27. 11. 2008 | Mladina 48
V imenu krize
Kako je kriza nenadoma postala biznis, argument za odpuščanje delavcev in sredstvo za prikrivanje vseh preteklih napak
“Če hoče kapitalizem funkcionirati, potrebuje močno državno intervencijo.” - Slavoj Žižek med predavanjem v Gorici, 20. novembra
© Toni Dugorepec
Teh Direktorjev se je oprijel izraz »debele krave«. Ne vemo, kako je s sloni, toda te dni, ob koncu novembra, smo imeli občutek, da gledamo Twister - »debele krave« so letele po zraku. Prizor je bil vsekakor antologijski. Še več: to je bil ključni prizor sodobne finančne krize. Povedal je vse. Bil je popolni rezime časa, v katerem živimo. Govorimo seveda o dnevu, ko so v Washington prišli trije taki Direktorji, Rick Wagoner, Alan Mulally in Robert Nardelli, direktorji detroitskih avtomobilskih gigantov, General Motorsa, Forda in Chryslerja. Jasno, prišli so v kongres, pred kongresno komisijo - s klobukom, okej, z lončkom: hoteli so 25 milijard dolarjev. Pomagajte! Nimamo denarja! Gorimo! Umiramo! Če ne boste pomagali, bomo bankrotirali in na cesto bo šlo tri milijone delavcev! Točno, hoteli so bailout. Državni, javni, davkoplačevalski denar. A ironija, antologijska ironija je v tem, da so se tja, v Washington, pripeljali z razkošnimi, multimilijonskimi zasebnimi letali! Razumete, ne: po socialno pomoč so vleteli s privatnimi letali! S službenimi letali. S klobukom so stali pred kongresno komisijo (pred »socialno državo«), misleč, da so simpatični - kot brezposelni v vrsti pred ljudsko kuhinjo. Pri tem so spregledali, da Direktorji, pojmi ekstremnega kapitalizma, niso več nikomur simpatični. Če bi prišli na svoj lastni pogreb, se ne bi mogli bolj motiti.
S tem, ko so v ljudsko kuhinjo vleteli s privatnimi letali, so pokazali predvsem nekaj: da še vedno ne štekajo. Da nimajo pojma, kaj se dogaja. Da ne razumejo okolja, v katerem živijo, delajo in služijo. Da jim je svet španska vas - in da jim je zgodovina jebeno četrtletno poročilo. Da so v tistih privatnih letalih izgubili stik z realnostjo. Nič, vse so pomešali. Še celo kongresniki, po svoje prav tako elita, so pokazali, da štekajo. »Čudovita ironija je v tem, ko gledamo ljudi, ki v Washington priletijo z razkošnimi privatnimi letali in se potem izkrcajo z lončki, rekoč, da bodo svoje posle pristrigli in uredili. To veliko pove. Hočem reči, lahko bi se pripeljali v prvem razredu komercialnega letala ali pa bi si letalo delili - tako bi vsaj ustvarili vtis, da štekate,« je rekel kongresnik Gary Ackerman, demokrat iz New Yorka. Vidite, najmanj, kar lahko rečemo, je, da so bili kongresniki hudo skeptični. Ni se jim namreč zdelo, da si Direktorji to »socialno pomoč« res zaslužijo. Pa si jo, pa si jo, so javkali Direktorji in obljubljali, da bodo zdaj bolj konkurenčni tujim automakerjem, da bodo s sindikati sklenili nove pogodbe in da bodo izdelovali manjše, bolj varčne, okolju prijazne avtomobile. Nehajte: izdelovali bodo manjše, bolj varčne, okolju prijazne avtomobile, po »socialno pomoč« pa so vleteli z nevarčnimi, okolju neprijaznimi letali - in to vsak s svojim! Ker so že ravno vsi trije prileteli iz Detroita, bi res lahko prileteli vsaj z istim letalom, ne? In spali bi lahko v motelu. In z lončkom bi lahko šli k naftnim korporacijam, če bi hoteli v svoje početje vnesti malce logike.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.