Red je pomembnejši od svobode

V Rusiji je zdaj pogosto slišati, da so v državi na oblasti »siloviki«. Kaj se skriva pod tem pojmom?

> S tem izrazom dejansko povezujemo tiste državne ustanove, ki imajo oborožene vojaške enote. Na primer ministrstvo za obrambo ali policijo ali organe notranje državne varnosti. Takih ustanov je 22. Ljudi, ki delajo v teh organih, Rusi imenujejo »siloviki«. Kadar se pogovarjam z ljudmi iz FSB (nekdanja KGB, op. p.) ali policije, sploh pa z vojaki, mi vsi po vrsti pravijo: nimamo nič skupnega, saj so naše naloge popolnoma različne in svoje funkcije razumemo drugače kot pripadniki drugih organov. Pravijo, da so bila med policijo in KGB, recimo, zmeraj nesoglasja. Ko pa primerjamo različne kategorije »silovikov«, vidimo, da imajo nekaj pomembnih skupnih značilnosti.

Kakšne so te značilnosti?

> Prvič, vsi ti ljudje so poklicani, da skrbijo za varnost. Izurjeni so za ubijanje. Zato morajo razumeti državne interese in poznati zakonodajo. Zakone morajo poznati tako dobro, da jih lahko v imenu državnih interesov tudi kršijo. Drugič, vsi so dobili sicer različno, a vendarle vojaško izobrazbo. Zato niso naklonjeni demokratičnim metodam upravljanja, kajti vojaški sistem je avtoritaren.

V raziskavah navajate, da je bilo v organih oblasti pred letom 2000, torej pred Putinovim prihodom, največ 13 odstotkov »silovikov«. Kako se je ta številka spremenila med predsedovanjem Vladimirja Putina?

> Že leta 2003 se je odstotek zvišal na 25. Februarja 2008 je bilo v federalni eliti 42 odstotkov ljudi, ki bi jih lahko uvrstili med »silovike«. Ob tem je treba poudariti, da ta številka ne izraža realnih razmer, saj veliko tistih, ki so delali za obveščevalno službo ali v drugih podobnih organih, ta del življenjepisa prikriva javnosti. O njihovi preteklosti lahko sodimo po »luknjah« v uradnih biografijah in po pričevanju očividcev. To pomeni, da je najbrž »silovikov« med oblastniki veliko več. Vendar tega ne morem trditi ali dokazati, zato pravim, da jih je najmanj 42 odstotkov. Si predstavljate, skoraj polovica!? V nekaterih vejah oblasti pa se jih je zbralo več kot 70 odstotkov.

Kaj so bili »siloviki«, preden so prišli na oblast?

> Ko se je v Rusiji začel razvijati kapitalizem in je veliko, res veliko ljudi obogatelo, in to pogosto nezakonito, so »siloviki« obtičali v svojih pisarnah, demokrati pa so jih kritizirali. Iz privilegirane skupine so bili degradirani na raven navadnih uradnikov. Vojaki pa so močni toliko, kolikor je močna država, ki ji služijo. Takrat je bila država zelo šibka. Šibka država se navadno vede, kakor da vojakov ne potrebuje. »Siloviki« so bili ena najbolj ponižanih socialnih skupin v ruski družbi. Mislim, da so takrat pazljivo opazovali dogajanje in čakali na pravi trenutek. Verjeli so, da bodo informacije, ki jih imajo o nezakoniti privatizaciji, o tem, kdo in kako je kradel, še lahko unovčili. In ko se je na oblast povzpel Putin, je prišel njihov čas.

Kako je mogoče, da je na oblast prišel ravno KGB-jevec Vladimir Putin in z njim tudi »siloviki«?

> V Rusiji so se »državniki« od nekdaj delili na »civiliste« in »vojake«. V različnih zgodovinskih obdobjih so bili vplivni enkrat eni, drugič drugi. Kadar so bili na oblasti »civilisti«, je bilo v Rusiji več liberalizma, več državljanskih svoboščin. To je spravljalo elito v paranojo, da bo Rusija razpadla. Da bodo liberalci vladajočo elito pripeljali do izgube statusa. Zato se je po liberalnem obdobju zmeraj pojavila potreba po silah moči, ki bi s trdo roko naredile red in spet vzpostavile piramido oblasti. To se je v Rusiji zgodilo večkrat in tudi v 90. letih je elita začutila potrebo po ustavitvi liberalne revolucije.

S čim je povezan strah pred razpadom Rusije?

> Zdi se, da je to neke vrste paranoja, mar ne? Vendar pa je ta strah v Rusiji vedno obstajal. To je geopolitično vprašanje. Strah je povezan z velikanskim ozemljem Rusije, s pomanjkanjem cest, šibkimi komunikacijami med naselji, z oddaljenostjo regij, s hitro urbanizacijo, koncentracijo prebivalstva v mestnih središčih in z večnarodno sestavo Ruske federacije. Vse to je povzročilo, da so si obmejna območja Rusije zmeraj prizadevala za samostojnost ... Vsakršna liberalizacija oblasti je poslabšala položaj federalnega središča. Parada osamosvojitev, ideja Uralske republike, Nenecke republike itd., težave na Kavkazu - vse to je prava mora za oblast.

Ob Jelcinovem umiku iz politike se je torej zgodba z zamenjavo »civilistov« z »necivilisti« le ponovila?

> Sami pripadniki politične elite so želeli, da bi se v Kremlju ukoreninile sile reda. Zato so za položaj predsednika države iskali človeka med »necivilisti«. Mislim, da je pri tem pomembno vlogo odigrala sanktpeterburška KGB. Dva poskusna kandidata za predsednika sta bila iz peterburške KGB: Sergej Stepašin in Vladimir Putin. Moja teorija je, da je, medtem ko so moskovsko KGB hudo kritizirali, v Leningradu vladalo zatišje. Peterburška KGB je po strukturi in velikosti primerljiva z moskovsko. In ko je moskovska KGB izgubljala moč, je peterburška izkoristila razmere. Dvomim, da je bila to prava zarota. Mislim, da so se pač povezali različni dejavniki, ob pomoči katerih so ljudje iz Sankt Peterburga prišli v Moskvo.

Katere položaje so zasedli?

>»Siloviki« so zbrani v administraciji predsednika države, v vladi, v organih federalnega upravljanja, v organih, ki nadzirajo finančne tokove. Morate vedeti, da se je namesto stare Jelcinove oligarhije sčasoma oblikoval čisto nov tajkunski sistem - Putinov.

Kakšna pa je bila Jelcinova oligarhija?

> Pod Jelcinovo upravo je vladal »sedembančni« sistem - to pomeni, da je obstajalo sedem najvplivnejših bankirjev. Sedem res močnih, v celoti pa okoli 50 zelo bogatih ljudi. Ti so se ves čas pojavljali v medijih. Bili so zelo ambiciozni. Lahko so delovali v parlamentu ali odkrito financirali politične stranke. Toda, ali je bilo teh sedem poslovnežev zares tako bogatih? Dvomim. Prej bi rekla, da so bili zelo priljubljeni, niso pa mogli nadzorovati celih vej gospodarstva.

Kakšen pa je tajkunski sistem v Rusiji danes?

> Putinovih oligarhov je veliko več. Ne štejemo več v desetinah, ampak je na stotine resnih poslovnežev, ki pa nimajo več te otroške bolezni, da bi želeli osebno posegati v politiko. Čeprav ni najbrž njihov vpliv na politiko nič manjši, kot je bil vpliv tajkunov iz Jelcinovega obdobja. Toda ta vpliv ni vpadljiv, delujejo v senci in bolje organizirano. Zdaj ima vsak resen politik svojega oligarha - pokrovitelja. Poleg tega obstajajo velika državna podjetja in korporacije. V zadnjem času se je njihovo število precej povečalo. V upravi državnih podjetij ni več tretjerazrednih uradnikov, ki so na teh položajih pri Jelcinu le drgnili hlače na svojih stolčkih. Zdaj so v upravah visoki uradniki iz administracije predsednika države, »siloviki«.

Sedanje politike ne moreš razumeti, če ne razumeš logike vladajočega razreda. Kaj opredeljuje mišljenje »silovikov«?

> To, za kakšno delo so bili usposobljeni. Kaj je zanje terensko delo? Sestati se z nekom in kljub željam tega človeka od njega pridobiti potrebne informacije. »Silovik« mora človeka prelisičiti, ogoljufati, narediti iz njega ovaduha. Zato mora biti prijeten človek, tako prijeten sogovornik, da človek nehote popusti čarom profesionalca. Ob tem mora agent na terenu zmeraj skrivati svoj pravi namen. Ob takem delu se ljudje naučijo biti dobri psihologi, dobro nositi masko, biti zaprti in previdni. So kot bratovščina, s svojim kodeksom časti, prepričanji in ideologijo.

Putin je zelo karizmatičen politik.

> Če želimo razumeti Putina, ga moramo čim manj poslušati. Treba je pozorno gledati, kaj dela. Putin nikoli ne odloži maske. Če gre na Zahod, je prijazen, odprt in se smehlja. Če se pogovarja s sodržavljani, se mršči, je grob. Dela to, kar je všeč ljudem. Putin je kot ogledalo - z nekaterimi je preprost človek iz province, z drugimi je zvit KGB-jevec. Obstaja še ena značilnost »silovikov«, ki močno vpliva na politiko. Vsak, ki se ukvarja z varnostjo, mora dobro vedeti, kdo je njegov sovražnik. Drugače ni smiselno, da obstajajo vojaške strukture, če ni sovražnikov. »Siloviki« se morajo vedno zavedati, da sovražnik, ki ima v načrtu škodovati državi, ne spi. Ta pretiran čut za sovražnike ni brez vpliva na politiko. V našem primeru je ta čut vplival na Putinovo politiko, kar zadeva vprašanje varnosti, na zunanjo politiko, na vse, kar je veljalo za pomembno. To je vplivalo na metode, s katerimi se je Putin lotil urejanja razmer v državi in konsolidacije prebivalstva. In treba je priznati, da je bil pri vsem tem zelo uspešen, okoli njegove ideje »velike Rusije« se je združila celotna Rusija.

Kdo pa so bili sovražniki Vladimirja Putina in njegovih ljudi?

> Ko je Putin pred več kot sedmimi leti prišel v Kremelj, se je skupaj s skupino prijateljev odločil, da je pot, ki jo je začrtal Jelcin, napačna. Menim, da je Putin s KGB-jevskimi kolegi izbral »andropovski« scenarij. Ko je na oblast prišel Andropov, je bila glavna težava SZ slab gospodarski sistem, in treba ga je bilo spremeniti. Njegov načrt je bil vpeljati gospodarske reforme in pri tem ohraniti tedanji državni ustroj. Tako je pozneje ravnala Kitajska. Toda Gorbačov je menil, da je največja ovira pri razvoju gospodarstva ravno politična elita v vladajoči komunistični partiji. Zato je Mihail Gorbačov hotel najprej izpeljati politične reforme, šele nato gospodarske. Ko govorim o andropovski poti, imam v mislih to, da gospodarske reforme uvaja avtoritarni režim.

Je potemtakem Rusija pravzaprav stopila na kitajsko pot razvoja?

> Zdi se mi, da so imeli Putin in njegovi najbližji tovariši zelo naklonjen odnos do Kitajske. Mislili so, da je kitajska pot bližja Rusiji kot zahodna. Zato se je rodil koncept ustavitve revolucije. Pri tem je bilo najpomembneje uničiti alternativna središča moči, saj so ta v očeh ljudi, ki so prišli na oblast, v politiko vnašala zmedo.

Kdo so ti, ki so vnašali zmedo?

> Če povzamem. Predvsem je bilo treba spremeniti sestavo politične elite. Za odstranjevanje težav, ki bi lahko pripeljale do razpada Rusije, so bili nujno potrebni ljudje s trdo roko, ki se ne bojijo nepriljubljenih odločitev. Tako smo prišli do »silovikov«. Potem je bilo treba spremeniti državno arhitekturo in odstraniti alternativna središča oblasti. Sem so sodili guvernerji, ki so bili protiutež federalni oblasti. To je bil sovražnik št. 1 - zelo nevaren sovražnik. Drugi, nič manj nevarni so bili oligarhi, ki niso samo vplivali na ministre, ampak so si celo podredili parlament oziroma dumo. Tretja nevarnost so bile politične stranke, ki so tedaj ostro kritizirale Kremelj. In končno, četrti sovražnik so bili mediji.

Proti vsakemu od teh sovražnikov so bile nato izpeljane akcije?

> Putin je leta 2000 izpeljal reformo, ki je zadevala guvernerje. Poleti 2000 je bil sprejet sveženj zakonov, v skladu s katerimi so bile regije združene v sedem federalnih okrajev. S tem je bil narejen neke vrste »vložek« med guvernerji in vrhovno oblastjo. Vodje federalnih okrajev so postali neke vrste nadzorniki iz Kremlja; izbrali so ljudi, ki jim je Putin osebno zaupal. V aparat federalnih okrajev so prišli delat »siloviki«. Guvernerji so bili izgnani iz federalnega sveta. Poleg tega so jim leta 2003 odvzeli pravico, da bi jih volilo prebivalstvo. S tem so guvernerji postali le del kremeljske nomenklature. Uradniki, ki jih lahko brez truda zamenjajo. Mislite, da je bilo preprosto izpeljati tako reformo? Neverjetno težko! Zelo tvegano je bilo, nihče ni točno vedel, kako se bodo guvernerji odzvali na odvzem pooblastil. Lahko bi se začel organiziran upor. Vendar so guvernerji le poslušno sklonili glave.

Boj z oligarhi se je začel istega leta, leta 2000?

> Najprej so udarili po Vladimirju Gusinskem, ki je bil tedaj lastnik najvplivnejšega televizijskega kanala NTV. Veste, ta je tako rekoč vedno »kvaril vreme«. V drugo so udarili po Berezovskem. Na začetku leta 2003 so se začeli zbirati oblaki nad Hodorkovskim. Poleg teh znanih osebnosti je bilo iz države izgnanih na stotine najbogatejših ljudi. Navadno so zoper njih vložili tožbo ali pa so začeli državni organi izvajati prepogosta preverjanja, kar je pomenilo: čakajo vas velike težave. Zato so ti ljudje, da ne bi izgubili denarja in svobode, včasih pa tudi življenja, raje zapustili državo.

Je bilo preprosto uničiti tega »sovražnika«?

> Tudi pri tem je bilo tveganje veliko. Tajkuni bi lahko na ulice pripeljali svoji politični stranki, SPS (Zveza desnih sil) in Jabolko (Demokratska stranka Rusije), lahko bi organizirali proteste. Imeli so finančne, človeške in organizacijske vire, da bi se zaščitili. In oblast tega ni mogla spregledati. Oblastniki so se bali. Duh »oranžne revolucije« je krožil nad zidovi Kremlja. Toda - čudež! Vse je potekalo gladko. Za zaščito televizijskega kanala NTV se je zavzela le peščica novinarjev, skupinica aktivistov iz vrst romantičnih demokratov. In celo aretacija Hodorkovskega je sprožila več protestov v tujini kot doma ...

Toda grenka usoda ni doletela le NTV.

> Kratenje pravic množičnim občilom je bilo izpeljano zelo pametno. Najpomembnejša med mediji je televizija - tam mora biti vse pod nadzorom. V tiskanih medijih so ostali otoki svobode. Oblast je razumela, da se mora učiti na napakah iz sovjetskih časov, saj je takrat popoln nadzor nad mediji povzročil nasprotni učinek. Sistem eksplodira, če ni luknjic za izpuščanje pare. Zato se je svobodno območje krčilo, ni pa bilo popolnoma odpravljeno. Ostale so skromne oddaje na Ren-TV in radiu Odmev Moskve ter nekaj časopisov. Osamljene proteste novinarjev zaradi omejevanja novinarske svobode je prebivalstvo razumelo kot posledico notranjih novinarskih sporov. Enako se je družba odzvala, ko so uvedli nekaj ukrepov zoper nevladne organizacije in opozicijske stranke.

Ob tem so zahodni mediji vse pogosteje kritizirali Putina, njegova priljubljenost doma pa je naglo naraščala ...

> Ta nedejavna, molčeča podpora prebivalstva je oblastnikom prinesla prepričanje o njihovem prav, odrešila jih je manjvrednostnega kompleksa. To, da niso naleteli na odpor, je kazalo, da so izbrali pravo pot, to jih je legitimiralo. V tistem času so se zgodile notranje spremembe v oblasti - vzpostavila se je hierarhija. To je bila sovjetizacija oblasti, vračanje k sovjetskemu načinu upravljanja.

Pogosto se zdi, da celo zelo liberalni Rusi po tihem, pa vendarle odobravajo Putinovo politiko.

> Prav ta proces imenujem sovjetizacija, saj večina izpeljanih reform ni bila nič drugega kot vračanje k sovjetskim metodam upravljanja. Putin se je vrnil k sovjetskemu sistemu, toda opustil je neumnosti, ki so vladale v SZ. Zdaj ni neke totalne ideologije, ni totalnega nadzora nad mediji, obstaja svoboda. Vse je podrejeno Kremlju, v tem je podobnost Putinovega sistema s sovjetskim ali katerim koli drugim avtoritarnim sistemom. Toda državljani Rusije se znajdejo v takem sistemu, menijo, da je red pomembnejši od svobode. Poleg tega se je zaradi rasti cen nafte občutno zvišala življenjska raven. Državljanom so zagotovljeni stabilnost, dober »šoping« in možnost potovanj v druge države.

Zakaj je Putin po tem, ko je opravil tako veliko delo, in kljub izjemni podpori prebivalstva odšel s položaja predsednika? Vsi so pričakovali, da bo našel način, da dobi še tretji mandat.

> Vprašanje legitimnosti je pri nas zelo pomembno. Zato je bil izmišljen tak sistem, da je treba, če hočeš ostati na oblasti - in to ne le štiri leta, ampak bistveno dlje -, oditi. Če bi se Putin odločil še za tretji mandat, torej bi ostal predsednik še štiri leta, bi se nadenj spravili vsi zahodni kritiki. Tudi v Rusiji bi izgubil spoštovanje številnih ljudi. »Poglejte ga, drži se za svoj stolček, v čem je zdaj boljši od srednjeazijskih diktatorjev,« bi govorili. Minusov bi bilo več kot plusov. In vse to samo zaradi štirih let? Potem bi potreboval še eno podaljšanje predsedovanja in še in še. Iz takega položaja ni izhoda.

Zakaj pa ravno pravnik Medvedjev?

> Za izpeljavo načrta je bil potreben človek, ki ne bi bil preveč vpliven, mogoče celo najšibkejši. Da ne postane nadut zaradi svoje veličine, ko bo postal predsednik, in ne izda celotnega načrta. To iskanje šibkejšega je pripeljalo do tega, kar sedaj opazujemo. Naloga Medvedjeva je reformiranje oblasti. Prva možnost - podaljšanje predsedniškega mandata kot vnaprejšnja priprava na ponoven Putinov prihod. Druga možnost - Rusija se bo prelevila v parlamentarno republiko. Kaj je potrebno za parlamentarno republiko? Da je premier tudi predsednik vladajoče stranke. Putin je vodja Združene Rusije in hkrati predsednik vlade, poleg tega ima zdaj bistveno več pooblastil kot njegovi predhodniki. Vpliv se prerazporeja v smer proti premieru: nekatera ministrstva »silovikov« so zdaj podrejena premieru.

Ste trdno prepričani, da bo Putin še naprej glavni dirigent?

> Za Rusijo je značilna v stoletjih obrušena monocentrična država z enim središčem, z enim vrhom piramide. V tem sistemu ne more biti dualizma, nobene porazdelitve oblasti. To je lahko gledališki okras, lahko poteka na televiziji.