Bavčar in Šrot v lastni pasti

Igor Bavčar, predsednik uprave nekoč mogočnega Istrabenza, nima več izbire. Dolgovi, ki jih je ustvaril z netransparentnim prevzemanjem podjetij po sistemu catch the cash, so ga prisilili v popolno razprodajo vsega, za kar lahko najde kupca. Boško Šrot, predsednik uprave Pivovarne Laško, ki je na podoben, le malce bolj premišljen način ustvaril svoj konglomerat, ima še manevrski prostor. Tudi njegova taktika je drugačna: kot je razumeti njegove nastope, se je odločil zagroziti prihodnji vladi in od nje zahtevati podobne kravje kupčije, kakor jih je sklepal z odhajajočo vlado in v povezavi z različnimi politiki tudi pred njo. Čeprav je ta teden napovedal prodajo Mercatorja, se zdi, da 48-odstotnega deleža podjetja sploh ne želi prodati, saj mu ta trgovska družba edina vseskozi zagotavlja dotok svežega denarja. Kot kaže zdaj, z grožnjo prodali bomo Mercator od nove vlade dejansko zahteva, da proti njemu in njegovim družbam urad za varstvo konkurence in agencija za trg vrednostnih papirjev ustavita vse postopke, na podlagi katerih bi bil prisiljen Mercator uradno prevzeti. Za ta prevzem namreč nima denarja - zbrati bi moral vsaj pol milijarde evrov. A tudi to velja le pod pogojem, da njegova zagotovila, da zmore stara posojila v višini 420 milijonov evrov kljub finančni krizi še servisirati, držijo.
Igor Bavčar svoje družbe prodaja v skladu s svojo dosedanjo prakso - pod mizo in brez javnih razpisov -, Boško Šrot pa je ta teden na konferenci za novinarje napovedal mednarodni javni razpis, prek katerega bo Mercator prodal tujemu trgovcu. Uprava Mercatorja že opozarja, da utegne imeti zaradi ravnanja laškega lastnika resne težave. Še pred nekaj meseci se je Šrot z avstrijskim Reishopom dogovoril za prodajo 23 odstotkov Mercatorja brez javnega razpisa. Da se je zdaj odločil za zamuden in dolg postopek prek javnega razpisa, čeprav mu je urad za varstvo konkurence ravno dovolil načrtovano prodajo Reishopu, nekateri razumejo zgolj kot slepilni manever za kupovanje časa. A če mu vlada ne bo ustregla, bo Mercator verjetno prodal. Mercator je izredno pomembno podjetje, za slovensko gospodarstvo je strateškega pomena.

Kupec - država

Vlada bi se na njegovo ponudbo gotovo najbolje odzvala, če bi se zgledovala po francoskem predsedniku Nicolasu Sarkozyju, ki predlaga, da bi morale članice EU ustanoviti nacionalne sklade za odkup delnic strateških podjetij, da bi preprečile razprodajo teh družb, saj je vrednost njihovih delnic zaradi finančne krize na borzi močno padla. Tudi Ladislav Kaluža iz Sindikata delavcev trgovine Slovenije je za Dnevnik povedal, da bi bilo najbolje, če bi ponujeni delež Mercatorja odkupila slovenska država, nato pa s transparentno prodajo zagotovila ustrezno lastniško strukturo družbe. Enako kot Kaluža tudi francoski predsednik pravi, da bo država delnice kasneje lahko prodala z dobičkom.
Francoska država je nacionalni sklad, prek katerega bo svoja strateška podjetja po potrebi začasno podržavila, že ustanovila. Enajst strateško pomembnih sektorjev - to so predvsem energetske družbe, informacijska tehnologija, vojaška industrija -, ima Francija že nekaj časa določenih, a jih glede na sprotne potrebe lahko tudi hitro razširi. Za nakup več kot tretjine delnic teh podjetij je treba dobiti dovoljenje ministrstva za finance. Na podlagi te določbe je vlada lani, recimo, preprečila, da bi ameriški Pepsi prevzel Danone. Tudi druge države varujejo svoja strateška podjetja, samo manj očitno, kot to počne Francija.

Kaj skrivajo bilance?

Na zagotovila Boška Šrota, da Pivovarna Laško nima finančnih težav, se ni mogoče zanesti. Laščani imajo večino delnic zastavljenih za posojila. To pomeni, da če Pivovarna Laško ne more plačati obrokov, lastnice teh delnic postanejo banke. In Pivovarna Laško se je zadolževala predvsem pri domačih bankah, v katerih ima glavno besedo še zmeraj država. Po Dnevnikovih podatkih od 23,4-odstotnega deleža Mercatorja, ki je v lasti družb iz Skupine Pivovarna Laško, le slabi trije odstotki delnic niso bili zastavljeni. Edina družba iz Skupine Pivovarna Laško, ki je imela konec minulega leta še neobremenjen delež v Mercatorju, naj bi bila Radenska, toda Šrot naj bi bil za posojila zastavil tudi 87,6 odstotka delnic Radenske in 75 odstotkov delnic Dela, pa še nekatere druge naložbe. Ker so se tečaji delnic opazno znižali, kar pomeni, da banke zaradi znižanja vrednosti zastavljenega premoženja, ki je jamstvo za vrnitev posojil, zahtevajo dodatno kritje, jim je moral Šrot zadnje tedne bodisi prinesti v zastavo dodatne delnice ali pa denar, s katerim je odplačal del dolga. Kaj je naredil, bo znano konec meseca, ko bo objavil poročilo o poslovanju v prvih devetih mesecih. Toda pri teh poročilih je treba biti previden. Omeniti gre izjavo predsednika uprave Kolektorja Stojana Petriča v pogovoru za Mladino, da bi sam, če bi bil bankir, dobro pregledal bilance podjetij. Veliko pozitivnih bilanc se namreč dela s kreativnim računovodstvom, na primer s prevrednotenjem zalog.

Krivci imajo imena

V Istrabenzu se je tik pred prvonovembrskimi prazniki na izredni seji sestal nadzorni svet. Igor Bavčar je menda na sejo prišel s predlogom za prodajo Droge Kolinske, Mercatorja in Petrola. Menda se je zgodilo prvič, da ga nadzorniki niso podprli. »O tem smo na široko razpravljali, vendar ni bil sprejet noben sklep in uprava ni dobila nobenih tovrstnih pooblastil. Ponovno se bo nadzorni svet sestal novembra in takrat pričakujemo, da bomo dobili konkretne rešitve za krizo, ki je posledica poslovanja Istrabenza in svetovnih dogodkov,« je dejal Janko Kosmina, predsednik nadzornega sveta in dolgoletni predsednik uprave Istrabenza. Po neuradnih podatkih ima Istrabenz težave s poplačilom pol milijarde evrov posojil. A Kosmina Bavčarja še vedno brani in kot razlog za Istrabenzove težave navaja finančno krizo.
Vendar stvari niso tako preproste. Za težave ne more biti vedno kriv nekdo drug - zdaj na primer finančna kriza. Tudi v drugih državah ugotavljajo odgovornost uprav in nadzornih svetov družb, ki so se zdaj znašle v takšnih težavah. Irena Prijović, generalna sekretarka Združenja članov nadzornih svetov, o konkretnem primeru Istrabenza ne more govoriti, o odgovornosti nadzornega sveta pa pravi, da so vsi člani nadzornega sveta družbe enako odgovorni, ne glede na to, ali so predstavniki kapitala ali zaposlenih. »Pri tem gre za solidarno odgovornost za škodo družbi, to pomeni, da upniki lahko posežejo po premoženju kateregakoli od članov nadzornega sveta, da bi izterjali odškodninski zahtevek, ki je nastal kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali dolžnosti,« pojasnjuje Prijovićeva. Delati morajo v dobro družbe, ne posameznih delničarjev oziroma tistih, ki so jih predlagali v nadzorni svet. Nadzorniki nadzorujejo poslovanje družbe in delo uprave, to pomeni, da jo lahko sankcionirajo, če recimo družba ne doseže načrtovanih poslovnih rezultatov. Sankcionirajo jo lahko pri plačilu, v skrajnem primeru jo lahko tudi odpokličejo, če menijo, da je to v dobro družbe.

Sankcije obstajajo

Imenovanje in nadzorovanje dela uprave je ena pomembnejših nalog nadzornega sveta. Ker nadzorni svet imenuje upravo, mora znati presoditi, kdaj je pravi trenutek za odpoklic, če za to obstajajo razlogi. Na splošno naj bi nadzorniki ravnali v skladu z načeli skrbnosti, vestnosti in poštenja, strokovnosti in profesionalnosti ter neodvisnosti in enakega obravnavanja delničarjev. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena je na sodišču sicer težko dokazati, ali so nadzorniki dejansko ravnali tako ali ne. Enako velja za vprašanje, kdaj bi moral nadzorni svet ukrepati in odpoklicati upravo. Ko pride do tožbe, pa so pomembni zapisniki sej nadzornih svetov, iz katerih so razvidni delovanje nadzornega sveta in njegove aktivnosti, kakšni so bili sprejeti sklepi, katere podatke je kdo zahteval, kakšna vprašanja je kdo postavil upravi, kakšna pojasnila je zahteval, kdo je dal ločeno mnenje, kdo je glasoval drugače in bil preglasovan, pojasnjuje Irena Prijović.
Zaradi sedanje finančne krize je po njenih besedah pomembno, da je 1. oktobra v celoti začel veljati nov zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa povečano odgovornost za organe vodenja in nadzora. Za organe vodenja in nadzora so zdaj poleg pravil finančnega poslovanja predpisane tudi dodatne dolžnosti, ki se nanašajo na zagotavljanje likvidnosti, plačilne sposobnosti in kapitalske ustreznosti.
Dr. Borut Bratina, izredni profesor na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru in predsednik strokovnega sveta Združenja članov nadzornih svetov, pravi, da imajo menedžerji in člani nadzornih svetov odškodninsko in kazensko odgovornost. Za odškodninsko odgovornost velja civilno pravo. Tam se predvideva odgovornost menedžerja, če povzroči škodo, in sam mora dokazati, da ni povzročil škode, ampak je ravnal gospodarno, vestno in pošteno. Zaradi tega je z odškodninskimi tožbami odškodnino lažje izterjati.
A nekateri slovenski menedžerji so že spretno zlorabljali različne luknje in nejasnosti v predpisih, in to ob pomoči najboljših odvetnikov. Kaj v takšnih primerih? O teh pravnih postopkih sodišče odloča po postopku civilnega prava, to pa pomeni, da je lahko vsak tožnik, ki nima močne podpore najboljših odvetnikov, finančnih in drugih izvedencev, obsojen na neuspeh. »V civilni pravdi mora vsaka stranka dokazati svoje, sodišče samo razsoja. Tovrstnih sporov je po mojem malo predvsem zaradi tega, ker škoda navadno ni dovolj velika oziroma jo je težko dokazati, tožnik pa ima pred zaključkom postopka velike stroške, ker mora plačati drage odvetnike, finančne izvedence, revizorje,« pojasnjuje Bratina. Bodo pa tožniki zdaj v odškodninskih pravdah lažje dokazali svoj prav, ker zakon tako strogo določa pravila za zagotavljanje likvidnosti, plačilne sposobnosti in kapitalske ustreznosti, da se bodo menedžerji zdaj morali veliko bolj potruditi, da bodo dokazali, da so ravnali skrbno in pošteno.
Nekateri menedžerji in tudi člani nadzornih svetov torej že skušajo svoje grehe skriti za finančno krizo, za katero nihče ni predvideval, da bo imela takšne razsežnosti, kot jih ima zdaj. »Če bi bil odvetnik, bi upal braniti vsakega menedžerja, ki bi mu tožilec očital kaznivo dejanje poslovne goljufije, ker ne more odplačati kredita. Pri odškodninski odgovornosti pa finančna kriza ni vedno bianco kritje, kajti tistega, ki je ravnal v skladu z vsemi standardi, tudi finančna kriza ne more ubiti, lahko mu povzroči le težave. Kriza se je začela že lani in skrben gospodarstvenik bi moral ukrepati in začeti postopoma zmanjševati zadolženost in podobno,« pojasnjuje Bratina.