja, je rad rekel: »Nočem, da vsi volijo.« Zato ne preseneča, da so pred volitvami tako divje napadali in šikanirali ACORN, progresivno aktivistično organizacijo, ki skuša registrirati čim več novih volivcev, predvsem volivcev etničnih manjšin, tistih iz nižjih, marginaliziranih, deprivilegiranih socialnih slojev - tistih, za katere republikanci nočejo, da volijo. Ko je ACORN sporočil, da je registriral že 1,3 milijona novih volivcev, je počilo: Bush, republikanci in konservativni mediji so začeli spodbijati legitimnost teh volivcev. Nad ACORN so poslali celo FBI, tožilce in sodišča, John McCain pa je oznanil, da gre za »eno izmed največjih prevar v zgodovini volitev, ki bo morda uničila tkivo demokracije«. Okej, prijavljali so se tudi volivci s čudnimi imeni, recimo »Mickey Mouse« in »Brad Pitt«, toda to se vedno dogaja, kar pa ne pomeni, da sta »Mickey Mouse« in »Brad Pitt« lahko volila: če sta izpolnila formular, še ne pomeni, da ju je ACORN tudi de facto registriral.
Republikanci so kljub temu zagnali vik in krik, obenem pa zahtevali, da jim vrhovno sodišče odobri čiščenje volilnih spiskov, recimo v Pensilvaniji in Ohiu, v »ključnih« državah, kjer bi republikancem najbolj ustrezalo, če bi volili predvsem belci ... ee, »stupid white men«. No, pompozni, za lase privlečeni napad na ACORN je bil v resnici zastraševanje tistih volivcev, ki jih je registriral ACORN, ali bolje rečeno, z napadom na ACORN so skušali te volivce odvrniti od volitev. Računali so, da si bodo volivci rekli: hej, bolje, da ne grem na volišče, kajti lahko se izkaže, da je z mojo registracijo kaj narobe, tako da me čakajo le težave!
Bush in njegovi so Američane strašili z ljudmi in organizacijami, ki da so »povezani z Al Kaido«, McCain in njegovi pa so Američane strašili z Obamo, ki da je povezan z ACORN-om - in ki da je povezan s pastorjem Wrightom, pa z Billom Ayersom, Louisom Farrakhanom in Rashidom Khalidijem. Pastor Wright, h kateremu je nekoč k maši hodil Obama, trdi, da je Amerika še vedno rasistična in sama kriva za 11. september. Louis Farrakhan je voditelj organizacije Islamska nacija, ki se bori za svobodo in enakopravnost Afroameričanov - v nasprotnem primeru grozijo z odcepitvijo od Amerike. Rashid Khalidi je ugledni profesor (univerza Columbia), eden izmed največjih ekspertov za Bližnji vzhod in izraelsko-palestinski konflikt. Bill Ayers, ugledni profesor (univerza Illinois), ekspert za vzgojo in izobraževanje, Državljan leta ('97), pa je bil nekoč - ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih - član militantne, protivojne, »teroristične« organizacije Weather Underground, ki je - brez povzročanja žrtev - zbombardirala nekaj ameriških »monumentov« (Capitol, Pentagon, NYPD). Američane so najbolj strašili prav z Ayersom, »domačim teroristom«, ki da je »neskesan« in »ponosen na svojo teroristično preteklost«.
Sporočilo te naracije, ki so jo mesece vsiljevali McCain in njegovi surogati, vključno s Palinovo, je bilo jasno: Obama, alias »Barack Hussein Obama, novi Mesija«, kot so radi rekli, je zelo zlinkan - in to s samimi radikalci, ekstremisti, prevratniki, protiameriškimi elementi, notranjimi sovražniki! Nekateri so tej »radikalni zaroti« dodali še Obamovo povezanost z magnatom Georgeem Sorosem, devetindevetdesetim najbogatejšim človekom na svetu, ki da bo zarotniško iztiril ameriški finančni trg in bajno obogatel (točno, ni teorije zarote brez Juda!), in Obamovo povezanost z Mohamedom Atto! Z Mohamedom Atto, razvpitim vodjem skupine, ki je 11. septembra raztreščila Svetovni trgovinski center? Zakaj? Iz preprostega razloga: ker Obama podpira zakonodajo, po kateri bi lahko tudi »nedokumentirani« tujci pridobili vozniško dovoljenje. S tem pripravlja teren za naslednjega Mohameda Atto - za naslednji teroristični napad na Ameriko! Tisti, ki so gnali to naracijo, so računali, da bo, kot je rekel Gary Leupp (CounterPunch), »preprosti volivec, ki v Atti vidi Ayersa, v Osami videl Obamo«.

Raje rdeči kot mrtvi!

Obamo so torej skušali sportretirati kot »volka v ovčjem kostumu«, kot trojanskega konja, kot »mandžurskega kandidata«, kot prijatelja tajne mreže, ki čaka, da prevzame oblast ter Ameriko odpelje v socializem, komunizem, totalitarizem, sekularizem, diktaturo! Da torej odpravi krščanstvo in Boga! In božič! In Svetega duha! In ameriško zastavo! In ameriško himno! In dan neodvisnosti! Obama bo poskrbel, da Amerika ne bo več to, kar je bila! Razlog več, da so nekateri na McCainovih predvolilnih shodih vpili, da je treba Obamo ubiti: »Kill him!« Drugi bi se zadovoljili že s tem, da bi ga poslali v Guantanamo, kjer bi ga tunkali, saj veste, waterboardirali. Hu. Kako se je ta naracija končala, veste: s tistima skinheadoma, ki sta tik pred volitvami načrtovala atentat na Obamo. Njun »načrt« je bil logična posledica te paranoidne naracije. Toda pozor: pred likvidacijo Obame sta kanila kreniti na road trip po Ameriki in na slepo pobiti 80 Afroameričanov. Kar je po svoje absurdno: njun »načrt« je skušal simbolično povezati dve ameriški naraciji o šestdesetih: patriotsko, ki je temeljila na provojni drži ter podpiranju vietnamske vojne in search & destroy misij, in kontrakulturno, ki je temeljila na pacifizmu, ponovnem odkrivanju Amerike in road tripu.
Neonacija sta torej histerično povezala naraciji, ki ju je skušala McCainova naracija na vsak način ločiti: na eni strani je bil McCain, ameriški pilot, veliki patriot, vietnamski veteran, junak šestdesetih, imperialist - na drugi pa je bil Bill Ayers, pošast šestdesetih, protestnik, terorist, antiimperialist, predhodnik džihadistov, s katerim je povezan Obama, ki »ni eden izmed nas« in ki »Amerike ne vidi tako kot mi«, ampak jo vidi tako, kot jo vidijo tisti, ki jo sovražijo. Tako kot je ameriška desnica leta 1992 svarila pred Clintonom in vrnitvijo »napačnih« šestdesetih (seks, travca, izogibanje vojaškega služenja domovini), je zdaj svarila pred Obamo in vrnitvijo »napačnih« šestdesetih. Ergo: na eni strani je bil McCain, častilec imperialne Amerike, predstavnik »pravih« šestdesetih - na drugi strani pa Obama, predstavnik »napačnih« šestdesetih, ki bo takoj pomahal z belo zastavo in Irak prepustil Al Kaidi.
Ameriki, očitno tako polarizirani kot v šestdesetih in že tradicionalno obsedeni s preteklostjo svoje prihodnosti, ni preostalo drugega, kot da se iz imperialnih šestdesetih preseli v kontrakulturna šestdeseta. Tisti, ki so v šestdesetih častili imperialno Ameriko, so, kot pravi Leupp, trdili: »Če komunistov ne ustavimo v Vietnamu, bodo napadli ameriško zahodno obalo. Racionalnim ljudem se zdi danes ta argument povsem neumen.« Vprašanje je le, kako to, da se retorika sodobnih častilcev imperialne Amerike in »pravih« šestdesetih - če Al Kaide ne ustavimo v Iraku, bo napadla Ameriko! - ne zdi neumna sodobnim Američanom, McCainovim volivcem? In kako to, da Američani vedno znova tako dolgo nasedajo republikancem, ki vsakič, ko se Amerika približa demokraciji, oznanijo, da Amerika ni pred volitvami, ampak pred prevratom? No, ne le pred prevratom, ampak pred revolucijo! Tokrat je bila razlika le v tem, da so nekateri svarili, da je Amerika pred islamistično revolucijo, drugi pa, da je pred komunistično revolucijo, ki jo bo spremenila v jebeno Švedsko ali nekaj takega.
Kako to, da je mogoče Američane strašiti z istimi rečmi kot pred štiridesetimi leti? Še toliko bolj, ker so džihadisti/teroristi v retoriki McCaina in njegovih mnogih surogatov zelo hitro mutirali v komuniste. Specifično: Obamo so začeli razglašati za socialista. In celo za marksista. Zakaj? Ker je »Joeju the Plumberju«, maskoti Johna McCaina, populistični simulaciji »malega človeka« in simptomu vulgarnosti republikanske politike, rekel, da bi bilo treba »bogastvo deliti naprej«, in ker je leta 2001 v nekem radijskem intervjuju rekel, da so dajala družbena gibanja v šestdesetih premajhen poudarek »redistribuciji bogastva«. Evo, so kriknili republikanci, to je »sprememba«, o kateri govori Obama: redistribucija bogastva! »Vzel bo vaš denar in ga dal drugim,« je dahnil McCain. Socializem! »Vsak po sposobnostih - vsakemu po potrebah. To je Karl Marx,« je ugotovila voditeljica neke floridske TV. Raje mrtvi kot rdeči! Kar pa naj vas nikar ne zavede: Obamo bi razglasili za socialista in marksista, pa četudi tega ne bi nikoli rekel. Dovolj bi bilo že to, da bi Palinova, Fox in Joe the Plumber slišali, da se je Bill Ayers pred nekaj leti razglasil za marksista, da je mogoče v teologiji pastorja Wrighta najti marksistične ideje in da je Obama v mladosti rad obiskoval predavanja »marksističnih profesorjev«, kot je zapisal v svoji avtobiografiji.
Ko je Obama - podobno kot nekoč Clinton - napovedal, da bo rahlo bolj obdavčil tiste najbogatejše Američane (5 %), je McCain takoj kriknil, da bo s tem sprožil pravo »razredno vojno«, medtem ko je Richard Viguerie, founding father sodobnega konservativnega gibanja in guru ekstremne desnice, oznanil, da je »mogoče Obamovo ekonomsko politiko povzeti v dveh besedah - marksizem/socializem«. O tem, da bo »Obama Ameriko predelal v slogu evropskih socialističnih dežel, ki so tik pred zlomom«, ni nobenega dvoma. Ko smo pogledali nazadnje, je bil tik pred zlomom Wall Street ... ee, ameriški kapitalizem, ki ga je kongres rešil z orjaško finančno injekcijo. Temu so tedaj nekateri rekli socializem. Toda zgodbo, da se je »socialistično« obnašal kongres, ko je z javnim denarjem rešil zasebne korporacije, so kmalu zasenčile zgodbe, da je Obama socialist: Po Ameriki hodi pošast!

Lenin v Beli hiši

Ironično, Američanov ni mogoče strašiti le z istimi rečmi kot pred štiridesetimi leti, ampak tudi z istimi rečmi kot pred petinpetdesetimi leti: tedaj jih je namreč s komunizmom strašil senator Joe McCarthy. Kako to, da Američani še vedno verjamejo iste neumnosti kot pred petinpetdesetimi leti? A po drugi strani: če bo Obama obdavčil 5 % najbogatejših Američanov, zakaj McCain misli, da bi bilo ostalih 95 % Američanov proti taki »delitvi bogastva«? Kje misli, da živi? Sploh pa, mar ni tega potrdila že Sarah Palin, ko je poleti v nekem intervjuju pojasnjevala, zakaj dobiček od nafte vrača prebivalcem Aljaske, rekoč: »Mi delimo bogastvo!« Vidite. Američani so komunisti, ki čakajo, da se zgodijo. Sara Robinson, aktivistka organizacije Campaign for America's Future, je nedavno namignila, da bi konservativci izumrli, če bi v Ameriki vpeljali univerzalno zdravstveno zavarovanje. No, tisti, ki bi preživeli, bi imeli definitivno občutek, da živijo v komunizmu. Univerzalno zdravstveno zavarovanje, za katero navija Obama, je namreč zadnja stvar, ki bi jo konservativci hoteli - to je za njih čisti komunizem!
In če samo pomislite, kaj vse so Američani počeli, da bi se ločili od komunistov, da ne bi izgledali kot komunisti, da bi torej dokazali, da so boljši in superiornejši od komunizma. Recimo: brezmejno so zapravljali, trošili, konzumirali in se zadolževali. Ni bolj zadolžene nacije! Bolj ko ste zadolženi, bolj ste antikomunistični! Toda mar se ni hladna vojna, kot je rekel Norman Mailer, na koncu zvedla na vprašanje, komu bo prej zmanjkalo denarja, Ameriki ali Sovjetski zvezi? Komunistom je denarja prej zmanjkalo, zato so hladno vojno izgubili. Zdaj je denarja zmanjkalo tudi Američanom - kot nekoč komunistom. Oboji so se zadolžili do smrti. »Kapitulacija ameriških konzumentov, ki so se je vsi tako bali, je prišla,« pravi Paul Krugman, nobelovski kolumnist New York Timesa. Obama-socialist je zbral več denarja kot McCain-kapitalist! Američani so nehali trošiti - kot nekoč komunisti. Kaj so še počeli Američani, da ne bi izgledali kot komiji? Aha, če naj parafraziram Saro Robinson: zavračali so univerzalno zdravstveno zavarovanje - saj veste, solidarnost je kolektivizem, kolektivizem pa je komunizem! Je pa res, da bi republikanci dokončno izumrli, če bi vpeljali univerzalno volilno registracijo - če bi torej vse volilne upravičence avtomatično registrirali. To bi Američane preselilo naravnost v komunizem. Da so okupirali Afganistan, ne preseneča - tudi Sovjeti so ga.
Dalje, demokracijo in volitve so zvili tako, da predsednik ne more postati vsakdo. Mar ni bilo tako tudi v komunizmu? Voditeljev niso volili, ampak izbirali. Predsednik je lahko postal le član partije - v komunizmu komunistične, v Ameriki pa bodisi republikanske ali demokratske. Točno, v Ameriki imajo dve partiji, kar pomeni, da imajo, kot je nekoč rekel rokoborec in guverner Jesse Ventura, le eno partijo več kot v komunizmu. Če seveda ne pozabimo, da je oddaja volilnega glasu v Ameriki logistično bolj zapletena od Kardeljevega sistema socialističnega samoupravljanja. Gotovo se spomnite izreka, ki je krožil po Sovjetski zvezi: »Mi se delamo, da delamo - oni se delajo, da nas plačujejo!« Američani fanatično tezgarijo, tolčejo po dve službi hkrati in nadure, v garanju pretiravajo, da bi dokazali, da niso komunisti. Toda mar niso prav s tem do pojma prignali komunističnega lika stahanovca? Mar niso boljševiki trdili, da komunizma ni brez nasilne revolucije - in mar Američani že ves čas ne dokazujejo, da ni kapitalizma brez vojne? Mar niso boljševiki trdili, da je pravi socializem le v SZ - in mar ne trdijo Američani, da je pravi kapitalizem le v Ameriki?
Republikanci, vključno z McCainom, so volivce panično svarili, da je Amerika pred vpeljavo enopartijskega režima, češ da bodo demokrati po novem kontrolirali tako Belo hišo kot kongres. No, Howard Dean, nekoč predsedniški kandidat, zdaj predsednik Nacionalnega komiteja demokratske stranke, je mirno odvrnil, da se veseli enopartijskega režima: »Republikanci so imeli priložnost, da vladajo. Pa jim je hudo spodletelo. Menim, da je čas, da priložnost dobi druga partija.« Le. Oktobrska revolucija je bila novembra. Zdaj je november.