Pričevanje o Darfurju

Suleiman Jammous se je rodil leta 1945 in je pripadnik plemena Bideyat, na kartumski politehnični fakulteti je diplomiral iz strojništva in nadaljeval študij v Aleksandriji. Leta 2000 je sodeloval pri zbiranju podatkov za Črno knjigo, s katero so sudanski nasprotniki arabske hegemonije razkrinkali mafijske vzvode moči v državi in razložili, zakaj v zahodni sudanski pokrajini Darfur poteka genocid. Darfurski uporniki so se z orožjem v rokah postavili po robu sudanski vladi, ki je s paravojaškimi milicami preganjala afriško prebivalstvo z domov in vanje naseljevala pripadnike nomadskih arabskih ljudstev. Afriška ljudstva so se uprla.
Jammous pripada politični frakciji Sudanske osvobodilne vojske (SLA) Unity, saj je prepričan, da samo z orožjem ni mogoče rešiti Darfurja. Zaradi svojih humanističnih načel in načina reševanja krize v Darfurju, kjer je bil dolgo tudi koordinator za mednarodno človekoljubno pomoč, mu mnogi pravijo sudanski Nelson Mandela.

Humanitarna katastrofa, kot imenujemo dogajanje v Darfurju, je pozno prišla na prve strani svetovnih medijev; resnični vzroki za to kruto dogajanje pa še danes niso povsem jasni. Zakaj »darfursko vprašanje«?

> Tu je treba poseči v preteklost. Ko je bilo leta 1956 konec britanskega kolonialnega režima, so si tri arabska plemena, ki so bila blizu Britancem, zamislila Sudan tako, da ga bodo upravljala v skladu z družinskimi navadami, in pri tem zanemarila, da živi v Sudanu več kot 500 plemen, večina pa jih ni bila zadovoljna s takšno politiko. Ta tri politično in vojaško dominantna arabska ljudstva živijo vzdolž Nila severno od Kartuma. V bistvu so organizirana v mafijsko združbo Shangiyylov, Jaaliyiinov in Danaglijev, ki je vse druge regije in ljudstva v Sudanu vulgarno gospodarsko in politično marginalizirala.

Če vas prav razumemo, gre za zavzemanje ozemelj, kjer živijo avtohtona afriška ljudstva, zavojevalci pa so Arabci?

> Da, saj so z agresivno politiko iz Kartuma, torej iz osrednjega in severnega dela Sudana, pritiskali na vse strani in zavzemali vse več ozemlja. Druga, nearabska ljudstva, so omejili najprej v osrednjem Sudanu, jim preprečevali uveljavljanje pravic do zemlje in človekovih pravic nasploh, nato pa s silo uveljavljali svoj dominantni položaj tudi v drugih delih Sudana. Napetosti med jugom in severom so se pojavljale že pred razglasitvijo neodvisnosti Sudana leta 1956, prebivalstvo Darfurja pa se je prvo začelo upirati kršenju pravic. Zato je v šestdesetih letih oblikovalo svoje politično gibanje, ki ga je muslimanski sever vseskozi napadal, češ da je odcepitveno, v strahu seveda, da bi bil ob bogastvo in zemljo v Darfurju. Takšno politiko je Kartum uveljavljal do vseh prebivalcev, ki živijo na jugu, na vzhodu in na zahodu države in niso arabskega rodu. Da bi to dosegli, so začeli na njihova ozemlja množično naseljevati arabske priseljence, tudi iz drugih držav.

Torej gre za načrtno etnično čiščenje, ki se mu je afriško prebivalstvo začelo upirati z orožjem?

> Ker so arabski voditelji želeli spremeniti etnično sestavo prebivalstva, še posebej v Darfurju, kjer se je upor proti Kartumu začel, so se odločili za segregacijo in nato pregon afriškega prebivalstva z njegove zemlje. To ni bila nikdar uradno razglašena politika Kartuma, ampak tajni načrt, na podlagi katerega so dobivali zemljo priseljeni Arabci iz Kameruna, Čada in Malija, ki so se organizirali v arabske milice (džandžavidi), paravojaške enote, ki so preganjale Afričane z njihove zemlje. Požigali so cele vasi, preganjali vse, kar ni bilo arabsko, in organizirali okoli mest taborišča za trajno razseljene ljudi. Razlogov za odpor je bilo veliko in kmalu so nastale številne uporniške skupine, najprej povsem nepovezane, ki so branile svoje vasi in svoja območja.

Številke, ki govorijo o beguncih, o pobitih in ljudeh v »pasti«, ki niso ne na strani upornikov ne na strani sudanske vlade, so pretresljive.

> Po letu 2003, ko so se začeli spopadi, je bilo v taboriščih v severnem Darfurju 600.000 ljudi, v zahodnem okrog 500.000 in približno toliko ljudi je prisiljeno živeti v taboriščih južnega Darfurja. Ta taborišča so v okolici mest, kjer ljudje nimajo možnosti, da bi si pridelali hrano, in so povsem odvisni od pomoči iz tujine. Ne smemo pozabiti še na več sto tisoč ljudi, ki so pobegnili čez mejo, predvsem v Čad, in so tudi v brezizhodnem položaju. Prav tako težko je tistim, ki so ostali na domovih, ljudem v »pasti«, saj so stalno žrtve nasilja arabskih milic, pa tudi upornikov.

Ocene, koliko naj bi bilo mrtvih oziroma pobitih, so negotove, saj pravih podatkov ni mogoče dobiti.

> Mediji sicer pišejo o 200.000 mrtvih, vendar vam zanesljivo lahko povem, da je žrtev spopadov najmanj 400.000. To je velik in krvav davek, leži pa na duši zahodnega sveta, ki ni sposoben preprečiti katastrofe.

Še nekaj je značilno za sudanske upornike. Na začetku tega desetletja sta bili dve močnejši uporniški organizaciji, zdaj pa so skupine upornikov številne in to zagotovo krni učinkovitost upora.

> Razumeti morate, da je Darfur območje, veliko kot Francija. To je ozemlje brez komunikacij in vsak skuša zavarovati svoje ozemlje. Zato je toliko frakcij. Trudimo se povezovati uporniške skupine in uspelo nam jih je strniti v štiri večje skupine, ki naj bi delovale usklajeno. To težko dosegamo, vendar je nujno, če hočemo biti učinkovitejši in pred mednarodno skupnostjo kredibilni.

Ste pripadnik ljudstva Zaghawa, a se borite za pravice ljudstva Fur. Zakaj?

> Borim se za vse ljudi, ki se jim godijo krivice, ne samo za Darfur. Ljudstvo Fur je največje v državi in Darfur se imenuje po njem. Pripadniki tega ljudstva živijo le v Sudanu, to ljudstvo nima manjšin v sosednjih državah, tako kot druga afriška ljudstva v Sudanu. Ljudstvo Fur in druga, ki živijo v Darfurju in v Sudanu, razen Arabcev, so afriškega izvora. S svojim bojem hočemo doseči vrnitev na domove in zahtevamo, da jih zapustijo arabski vsiljivci, ki so nas pregnali ob pomoči sudanske vlade. Tisti Arabci pa, ki so z nami že prej živeli v miru, lahko ostanejo.

Nekateri analitiki pravijo, da se bije v Sudanu tudi vojna za vodo in nafto. Vsega tega pa je največ prav v Darfurju.

> Ti dve dobrini sta v Afriki zelo redki in zagotovo hoče tudi zato Kartum povsem obvladati Darfur. Očitno skrbi nafta tudi Kitajsko, saj podpira režim v Kartumu. Za nas doslej nafta ni bila bistveno vprašanje, hoteli smo le živeti v miru. Prav gotovo naftni interesi niso zanemarljivi, to lahko sodim tudi po izjavah nekaterih evropskih voditeljev o dogajanju v Darfurju. Američani so jasno povedali, da je pri nas genocid. Dogajanje so imenovali s pravim imenom. Drugi so bolj zadržani. Zagotovo je na francosko stališče, ki ni tako jasno kot stališče ZDA, vplivala obljuba sudanske vlade, da bo francoskim družbam omogočila črpanje nafte v Darfurju. Kitajci že pomembno izkoriščajo naftna polja. Rusija pa oskrbuje sudansko vlado z orožjem. Vsak ima na tem območju svoje interese, očitno jih le afriška ljudstva ne bi smela imeti.

Po vašem mnenju mednarodna skupnost ni sposobna pošteno in objektivno presoditi, kaj se dogaja v Darfurju, in zato odlaša z odločnejšimi ukrepi za preprečitev genocida?

> Brez poštene presoje razmer in vzrokov za sedanje katastrofalne razmere v Sudanu ni mogoče narediti mirovnega načrta za državo. Ker takšne presoje ni, tudi afriške mirovne sile, ki so jih v Sudan napotile države članice Afriške unije, skladno z resolucijo Združenih narodov, niso bile sposobne opraviti mirovne misije. Napak je bilo že to, da so Združeni narodi napotili v Sudan slabo opremljeno misijo s 7000 pripadniki vojaških sil Afriške unije, ki niso bili sposobni zavarovati civilnega prebivalstva pred pogromom s severa. Zdaj jih bodo zamenjale nove sile, v njih naj bi bile tudi neafriške enote, čemur pa sudanska vlada nasprotuje. To ne zagotavlja uspeha mirovni operaciji. Za zdaj so tudi zato namestili šele polovico od 26.000 načrtovanih pripadnikov UNAMID-a, saj sudanska vlada na vse načine preprečuje njihovo delovanje. Od mednarodne skupnosti ji je uspelo izsiliti, da je v tej mešani misiji večina vojakov afriškega rodu, tem pa ljudje, predvsem uporniki, glede na dosedanje delo misije, ne zaupajo in zahtevajo sodelovanje mirovnih sil z vseh celin.

A vseeno je nekako težko sprejeti tezo, da mednarodna skupnost ne ve, kaj dela. Kaj bi po vašem dejansko morala vedeti?

> Od mednarodne skupnosti ne pričakujemo, da nam bo a priori naklonjena, ampak le, da ugotovi prave razloge za spopade in se loti reševanja spora pri koreninah. In korenine so v politiki Kartuma, ki hoče v Darfurju vladati po svojih zakonih. Če Kartum te politike ne bo spremenil, možnosti za mir ni. V to pa lahko sudansko vlado prisili le mednarodna skupnost. Drugo rešitev, če ta ne bo uspela, pa vidim v odcepitvi Darfurja in oblikovanju nove države.

V prvih letih vojne ste odšli v Darfur in prevzeli koordinacijo razdeljevanja človekoljubne pomoči. Pri tem delu ste se spoprijemali s hudimi težavami. Kako je oblast v Kartumu sprejela mednarodno pomoč ogroženemu ljudstvu?

> Delal sem neoborožen in to bom počel tudi v prihodnje. Po najboljših močeh smo pomagali vsem, ki jih je prizadela ta vojna. Če ne bi bilo pomoči iz tujine za begunce v taboriščih in razseljene ljudi sploh, bi bil pritisk na sosednje države zaradi izseljevanja nevaren. Vlada v Kartumu ovira naše delo, pošilja nad nas roparske, piratske skupine, ki z zasedami onemogočajo delo humanitarcem in jim plenijo blago. Nevladne organizacije, ki skrbijo za to delo, pa niso vsemogočne, so takšne, kakršne so, tragedijo lahko le omilijo, preprečiti pa je ne morejo.

Dejali ste, da države EU dogajanja v Sudanu niso označile za genocid. Toda mednarodno sodišče v Haagu je nedavno izdalo obtožnico zoper sudanskega predsednika Omarja Al Baširja in ga obtožilo za genocid.

> Predvsem je sodišče to storilo v napačnem času in s takšno potezo še bolj načelo krhke razmere. V taboriščih živi dva milijona ljudi, ki so življenjsko odvisni od pomoči iz tujine. Al Bašir se lahko vsak trenutek spomni, ker je pač takšen, da bo iz Sudana izgnal vse tujce in zaprl veleposlaništva. To bi za dva milijona ljudi v taboriščih pomenilo pravo katastrofo. Al Baširja bi bilo ta trenutek najbolje pustiti pri miru, da bi se izognili njegovim povračilnim ukrepom, in ga z drugimi sredstvi prisiliti k uresničevanju zahtev mednarodne skupnosti v Darfurju.

Pred dnevi je tudi sudanska vlada napovedala nov krog pogajanj za rešitev krize. Je kakšno upanje na uspeh?

> Sudanski vladi in mednarodni skupnosti zmeraj znova zagotavljamo, da smo pripravljeni sesti za katero koli pogajalsko mizo, če se bomo najprej ukvarjali s pravimi vzroki, zaradi katerih smo prijeli za orožje, in s tem, pod kakšnimi pogoji smo ga pripravljeni odložiti.

Sprte strani so leta 2005 podpisale mirovni sporazum, vendar ga vi niste podpisali.

> Res je, a nisem bil sam, večina uporniških skupin ga ni hotela podpisati. V pogajanjih sem sodeloval kot humanitarni koordinator in presodil, tako kot večina drugih, da sporazum ne zagotavlja miru v državi, saj ni predvidel razorožitve carinskega osebja, policije in uslužbencev sudanske vlade, ki pa niso nič drugega kot preoblečeni pripadniki arabskih milic. Te povzročajo največ gorja. No, sporazum je podpisala frakcija SLA, Sudanske osvobodilne armade, ki se imenuje Minni Minawi.

Vas je zato oblast naslednje leto zaprla?

> Leta 2006 so me že četrtič zaprli. Bil sem le en glas v pogajanjih, vendar se me oblast očitno boji zaradi moje vloge humanitarnega delavca, saj me poznajo v vseh uporniških skupinah. Oblast je mislila, da bo lahko uveljavila sporazum, če me zapre in nato izžene iz Darfurja. Štirinajst mesecev sem preživel v zaporu, potem pa so me morali, zaradi posredovanja generalnega sekretarja ZN in široke podpore pomembnih ljudi iz sveta, izpustiti. Peticijo je denimo podpisal tudi nekdanji predsednik Češke Vaclav Havel in kar 400 Slovencev.

Ali zato danes v Sloveniji pripovedujete grenko zgodbo o Sudanu in odzivu mednarodne skupnosti na tamkajšnji genocid?

> Pobude dr. Janeza Drnovška za rešitev krize v Darfurju so veliko prispevale k večji ozaveščenosti v mednarodni javnosti, predvsem v Evropi, o tem, kaj se dogaja v Sudanu. Še pred štirimi leti v Evropi ni nihče govoril o genocidu v Darfurju, danes pa so razmere drugačne. Za to se moramo zahvaliti tudi dr. Drnovšku in Tomu Križnarju, ki sta se pokazala kot razumevajoča in miru zavezana človeka! V ZDA so že spoznali, da se v Darfurju dogaja genocid nad afriškim ljudstvom, le nekatere vlade v najpomembnejših evropskih državah tega ne sprevidijo.

Vi iz Slovenije danes sporočate, da se v Sudanu dogaja Ruanda v počasnem posnetku. Kaj bi bilo treba storiti, da bi mednarodna skupnost učinkoviteje ukrepala?

> Poleg tega, kar sem že povedal, bi morala odločneje nastopiti tudi svetovna javnost, predvsem pa evropska, da bi njene vlade ubrale pravo pot pri urejanju razmer v Sudanu. Ničesar ni mogoče spremeniti čez noč. Smo potrpežljivi in čakamo na sadove tudi takšnih gibanj, ki širijo resnico o Darfurju, kakršno deluje v Sloveniji.

Pa se vam zdi, da bo Sudan nekoč spet mirna država, da bodo različna ljudstva sposobna živeti drugo ob drugem? Kakšen Sudan vidite v prihodnosti?

> Vse je odvisno od oblasti v Kartumu. Predvsem od enega človeka, ki vlada v Sudanu. To je Al Bašir. Če bo Kartum odpoklical z naše zemlje nasilno priseljene Arabce in mojemu ljudstvu omogočil vrnitev na domove, se bodo strasti počasi umirile, krivice pa se zagotovo ne bodo pozabile. Če bo zemlje spet dovolj za vse ljudi, ki živijo v Darfurju, če se bodo izpraznila begunska taborišča in če se bodo ljudje lahko vrnili na domove, bo zavladal mir. Vedeti morate, da ne gre za lahko operacijo, saj so bili v deželah, kjer so živeli pregnani Afričani, prebivalci arabskega rodu v veliki manjšini. Za zdaj nič ne kaže, da bi Kartum zajezil priseljevanje v Darfur, zato je pred nami še dolgo obdobje negotovosti.