Rdeča luč za financiranje zasebnikov

Nova univerza, ki jo zadnja leta v nenavadnih okoliščinah ustanavljata dr. Peter Jambrek in njegova družba, se je te dni spet znašla v središču pozornosti. Izkazalo se je, da naj bi donedavna ministrica za visoko šolstvo, znanost in razvoj Mojca Kucler Dolinar tik pred iztekom mandata omogočila vpis te univerze v register visokošolskih zavodov in s tem njeno dokončno ustanovitev. S tem je presenetila vse, novega visokošolskega ministra Gregorja Golobiča, ki ob prevzemu poslov o tem ni bil obveščen, svet za visoko šolstvo in njegove senate, pristojne za ustanavljanje novih univerz, in tudi že delujoče univerze, ki so prepričane, da postopek ustanovitve Nove univerze ob tem sploh še ni bil končan, saj so ga same izpodbijale s pritožbo.
Na visokošolskem ministrstvu so potrdili, da je bila Nova univerza v razvid visokošolskih zavodov vpisana 18. novembra, torej šest dni, preden se je ministrica poslovila s položaja. Je bil vpis zakonit? Na ministrstvu pravijo, da v zvezi s tem še pridobivajo informacije in ustrezna pravna mnenja, pri tem pa jih vodi »izključno javni interes, ta pa je zagotovitev zakonitega stanja«. Nekdanja ministrica trdi, da je bil postopek vpisa v razvid visokošolskih zavodov izpeljan v skladu s predpisi. Zanj naj bi se odločili zato, ker je senat za akreditacije pri svetu za visoko šolstvo izdal odločbo, s katero je dal pozitivno mnenje o ustanovitvi Nove univerze. Stare univerze, ki so s pritožbo izpodbijale prav mnenje, na katerega se sklicuje Dolinarjeva, pa že napovedujejo ukrepe. Na primorski univerzi, ki jo vodi dr. Rado Bohinc, sočasno predsednik rektorske konference, pravijo, da bodo vložili »pravna sredstva, ki so nam na voljo«.

Koncesije za vse

Zakaj ustanavljanje Nove univerze sproža toliko razburjenja? Na prejšnjo vladno ekipo so ves čas njenega mandata leteli očitki, da naj bi dopuščala opazen vdor zasebništva na nekatera javna področja, denimo v javno zdravstvo, pa tudi v vse oblike izobraževanja. Posebne pozornosti je bilo deležno zlasti visoko šolstvo, in sicer zaradi koncesij za opravljanje javne službe, ki jih je ministrstvo podelilo zasebnim fakultetam. Koncesij namreč niso dobile (le) zasebne fakultete, ki bi izvajale izobraževanje za podhranjene poklice, temveč večinoma zasebne družboslovne fakultete, ki so izvajale podobne programe kot zelo množično obiskane javne fakultete, le da je ministrstvo slednjim nekoliko omejilo vpis in s tem študente napotilo k zasebnikom. Še bolj skrb zbujajoče je bilo, da so koncesije dobile tudi fakultete, ki nimajo svojih predavalnic in zaposlenih, njihovi številni predavatelji pa ne relevantnih strokovnih objav, zato bi bil njihov znanstvenoraziskovalni prispevek lahko vprašljiv. Težava torej ni v samih zasebnih fakultetah, ki pri nas predstavljajo zelo majhen delež vseh študijskih programov (v študijskem letu 2008/09 je bilo denimo na državni ravni le okoli 8 odstotkov vpisnih mest razpisanih v zasebnem šolstvu), temveč v tem, da nekaterim med njimi v nenavadnih okoliščinah uspeva delovati predvsem z državnimi sredstvi.
Medtem je vse vidnejša postajala tudi zamisel o ustanovitvi zasebne Nove univerze, v katero naj bi se združile tri zasebne fakultete; vse tri imajo državne koncesije, ne pa tudi svojih predavalnic in zaposlenih. Njihovi predstavniki so se zelo trudili, da bi univerzo ustanovili še pred iztekom mandata Janševe vlade, v kateri so očitno prepoznali zaveznika. Vlada jim je med drugim omogočila, da je z njeno pomočjo v strokovni svet za visoko šolstvo in njegove senate, ki so pristojni za ustanavljanje novih univerz, poleg njenih političnih zaveznikov prišlo tudi presenetljivo veliko članov, povezanih s temi - sicer dokaj majhnimi - fakultetami. Postopek v svetu za visoko šolstvo je bil kljub temu dolgotrajen. Vrstila so se glasovanja, pa zavrnilne odločbe, obisk inšpekcije, nova glasovanja, menda tudi grožnje tistim, ki Nove univerze niso želeli podpreti, pa presenetljiv preobrat, ko je Nova univerza nenadoma dobila potreben manjkajoči glas ... Medtem so nekateri člani organov, ki skrbijo za ustanavljanje univerz, protestno odstopili, med drugim tudi zgodovinar dr. Janko Prunk; že pred tem je nekajkrat javno opozoril, da doživljamo tajkunizacijo visokega šolstva, to pa je opredelil kot »služiti veliko denarja z nesolidnim delom«. Kljub temu se vse bolj zdi, da se je Nova univerza znebila teko rekoč vseh ovir na poti do ustanovitve. Če se izkaže, da vpisa v razvid visokošolskih zavodov ni mogoče izpodbijati, bo njen rektor dosedanji minister za pravosodje dr. Lovro Šturm

Zver in zasebniki

Kar zadeva zasebne osnovne in srednje šole, so razmere nekoliko drugačne, saj jih je še manj kot zasebnih visokošolskih zavodov. Države se med seboj močno razlikujejo po tem, koliko zasebnih šol imajo, ključna razloga za to pa sta zlasti tradicija in razvoj šolskega sistema. Na Nizozemskem je zasebnih skoraj 70 odstotkov šol, v Sloveniji le 0,008 odstotka, predvsem zato, ker zasebne šole pri nas nikoli niso bile posebno razširjene. Kljub temu se zasebno šolstvo pri nas zadnja leta razvija. Med 787 osnovnimi šolami sta sicer le dve zasebni; waldorfsko šolo je mogoče obiskovati v Ljubljani in Mariboru, v Ljubljani pa je letos učence prvič vpisala tudi prva katoliška devetletka. Nekoliko večja konkurenca je pri srednješolskem izobraževanju, kjer med 132 srednjimi šolami obstaja šest zasebnih šol, res pa je, da so štiri izmed njih povezane z RKC.
Glede na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice država ni dolžna spodbujati in finančno podpirati zasebnih šol. Kljub temu se je v večini zahodnoevropskih držav uveljavila praksa, po kateri država krije vsaj del stroškov zasebnih šol. V Sloveniji tistim zasebnim šolam, ki so bile ustanovljene pred letom 1996, torej pred sprejetjem zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), vse od ustanovitve obratovalne stroške v celoti plačuje država. To pomeni, da jim stoodstotno krije stroške učiteljskih plač in osnovne materialne stroške, ne pa tudi stroškov investicij. Zasebnim šolam, ki so bile ustanovljene po letu 1996, država medtem krije 85 odstotkov obratovalnih stroškov.
V beli knjigi, ki je leta 1996 uredila osnovno in srednje šolstvo pri nas in ki je bila tudi podlaga za veljavno zakonodajo, je jasno opredeljeno, da zasebne šole bogatijo javni šolski sistem, hkrati pa ga ne smejo rušiti. A v zadnjih štirih letih smo kljub temu pogosto slišali kritike na račun dosedanjega šolskega ministra dr. Milana Zvera, češ da naj bi s pretirano naklonjenostjo zasebnemu šolstvu ogrožal javno šolsko mrežo. Kritike so postale najglasnejše lani, ko je takratni minister javnosti predstavil novi ZOFVI, saj naj bi ta med drugim uvedel 100-odstotno državno financiranje vseh zasebnih šol. Ker naj bi zasebne šole po tem predlogu financirali v enakem obsegu kot javne, je stroka nemudoma opozorila, da je to sporno. Javne šole so odvisne samo od državne blagajne, za zasebnimi šolami pa stoji zasebni ustanovitelj s svojim kapitalom. Tako bi bile zasebne šole - ki bi imele finančno močnega ustanovitelja - avtomatično na boljšem.
Kot opozarja eden najboljših poznavalcev zasebnega šolstva dr. Marjan Šimenc, je ministrstvo takrat, kot kaže, hkrati peljalo dve zgodbi. »Besedilo, ki je bilo dano državnemu zboru, je poslancem podrobno opisovalo, da je namen povišanega javnega sofinanciranja zasebnih šol znatno povečanje deleža zasebnih šol do leta 2013. Obenem pa se je javnosti razlagalo, da nikakor ne gre za zapiranje javnih šol.« Šimenc dodaja, da dosedanji minister svojega odnosa do šolstva ni gradil na strokovnem premisleku o šolstvu kot celoti in je zato z delnimi posegi tu in tam dosegel, da šolski sistem nima več notranje koherence. To naj bi med drugim dokazoval tudi njegov predlog za spremembo financiranja zasebnega šolstva.
A te spremembe nazadnje ni bilo. Novemu ZOFVI, ki naj bi bil vsaj v delu o večji finančni podpori zasebnim šolam pisan predvsem v korist RKC, ustanoviteljici največ zasebnih šol v Sloveniji, so se uprli tako rekoč vsi - ne le pedagoška stroka, pač pa tudi učitelji, ravnatelji, sindikati, študenti, dijaki, opozicija, državni svet in 71.299 podpisnikov peticije. Na vidiku je bil že prvi šolski referendum, nazadnje pa je minister popustil in iz zakona umaknil dva najbolj žgoča dela, med drugim tudi predlog o 100-odstotnem državnem financiranju zasebnih šol. Takratna vladajoča koalicija se zamisli s tem sicer ni povsem odpovedala, saj je sprožila ustavni spor glede trenutnega načina financiranja zasebnih šol. Ta za zdaj še ni končan.

Zmernejši pristop?

Kakšen pa bo odnos sedanje vlade do zasebnega osnovnega, srednjega in visokega šolstva? Koalicijski sporazum zasebnemu šolstvu ne posveča ravno veliko besed. Načeloma ga podpira, a le, »če ustanavljanje zasebnih šol ne bo vodilo k slabši kakovosti ali manjši dostopnosti javnih vrtcev in šol«. Uveljavili naj bi tudi načelo, po katerem bi bil »vpliv javnosti v zasebnem šolstvu skladen z obsegom javnega financiranja«. Tudi novi šolski minister dr. Igor Lukšič je na zaslišanju v parlamentu povedal, da verjame v javno šolstvo in da osebno ni naklonjen zamisli, da bi z javnim denarjem spodbujali dodatno nastajanje novih zasebnih šol. Kot pravi dr. Šimenc, je za oceno dela novega ministra še prezgodaj, vendar se zdi njegova napoved smiselna in jo gre razumeti v kontekstu veljavne zakonodaje: »Vzpostavljeni so pravni okviri, ki omogočajo ustanavljanje zasebnih šol, javno sofinanciranje pa omogoča kakovostno delo v njih. Drugo je stvar ustanovitelja zasebne šole.« Zaradi ustavnega spora, ki ga je glede sofinanciranja zasebnega šolstva sprožila prejšnja vladajoča koalicija, pa se razmere na tem področju še ne bodo umirile.
Kljub temu se zdi, da veliko težje delo čaka visokošolskega ministra Golobiča. Tudi ta načeloma ne nasprotuje zasebnim fakultetam, ključno pa naj bi bilo ugotoviti, kako kakovostne so pravzaprav. To naj bi preverila nova neodvisna agencija za kakovost visokega šolstva, na katero bi s sveta za visoko šolstvo prenesli pristojnosti akreditiranja novih študijskih programov, fakultet in univerz ter evalvacije našega visokošolskega sistema po mednarodnih merilih, ki je doslej ni bilo. Vprašanje je le, kako hitro bo lahko agencija z lastnim in predvsem dovolj obsežnim strokovnim aparatom zaživela ter nato začela tudi delovati s polno paro. Zato bi bilo morda smiselno, da bi minister za začetek vzel pod drobnogled seznam visokošolskih koncesij in ugotovil, ali si vsi koncesionarji res zaslužijo državno pomoč.