4. 12. 2008 | Mladina 49
Leteči Holandec
Zakaj je Borut Pahor k sebi povabil večnega ministra, ki prinaša nesrečo?
Novi vladar: Borut Pahor, predsednik vlade
© Matej Leskovšek
Le kaj hudiča je »leteči diplomat«, se je vprašala volivka. »S prijatelji smo malce pobrskali po spletu, da bi ugotovili, kaj ta funkcija pomeni. Razen primerov iz časov krize na Bližnjem vzhodu pravih vzporednic v sodobni mednarodni politiki nismo našli. Smo pa naleteli na opis Letečega Holandca.« Po ljudskem izročilu je Leteči Holandec ladja duhov, ki večno jadra po »sedmih morjih« in se nikakor ne more vrniti domov. Govori se, da jo je mogoče opaziti že od daleč, ko se približuje obsijana s strašljivim sijem. Seveda je ladja prekleta. In tisti, ki se mu prikaže, je pogubljen. »Težko bi pripravili ustreznejši opis osebe, ki je pognala korenine v slovensko politično sceno očitno tako globoko, da je ne more nihče in nič izkoreniniti,« je Pahorju pisala sedaj morda že bivša podpornica.
Borut Pahor, ki o sebi rad meni, da je dolgočasen politik konsenza, je prejšnji teden potegnil eno izmed svojih najbolj nepričakovanih in morda celo zanimivih potez, z njo pa ni presenetil le opozicije, temveč tudi svoje najožje sodelavce iz koalicije. Pravzaprav po tem, ko je na prvi seji vlade za svojega svetovalca za zunanjo politiko imenoval bivšega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ni bilo več čisto jasno, kdo spada h komu. Če se Pahor ni posvetoval s svojimi, se je morda z Janšo? Ali pa je prvi zagovornik konsenza v državi našel konsenz sam s seboj?
Sicer je po tiskovni konferenci vlade res dejal, da je odločitev najprej predstavil svoji ministrski ekipi in da ta menda ni imela pripomb. Toda žal se nobeden od ministrov tega natančno ne spominja, pa tudi v uradu vlade za komuniciranje, kjer spremljajo vladne seje, o tem dogodku ne želijo govoriti. Na vprašanje, ali je Pahor na seji ministre res obvestil o tem, da je za svetovalca za zunanjo politiko izbral Rupla, na kar nobeden od ministrov ni imel pripomb ali zadržkov, smo dobili bolj plastičen odgovor: »Predsednik Vlade Borut Pahor je na novinarski konferenci po 2. redni seji Vlade RS povedal, da je bila omenjena odločitev usklajena z ministrom za zunanje zadeve in da nihče v vladi ni nasprotoval tej odločitvi.« Očitno so informacijo tudi oni preslišali.
Neformalni minister
Toda odločitev za Rupla le ni tako nepomembna. Morda je to presenetilo celo Pahorja samega, saj je imel s pojasnjevanjem poteze nemalo težav. Občutek, da je v ozadju »globoka država«, je naraščal in Pahor je moral svojim poslancem ozadje razlagati za zaprtimi vrati. Skorajda nihče mu ni verjel, da potrebuje poleg sedanjega ali, kot se je izrazil, »formalnega« zunanjega ministra Samuela Žbogarja še enega svetovalca v senci, in to »posebnega odposlanca za zunanje zadeve«, ki ga vidi v funkciji »letečega diplomata« ali »flying ambassadorja«.
Slovenski zakon o zunanjih zadevah posebnega odposlanca seveda ne pozna. Še najbliže opisu je posebna misija. Je morda Pahor mislil nanjo, ko je v nadaljevanju razlagal, da se v zunanji politiki pogosto pojavi potreba po tem, »da kdo opravi nekatere razgovore, tako da omogoči tistim, ki imajo formalne pristojnosti, bodisi je to zunanji minister ali predsednik vlade, uspešne odločitve, ki zadevajo zunanjo politiko«? Opravljanje takšnih nalog države res zaupajo izbranim kadrom. Vendar posebne misije, kakršnih se spomnimo še iz časa vojn na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ne more imenovati Pahor, temveč vlada. Zakon o zunanjih zadevah pravi, da je posebna misija začasna misija, ki predstavlja državo in jo vlada pošlje v tujino s svojim soglasjem, da bi se pogajala o posameznih vprašanjih ali da bi izpolnila neko nalogo.
Rupel torej ne more biti posebni odposlanec ali specialna misija. A je Pahor kmalu postregel z novim opisom nalog, ki naj bi jih v bodoče opravljal bivši zunanji minister. Spomnil se je, da je že za časa skupščine, ki jo je vodil France Bučar, imel zamisel, da bi nekateri veleposlaniki iz Ljubljane zastopali več držav. To bi bilo za majhno državo, kot je Slovenija, ceneje. »Morda bo čas gospodarske negotovosti, če bi se utegnila Slovenija odločiti za zaprtje kakšnega veleposlaništva, deloval kot bolj opravičljiv razlog,« je razmišljal predsednik vlade. In je dal predlagateljem novega zakona o zunanji politiki pobudo za spremembo, po kateri bi v državi uvedli tako imenovane leteče veleposlanike. Morda bi se prostor med njimi našel tudi za bivšega zunanjega ministra? Letečega Rupla?
Ne, žal ne. Tudi zamisel o »letečem« veleposlaniku Ruplu, bivajočem v Sloveniji, ne preživi procesa logičnega razmišljanja. Že po sedanjem zakonu o zunanji politiki so tako imenovani nerezidenčni diplomati stalna praksa, tako da posebne potrebe po letečem Ruplu ni. Res pa je, da so avtorji novega zakona o zunanji politiki še pred Pahorjevo javno pobudo razmišljali, da bi po novem v Sloveniji imeli tudi institut veleposlanikov po tako imenovanem skandinavskem modelu; to so veleposlaniki s pisarno v zunanjem ministrstvu, ki so akreditirani, denimo, v desetih afriških državah, ki jih enkrat na leto tudi obiščejo. Toda v tem primeru bi moral Rupel sedeti v Mladiki in ne v pisarni predsednika vlade. In kar je še pomembnejše: v tem primeru bi moral predsednik Danilo Türk snesti svojo besedo, si premisliti in letečega Rupla imenovati za veleposlanika. To pa, kot je znano, ni posebej verjetno, saj se je Türk odločil, da Ruplu ne zaupa.
Skrb zbujajoče je, če predsednik vlade tako pomembne odločitve ne zna razumljivo predstaviti. Z zadnjo različico je prišel na dan čez nekaj dni. Iz »posebnega odposlanca« ali »flying ambassadorja« se je Rupel prelevil v navadnega sekretarja in svetovalca, katerega naloga bo priprava »opomnikov«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.