"Sem proti temu, da se javna sredstva speljejo v zasebne žepe."

Na predstavitvi pred parlamentarnim odborom za kulturo, šolstvo in šport ste posebej poudarili, da se zavzemate za javne šole. V kakšnem stanju je trenutno javna šolska mreža?

> Za šolstvo je značilna velika dinamika zaradi števila rojstev. Težava je v tem, da imamo mrežo, oblikovano za 30.000 mladih, teh pa je le pol toliko. V osnovnošolski mreži, ki je razmeroma dobra, so tako težave zlasti pri podružničnih šolah. Te vzdržujemo zato, ker želimo, da ima neka skupnost kritično maso intelektualnega in kulturnega jedra. Nekatere šole zaradi manjšega števila otrok vpisujejo pol manj otrok kot pred leti, zato imajo preveč učiteljev in v nekaterih primerih je bilo treba celo odpuščati. Naša želja je, da bi se normativi v zvezi s tem spremenili oziroma da bi prišlo manj učencev na posameznega učitelja. S tem bi lahko prispevali k zvišanju kakovosti šolanja. Pri vrtcih gredo razmisleki v to smer, da bi jih naredili fleksibilnejše, saj so generacije različno velike in temu je treba prilagajati zmogljivosti. Zadevo je mogoče reševati dolgoročno. Otroke bi lahko spremljali vse od rojstva in bi do njihovega prihoda v vrtec poskrbeli za zadostno število mest. Gimnazije večinoma funkcionirajo v redu, prav tako srednje tehnične šole. Velike težave pa so na ravni poklicnih šol, kjer vpis zadnjih pet let naglo upada.

Gre za davek na to, da so mlajše generacije vse bolj izobražene?

> Gre tudi za to, da prevladuje prepričanje, da višja raven splošne izobrazbe odpira vrata za naprej. Težava je prav tako v šolskih centrih, ki v trenutku, ko pade vpis, denimo na lesarstvu, na isti šoli razpišejo program za avtokleparja ali medicinsko sestro in mislijo, da so s tem rešili težavo. A če je generacija majhna, bi se morali o tem, kakšne programe naj razvija šola, pogovarjati na širšem območju. To se doslej ni dogajalo tako intenzivno, kot bi bilo morda treba glede na urgentnost razmer.

Starši ugotavljajo, da javna šola danes nikakor ni tudi brezplačna.

> Tukaj se da še marsikaj narediti. Preprečiti je treba, da bi v šolo prodrla profitna logika, se pravi, da bi kdo služil na žuljih staršev in države, ki je zaradi učbeniških skladov največji kupec učbenikov za osnovno šolo. Šola mora biti po definiciji neprofitna, vsa vlaganja pa morajo biti namenjena le zviševanju kakovosti. Če pa kdo za neko obvezno stvar zahteva več, kot prenese dober okus, nazadnje pa učenci te učbenike ali delovne zvezke uporabijo le dvakrat ali trikrat ali celo nikoli, potem se porodi slaba volja. Učne pripomočke je treba toliko zreducirati, da bodo čim bolj izkoriščeni in da bodo služili namenu. To ne bo lahko, saj obstajajo nekakšni grozdi, povezave založnikov, stroke in učiteljev, ki delujejo že kot neka klientela in vsak poseg v svojo zgodbo razumejo kot vdor politike. A takšen položaj šolstvu ne koristi. Seveda pa ni prav, da govorimo o založnikih le negativno. V šolsko založništvo so vložili veliko truda in so pomemben podpornik šolskega sistema. Morda bi bilo treba ustaviti le pretirano težnjo po zviševanju dobička.

Strokovnjaki opozarjajo, da naj bi bil ključni problem šolstva in s tem tudi javnega šolstva v tem, da se je celotna masa sredstev za ta resor zadnja leta zmanjševala.

> Sredstva so se zmanjševala predvsem zato, ker se je zmanjševala populacija učencev, sredstva na glavo posameznega učenca pa so ostala skoraj enaka. Vprašati bi se morali predvsem, kakšna bi morala biti vloga učitelja. Ali naj podaja samo strokovno znanje ali naj se ukvarja tudi z razvojem osebnosti? Če drži slednje, je treba učiteljem omogočiti, da najprej čim več naredijo za svojo osebnostno rast in nato še za učence. Tukaj vidim priložnost za pridobitev dodatnih sredstev od države.

Je mogoče to doseči s spremenjenim načinom izobraževanja učiteljev?

> Na fakultetah bi bilo treba najprej spremeniti učitelje, ki izobražujejo bodoče učitelje. Vsak namreč lovi svoje članke in objave, ni pa skupnega premisleka, v tem primeru o tem, kakšnega učitelja hočemo imeti kot stroka. Človeška plat se je doslej zanemarjala, zato je to področje, kjer lahko naše šolstvo še ogromno naredi.

Kaj pa zasebno šolstvo? Sami pravite, da niste naklonjeni zamisli, da bi z javnim denarjem spodbujali dodatno nastajanje novih zasebnih šol. Se vam zdi, da je bila država doslej preveč radodarna do njih?

> Med osnovnimi in srednjimi šolami je delež zasebnih šol zelo majhen, veliko več jih je na višješolski ravni, ki prav tako sodi pod naše ministrstvo. V javnih strokovnih višjih šolah je letos vpisanih 11.762, v zasebnih pa 5021 študentov. Razlogov, zakaj je tako, sam še ne poznam dovolj dobro. Ključno pa se mi zdi ugotoviti, ali gre na teh šolah za dvig izobrazbe, ki je zgolj kozmetične narave, ali gre dejansko za neko dodano vrednost in jih študentje zapustijo dodatno usposobljeni.

Če pogledamo konkretne podatke za osnovne in srednje šole - država od leta 1996, ko je bil sprejet poseben zakon, krije 85 odstotkov stroškov zasebnih šol. Izjema so šole, ki so obstajale pred tem in jim država stroške krije v celoti.

> Ker smo majhna skupnost, se mi zdi zelo pomembno, da razvijamo šolski sistem tako, da bi bile šole čim bolj fleksibilne. Bolj sem za to, da razrahljamo javni sektor v smislu, da bi bila ponudba v njem veliko večja, kot da rečemo, da imamo zelo tog sistem, ki zahteva dopolnitve v obliki zasebnih šol. Če bi sledili tej drugi logiki, bi to pomenilo, da razumemo zasebne šole kot boljše od javnih.

Lani je za veliko razburjenja poskrbela napovedana sprememba zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja, v kateri je bil tudi predlog, da bi država v celoti financirala delovanje vseh zasebnih šol. Predlog je bil deležen številnih kritik in je bil nazadnje umaknjen. Sami takšnih rešitev, kot kaže, ne podpirate?

> Slovenija je premajhna država, da bi se v šolstvu lahko kakorkoli igrali. Poleg tega je šolstvo na Slovenskem dobro. Če nimamo dovolj dobrih učiteljev, ne moremo imeti dobrih šol. In če nimamo dobrih ravnateljev, tudi ne. Saj lahko nekdo pride in reče, da bo naredil kakovostno zasebno šolo ... A kaj bo dejansko naredil? Iz javnih šol bo pobral najboljše učitelje in iz tega naredil zasebno zgodbo. Kot minister bi bil sicer zelo vesel, če bi se našel kdo, ki bi želel narediti res dodelan in napreden modul, ki bi bistveno dopolnil sedanji sistem z dodatnimi sredstvi iz zasebnih virov. Sem pa proti temu, da podpiramo proces, s katerim se sredstva, ki so na razpolago v sistemu javnega financiranja, speljejo v zasebne žepe.

Strokovnjaki pravijo, da je vseeno dobro, da država deloma pomaga sofinancirati zasebne šole. Nekateri pobudniki nimajo dovolj lastnih sredstev za takšne projekte, poleg tega je večina naših zasebnih šol v lasti organizacij, povezanih z RKC, ki pa ima precejšnja finančna sredstva.

> Težava je v tem, da celotno zgodbo zasebnih šol pri nas bremeni vprašanje cerkvenih šol. Waldorfska šola ima denimo zanimivo prakso. Gre za šolo, ki so jo postavili starši, ki so želeli svoje otroke vzgajati in izobraževati na drugačen način. Te šole - od vrtca do osnovne šole in srednje šole - lepo delujejo in njihova logika je vredna vse podpore. Marsikaj od tega, kar je waldorfska pedagogika prinesla k nam, je potem tako ali drugače prodrlo tudi v logiko javnih šol, da so nekoliko razrahljale predmetni kurikulum. Pri cerkvenih šolah pa ni šlo za to, da bi jih želeli starši postaviti iz svojih potreb, temveč je bila katoliška cerkev tista, ki je dala pobudo. Te šole so sicer zelo kakovostne, njihovi učenci dosegajo odlične rezultate, a pravzaprav so zelo podobne javnim šolam. Uporabljajo iste učbenike, učijo se iste vsebine in v bistvu je edina razlika vprašanje verouka. Če se prav spomnim, je bilo takrat, ko se je ta zadeva koncipirala, dogovorjeno, da bo cerkev, če bo dobila premoženje z denacionalizacijo vrnjeno v naravi, tega porabila za dejavnosti, kot so Karitas, mediji, šolstvo ... Ko smo kasneje razvili koncept financiranja zasebnih šol, pa je RKC na to pozabila. Če bi RKC v šolstvo pripeljala nov denar, bi bilo to super, tako pa ...

Se torej obetajo spremembe na tem področju?

> Na splošno gledano kljub vsemu ne vidim razloga, da bi sedanje razmere radikalno spreminjali. Naj torej stvari ostanejo takšne, kot so. Ne zagovarjam pa tega, da bi država financirala ustanavljanje še dodatnih zasebnih šol, ki bi jih na njenih plečih ustanavljali verske organizacije, politične stranke, podjetja ali pa celo druge države.