Slovo živih svetnikov

Sestra Emmanuelle bi pojutrišnjem praznovala sto let, a je izdihnila le slab mesec pred tem, milijoni brezdomcev in revežev v Franciji in po vsem svetu so tako v manj kot dveh letih izgubili dva velika zaščitnika, poleg nje še abbéja Pierra. Zapustila sta neprecenljivo dediščino, pomagala desettisočim in ob materi Terezi še v času svojih dolgih življenj postala pravcata svetnika. Tudi po njuni smrti se delo, ki sta ga tako nesebično začela globoko v preteklem stoletju, ne bo ustavilo, za to bodo poskrbele fundacije in humanitarne organizacije, ki sta jih nekoč ustanovila in ki danes združujejo na tisoče sodelavcev in prostovoljcev v mnogih državah. Oba sta bila iz premožnih družin, oba sta zgodaj zaslišala božji klic, oba sta globoko pretresla revščina in nemoč, zato sta svoji življenji do zadnjega diha posvetila ljudem in njihovim stiskam. Družila sta se s šefi številnih držav, do konca ostala skromna, oba sta se nekajkrat precej radikalno uprla volji cerkve in si izbrala svojo pot, ki se je izkazala za pravo, oba sta prejela najvišja francoska in tuja odlikovanja in oba kategorično zavrnila pogreb z državniškimi častmi. Ni Francoza, ki ne bi vedel zanju, prav tako pa tudi ne Belgijca, Alžirca, Maročana, Egipčana in še državljanov mnogih držav. Upirala sta se vojnam, s svojim zgledom s kriznih žarišč opozarjala in pozivala mednarodno skupnost k ukrepanju, že zgodaj doumela nujnost socialnega dialoga, zaradi njiju so marsikje spisali nove zakone in zato ljudje tam zdaj bolje živijo. Abbé Pierre in sestra Emmanuelle sta postala pravi pop ikoni, z lestvic priljubljenosti sta znova in znova spodrinjala zvezde šovbiznisa, politike, športa in kulture. Zdaj sta odšla.

VSTAJA DOBROTE

Marie Joseph Henri Grouès, kasnejši abbé (opat) Pierre, se je rodil v Lyonu leta 1912 kot peti od osmih otrok, pri šestnajstih se je, kot je sam pravil, nesmrtno zaljubil v boga in bil leta 1938, pri 26 letih, posvečen v duhovnika. Med drugo svetovno vojno je tesno sodeloval z odporniškim gibanjem, pred nacisti reševal judovske otroke in jim pomagal bežati v Švico - rešil je tudi najmlajšega de Gaullovega brata. Naziv abbé Pierre si je nadel prav v ilegali med vojno, in čeprav so ga nacisti zajeli, se mu je uspelo prek Španije pridružiti generalu de Gaullu v Alžiru v takratni francoski Alžiriji, kjer je postal katehet v francoski mornarici. Po vojni je bil do leta 1951 poslanec v narodni skupščini, že leta 1949 pa je doumel, kakšno stisko doživljajo nekateri rojaki, in zato prenovil neko hišo severno od Pariza in brezdomcem dal v njej zatočišče. Ustanovil je gibanje Emmaus, ki se je razvilo v mednarodno humanitarno gibanje in danes združuje kakih 150 dobrodelnih organizacij v Franciji in še enkrat toliko drugod po svetu. Prav vsi Francozi pa so za abbéja Pierra slišali pozimi leta 1954, ko je zaradi izjemno mrzle zime na pariških ulicah zmrznilo večje število brezdomcev. Prek Radia Luksemburg je v nagovoru, danes znanem kot poziv abbéja Pierra, pozval rojake, naj izkažejo solidarnost s tistimi, ki živijo na skrajnem robu družbe: »Prijatelji, na pomoč! To noč, okrog treh zjutraj, je na pločniku bulevarja Sebastopol (v Parizu) zmrznila ženska, pri sebi pa je imela papir, ki dokazuje, da so jo predvčerajšnjim deložirali.« Poziv je slišalo kakih 10 milijonov Francozov, v dneh in tednih, ki so sledili, danes jih imenujejo »vstaja dobrote«, so pregorevale telefonske centrale po vsej državi, ljudje pa so zbrali za neverjetnih 500 milijonov frankov prispevkov v denarju in blagu, in sicer kar dva tisoč ton blaga. To je tako preseglo pričakovanja, da je bil sprva največji logistični problem, kako te prispevke pobrati, skladiščiti, prepeljati in razdeliti med tiste, ki jih potrebujejo. Organizirati je bilo treba prostovoljce po vsej Franciji in rešili so na stotine življenj. Abbé Pierre se ni zaustavil po koncu zime, z denarjem, ki je bil na voljo in je še prihajal - tudi Charlie Chaplin je primaknil dva milijona frankov -, je njegovo gibanje začelo graditi stanovanja za brezdomce. S tem jim ni zagotovil le strehe nad glavo, pač pa tudi dostojno delo. V letih po vstaji dobrote ni nikoli prenehal skrbeti za najrevnejše, njegovo gibanje je pljusknilo čez državne meje, ob njegovi moralni podpori sta Augustin Legrand in njegova organizacija Les enfants de Don Quichotte (Don Kihotovi otroci) pozimi leta 2006 ob pariškem kanalu Saint-Martin postavila dvesto šotorov za brezdomce. Ta akcija, o kateri smo v Mladini lani že pisali, je pospešila sprejemanje zakonodaje, ki naj bi ob koncu letošnjega leta začela zagotavljati socialna stanovanja najprej brezdomcem in najbolj revnim, leta 2012 pa tudi vsem tistim, ki živijo v neprimernih bivališčih. Teh naj bi bilo v Franciji od šeststo tisoč do milijon sedemsto tisoč.
Skromnega abbéja Pierra pa niso bili vsi le veseli, mnoge državnike je obiskal, da bi jih opozoril na težave in jih pozval, naj jih začnejo reševati. V takšnih ali drugačnih okoliščinah se je srečal z ameriškim predsednikom Eisenhowerjem, tunizijskim voditeljem Habibom Bourgibo, indijskim premierom Nehrujem, Indiro Gandhi, italijanskim predsednikom Pertinijem, Albertom Einsteinom, maroškim kraljem Mohamedom V., prepotoval je skoraj ves svet, leta 1995 je v Sarajevu pozival mednarodno skupnost, naj zaustavi masaker. Zaradi podpore osebnemu prijatelju, nekdanjemu komunistu, ki je kasneje prevzel muslimansko vero, Rogerju Garaudyju, pisatelju in filozofu, ki ga je francosko sodstvo zaradi trditev v zvezi z okoliščinami holokavsta spoznalo za krivega spodbijanja zločinov zoper človečnost in razpihovanja rasne nestrpnosti, je abbé Pierre v nekaterih krogih nekaj časa veljal za antisemita, a le zato, ker njegovih izjav sploh niso hoteli poslušati.
Postarani dobrotnik, ki je preživel letalsko nesrečo v Indiji, brodolom v Argentini, dve vojni in bil skoraj vse svoje življenje betežnega zdravja, je umrl zgodaj zjutraj 22. januarja lani zaradi vnetja pljuč pri 94 letih. Prav v dneh pred njegovo smrtjo je sicer nenavadno topla zima začela kazati zobe, ohladilo se je, snežilo je celo v južnem Toulousu. Svoji fundaciji je zapustil vsa darila, ki jih je kdaj dobil, vse svoje imetje in avtorske pravice vseh knjižnih in videografskih del. Fundacija abbéja Pierra gradi 1500 socialnih stanovanj za najrevnejše.

EGIPTOVSKA VILA

Sestro Emmanuelle si bodo predvsem mlajše generacije Francozov najverjetneje zapomnile po njenem neumornem humorju, ruti, ki jo je nosila na glavi tako, da so ji iz nje uhajala ušesa, supergah, ki jih je vedno nosila, pa tudi zato, ker je tudi najvišje predstavnike politike in države vztrajno tikala in z njimi govorila povsem odkrito. Rodila se je leta 1908 kot Madeleine Cinquin v Belgiji v družini s tremi otroki, otroštvo je preživljala med Parizom, Brusljem in Londonom. Z bogom naj bi se zbližala, ko se je oče pri njenih šestih letih pred njenimi očmi utopil, pri triindvajsetih je tako postala sestra Emmanuelle. Službovanje jo je najprej neslo v Istanbul, kjer je poučevala dekleta v različnih šolah, v drugi polovici petdesetih let preteklega stoletja je službovala v Tuniziji, po diplomi iz jezikoslovja na pariški Sorboni je za krajši čas ponovno odšla v Turčijo, od tam za nekaj let v Aleksandrijo, kjer se je dokončno zaljubila v Egipt. Sprva je tam poučevala dekleta, kmalu pa spoznala skrajno revščino in se odločila, da bo opustila delo v šolah za bogate in se posvetila prebivalcem najrevnejših predmestij Kaira, ki so živeli tako rekoč na smetiščih. Z njeno pomočjo so mnogi predmestni prebivalci prišli do strehe nad glavo na območjih brez odpadkov, pri oblasteh je izposlovala, da so jih priključili na električno in vodovodno omrežje, vodila je tudi socialne in zdravstvene projekte za izboljšavo življenjskih razmer in pomagala zgraditi postajo za pridobivanje komposta iz odpadkov. Leta 1985 je pri 77 letih za nekaj časa odšla še v Sudan, kjer se je prav tako lotila gradnje stanovanj, šol in ambulant za najbolj deprivilegirane. Egiptovski predsednik Mubarak ji je v zahvalo za opravljeno delo podelil egiptovsko državljanstvo. Tudi po vrnitvi v domovino se ni nehala boriti za izboljšanje infrastrukture v Egiptu, s pomočjo monaškega princa Alberta ji je uspelo zgraditi celo bolnišnico. Sama in v sodelovanju z drugimi je spisala kakih dvajset knjižnih del, nastopila v številnih televizijskih oddajah in do zadnjega zagovarjala pravice obubožanih. Rada se je šalila na svoj račun in na račun svojih let, s sogovorniki pa je znala biti tudi neverjetno stroga. V intervjuju, ki ga je dala le nekaj tednov prej, preden je ugasnila, je še enkrat spomnila, da morajo bogatejši poskrbeti za revnejše, saj naj bi zato postali še bogatejši. Pri založbi Flammarion so spoštovali njeno željo in dan po njeni smrti, 23. oktobra, izdali njeno zadnjo knjigo, Confession d'une religieuse (Spoved redovnice). Tako kot abbé Pierre ni dovolila pogreba z državniškimi častmi, zato so jo pokopali v najožjem krogu v slikoviti vasi Callian, nedaleč od Cannesa, pred pariško katedralo Notre-Dame se je na dan pogreba ob maši zbrala nepregledna množica hvaležnih rojakov.
Čeprav sta sestra in opat za vedno odšla, se prah za njima še dolgo ne bo polegel. Poleg njunih fundacij, ki že dolgo znajo tudi brez njiju dobro opravljati naloge, se o njiju pišejo knjige, snemajo filmi, razpravlja se v televizijskih pogovornih oddajah, organizirajo pesniški slemi. Če že ne bosta posthumna Nobelova nagrajenca, bomo prav gotovo kmalu priče začetku postopkov za njuno beatifikacijo. In čeprav se mnogi humanitarni delavci po svetu vsak dan nesebično razdajajo, da bi pomagali tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo, se vseeno zdi, da smo sposobni njihovo skromnost in zavezanost ciljem le še občudovati.