Mencinger je imel kar prav

Glavna naloga mag. Andreje Jerina v novi vladi bo vzpostavitev sistema, ki bo omogočal uspešnejše črpanje evropskih sredstev. Pred prihodom na računsko sodišče je opravljala funkcijo namestnice ministrice za regionalni razvoj in strukturno politiko, aktivno pa je sodelovala že pri pristopnih pogajanjih z EU.

Kako pomembna za premagovanje finančne in gospodarske krize so sredstva, ki so na voljo v evropskem proračunu?

> Ta sredstva so ključna. Ob upadanju naročil, gospodarske rasti in težavah finančnega sektorja so to še edina nevezana sredstva, ki jih imamo na razpolago za usmeritev v ukrepe, za katere ocenjujemo, da nam bodo omogočili preživetje krize. Tega se zelo dobro zaveda tudi Evropska komisija, zato je evropska komisarka za regionalno politiko države članice že pozvala, naj si prizadevajo, da evropska sredstva ostanejo namenjena razvojnim prioritetam oziroma tistemu, kar naj bi na dolgi dolg pospeševalo gospodarsko rast in ustvarjalo visoko kvalitetna delovna mesta. Ker imajo članice zaradi krize tudi kratkoročne potrebe, bo Komisija maksimalno fleksibilna. Pripravlja celo delno spremembo veljavnih predpisov, kar bi omogočilo, da bi bila evropska sredstva res porabljena za ukrepe, s katerimi je v najkrajšem času mogoče doseči največji učinek. Komisija je že izrazila pripravljenost, da z državami članicami ponovno premisli tako o vsebini operativnih programov kot tudi o izvedbeni ureditvi v posameznih članicah. Osnovno izhodišče nove vlade je razmislek o tem, ali je sedanji sistem črpanja treba spremeniti in ali ga bolj ciljno usmeriti v ukrepe, ki jih bo vlada pripravila za reševanje finančne in gospodarske krize.

Ali to pomeni, da je že odobreni program črpanja za obdobje 2007-2013 še mogoče spremeniti?

> Seveda. Zaradi aktualne krize je Evropska komisija veliko bolj odprta za spremembe.

Bo zaradi krize črpanje oteženo, ker bodo zaradi nižje gospodarske rasti nižji tudi prilivi članic v skupni evropski proračun?

> Težave bodo tako pri prihodkih kot odhodkih. Eden izmed virov, s katerim se napaja evropski proračun, je vezan na delež BDP. Če BDP pade, je priliv v evropski proračun logično manjši. Pri podjetjih, ki so se znašla v finančnih težavah, ki so kreditno nesposobna in težko prispevajo svoj delež sredstev za neki razvojni projekt, se bodo stvari zapletle. Prav zato je potreben temeljit razmislek o spremembi sistema. Naj pojasnim na primeru. Eden od ukrepov, ki je v Sloveniji potekal zelo dobro in je dal dobre rezultate, so bile evropske investicije v razvoj turizma. Nosilci teh projektov so bila velika podjetja, na primer Istrabenz, ki so danes v finančnih težavah. Potreben je torej razmislek, ali iti naprej po stari poti ali pa evropski denar usmeriti kam drugam.

Se evropski denar v času krize sme porabiti za ohranjanje delovnih mest v podjetjih?

> Osnovna ideja kohezijske politike ni reševanje slabih, ampak podpiranje dobrih podjetij, torej tistih, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, prispevajo k rasti in zagotavljajo kvalitetna delovna mesta. Seveda obstaja nabor ukrepov za blaženje socialnih problemov. Tako je iz Evropskega socialnega sklada mogoče dobiti sredstva za prekvalifikacijo brezposelnih. Načeloma pa velja, da na dolgi rok ni modro podpirati slabih, ker to pomeni le podaljševanje agonije.

Bi se morala vlada pri črpanju evropskih sredstev osredotočiti na nekaj velikih projektov, namesto da se denar drobi med stotine majhnih, ki pomenijo več dela za svetovalce, hkrati pa večje tveganje za morebitne napake?

> Če bo vlada ustrezno argumentirala, da je nabor velikih projektov tisto, s čimer bomo lažje prebrodili krizo, hkrati pa dosegli višjo gospodarsko rast in kvalitetna delovna mesta, ji bo Komisija prisluhnila.

Bi bilo evropska sredstva smiselno usmeriti v gradnjo stanovanj?

> Ključno je vprašanje, ali je reševanje stanovanjske politike res tisto, kar nas bo rešilo iz krize. Upam si reči, da ne. Tako kot nas iz krize ne more rešiti otok sredi Piranskega zaliva. V tem trenutku je evropska sredstva veliko bolj smiselno vlagati v razvoj podjetij, tehnologijo in aplikativne raziskave.

Finančni minister France Križanič meni, da bi bila gradnja stanovanj idealna za spodbuditev gospodarske rasti.

> Investicija v zidove nas sama po sebi ne bo rešila iz krize. Treba je vlagati tudi v vsebino. Zakaj graditi poslovno cono, če bo prazna? Stvari je treba delati s premislekom, še posebej zdaj, ko bo zaradi krize težje zagotoviti sredstva iz lastnih virov.

Računsko sodišče je ta teden objavilo revizijsko poročilo o evropskih sredstvih v zaključnem računu državnega proračuna za lansko leto. Kaj ugotavljate?

> Da je vlada slabo načrtovala prihodke iz evropskega proračuna. Do največjega odstopanja je prišlo na področju strukturnih skladov, kjer je bil delež realizacije komaj 25-odstoten. Ali če povem preprosteje: vlada je v lanskem letu iz evropske blagajne načrpala samo četrtino načrtovanega zneska na področju strukturnih skladov. Glavna težava je, da iz zaključnega računa proračuna ni razvidno, kateri proračunski prihodki so bili ustvarjeni s črpanjem sredstev iz starega in kateri iz novega programskega obdobja. V proračunu ti podatki so, toda iz zaključnega računa niso razvidni.

V reviziji ste se osredotočili na strukturne in kohezijski sklad. Zakaj?

> Ker je tu realizacija najslabša. Ugotovili smo, da iz novega programskega področja ni bilo načrpano še nič, medtem ko je bilo za staro programsko obdobje realizirano manj od načrtovanega. Poleg tega je vlada za novo programsko obdobje načrtovala slabih sto milijonov več prihodkov, kot jih je teoretično sploh mogoče načrpati! Gre za zelo resen problem pri načrtovanju. Če pogledamo podatke, ki jih objavlja ministrstvo za finance, ugotovimo, da je razkorak med načrtovanim in realiziranim za letošnje proračunsko leto celo večji kot lani. Pri čemer je situacija tudi letos daleč najslabša pri strukturnih skladih. Na slabo načrtovanje nas opozarja tudi Evropska komisija. Generalna direkcija evropskega proračuna vsako leto naredi analizo izvršenih plačil po državah članicah. V zadnjem poročilu, ki je javno, ugotavlja, da je pri napovedih o črpanju sredstev iz strukturnih in kohezijskega sklada povprečna napaka novih držav članic 2-odstotna, pri Sloveniji pa je kar 101-odstotna! To pomeni, da se je vlada pri načrtovanju zmotila za več kot sto odstotkov! Iz poročila Evropske komisije je tudi razvidno, da pri Sloveniji stopnja napake iz leta v leto raste. Očitno je, da se iz napak ne učimo, ampak jih povečujemo. Razloga za to sta lahko dva: nerazumevanje in nepoznavanje področja ali pa proračunska telovadba, s katero se je v proračunu skušalo prikazati več prihodkov, kot jih je Slovenija dejansko ustvarila.

Nekdanji minister Žagar trdi, da je Slovenija pri črpanju med najuspešnejšimi članicami EU, kar naj bi nam priznavala tudi Evropska komisija. Računsko sodišče nasprotno ugotavlja neučinkovitost črpanja. Kako sta mogoči tako nasprotni interpretaciji?

> V Sloveniji ne obstaja celovita informacija, na podlagi katere bi bilo mogoče dati enoznačen odgovor na vaše vprašanje. To je bil tudi razlog za revizijo računskega sodišča o evropskih sredstvih v zaključnem računu proračuna. Zaključni račun je edini dokument, predložen parlamentu, na podlagi katerega je mogoče oceniti, ali vlada ustrezno izvaja politiko na področju porabe evropskega denarja. V reviziji smo se namenoma osredotočili na leto 2007, ker je to prvo leto, ko je lahko Slovenija črpala tako iz starega kot tudi iz novega programskega obdobja. Ker informacija o črpanju v zaključnem računu ni celovita, smo ministrstvu za finance naložili, naj začne postopke priprave posebnega poročila o črpanju evropskih sredstev, ki bo zajemalo večletno obdobje in bo posredovano tako parlamentu kot javnosti.

Zaključni račun ne razkriva vseh sredstev, ki jih Slovenija dejansko dobi iz bruseljske blagajne ...

> Ko Komisija govori o plačilih Sloveniji, pri tem misli tudi na plačila avansov, zato njena številka ni enaka številki, ki je prikazana v prihodkih državnega proračuna. Razlika seveda ni samo številčna, ampak tudi vsebinska. Če Slovenija iz evropske blagajne dobi avans na primer za strukturne sklade, pa na tem področju v letu, ko dobi avans, ne izvede aktivnosti, da bi lahko od Evropske komisije zahtevala refundacijo, to pomeni, da prihodkov iz tega naslova v državnem proračunu ni. Računsko sodišče je za potrebe revizijskega poročila pridobilo podatke Evropske komisije, torej tudi zneske, ki so bili Sloveniji plačani, pa v državnem proračunu niso prikazani. Če pogledate, kaj nam je komisija v letu 2007 plačala, ugotovite, da notri ni plačil za schengenski vir, ker tega vira od lanskega leta ni več. Če pa gledate državni proračun, ugotovite, da je med prihodki v lanskem letu 94 milijonov evrov za schengenski vir. Skratka, Slovenija med proračunske prihodke za lansko leto uvršča znesek, ki ji ga je Komisija plačala že pred letom 2007!

Kakšna je bila lani neto pozicija Slovenije v odnosu do EU? Smo bili neto plačniki ali neto prejemniki?

> Obstajajo tri vrste neto položajev. Če gledamo samo neto položaj državnega proračuna v odnosu do evropskega proračuna, je bil ta negativen za 8,6 milijona evrov, in to kljub vladni napovedi, da bo pozitiven v višini približno 260 milijonov.Če gledamo neto položaj Slovenije skupaj z avansi iz EU, je bil pozitiven v višini 6,4 milijona evrov. Pri čemer je treba vedeti, da avansi še niso prihodek proračuna, ampak to postanejo šele, ko Komisija sredstva za realizirane projekte refundira. Če pa gledamo neto položaj Slovenije skupaj z denarjem, ki ga je Komisija plačala prejemnikom izven proračuna, smo dosegli plus v višini 31,3 milijona evrov.

Je 31,3 milijona evrov dober ali slab iztržek?

> Odvisno, kaj vzamemo za primerjavo. Če znesek primerjamo s pričakovanji, ki jih je imela Slovenija, ko se je izpogajala za novo finančno perspektivo, ugotovimo, da smo šele na slabi tretjini tistega, kar smo pričakovali za leto 2007. Meni se zdi ta primerjava veliko bolj zgovorna od gole številke. Drug relevanten podatek je primerjava med neto položajem državnega proračuna, ki ga je napovedala vlada, in dejanskim neto položajem državnega proračuna ob zaključku leta, saj je očitno, da je bilo načrtovanje vlade povsem nerealno. V revizijo smo vključili tudi neto položaj Slovenije, ki ga je izračunala Komisija. Po njihovem izračunu je Slovenija na ravni celotne države neto prejemnica v višini 94 milijonov evrov. Vendar je treba vedeti, da je formula, ki jo uporablja Komisija, povsem drugačna, saj v to številko vključuje tudi stroške administracije, kot so na primer plače predstavnikov evropskih institucij v Ljubljani. Pri izračunavanju neto pozicij se je treba zavedati, da bolj ko je dokument političen, višja je v njem neto pozicija. V interesu Evropske komisije je, da pred evropskim parlamentom prikaže čim boljši položaj držav članic.

Komu gre ob poplavi številk sploh verjeti?

> Ne gre za to, komu verjeti, ampak za to, v kakšen namen informacijo potrebujemo. Če želi vlada voditi politiko, mora najprej ugotoviti, kaj so razlogi za razkorak med načrtovanim in realiziranim, ker samo tako lahko odpravi slabosti.

V času gospodarske krize še posebej zbuja skrb nizka realizacija črpanja sredstev iz Evropskega socialnega sklada, saj gre za glavno bruseljsko orožje za odpravo neskladij na trgu dela. Zakaj smo tu tako slabi?

> Med strukturnimi skladi so velike razlike. Evropski sklad za regionalni razvoj načeloma financira velike investicije, ki so bolj predvidljive in jih je lažje načrtovati. Pri Evropskem socialnem skladu pa gre za financiranje množice manjših projektov, zato je črpanje bolj zapleteno. Poleg tega je treba vedeti, da smo v Sloveniji nekatere zadeve na področju ESS izvajali napačno. Evropsko računsko sodišče je v svojem poročilu za leto 2006 ugotovilo, da je Slovenija plačevala neupravičene stroške. Zaradi tega nam je Komisija naložila finančne popravke v višini desetih odstotkov, zato je bilo treba določene aktivnosti opustiti in poiskati nove, to pa zahteva čas. Poleg tega smo za pobudo Equal trajno izgubili denar, ker Komisiji nismo pravočasno poslali zahtevkov za povračilo. Teh zadev v zaključnem računu proračuna seveda ne boste našli, čeprav so za vodenje politike izjemno pomembne. Zame imajo največjo težo poročila, ki jih objavlja Komisija. Zadnje poročilo, ki je dostopno javnosti in je iz maja 2008, obravnava situacijo do konca leta 2007. V njem piše, da je Slovenija pri črpanju strukturnih in kohezijskega sklada na evropskem povprečju, za leto 2008, ko imamo še pravico črpati sredstva iz starega programskega obdobja, moramo refundirati 28 odstotkov sredstev, sicer bodo za vekomaj izgubljena.

Kaj kažejo podatki o realizaciji črpanja za letošnje proračunsko leto?

> Po podatkih ministrstva za finance za prvih devet mesecev je razkorak med napovedjo vlade in dejansko realizacijo še večji kot lani. Od napovedanih 783 milijonov evrov je bilo do konca septembra realiziranih samo 29 odstotkov. Na strukturnih skladih je bila realizacija 8,6-odstotna, na kohezijskem pa 25-odstotna.

So volitve lahko izgovor?

> Da bodo prišle volitve, je bilo jasno štiri leta. Zaključni račun proračuna je ocena, s katero sami sebi povemo, koliko je ura, ker samo na osnovi tega lahko napake odpravimo. Če sami pred sabo skrivamo podatke, kako bomo potem sploh vedeli, ali imamo problem?

Se lahko tolažimo s tem, da je črpanje praviloma najboljše v zadnjih mesecih leta?

> Ne. Do konca leta je mesec in pol. V tako kratkem času zamujenega ni mogoče nadoknaditi.

Janševa vlada je napovedala, da se bo letošnje proračunsko leto zaključilo s presežkom v višini dobrih 69 milijonov evrov. Se je iluzija razblinila? So imeli prav ekonomisti, ki so opozarjali, da napoved o presežku temelji na nerealni oceni o prilivih iz evropske blagajne?

> Podatki ministrstva za finance za letošnji september kažejo, da je neto položaj proračuna v odnosu do EU v minusu za skoraj 33 milijonov, čeprav bi moral biti v plusu za dobrih 400 milijonov. Mencinger je imel kar prav, ko je rekel, da gre pri napovedanem proračunskem presežku za potegavščino.

Slovenija ima do konca leta 2015 iz evropske blagajne pravico načrpati dobrih pet milijard evrov. Kako realno je, da ta znesek res načrpamo?

> Zelo realno. Bistvo ni v samem črpanju, ampak v tem, da z evropskim denarjem, ki je ne nazadnje naš denar, izvedemo projekte, ki imajo dodano vrednost. Gre za to, da skozi bruseljski mehanizem lasten denar usmerjamo tja, kjer je mogoče z najmanjšim vložkom doseči največji učinek. Če damo denar za projekte, ki nimajo dodane vrednosti, s tem samo spodbujamo javno porabo in inflacijo. Črpati evropski denar za vsako ceno ni modro.

Irska naj bi bila nekakšen sinonim za državo, ki je hiter gospodarski preboj dosegla tudi z uspešnim črpanjem evropskih sredstev. Česa se lahko naučimo iz te zgodbe?

> Tudi na Irskem se nekaj let po vstopu v EU na področju črpanja ni dogajalo nič. Boom se je zgodil šele po 15 letih. Irci evropske zgodbe niso obravnavali kot nekaj ločenega, ampak so imeli svoj razvojni program, nato pa so pretehtali, katerega od ukrepov lahko uspešneje izvedejo tako, da ga financirajo sami, in katerega tako, da zanj pridobijo evropska sredstva. Evropsko zgodbo so pripeljali v domačo razvojno politiko.

S katerimi ukrepi namerava vlada izboljšati črpanje? Domnevam, da prenos pristojnosti na ministrstva ne bo edina sprememba ...

> Zgolj z drugačno administrativno strukturo napredka ni mogoče doseči. Ukvarjati se je treba z oceno realnih potreb, ki so se zaradi krize drastično spremenile. Hkrati je treba iskati najboljše možne ukrepe. Ideja nove vlade je, da se s tem ukvarjajo pristojni ministri, ker oni najbolje vedo, kakšne so realne potrebe. Treba je pogledati, kako dolgo projekt traja, pa tudi kdaj moramo planirati odhodek v državnem proračunu in kdaj prihodek ter ali se to lahko zgodi v razpoložljivem času. Po sedanjem sistemu je bil minister Žagar edini sogovornik Evropske komisije in edini, ki je odobraval vse projekte. Kaj je bila dodana vrednost takega odločanja o razpisu, ki je na primer v pristojnosti ministrstva za gospodarstvo? Imeli smo dvojno odgovornost. Minister za gospodarstvo mora po svoji osnovni funkciji poznati potrebe in poiskati rešitve.

Žagar je opozoril, da lahko napovedane sistemske spremembe na področju črpanja evropskih sredstev ogrozijo črpanje ali povzročijo celo izpad milijarde evrov. Kako upravičen je ta strah?

> Nekdanja opozicija je vlado opozarjala, da bo z nadaljevanjem nerealnega načrtovanja do konca leta 2010 ogrozila milijardo evrov evropskih sredstev, zdaj pa to počne sedanja opozicija. Če želimo realno oceniti situacijo, ne moremo mimo dveh podatkov. Iz poročila Evropske komisije je razvidno, da se je v letu 2007 dinamika črpanja v ostalih državah članicah bistveno povečala, medtem ko se je v Sloveniji trend obrnil, saj smo aktivnost črpanja upočasnili. Vprašati se je treba, zakaj je do upočasnitve prišlo, če vemo, da moramo iz starega programskega obdobja načrpati še 28 odstotkov sredstev. Drugo pomembno opozorilo prihaja iz Mednarodnega denarnega sklada. Njihova napoved kaže, da je trend dejanskih realiziranih plačil s strani Evropske komisije pri strukturnih in kohezijskem skladu v upadu. Naloga vlade je, da ta trend obrne. Delati nameravamo premišljeno in po korakih, da ne bi ogrozili projektov, ki že tečejo, oziroma sredstev, za katera smo se z Evropsko komisijo že dogovorili.