V imenu krize

Teh Direktorjev se je oprijel izraz »debele krave«. Ne vemo, kako je s sloni, toda te dni, ob koncu novembra, smo imeli občutek, da gledamo Twister - »debele krave« so letele po zraku. Prizor je bil vsekakor antologijski. Še več: to je bil ključni prizor sodobne finančne krize. Povedal je vse. Bil je popolni rezime časa, v katerem živimo. Govorimo seveda o dnevu, ko so v Washington prišli trije taki Direktorji, Rick Wagoner, Alan Mulally in Robert Nardelli, direktorji detroitskih avtomobilskih gigantov, General Motorsa, Forda in Chryslerja. Jasno, prišli so v kongres, pred kongresno komisijo - s klobukom, okej, z lončkom: hoteli so 25 milijard dolarjev. Pomagajte! Nimamo denarja! Gorimo! Umiramo! Če ne boste pomagali, bomo bankrotirali in na cesto bo šlo tri milijone delavcev! Točno, hoteli so bailout. Državni, javni, davkoplačevalski denar. A ironija, antologijska ironija je v tem, da so se tja, v Washington, pripeljali z razkošnimi, multimilijonskimi zasebnimi letali! Razumete, ne: po socialno pomoč so vleteli s privatnimi letali! S službenimi letali. S klobukom so stali pred kongresno komisijo (pred »socialno državo«), misleč, da so simpatični - kot brezposelni v vrsti pred ljudsko kuhinjo. Pri tem so spregledali, da Direktorji, pojmi ekstremnega kapitalizma, niso več nikomur simpatični. Če bi prišli na svoj lastni pogreb, se ne bi mogli bolj motiti.
S tem, ko so v ljudsko kuhinjo vleteli s privatnimi letali, so pokazali predvsem nekaj: da še vedno ne štekajo. Da nimajo pojma, kaj se dogaja. Da ne razumejo okolja, v katerem živijo, delajo in služijo. Da jim je svet španska vas - in da jim je zgodovina jebeno četrtletno poročilo. Da so v tistih privatnih letalih izgubili stik z realnostjo. Nič, vse so pomešali. Še celo kongresniki, po svoje prav tako elita, so pokazali, da štekajo. »Čudovita ironija je v tem, ko gledamo ljudi, ki v Washington priletijo z razkošnimi privatnimi letali in se potem izkrcajo z lončki, rekoč, da bodo svoje posle pristrigli in uredili. To veliko pove. Hočem reči, lahko bi se pripeljali v prvem razredu komercialnega letala ali pa bi si letalo delili - tako bi vsaj ustvarili vtis, da štekate,« je rekel kongresnik Gary Ackerman, demokrat iz New Yorka. Vidite, najmanj, kar lahko rečemo, je, da so bili kongresniki hudo skeptični. Ni se jim namreč zdelo, da si Direktorji to »socialno pomoč« res zaslužijo. Pa si jo, pa si jo, so javkali Direktorji in obljubljali, da bodo zdaj bolj konkurenčni tujim automakerjem, da bodo s sindikati sklenili nove pogodbe in da bodo izdelovali manjše, bolj varčne, okolju prijazne avtomobile. Nehajte: izdelovali bodo manjše, bolj varčne, okolju prijazne avtomobile, po »socialno pomoč« pa so vleteli z nevarčnimi, okolju neprijaznimi letali - in to vsak s svojim! Ker so že ravno vsi trije prileteli iz Detroita, bi res lahko prileteli vsaj z istim letalom, ne? In spali bi lahko v motelu. In z lončkom bi lahko šli k naftnim korporacijam, če bi hoteli v svoje početje vnesti malce logike.

Kriza kot biznis

Kongresnik Brad Sherman, demokrat iz Kalifornije, jih je vprašal, če bo kdo izmed njih letalo zdajle prodal in se v Detroit vrnil s komercialno linijo. Nihče ni dvignil roke. »Naj gre torej v zapisnik - nihče ni dvignil roke.« V Detroit bi se lahko odpeljali s kolesom - ali pa z električnim avtomobilom. Ne, niso štekali. Ali bolje rečeno: Direktorji nimajo pojma, kaj se dogaja, toda hočejo svoj delež. Nobene potrebe ne čutijo, da bi svoje ekscesne, pohlepne, sebične, brezčutne navade spremenili. Vsi se šlepajo na krizo: vsi skušajo dobiti tisto, česar pred krizo niso mogli. Direktorji so v ljudsko kuhinjo vleteli z letali - da bi ja čim prej prišli do državnega denarja. Od države skušajo dobiti »socialno pomoč«, ki je pred krizo od države niso mogli dobiti, kaj šele zahtevati, in dalje - vsi brez milosti odpuščajo delavce, ki jih pred krizo niso mogli odpuščati. Saj veste: kriva je kriza! Za vse. Vsi to pravijo, celo slovenska cerkev. Celjski škof Anton Stres je rekel, da bo kriza vplivala tudi na premoženjsko stanje škofije, saj škofije in župnije »živijo v glavnem od darov svojih vernikov in taka finančna kriza bo prav gotovo imela tudi negativne posledice«. Ni čudno, da je pred dvema letoma predsedniku Drnovšku odvrnil, da si tudi cerkev prizadeva, da bi imel kapital manj vpliva na življenje ljudi. Lepa priložnost, da se cerkev znebi pedofilskih duhovnikov ..., »odvečne« delovne sile.
Zdaj pač vsi počnejo to, česar pred krizo niso mogli. Kriza je na lepem pretveza za vse - tudi za vse tiste prakse in tiste metode, ki so sploh pripeljale do krize. Korporacije niso vedele, kako bi se znebile delavcev, »odvečne« delovne sile - in rešila jih je kriza! Zdaj lahko delavce mirno odpuščajo. Brez slabe vesti. Tako rekoč patriotsko. V imenu nacionalnega interesa. Za dobrobit domovine. In ob tem bi še radi bailout, državni denar, »socialno pomoč«, ne le v Ameriki, ampak povsod, tudi pri nas - da bodo lahko še bolj »brezbolno« in še bolj »znanstveno« odpuščali. Ni čudno, da so Direktorji, ki so vleteli v ljudsko kuhinjo, poudarjali, da bo imel državni denar, ki ga bodo dobili, »orjaške beneficije za celo državo«, in da so se obenem hvalili, da so zadnja leta že odpustili množico delavcev - v imenu »varčevanja«, se razume. Vidite, štekamo, so hoteli reči. Ne, ne štekajo. Prodajajo avtomobile, furajo pa se z letali. Kače na letalu! In lepo prosim: odpuščanje delavcev? To je najlažje! To zna vsak! Hočete maksimalizirati dobiček svojega podjetja? Odpustite delavce! Hej, kriza je! Kriza je »šok«, ki opravičuje vsa sredstva in en cilj: prelevitev krize v biznis. Kajti vsi hočejo prav to: krizo spremeniti v biznis. Zdaj, ko je kriza, lahko počnejo to, kar bi prej, ko ni bilo krize, vsi obsojali.
A po drugi strani, odpuščanje delavcev je zdaj lažje, to pa zato, ker se je lastnik, kot pravi dr. Jože Mencinger, v zadnjih tridesetih letih kapitalizma spremenil. Lastnik je zdaj »brez obraza«. Lastnik ni več fizična, realna oseba, ampak premoženje, kapital - lastnik so jebene delnice. In te »anonimne« delnice, ki živijo nekje na Kajmanskih otokih ali Nizozemskih Antilih, odpuščajo delavce. Ni čudno: z delavci nimajo nič. Nikoli jih niso videli. In obratno. Nič osebnega - niti človeškega - ni v njihovem odnosu. In trije Direktorji, ki so v ljudsko kuhinjo vleteli s privatnimi letali, so bili popolna alegorija tega kapitala »brez obraza«: ljudje so jih prvič videli v živo. Američani - in kongresniki menda tudi - so prvič videli njihove obraze. Prvič so videli obraze Direktorjev, ki so dobičke višali tako, da so odpuščali delavce, obraze Direktorjev, ki so glorificirali in pakirali »globalno ekonomijo«, ki jih je zdaj pogoltnila, obraze Direktorjev, ki so doktorirali iz metod in praks, ki so kapitalizem pripeljale v krizo. Izgledali so tako zastarelo, tako dinozavrsko in antikvarno, kot da jih lahko kupite le še na eBayu - skupaj z Bushem, Saro Palin in Michaelom Jacksonom. Ali kot je rekel kongresnik Michael E. Capuano, demokrat iz Massachusettsa: »Bojim se, da boste vzeli denar in še naprej sprejemali trapaste odločitve, kakršne ste sprejemali zadnjih 25 let.« Letijo v razkošnih privatnih letalih, »varčujejo« - in »stroške nižajo« - pa tako, da odpuščajo delavce. Še celo senatorju Kitu Bondu, zelo zategnjenemu republikancu iz Misurija, je potegnilo: »Avtomobilska industrija bo morala storiti veliko korakov in eden izmed teh korakov, če naj vam malce namignem, bi bila lahko tudi prodaja korporativnih letal.« Ford ima osem privatnih letal.

Socializem kapitalizma

Razlog več, da so bili ti prizori res antologijski. Izgledali so namreč kot sojenje, pa ne le kot sojenje trem clueless Direktorjem ali ameriški avtomobilski industriji, motorju ameriškega sna in ameriške industrije nostalgije, ki je vedno živel od patriotskega sloga »Kar je dobro za General Motors, je dobro za Ameriko«, ampak kot sojenje ekstremnemu kapitalizmu - njegovim metodam in praksam, njegovi totalno obsceni in sociopatski neodgovornosti do finančnega, družbenega in naravnega okolja, v katerem živi, dela in služi. Ti Direktorji niso izgledali kot rešitev, ampak kot problem. Stupid white men. Mislili so, da so simpatični, ko so javkali, da bodo v nasprotnem primeru - če ne dobijo »socialne pomoči« - bankrotirali. Bodo General Motors, Ford in Chrysler bankrotirali? Ne, le cena jim bo tako padla, da jih bodo potem za majhen denar pokupili tisti, ki denar imajo - ironične »žrtve« ameriške imperialne globalizacije: Kitajci, Japonci, Korejci, Indijci, Arabci. In delavci? Nič, Američani bodo pač delali za Kitajce, Japonce, Korejce, Indijce in Arabce. In se vozili v toyotah, hondah in suzukijih. Kongresniki jim tega sicer niso rekli, toda zelo verjetno je imel to kdo na koncu jezika, heh, podobno kot Mitt Romney, nekdanji republikanski predsedniški kandidat, ki je nedavno rekel: »Pustimo jih, da bankrotirajo!« Ko so se Direktorji v svojih privatnih letalih vračali v Detroit, so si verjetno rekli: »Kam gre ta svet ...«
»Zaupajte nam,« je dahnil direktor General Motorsa, ki je izgledal kot gospodar, ki ga je strah, da bo država razglasila abolicijo in da bo izgubil sužnje. Toda teoretično so Direktorji prišli na pravi naslov: ne pozabite, da je kongres za reševanje ameriškega finančnega sistema nedavno odobril 700 milijard davkoplačevalskega denarja, TV-mreža Bloomberg pa pravi, da je tega davkoplačevalskega denarja, ki ga je država namenila za reševanje obstoječega sistema, bistveno več - okrog 7,76 bilijona dolarjev! Kar je abstraktno ogromno. Okej, nekaj tega denarja bo v kešu, nekaj pa v garancijah, toda če se bo kriza nadaljevala in še poglabljala, se bodo te garancije kakopak spremenile v keš. Ker ne bo imel kdo denarja vrniti, ker torej ne bo imel kdo odplačati kreditov, jih bo odplačala država. Z davkoplačevalskim denarjem. Malo je namreč verjetno, da se kriza ne bo nadaljevala. Fathom, britanski finančni newsletter, svari: »Morda smo se res prebili skozi prvo fazo te krize, toda to ne pomeni, da naslednja faza ne bo hujša, morda celo precej hujša.« Nouriel Roubini, guru finančno-ekonomskega svetovanja (Global EconoMonitor), pa pravi, da Ameriko in Evropo - in po vsej verjetnosti tudi Kanado, Japonsko in Avstralijo - čaka najhujša recesija po II. svetovni vojni, ali bolje rečeno: čakajo nas stagnacija/recesija in deflacija. Napovedi OECD in Mednarodnega denarnega sklada niso nič manj črne.
In to, da je Amerika - in ne le Amerika! To masivno »stimulira« tudi EU! - davkoplačevalski denar investirala v reševanje obstoječega sistema, ne pa v spremembo obstoječega sistema, ne bo ravno pomagalo. Obstoječi sistem, ki je kolapsnil, je nagnjen k odpuščanju delavcev - in nihče ne jamči, da se to ne bo dogajalo kljub bailoutu. William Greider, analitik revije Nation (in ne le on), pravi, da je država udarila mimo: namesto da bi najprej reševala delovna mesta, dohodke in podjetja, je najprej reševala Wall Street. Ko je kongres Wall Streetu odobril tistih 700 milijard, so nekateri kriknili: To je socializem! Pomislite, Baracka Obamo so med predvolilno kampanjo iz neke severnokarolinske BBQ & chicken restavracije nagnali, pa je samo omenil potrebo po »delitvi bogastva«: »Socialist! Socialist! Socialist! Izgini!!« Kaj bi rekli šele zdaj, ko kaže, da gre de facto za 7,66 bilijona? Lahko bi rekli le: Ja, socializem! In kaj bi šele rekli, če bi jim kdo povedal, da kapitalizem že ves čas živi od »socialne pomoči« države in davkoplačevalcev - in da je razlika le v tem, da je tokrat to tudi pokazal? Točno: Socializem! In v nekem smislu bi imeli prav.
Saj veste, kaj pravijo: kapitalizem je zajela kriza, to pa zato, ker je kriza v sami naturi kapitalizma. To zelo spominja na socializem, magari na jugoslovanski socializem, ki je prav tako slovel po krizah, v katere je padal, ker so mu bile v naturi - posledice teh kriz so bili varčevalni ukrepi, zategovanje pasu, devalvacije, inflacije, stagnacije, rekordna brezposelnost, omejevanje vožnje z avtomobili po načelu sodih in lihih registrskih številk, boni za nakup bencina, depoziti za prehod državne meje in redukcije električnega toka. In prav redukcije elektrike so postale simbol in simptom socializma, zato niti ne preseneča, da je neki republikanski kongresnik te dni primerjal kredite in elektriko: če ljudem vzameš kredite, je tako, kot če bi jim vzel elektriko! Če ni elektrike, ne morejo vzeti kreditov. In če ni kreditov, ne morejo kupovati avtomobilov. Vidite, kako blizu sta si kapitalizem in socializem. Teza, da v kapitalizmu hkrati obstajata kapitalizem in socializem (elita živi v socializmu, nižji sloj pa v kapitalizmu), drži. »Kapitalizem je bil socializem za vladajoči razred,« pravi Slavoj Žižek, ki se obenem boji, »da bo ta kriza samo okrepila kapitalizem«.

Smeri razvoja prihodnosti

V svojem nedavnem goriškem predavanju je Žižek to tudi lepo argumentiral. Češ: svet je že ves čas poln vsemogočih kriz, humanitarnih, ekoloških in tako dalje, toda panika je udarila šele, ko je bilo zmoteno kroženje kapitala: »Vse ostale krize so relativne - kar šteje, je nemotena cirkulacija kapitala. In to je, mislim, naša prihodnost.« Ne le da povsod rastejo novi in novi zidovi, ampak »izredno stanje čedalje bolj postaja pravilo naših družb«. Ali bolje rečeno: »Izredne razmere popolnoma normalno koeksistirajo s tem, da življenje teče naprej normalno. Nobenih policijskih patrulj, so pa izredne razmere.« Kot primer družbe, v kateri avtoritarna oblast ni ovira kapitalizmu, ampak ustvarja idealne razmere zanj, je dal Kitajsko. »Kar me je tam pretreslo, je, do katere mere se partijska korupcija in divji kapitalizem idealno dopolnjujeta. Imamo paradoks države, kjer so na oblasti komunisti. In če se po staromarksistično izrazim: glavna naloga komunistične partije na Kitajskem je, da drži delavce pod kontrolo za kapital.« Kitajska je naša prihodnost: kapitalizem, ki »ne generira nobene resne potrebe po demokraciji, ampak idealno koeksistira z zelo avtoritarnim režimom«. Ob tej krizi smo se končno zavedeli, »do katere mere kapitalizem, če hoče funkcionirati kot svobodni trg, potrebuje čedalje močnejšo državno intervencijo«. Kdor ogroža kroženje kapitala, ogroža državo. Hej, poglejte Islandijo, oazo kapitalizma s človeškim obrazom - protestnike so razgnali s pendreki in solzivcem.
Zato ne preseneča, da Obama že odstopa od svoje ideje o »delitvi bogastva« oz. o obdavčitvi najbogatejših (češ da huda kriza ni čas za višanje davkov, kar je seveda ravno obratno od Rooseveltovega početja v kriznih, depresivnih tridesetih). In zato ne preseneča, da politika ni investirala v spremembo obstoječega, v »revolucijo«, ampak v restravracijo starega režima, v staro dinamiko kroženja kapitala. In ne da to koga žre - Amerika ima itak abstraktno ogromen, multibilijonski javni dolg. Če bi se lahko socializem tako zadolževal, bi živel večno. In narobe, ker se je tako zadolževal, ni živel večno. Jugoslavija se je hudo zadolževala, to pa zato, kot pravi Žižek, ker je partijski vrh sredi sedemdesetih sklenil, da mora Tito umreti srečen. Ekonomska situacija je bila potencialno katastrofalna, in če bi šli v radikalne reforme prezgodaj, bi standard padel, kar bi Titu uničilo zadnja leta. »Zato so se zavestno odločili, da odložijo izbruh krize.« In v tem je nekaj ironije: tudi izbruh krize v kapitalizmu so namreč, kot kaže, odložili. Kapitalizem bi moral »umreti« po padcu berlinskega zidu - hkrati s komunizmom. Vprašanje je le, ali lahko kapitalizem umre srečen.
Nekaj ironije pa je tudi v nedoločni ogromnosti vsega tega denarja, še toliko bolj, ker stalno ponavljajo, da je tudi z borze zadnje čase sprhnelo abstraktno ogromno denarja - bilijone in bilijone. In ekscesni Direktorji, ki so v ljudsko kuhinjo vleteli s privatnimi letali, so bili spet odlična alegorija te abstraktno ogromne, nadekstremne, ekscesne količine denarja, s katero je mahal kapitalizem - in ki je sam kapitalizem potem iztirila, zasula, pokopala. Problem ni v tem, da je denarja premalo, ampak v tem, da ga je bilo preveč. Očitno ga je bilo toliko, da je postal neobvladljiv. Začudenost Direktorjev, ki so po »socialno pomoč« vleteli s privatnimi letali in ugotovili, da denarja ni, je bila dobra alegorija sveta, ki se zdaj začudeno sprašuje: kam je izginil ves tisti denar z borz? Nič, če ga ni več tam, pomeni, da je nekje drugje. In če je nekje drugje, pomeni, da bo svet morda zamenjal lastnika. Ali bolje rečeno, da bodo kapital, finance, delnice in korporacije zamenjali lastnike. Ni nujno, da jih bo veliko. Ni nujno, da jih bo več kot prej. Lahko da jih bo še manj, kot jih je bilo. Lahko da se bo lastništvo kapitala še bolj skoncentriralo. Lahko da bo kriza ekstremnemu kapitalizmu omogočila, da bo šel do konca - da bo torej lahko storil to, česar pred krizo ni mogel. Ko bo »šoka« konec in ko se bomo ozrli, bo morda že prepozno. V tem smislu moramo razumeti eksperte, ki pravijo, da nihče ne ve, koliko časa bo kriza še trajala. Morda bo krize konec, ko bo imel svet manj lastnikov kot prej. Ali pa je bo konec, ko bo imel svet nove lastnike - Indijce, Korejce, Japonce, Kitajce, naftne šejke. Brez panike, na videz bo vse tako, kot je bilo prej, le mize bodo obrnjene. Mize je obrnila logika »preživetja najmočnejšega« - ne nujno v korist tistih, ki so jo najbolj fanatično oznanjali. In prakticirali. »Nevidna roka« trga ceno tistih, ki so jo najbolj slavili (in v njenem imenu uprizarjali vojne, invazije, puče in šoke), postavlja na realna tla. Kar je sprememba. In kar ni ravno »po starem«. Neoliberalci, ki so govorili, da naj trg odloči o usodi podjetij, zdaj nočejo, da bi o njihovi usodi odločal trg.

Zaton zahodnega kapitalizma

Toda problem v resnici sploh ni v tem, da so Direktorji v ljudsko kuhinjo vleteli s privatnimi letali, ampak v tem, da niso štekali, da se je svet spremenil, ali bolje rečeno, da se je spremenila percepcija korporacij in kapitalizma in da v ljudsko kuhinjo ne moreš več vletavati s privatnimi letali. Problem je bil v tem, da niso štekali, da bi morali privatna letala prodati - da torej po starem ne bo šlo več (če bi štekali svet in Kitajsko, potem bi v ljudsko kuhinjo vleteli z vojaškimi letali). Problem je bil v njihovi logiki: dajte nam denar, pa bo kmalu spet vse po starem! Direktorji so bili popolna alegorija tiste logike, ki je kapitalizem butnila v krizo - neoliberalizma, ki zdaj zagotavlja, da je to le naravni proces, da se bo trg sam korigiral, da kriza ne bo trajala večno, da se ne bo nič spremenilo. Le zakaj bi se znebili privatnih, korporativnih letal, če bo pa vse ostalo po starem in če bo kapitalizem ostal tak, kot je bil? Vsekakor, kapitalizmu je v »naravi«, da ostaja tak, kot je. To ni skrivnost. Le da na nesrečo Detroita to zdaj vedo tudi Indijci, Korejci, Japonci, Kitajci in naftni šejki. Važno je, da nafta in avtomobilska industrija ostaneta skupaj, pod isto streho (če bi kdo vletel z avtom, ki ga poganja bolj čista energija, bi bila to katastrofa za vse, tudi za Detroit in Teksas, pa za Putina in Chaveza).
Nič manj presenetljiva ni bila argumentacija, zakaj so Direktorji v ljudsko kuhinjo vleteli s privatnimi letali: zaradi varnosti! Vau! So hoteli biti simpatični? So hoteli igrati na iste karte kot Bush? Potem so bili hudo dezinformirani: te karte namreč že lep čas ne vžgejo več. Se počutijo kot mafijci, ki se morajo izogibati javnosti? Morda. Se bojijo teroristov? Ni razloga: teroristi jih ne bi ubili niti ugrabili. Ravno obratno: raje bi jih pustili tam, kjer so, da bodo lahko še naprej uničevali Ameriko in kapitalizem. Koga se torej bojijo? Kdo ve, morda pa se bojijo delavcev, besnih, ogorčenih, ponižanih, odpuščenih, brezposelnih ljudskih množic? Le zakaj ne: ko so Direktorji v ljudsko kuhinjo vleteli s privatnimi letali, so namreč, kot je poudaril neki ameriški online debater, izgledali tako kot francoski kralj dan pred revolucijo. Ne, nikomur niso bili simpatični.
Kongres je avtomobilskim gigantom bazično rekel: najprej se prestrukturirajte, potem pa pridite po denar! Kar je spet ironično: rekel jim je to, kar običajno Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad rečeta deželam tretjega sveta, recimo Balkanu: Denar boste dobili, če boste svoje gospodarstvo prestrukturirali! Toda Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad tega v bližnji prihodnosti ne bosta mogla več početi: študija Global Trends 2025, ki jo je izdelal ameriški National Intelligence Council in ki napoveduje globalne trende do leta 2025, namreč pravi, da bodo mednarodne institucije, vključno z Mednarodnim denarnim skladom in Združenimi narodi, izgubile moč. In dalje: Amerika bo izgubila dominantno pozicijo, ekonomska in geopolitična moč se bo z Zahoda preselila na Vzhod (Kitajska, Indija), vstali bodo tudi Iran, Turčija in Indonezija, svet bo postal multipolaren (velesil bo več kot kadarkoli), dolar bo le še ena izmed valut, demografske spremembe bodo destabilizirale Bližnji vzhod, Al Kaida bo ovenela, vnela se bo bitka za hrano, vodo in energijo, globalno segrevanje bo pomagalo ruski ekonomiji, svet po prehodu na alternativno energijo ne bo več tako odvisen od nafte, verjetnost uporabe nuklearnega orožja se bo povečala, nekatere afriške in južnoazijske države bo odneslo, vladanje v neki neimenovani vzhodnoevropski oz. srednjeevropski državi bo prevzel organizirani kriminal, večjo moč pa bodo imele plemenske skupnosti, verske organizacije, korporacije in kriminalne združbe. In seveda, »zahodni demokratični kapitalizem«, ekonomski model, ki je prevladoval vse tja od konca II. svetovne vojne, ne bo več v modi, ampak ga bo zamenjal »državni kapitalizem«, kakršnega imajo na Kitajskem in v Rusiji. Kot bi rekel Žižek: če hoče kapitalizem funkcionirati, potrebuje močno državno intervencijo.