Leteči Holandec

Le kaj hudiča je »leteči diplomat«, se je vprašala volivka. »S prijatelji smo malce pobrskali po spletu, da bi ugotovili, kaj ta funkcija pomeni. Razen primerov iz časov krize na Bližnjem vzhodu pravih vzporednic v sodobni mednarodni politiki nismo našli. Smo pa naleteli na opis Letečega Holandca.« Po ljudskem izročilu je Leteči Holandec ladja duhov, ki večno jadra po »sedmih morjih« in se nikakor ne more vrniti domov. Govori se, da jo je mogoče opaziti že od daleč, ko se približuje obsijana s strašljivim sijem. Seveda je ladja prekleta. In tisti, ki se mu prikaže, je pogubljen. »Težko bi pripravili ustreznejši opis osebe, ki je pognala korenine v slovensko politično sceno očitno tako globoko, da je ne more nihče in nič izkoreniniti,« je Pahorju pisala sedaj morda že bivša podpornica.
Borut Pahor, ki o sebi rad meni, da je dolgočasen politik konsenza, je prejšnji teden potegnil eno izmed svojih najbolj nepričakovanih in morda celo zanimivih potez, z njo pa ni presenetil le opozicije, temveč tudi svoje najožje sodelavce iz koalicije. Pravzaprav po tem, ko je na prvi seji vlade za svojega svetovalca za zunanjo politiko imenoval bivšega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ni bilo več čisto jasno, kdo spada h komu. Če se Pahor ni posvetoval s svojimi, se je morda z Janšo? Ali pa je prvi zagovornik konsenza v državi našel konsenz sam s seboj?
Sicer je po tiskovni konferenci vlade res dejal, da je odločitev najprej predstavil svoji ministrski ekipi in da ta menda ni imela pripomb. Toda žal se nobeden od ministrov tega natančno ne spominja, pa tudi v uradu vlade za komuniciranje, kjer spremljajo vladne seje, o tem dogodku ne želijo govoriti. Na vprašanje, ali je Pahor na seji ministre res obvestil o tem, da je za svetovalca za zunanjo politiko izbral Rupla, na kar nobeden od ministrov ni imel pripomb ali zadržkov, smo dobili bolj plastičen odgovor: »Predsednik Vlade Borut Pahor je na novinarski konferenci po 2. redni seji Vlade RS povedal, da je bila omenjena odločitev usklajena z ministrom za zunanje zadeve in da nihče v vladi ni nasprotoval tej odločitvi.« Očitno so informacijo tudi oni preslišali.
Neformalni minister
Toda odločitev za Rupla le ni tako nepomembna. Morda je to presenetilo celo Pahorja samega, saj je imel s pojasnjevanjem poteze nemalo težav. Občutek, da je v ozadju »globoka država«, je naraščal in Pahor je moral svojim poslancem ozadje razlagati za zaprtimi vrati. Skorajda nihče mu ni verjel, da potrebuje poleg sedanjega ali, kot se je izrazil, »formalnega« zunanjega ministra Samuela Žbogarja še enega svetovalca v senci, in to »posebnega odposlanca za zunanje zadeve«, ki ga vidi v funkciji »letečega diplomata« ali »flying ambassadorja«.
Slovenski zakon o zunanjih zadevah posebnega odposlanca seveda ne pozna. Še najbliže opisu je posebna misija. Je morda Pahor mislil nanjo, ko je v nadaljevanju razlagal, da se v zunanji politiki pogosto pojavi potreba po tem, »da kdo opravi nekatere razgovore, tako da omogoči tistim, ki imajo formalne pristojnosti, bodisi je to zunanji minister ali predsednik vlade, uspešne odločitve, ki zadevajo zunanjo politiko«? Opravljanje takšnih nalog države res zaupajo izbranim kadrom. Vendar posebne misije, kakršnih se spomnimo še iz časa vojn na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ne more imenovati Pahor, temveč vlada. Zakon o zunanjih zadevah pravi, da je posebna misija začasna misija, ki predstavlja državo in jo vlada pošlje v tujino s svojim soglasjem, da bi se pogajala o posameznih vprašanjih ali da bi izpolnila neko nalogo.
Rupel torej ne more biti posebni odposlanec ali specialna misija. A je Pahor kmalu postregel z novim opisom nalog, ki naj bi jih v bodoče opravljal bivši zunanji minister. Spomnil se je, da je že za časa skupščine, ki jo je vodil France Bučar, imel zamisel, da bi nekateri veleposlaniki iz Ljubljane zastopali več držav. To bi bilo za majhno državo, kot je Slovenija, ceneje. »Morda bo čas gospodarske negotovosti, če bi se utegnila Slovenija odločiti za zaprtje kakšnega veleposlaništva, deloval kot bolj opravičljiv razlog,« je razmišljal predsednik vlade. In je dal predlagateljem novega zakona o zunanji politiki pobudo za spremembo, po kateri bi v državi uvedli tako imenovane leteče veleposlanike. Morda bi se prostor med njimi našel tudi za bivšega zunanjega ministra? Letečega Rupla?
Ne, žal ne. Tudi zamisel o »letečem« veleposlaniku Ruplu, bivajočem v Sloveniji, ne preživi procesa logičnega razmišljanja. Že po sedanjem zakonu o zunanji politiki so tako imenovani nerezidenčni diplomati stalna praksa, tako da posebne potrebe po letečem Ruplu ni. Res pa je, da so avtorji novega zakona o zunanji politiki še pred Pahorjevo javno pobudo razmišljali, da bi po novem v Sloveniji imeli tudi institut veleposlanikov po tako imenovanem skandinavskem modelu; to so veleposlaniki s pisarno v zunanjem ministrstvu, ki so akreditirani, denimo, v desetih afriških državah, ki jih enkrat na leto tudi obiščejo. Toda v tem primeru bi moral Rupel sedeti v Mladiki in ne v pisarni predsednika vlade. In kar je še pomembnejše: v tem primeru bi moral predsednik Danilo Türk snesti svojo besedo, si premisliti in letečega Rupla imenovati za veleposlanika. To pa, kot je znano, ni posebej verjetno, saj se je Türk odločil, da Ruplu ne zaupa.
Skrb zbujajoče je, če predsednik vlade tako pomembne odločitve ne zna razumljivo predstaviti. Z zadnjo različico je prišel na dan čez nekaj dni. Iz »posebnega odposlanca« ali »flying ambassadorja« se je Rupel prelevil v navadnega sekretarja in svetovalca, katerega naloga bo priprava »opomnikov«.

Politik osebnega interesa

Dimitrij Rupel ima gotovo veliko izkušenj. Funkcije, ki jih je opravljal, so bile visoke. Če sledimo Pahorjevemu opisu, je Rupel po demokratičnih spremembah vzpostavil slovensko diplomacijo, s katero je Slovenija dosegla mednarodno priznanje. Bil je uspešen veleposlanik v ZDA, »nekako« je zaključil prizadevanja Slovenije za vključitev v Nato in EU, nato je predsedoval OVSE in nazadnje še svetu EU. Rupel je človek »z izjemnim zunanjepolitičnim opusom, ki lahko s svojim znanjem, izjemnimi izkušnjami svetuje predsedniku vlade, katere odločitve bi bile za uveljavitev nacionalnih interesov najpomembnejše«. Zakaj bi se odrekli človeku, »ki ima v žepu telefonske številke vseh pomembnejših državnikov«, se sprašuje Pahor.
Rupel je gotovo politik s kariero. Z vilensko izjavo, katere veliki zagovornik je bil, je Slovenijo potisnil v krog »voljnih« držav vzhodne Evrope, ki so podprle ameriški napad na Irak, še preden so ZDA v Varnostnem svetu OZN predstavile (neresnične) dokaze o obstoju orožja za množično uničenje. To je bila sramota. Odnose s Hrvaško je zaostril do skrajnosti. Spomnimo se, da je prejšnja vlada na mejni prehod Hotiza poslala specialne policijske enote. Kritični komentar na to temo, ki ga je v Delu želel objaviti novinar Rok Kajzer, ni bil objavljen, pač pa je bil Kajzer nazadnje odpoklican z dopisniškega mesta v Zagrebu in skorajda ob službo.
Spomnimo se vsebine razkritih depeš, ki jih je Rupel poslal na Dunaj in v katerih je privolil v namero Avstrije v zvezi z dvojezičnimi napisi, po kateri bi zvezali roke tamkajšnjemu ustavnemu sodišču. Ko je o tej politiki v Delu kritično pisal Matija Grah, je bil ravno tako odpoklican z dopisniškega mesta na Dunaju in skorajda ob službo. Tudi Ervin Hladnik Milharčič, nekdanji urednik Delove Sobotne priloge, je moral službo zapustiti. Kot je priznal kasneje, ga je Rupel povabil na kosilo, kjer mu je grozil. »Dal mi je prijateljski nasvet. Kar naravnost in brez okolišenja mi je povedal, da Delo v vladi velja za sovražen časopis, da je Sobotna priloga še prav posebej nenaklonjena vladi, da tako dalje pač ne bo šlo. Rekel je nekaj v smislu, naj me ne skrbi, ker bo Janez Janša to zares uredil. Da naj pridem k pameti, ker sicer se bodo spremembe zgodile po drugi poti,« je Milharčič povedal v intervjuju za Mladino.
Rupel je v svoji karieri izkazal še neko drugo lastnost, na katero politiki praviloma niso ponosni: zvesto je sledil osebnemu interesu. Ni več skrivnost, da se je z LDS razšel zaradi užaljenosti, ker ga stranka ni predlagala za evropskega komisarja. Anton Rop je tedaj namesto Rupla predlagal Janeza Potočnika in kmalu za tem je Rupel z zasebnim letalom priletel na zasedanje Zbora za republiko, kjer je podprl Janšo. Naslednje leto je postal tudi redni obiskovalec maš.
V tem obdobju je poskušal Diplomatsko akademijo z denarjem zunanjega ministrstva ustanoviti tako, da bi se kasneje lahko zaposlil na njej kot profesor. In tudi letos, ko je SDS izgubila na volitvah, je Rupel poskrbel za afero predvsem zaradi svojih lastnih aspiracij: na diplomatska mesta po svetu je imenoval svoje najožje sodelavce, nato pa se je še sam predlagal za veleposlanika na Dunaju. Še pred tem je ministrstvo izkoristil za notranjepolitične potrebe. Prvič, ko je med predsedniško kampanjo Türka označil za človeka, ki je v času osamosvajanja delal za nekdanjo Jugoslavijo, in drugič ob aferi Patria, ko je na Finsko pošiljal javne diplomatske note z žaljivo vsebino. Klub bivših veleposlanikov mu je ob tem očital še korupcijo in klientelizem pri kadrovanju na zunanjem ministrstvu, zapravljanje državnega denarja za osebne kaprice in nediplomatsko vedenje.
Bilo bi laže, če bi bil Rupel pred dvema mesecema izvoljen za poslanca. A mu je, kot je znano, tudi ta služba spodletela. Na zadnjih parlamentarnih volitvah mu je SDS zagotovila kandidaturo v razmeroma varnem okraju, v Ilirski Bistrici, kjer je bil pred štirimi leti izvoljen Milan Zver. Kljub izjemnemu povečanju volilne podpore SDS v vsej volilni enoti Ruplu volivcev ni uspelo zmobilizirati in kljub glasovom iz Argentine v parlament ni prišel. Lahko bi se tudi upokojil ali pa bi se posvetil profesuri na Fakulteti za humanistične študije, kjer študentom iz knjig, ki jih je napisal večinoma o kulturi, predava o mednarodni politiki. Toda Rupel je vztrajal z Dunajem. In ker ga predsednik države ni imenoval za veleposlanika, je hotel tožiti državo. Časti in dobrega imena mu nazadnje ni rešila njegova stranka, ampak Borut Pahor.

Pahorjeva ponudba

Pahor s tem, da je Rupla povabil v svoj kabinet, tvega. Neizpodbitno dejstvo je, da je na volitvah zmagal z rekordno podporo zaradi protestnih glasov proti Janševi politiki, s sloganom »odgovornost za spremembe«. Z Ruplom v svojem kabinetu je zrelativiziral nekatere njegove najspornejše poteze, ob tem pa tudi politiko enega najvidnejših članov prejšnje vlade. Zakaj? Zato, ker želi Pahor »v slehernem od sodelavcev in tekmecev videti vse, kar je najboljše, saj brez tega ni politike konsenza,« in ker »smo se znašli v posebnem obdobju, ko je vsaj od najodgovornejših ljudi v državi treba pričakovati, da bodo v ljudeh iskali tisto, kar je najboljše«? Še pred nekaj meseci je Pahor govoril, da koalicija z Janezom Janšo ni potrebna, ker razmere niso izredne.
Teorij, zakaj se je Pahor odločil za to nepričakovano potezo, je več. Po najbolj razširjeni izmed njih je pokazal mišice svojim koalicijskim kolegom in predsedniku republike. Pahor, ki mu je Janša nedavno pripisal, da bo zgolj marioneta v rokah Gregorja Golobiča ali Katarine Kresal, naj bi se želel tako profilirati. A če je to res, smo v Sloveniji dobili predsednika z manjvrednostnim kompleksom, ki utegne s takšnim samodokazovanjem zakuhati še večje težave. K sreči ima ta razlaga veliko pomanjkljivost: Pahor si je resnično prizadeval, da bi Rupel dobil veleposlaniško mesto.
Da si je Pahor v zakulisju prizadeval za Rupla, je postalo jasno prejšnji teden. V času, ko je Rupel samega sebe predlagal za veleposlanika, ni bil zaposlen na zunanjem ministrstvu, kot veleva zakon, ampak je bil vladni funkcionar. Zaradi tega je vladna zakonodajna služba še pod Janezom Janšo napisala mnenje, da Rupel ne more na Dunaj. Türk ga je lahko zavrnil z mirno vestjo. Toda Rupel, ki se je z ministrskega položaja potem vrnil nazaj na uradniško delovno mesto v zunanjem ministrstvu, je po novem pogoje izpolnjeval. V novem postopku bi ga moral Žbogar, Pahor ali pa Türk zavrniti ali potrditi z vsebinskim argumentom.
Pahor je dejal, da je želel tedaj Türku napisati pismo. »Morda bi to pismo, ki smo ga pripravljali, imelo smisel, če predsednik države ne bi jasno sporočil javnosti, na neki način tudi vladi, da nekaterih imen ne bi nikoli podpisal ... Namesto spora s predsednikom republike, ki si ga ne jaz ne on ne želiva, je bilo na meni, da poiščem rešitev. In odločil sem se za nekatere stvari, ki razbremenjujejo domačo in zunanjo politiko,« je dejal Pahor. Jasno, seveda, takšno pismo se je lahko glasilo samo takole: Spoštovani gospod predsednik države, prosim, ustrezite Ruplu in ga pošljite na Dunaj. Toda zakaj?

Pakt z desnico

V Pahorjevi stranki želijo sedaj to potezo opravičiti s teorijo številka dve. Po njej naj bi Pahor z »desnim« Ruplom v svojih vrstah dosegel potrebno in široko politično soglasje o
najpomembnejših zunanjepolitičnih odločitvah. V preteklosti je Pahor večkrat poudaril, da bo te sprejemal z največjim možnim konsenzom. To pomeni predvsem s podporo SDS. Ena izmed najpomembnejših in verjetno najkočljivejših odločitev, ki prehaja na novo koalicijo, je seveda vstop Hrvaške v EU in ratifikacija pogodbe o pristopu naše južne sosede k zvezi Nato.
Na letošnjem vrhunskem zasedanju Nata v Bukarešti so se članice zavezale, da bodo ratifikacije opravile po pospešenem postopku, najkasneje do marca 2009. Za zdaj je tako imenovane protokole k washingtonski pogodbi ratificiralo devet držav, v Sloveniji pa naj bi bil predlog zakona o ratifikaciji v kratkem poslan v obravnavo vladi. A ravno pri tem se lahko zaplete, in sicer zato, ker del slovenske politike že dlje časa grozi z referendumi.
Tudi Janša je letos na nacionalni televiziji omenil možnost slovenskega »veta« na vključitev Hrvaške v EU. Na vprašanje novinarke RTV Slovenija, ali bi bila Slovenija pripravljena uporabiti pravico do veta, če mejno vprašanje s Hrvaško ne bi bilo rešeno, je Janša v oddaji Odmevi odgovoril pritrdilno. Dejal je, da če mejno vprašanje ne bo rešeno, »ali pa če vsaj ne bo na dobri poti reševanja z nekimi realnimi obeti, da bo dosežen dober kompromis«, potem je v Sloveniji mogoče vse. Ker mora vsak tak korak, kot je razširitev EU, ratificirati tudi slovenski parlament, naj bi obstajala tudi možnost naknadnega, zakonodajnega referenduma. »Tega bi se morali vsi zavedati,« je dodal.
Možnost referendumov, s katerimi bi Slovenija gotovo izgubila ugled, bi se zmanjšala, če bi naša država Hrvaško v Nato spustila z dvotretjinsko večino. Pahor naj bi za to potreboval SDS, v zameno pa je SDS Pahorju vsilila Rupla. A ta razlaga ima napako: ali SDS sploh lahko grozi z neratifikacijo hrvaškega vstopa v Nato in v zameno za zunanjepolitični konsenz ponuja Rupla? Verjetno ne. Tveganje za ugled stranke bi bilo preveliko.

Antipolitika

Resnica je pogosto banalna. Pahor je večkrat napovedal, kakšna bo njegova nova politika. Janšev problem po njegovem ni bil v tem, da je delal enako, kot so delale prejšnje vlade pod vodstvom LDS. Janšev problem naj bi bil v tem, da ni izpolnil obljube, da bo delal drugače. »Jaz sem pričakoval novo pot, ko je obljubil sproščeno Slovenijo. Pričakoval sem, da bo opravil z nekaterimi dediščinami tranzicije, zaradi katerih je prejšnja oblast padla,« je dejal v predvolilnem boju. Nepričakovano imenovanje Rupla za osebnega svetovalca je očitno prvi korak k tej novi politiki sproščenosti.
Resnično prvi korak k novi politiki sproščenosti pa je Pahor storil že s partnerstvom za razvoj med tedaj še opozicijsko SD in SDS. Nanj je zelo ponosen. Meni, da je bil to eden najpomembnejših razvojnih »prebojev« v Sloveniji. V »Ruplovem« času, ko so Rok Kajzer, Matija Grah in Ervin Hladnik Milharčič izgubljali službo, je bilo po Pahorjevem mnenju politično sodelovanje najtvornejše. In morda si novi predsednik vlade predstavlja, da je s takšnim združevalnim načinom tudi dobil volitve. Združevalni Pahor, ki ga napoveduje njegova najnovejša poteza, želi biti večji od politike. A to je naloga predsednika države.