Matej Praprotnik

Nedavno je na Val 202 poklicala poslušalka, ki je moderatorju priznala, da ga posluša že več let, res dolgo časa. Pa jo je moderator malce izzval in vprašal, če ga posluša že skoraj 10 let in poslušalka je samozavestno odgovorila: »Uf, še dlje!«
Čeprav je omenjeni moderator Matej Praprotnik na Valu 202 osem let, je postal eden tistih prepoznavnih glasov, za katere bi prisegli, da so tam že od nekdaj. Praprotnik je tisti moderator, ki je vedno poln humornih domislic, kot je bila tista, ko je, tik pred uvodno špico za Poročila, dejal: »Janez in Urška se bosta...« in sledil je avizo za Poročila.
»Če sem že novinar, sem najraje radijski novinar. Bolj kot novinarstvo me veseli radio. Kar precej se pripravljam na svoje radijske nastope, vedno imam s seboj beležko. Ne vem, kako bi drugače. Če kaj pozabim povedati, sem blazno jezen nase,« priznava Praprotnik.
»Če hočem delati jutranji program, moram vse precej poenostaviti, zato me ne smete jemati preveč resno. A televizijo sem vrgel ven iz stanovanja, ne maram je, vendar jo moram vseeno spremljati, tako da zdaj na računalniku prek spleta gledam Odmeve, kjer dobim kakšno iztočnico. Žal ne gre brez.«
Praprotnik je svojo radijsko pot začel na Koroškem radiu v svojem rodnem Slovenj Gradcu. Tam je delala tudi njegova mama Heda, legendarna slovenjegraška radijka, ki te dni, sicer že v pokoju, pripravlja kratko oddajo Hedina župca. Novinarstvo je bilo ob očetu Ivanu, ki je dopisnik Dela, neizogibno dejstvo. Sprva je Matej pripravljal večerni program na Koroškem radiu, saj se mu je zdelo, da bi dnevni moral biti res dober in bi zahteval več priprav. Jutranjega danes pripravlja na Valu 202, kjer včasih porabi tudi celo sredo, da zmontira triminutno Manipulacijo, montažo izjav politikov, ki se v Manipulaciji pogovorijo s Praprotnikom. Njegova najljubša manipulacija je obisk Karla Erjavca pri zdravniku, kjer preverjata sluh. Praprotnik mu zašepeta: »štiri krat štiri,« Erjavec ponovi: »osem krat osem«. Praprotnik nadaljuje: »Jezus«, Erjavec pa ponovi: »Desus«.
Pogosto ga zamenjujejo z Dnevnikovim novinarjem Rokom Praprotnikom.
»Še ko so me prvič napovedali na Radiu Slovenija, ko sem prvič nastopil, so v studiu napovedali, da se iz Slovenj Gradca oglašata Mirko Štular in Rok Praprotnik. Je pa super, da je Rok Praprotnik tako izpostavljen, saj to lahko s pridom uporabljam v svojih manipulacijah. Janša je stalno govoril o Praprotniku in Zgagi, tako da sem si za potrebe Manipulacije nadel nadimek zgaga Praprotnik.« Mimogrede, tudi Roku Praprotniku se je dogajalo nekaj podobnega, ko je še delal na Delu, ko so ga večkrat razglasili za sina Ivana Praprotnika, Matejevega očeta.
Edina omejitev, ki si jo postavlja pri delu, je, da ne sme nikogar preveč užaliti. »Glede na odzive poslušalcev vem, da me poslušajo volivci obeh opcij: tako tisti, ki jim je ljubši Pahor, kot tisti, ki imajo raje Janšo. To vem, ker je nekaterim smešen eden, nekaterim drugi, a v resnici sta smešna oba.« S pritiski politikov nima težav. »Po znani radijski aferi sem ugotovil, da je bivši predsednik vlade po kitajskem horoskopu res pes. Kako zares občutljivi so politiki, pa ne vem. Še nihče se ni osebno oglasil. Razen Andreja s Štajerske in Pavlihe s ceste, ki znata poklicati tudi v eter.«
Glede na lastne politične preference pa dodaja: »Če me vprašate, katera vlada mi je bolj všeč, mi je bila vedno bolj všeč vlada v odhajanju, kot pa vlada v prihajanju.«

Radijski navdušenec

»Mislim, da me je že mama na skrivaj snemala, ko sem bral pravljice. Glede na to, da sem bil pogosto na Koroškem radiu, se mi je zdelo, da je to nekaj zame. Pa sem šel tam na avdicijo pa še na Valu 202. Ampak na Valu sem že vedel, da imam radijski glas, pa tudi koroški naglas sem že izgubil. V redakciji so me stalno zafrkavali, da sicer na radiu že lahko delam, pred mikrofonom pa ne bom mogel delati, zaradi naglasa. A takrat me nihče še ni slišal pred mikrofonom in niso vedeli, da se pred mikrofonom bolj potrudim z upoštevanjem pravil izgovorjave, kot pa kadar sem v redakciji.«
Praprotnik je na začetku svoje kariere na Valu velikokrat delal tudi ankete, ki jih z veseljem pripravlja še danes. Tako se mu je na primer ob izvajanju ankete o smučiščih pred mikrofon nalepila zajetna ekipa študentskega bloka A za Bežigradom, nekoliko več sreče z mimoidočimi pa je imela njegova kolegica, ko je med iskanjem sogovornikov za mnenje povprašala samega Danila Türka. Praprotnik se spominja, da se je takrat kolegica vrnila s posnetkom, ne da bi dobro vedela, kaj ji je uspelo. Türk je bil takrat namreč bolj znan kot slovenski človek v Združenih narodih. »Ustavila ga je sredi mesta, on je povedal svoje mnenje in smo ga imeli. Takrat sem samo vedel, da je cenjen slovenski diplomat v Združenih narodih, danes pa je predsednik države. A to na žalost ni nikjer shranjeno.«
Podobnih »predsedniških« anekdot ima Praprotnik kar nekaj. Ko je bivši predsednik države Janez D. še pisal svoj blog na siolu, ga je kot »običajnega blogerja« doletelo tudi oglaševanje. Tako se je poleg predsednikovega bloga pojavil oglas za mobilni portal Daj me dol. »Meni se je to zdelo skoraj tako nenavadno kot oglaševanje Igorja Bavčarja na gmailu. Na glas sem se v jutranjem programu vprašal, kako je to mogoče: predsednik znanih nazorov in oglas za porno vsebino na istem blogu? Oglas je kar kričal, Janez, daj me dol, daj me dol. Še isti dan je oglas tudi zares - šel dol. Očitno se je nekdo z mano strinjal.«
Poleg jutranjega programa Praprotnik pripravlja tudi novinarske prispevke. Nazadnje mu je najbolj v spominu ostal intervju z Johnom Ellisom, »tistim fizikom iz Cerna«. Desetega septembra se je Praprotnik tudi sam odpravil v Cern in si ogledal, kako so zagnali famozni pospeševalnik. »Če bi rad kaj pametnega počel v življenju, bi bila to promocija znanosti. Z veseljem bi pripravljal oddajo o znanosti.«
Službena potovanja mu niso odveč. Pred petimi leti se je namreč kot novinar in prostovoljec odpravil v Galicijo, kjer je skupaj z novinarjem Televizije Slovenija Dejanom Ladiko pomagal čistiti obalo po nesreči tankerja Prestige. Sam ekspedicijo imenuje kar romanje, saj so se tja peljali z avtobusom: »Kot da bi šli na maturantski izlet«. En teden so čistili obalo, ki je zaudarjala po asfaltu, medtem pa je Praprotnik naredil tudi ogromno intervjujev z domačini. Praprotnik namreč obvlada portugalščino, galicijščina pa naj bi bila precej podobna portugalščini. A neprecenljivo gradivo je na poti nazaj skrivnostno izginilo. »Na avtobusu sem kar naenkrat ugotovil, da se je minidisc izbrisal. Lahko si predstavljate kakšna groza je to za radijskega novinarja, mislil sem, da se mi bo podrl svet, nisem vedel, kaj naj naredim, imel sem ogromno intervjujev z domačini, in vse to je bilo izgubljeno.« K sreči mu je nekaj materiala lahko posodil snemalec TV Slovenija Tine Golob, ki je bil v Galiciji skupaj z Ladiko, nekaj materiala pa je uporabil tudi med sprotnim javljanjem.

Podcast navdušenec

Praprotnik je nedavno tudi diplomiral. Za svoje diplomsko delo si je izbral precej radijsko temo: podcaste. To so glasbene datoteke z radijskimi oddajami, znane predvsem uporabnikom ipodov. S poslušanjem podcastov tako lahko nadoknadimo zamujene radijske oddaje, nekatere spletne strani pa ponujajo oddaje posnete posebej za tovrstno uporabo. Sicer pa med pomembnejše ponudnike podcastov štejemo BBC, The Guardian in New York Times, tudi Multimedijski center javne RTV že nekaj časa ponuja podcaste nekaterih radijskih in tudi televizijskih oddaj.
»Podcasti so nekaj, kar me resnično zanima, a se bojim, da na slovenskih radiih, še posebej na Radiu Slovenija, nimajo dovolj posluha za podcaste. Ampak radio proizvede toliko oddaj! Radio Slovenija ima 8 programov, in če upoštevamo koliko oddaj proizvede, je to ogromen potencial. Predlagal sem že, da bi dali tudi naš jutranji program na podcaste, vendar se v redakciji pojavlja dvom, če smo dovolj dobri zjutraj. Jaz mislim, da smo,« razmišlja Praprotnik, ki meni, da je ključ do uspešne radijske postaje dober jutranji program. Vendar pa pravi, da že skoraj nerad govori o podcastih: »Ponavadi mi rečejo, ti pa tvoj podcast. Vsi se mi že smejijo.«
Sicer pa so podcasti tudi dober način arhiviranja radijskih posnetkov. »Razmišljal sem tudi, da bi svoje četrtkove manipulacije dali na podcaste, tako pa je velikokrat vse, ko je enkrat v etru, tudi izgubljeno. Če lahko v knjižnici brskaš po člankih zadnjih stotih let, zakaj ne bi še po radijskih oddajah.« Med oddajami, ki jih lahko dobimo v obliki podcastov prevladujejo izobraževalne in informativne, nekaj manj je razvedrilnih. Praprotnik se tako prek podcastov na primer uči kitajsko.
»Navajen sem, da me nekdo nagovarja, ob poslušanju lastne glasbe se kmalu začnem dolgočasiti. Zato so mi všeč radii, ki imajo tudi svoje moderatorje, da človek ve, kaj posluša, saj je glasovna slika jasna. Všeč mi je, če nekdo sliši moj glas in ve, da posluša Val 202.« Njegova sanjska služba je delo na lizbonskem radiu, redno pa prek interneta posluša tudi švicarski nacionalni radio ter zadnje čase tudi novozelandske radijske postaje.
V svoji diplomski nalogi se je ukvarjal tudi s tržno znamko Radia Slovenija. »Ko so v okviru raziskav o znamki radia delali fokusne skupine o Valu 202, so ga poslušalci v Mariboru zelo zanimivo opisali. Dejali so, da je Val 202 kot starejši moški, ki ga je povozil čas in si barva lase na rumeno,« se zasmeje Praprotnik. Moti ga, ker javni radio ne zna poskrbeti za svojih osem radijskih postaj, katerih logotipi so povsem nekoherentni, sploh pa večina ljudi niti ne ve, koliko postaj ima Radio Slovenija. V šali se sprašuje, da ni niti prepričan, da vodstvo radia ve. A dokler na Valu 202 delajo radijski navdušenci, kot je Praprotnik, se nam za njihovo prihodnost verjetno ni treba bati.