Dr. Gregor Virant, novi predsednik Zbora za republiko

V prejšnji garnituri ministrov je dr. Virant, sicer profesor na Fakulteti za upravo, izstopal po izjemni koncentraciji tiskovnih konferenc in odlični (samo)promociji. Veljal je za strokovnega in odprtega ministra, javnost pa mu je že na začetku pripisala politični potencial, ko se ga je prijel vzdevek “nadminister”. Sicer ni član SDS, a je kljub temu s stranko tesno povezan: prek žene Nane in tasta Mihaela Brejca, evropskega poslanca in podpredsednika SDS. Sedaj, ko postaja predsednik Zbora za republiko, se v vakuumu drugih partijskih liderjev vprašanje ponavlja: je dr. Virant drugi človek SDS?

Veljali ste za zelo strokovnega ministra. Vas bo sedaj, ko ste postali predsednik Zbora za republiko, prevzela politika?

> Zadeva je res paradoksalna. Videti je, da me začenjajo ljudje ravno v trenutku, ko končujem opravljanje politične funkcije, dojemati bolj politično kot kadarkoli prej. Pravzaprav pa poskušam zgolj odložiti ministrsko funkcijo in politiko odriniti iz središča svojega zanimanja. Vračam se v profesorske in svetovalne vode.

Poskušate se vračati, a vam ne uspeva.

> Da, trudim se. Ta trenutek morate name gledati kot na profesorja, svetovalca ali poslovneža in manj kot na politika.

Tako je govoril tudi Janković.

> Moram priznati, da me je politika v teh letih pritegnila. Jambrekova ponudba, naj prevzamem vodenje Zbora za republiko, je prišla ob pravem času. Tako bom ostal v stiku s politiko in z razpravami o širših družbenih vprašanjih - vendar zgolj na ljubiteljski ravni. Ker bo to moja postranska dejavnost, se mi ne bo treba čezmerno angažirati.

Zakaj vas je politika navdušila?

> V politiko me je pritegnila izjemna pestrost vprašanj, ki jih rad rešujem. Hkrati pa ti politika odpre izjemne možnosti stika z ljudmi. Sam pridobivaš energijo od njih, pa tudi daš jo lahko. A preseneča me, da ta moja postranska dejavnost v zadnjem času zbuja toliko pozornosti.

Očitno vas nekateri želijo videti na čelu SDS. Kako pa vi razumete povečano zanimanje javnosti za vaša mnenja?

> Takšna mnenja mi laskajo, še posebej, če mi ljudje pripisujejo sposobnost vodenja pomembne politične stranke. To lahko razumem kot kompliment. Nisem pa doslej nikoli razmišljal v tej smeri in mi, hvala bogu, tudi ni treba.

Kaj pa, če gre za zaroto? Sile kontinuitete vas potiskajo naprej zato, da bi v SDS povzročile razcep? Konec koncev ste po javnomnenjskih raziskavah ves čas vodili pred Janšo in ne bi bilo neverjetno, če bi se povzpeli na vrh.

> Haha, kakšna domišljija. O tem, da nameravam prevzeti vodenje Zbora za republiko, sem Janeza Janšo obvestil. Nisem ga vprašal za »dovoljenje«, ampak sem mu zgolj povedal. Ob tem nisem dobil niti najmanjšega občutka, da bi ga kaj motilo. Verjetno bi si Janša želel, da bi se jaz dejavneje vključil v stranko ali v njeno vodstvo. Vendar me v to nikoli ni silil oziroma me prepričeval. Tudi nisem imel nikoli občutka, da bi bilo za Janšo bistveno, kdo od naju je spredaj po priljubljenosti. Zdi se mi, da mu to ne pomeni veliko.

Mu ni več do politike?

> Ne gre za to. Drugače kot nekaterim drugim politikom mu ne gre toliko za všečnost ali priljubljenost.

Janša je v nekem obdobju, v devetdesetih letih, dobil preblisk in je, razočaran zaradi poraza, hotel izstopiti iz politike. Ima tudi sedaj vsega dovolj in se poslavlja?

> Mislim, da si je vzel zasluženi dopust. V svoji politični karieri je doživel toliko diskreditacij, toliko obtožb. Tolikokrat se je znašel v različnih vulgarnih konotacijah, tudi na naslovnicah Mladine. Zdi se mi, da človek, ki nima zelo, zelo debele kože, to težko prenese. Sam včasih komaj verjamem, da vse to prenaša s takšno hladnokrvnostjo. Nobena od obtožb nikoli ni bila z ničimer dokazana. Bil je obtožen vsega mogočega. Da je trgoval z orožjem, da je ugrabil majorja Troho, da je vzel podkupnino pri patriah, da je pripravljal državni udar. A vedno se je izkazalo, da je v ozadju konstrukt, spletka. Moram reči, da bi sam v njegovi koži že zdavnaj izgubil živce in se izselil. Mogoče je, da je dobil kakšno ponudbo iz tujine. V tem primeru bo najbrž v hudi dilemi. Skoraj pa ne verjamem, da bo zapustil SDS. Če bi odšel zdaj, bi to marsikdo razumel, kot da je pustil stranko na cedilu.

V Sloveniji se stranke še vedno oblikujejo predvsem okrog vodij, mar ne?

> Res je in prenos oblasti z vodje na naslednika je lahko zelo tvegan. V stranki, kjer ima predsednik takšno kohezivno moč, kot jo ima Janša v SDS, pa je to še posebej tvegano. Nihče ne more napovedati, kaj bi se zgodilo, če bi Janša opustil vodenje stranke.

Verjetno iz teh špekulacij sedaj rastejo domneve, da želite vi z Zborom za republiko ustanoviti novo stranko.

> Takšnega načrta seveda ni. Morda pa se je napačno razumela ena od mojih izjav. Dejal sem, da vidim v pomladni politični opciji prostor za kadrovsko in programsko ponudbo, ki bi bila zanimiva za volivce v mestih. Pomladna opcija je bila na teh volitvah izrazito neuspešna v mestih. Ni pa nobenega strateškega ali političnega razloga, da meščani ne bi volili strank, ki so dedinje nekdanjega Demosa. V Sloveniji politični spekter ni razdeljen »klasično«, na desno in levo. To je pri nas zelo zabrisano in zamegljeno. Zdi se mi, da gre bolj za delitev na stranke, ki so naslednice nekdanjih družbenopolitičnih organizacij, in stranke naslednice novih političnih strank, se pravi Demosa. Ta delitev je realnejša.

V tem primeru je delitev tudi zgodovinska. Imamo politično opcijo, ki se je postavila po robu fašizmu in nato izpeljala revolucijo, ter drugo, ki je s fašizmom kolaborirala in bila nato žrtev revolucije.

> Demos kot politična tvorba niti slučajno ni bil kontinuiteta kolaboracije iz II. svetovne vojne. Pa tudi danes - kdo iz pomladnih strank pa odobrava kolaboracijo?

LDS pa ima kontinuiteto v ZSMS. To so bili študentje, ki so se uprli komunistom.

> ZSMS je bila v prejšnjem sistemu ena od monopolnih političnih organizacij. Ampak ta povezava s preddemokratičnim obdobjem po mojem danes niti ni več tako bistvena. Gre preprosto za to, da sta se v slovenski politiki oblikovala dva pola. Sam se ne strinjam s tem, da se ta dva pola delita na tradicionalno levo in desno. Glejte, desnosredinska stranka je gotovo NSi. Desnosredinska stranka je bila gotovo SLS pod vodstvom bratov Podobnik. To je bila konservativna stranka. SDS pa po mojem ni desna stranka, niti desnosredinska ne.

V sedanji vladi pa je ena stranka, LDS, desnica na levici.

> Res. Perverzno je tudi, da stranke, ki se razglašajo za levico, za levi trojček, podpre eden največjih kapitalistov. Mislim seveda na Zorana Jankovića.

Pozabljate razloge, zaradi katerih je Janković dobil ta politični kapital.

> Govorim le o finančnem kapitalu.

Prej ste dejali, da SDS ni ne desna ne desnosredinska stranka. Res je, SDS je neideološka in pragmatična stranka. Ne vemo, kam s SDS. V začetku se je z Mrkaićem na čelu šla skrajni neoliberalizem, proti koncu mandata pa z različnimi socialnimi nagradami populistični socializem. Lahko ugotovimo, da je za stranko pomembna predvsem in samo oblast, ne glede na načela ali posledice. Stranka v tem smislu res nima ideologije.

> Ne vem, sam pri SDS vidim močan element ljudskosti. SDS in vlada Janeza Janše sta imeli izjemno intenziven stik s terenom. Ne samo z mestom, ampak tudi s podeželjem. Imeli smo denimo prakso obiskovanja regij. Imeli smo nešteta srečanja z gospodarstveniki. In mislim, da so se zamisli za projekte vedno črpale iz teh stikov. Drugič, stranka je bila pri upravljanju države zelo pragmatična. Tretjič, poudarek je bil na učinkovitosti delovanja države in celotnega javnega sektorja. Mislim, da je bila ta učinkovitost ena od odlik Janševe vlade. Predvsem zaradi njegovega sloga odločanja. Odločal se je hitro, odločno, včasih tudi brezkompromisno. Za odločitvami je stal. Vsi ministri smo vedeli, kje je točka, kje se medsebojna nasprotja lahko uredijo. O kapitalskih povezavah in vseh teh ozadjih pa lahko, tako kot vi, samo ugibam in špekuliram. O tem ne vem nič. Tudi ne verjamem, da je Janša prodal Mercator. Za to nimam dokazov. In če bi vedel, da vlada deluje na ta način, me ne bi bilo zraven.

Če ni prodal Mercatorja, kako pa si potem razlagate vse sosledje dogodkov?

> Mercator sta prodala Sod in Kad. Kako se je oblikovala ta odločitev, ne vem.

Kako so lahko na vrh Dela prišli nadzorniki s članskimi izkaznicami SDS?

> Imate pravico do svoje interpretacije in v naravi vašega dela je, da sklepate tudi, če ni trdnih, dokumentiranih dokazov. Sam tega ne bom počel.

Prej ste dejali, da je vrednost SDS v ljudskosti. Ji je zaradi te pri Romih zdrsnilo? Vlada se ni postavila za zakon, ampak je varovala volilno bazo SDS, kar se je potem državi maščevalo.

> Mislim, da imate napačen vtis. Janševa vlada niti slučajno ni imela nestrpnega odnosa do Romov. Mogoče ne veste, da je minister za šolstvo, Zver, ki je skrbel za romsko vprašanje, dobil celo priznanje romske skupnosti za svoje delo. Romska skupnost je delo Janševe vlade, zlasti ministra Zvera, cenila. Gre bolj za to, da je bila v javnosti poudarjena afera Strojan, ki pa je bila medijsko izjemno napihnjena. Šlo je zgolj za to, da je bilo treba na območju Ambrusa zagotoviti javni red in varnost ljudi. In nič več kot to. Niti za trenutek nisem imel občutka, da bi bila vlada nestrpna do Romov. Seveda pa se je vedno zavzemala za to, da morajo zakone in pravni red spoštovati vsi enako. Nedopustno je, da policija na nekem območju tolerira prekrške in kazniva dejanja samo zato, ker jih delajo Romi. Gotovo se strinjate z mano?

Seveda se. Toda kaj je tam počel notranji minister? In drugič, saj je Janša malo pred tem na protiromskem zboru pred parlamentom poudaril, da morajo biti pred zakonom vsi enaki. To je bil jasen signal.

> Pri Ambrusu in Strojanovih je šlo za prostovoljno evakuacijo družine, da bi vzpostavili varnost na obeh straneh. Verjetno je bila izjava ministra Mateja, ko je rekel, da se družina Strojan ne bo več vrnila na območje, nerodna. Tega ne bi smel reči, ker se lahko vsak svobodno giblje. Tudi Strojanovi. Ampak kolikor vem, je bila izselitev iz Ambrusa posledica njihove privolitve.

Kaj pa, ko so meščani pregledovali vozila specialcev?

> Jasno, ko je ljudstvo na ta način vzelo oblast v svoje roke, ko je začelo pregledovati policijske avtomobile, je šla stvar absolutno čez rob. Kaj takega se v pravni državi ne sme dogajati.

Vrnimo se k Zboru. Peter Božič je o Simonitiju dejal, da je prijeten in inteligenten človek. Ko pa ga zgrabi politika, postane idiot. Če se grobo izrazim, na čelu Zbora za republiko boste eden glavnih vojščakov stranke. Vaša svoboda v izražanju bo omejena.

> Ne, prej nasprotno. Če bi hotel postati vojščak stranke, bi se vanjo včlanil in kandidiral za funkcije. Ne, moj značaj je takšen, da v to ne privolim. Ne bo se zgodilo, da bi bil Zbor, ki ga sedaj vodim, podaljšek ali pa orodje in orožje katerekoli politične stranke. Jasno je, da člani zbora svojih političnih preferenc ne skrivamo - nimamo pa vsi enakih. Ampak da bi postali orodje v rokah nekoga in da bi mislili s tujo glavo, to se ne bo zgodilo. Zbor za republiko je skupina samostojno mislečih ljudi. Si res predstavljate, da bo akademik Janko Kos pri svojih letih in s svojim ugledom trobilo nekih politikov? Ali pa pesnik, prav tako akademik Niko Grafenauer? Vežejo nas skupne vrednote, pri čemer ima vsak pravico do svojega razmišljanja. Tudi v zadevi Rupel nismo bili enakega mnenja, pa me zaradi mojih precej ostrih izjav nobeden od kolegov ni okrcal ali kritiziral.

Ko ste se prvič obregnili ob Rupla, vas je okrcal Janša. Dejal je, da ni prav, če eden od ministrov javno izreka pripombe o delu drugega ministra. Koliko pa ste vi, ki ste oče etičnega kodeksa, na sejah vlade za zaprtimi vrati opozarjali kolege na neetično ravnanje?

> Ministri smo si večino kritik povedali na štiri oči. Janša je imel gotovo prav, ko je menil, da ni korektno, če eden od ministrov komentira delo drugega ministra. Takrat bi se moral ugrizniti v jezik, pa tega nisem storil, ker imam s tem rahle težave. V bistvu pa je varuh etičnega ravnanja v vladi predsednik vlade. Sam sem včasih kolege, tako na štiri oči, opozarjal, da bi bil bolj odprt odnos do medijev, recimo, boljši. Da se ne bi skrivali pred novinarskimi vprašanji in da bi z argumenti vedno stali za svojimi odločitvami. To sem poudarjal in tako sem tudi skušal ravnati. Nikoli se nisem izmikal, in če je bila storjena napaka, sem jo priznal.

Kljub temu sta ta vlada in stranka SDS do konca ostali komunikacijsko zaprti.

> Mislim, da je ta zaprtost tudi prispevala k volilnemu izidu. Povedano drugače: Pahor je na volitvah zmagal predvsem zaradi svoje odprte komunikacije z mediji, s sindikati in z drugimi družbenimi skupinami. Skratka, Pahor je izjemno odprt človek in ljudje imajo to radi. Janša pa je bolj zaprt. Ima drugačen značaj.

Kot zmagovito strategijo SDS predlagate torej nov način delovanja?

> Da, to je moje mnenje. V politiki najbolje deluje strategija odprtosti. Še posebej pri mladih generacijah. Te cenijo iskrenost, cenijo tudi, če si sposoben priznati napake. Motiti se je človeško, priznati napako pa je velika vrlina.

Nasprotovali ste tudi Ruplovemu samoimenovanju na veleposlaniški položaj. Toda Janša ga je očitno podprl. Ali ni s tem prekršil vašega kodeksa?

> Janša je bil potisnjen v zelo neprijeten položaj. Rupel se je očitno vnaprej dogovoril z bodočim mandatarjem Pahorjem, da ga ta podpre pri imenovanju za veleposlanika. Te teze noben akter ni zanikal, torej očitno drži. In sedaj si predstavljajte: imaš zunanjega ministra, ki se dogovori z opcijo, ki je zmagala na volitvah, da gre za veleposlanika na Dunaj. Potem ta predlog prinese na sejo vlade. Bilo bi nenavadno, če ga Janša v tem primeru ne bi podprl. Tukaj je Janševo ravnanje še najmanj problematično. Najbolj problematično je Ruplovo dejanje.

Ne razumem. Kaj pa briga Janšo dogovor med Ruplom in Pahorjem? Lahko bi mirno rekel ne.

> Če je bil Rupel štiri leta v vladi minister za zunanje zadeve, je Janša verjetno cenil njegovo delo in sodelovanje. Zato ni mogel reči ne. Vi gledate na Ruplovo delo kritično - tudi sam sem tega mnenja -, ampak z vidika nekoga, ki je bil Rupel njegov tesni sodelavec, ki mu je Rupel pomagal speljati predsedovanje OVSE, predsedovanje EU, je ta poteza razumljiva.

Kako se je Janša odzval na tej seji vlade, ko se je Rupel sam predlagal?

> Ni bil ravno navdušen. In bilo bi mu ljubše, če se to ne bi zgodilo.

Da sta se Rupel in Pahor dogovorila, verjetno zgolj domnevate?

> Navsezadnje tega niti Pahor ne zanika. Tudi to, da ga je sedaj vzel v kabinet, razumem kot moralno vezanost na obljubo, ki je bila dana Ruplu. Druga možna razlaga je, da je Pahor hotel prakticirati svoje načelo o preseganju delitev na naše in vaše. Čeprav mislim, da je šel v tem primeru predaleč in da se mu ta poteza že vrača kot bumerang. Poteza je bila pretirana in nenavadna. Vendar je Pahorju ne zamerim. Ruplu pa konvertitstvo zamerim.

Imam še eno etično vprašanje: Janša je svoj govor prepisal od Blaira. Kaj naj si mislimo o moralnih standardih predsednika vlade, če tega ne prizna in se nato še enkrat zlaže javnosti, češ da govora ni prepisal?

> Najbrž bi bilo zanj bolje in laže, če bi se odzval drugače.

Kaj pa etika in brezplačniki? Ti so bili jasna kopija stališč SDS. Na nedovoljen način je stranka z njimi financirala svojo volilno kampanjo. Ko smo Janšo vprašali, ali za brezplačniki stoji SDS, je rekel, da ne. Boste sedaj tudi vi rekli, da SDS ni imela nič s temi časopisi?

> Brezplačnikov ne poznam. O ozadju financiranja nimam niti najmanjšega pojma. Sem jih včasih prebral. Novinarski profesionalizem je bil zelo vprašljiv. Ampak če ste te brezplačnike dojeli kot navijaške, ker so se uredniško postavili na eno stran, potem morate priznati, da so nekateri drugi močni dnevni časopisi postavljeni na drugo stran. Najbrž ne boste zanikali, da so bili Delo, Dnevnik, Mladina, Mag uredniško izrazito nenaklonjeni prejšnji vladi.

Pri brezplačnikih je šlo za kopiranje stališč stranke. Druge medije, ki jih omenjate, pa si je skušal Janša podrediti. Če politika nate pritisne neposredno, si ustvariš zelo objektivno sliko o njej.

> Moram priznati, da sam z mediji in novinarji nimam negativnih izkušenj. Vidim pa, da imajo glavni tiskani mediji uredniško politiko, ki je bistveno bolj naklonjena Pahorjevi vladi, kot je bila Janševi. Tega ne problematiziram. Podpiram medijsko svobodo in novinarsko avtonomijo. Janšev odnos do medijev je morda res preoster. Po drugi strani pa je tudi novinarska peticija šla predaleč. Peticija, ki je govorila o tem, da se v Sloveniji izvaja hud politični pritisk na medije, ki je bila poslana na stotine tujih naslovov, je Slovenijo pred predsedovanjem EU postavila v zelo čudno luč. Tuji državniki so dobili informacijo, da vlada pritiska na medije. Hkrati so lahko v vseh medijih brali izrazito kritične prispevke o vladi.

Ja, ker je peticija prišla nekaj mesecev prepozno.

> Cehu ni bila najbolj v čast ...

Janševa povolilna analiza govori o tem, da smo sedaj v novem totalitarizmu: levica ima medije, sindikate, sodstvo. Se s tem strinjate?

> Situacija gotovo ni totalitarna in tudi Janša je ni tako označil. Res pa je, da je izjemno velika družbena moč sedaj osredotočena v rokah tako imenovanega levega trojčka ali trojčka tranzicijske levice. Dejansko ima v rokah zakonodajno in izvršilno oblast, naklonjene so mu nadzorne institucije. Nihče ne bo zanikal, da je, recimo, računsko sodišče tej opciji bolj naklonjeno. Da je tej opciji bolj naklonjena komisija za preprečevanje korupcije. Nihče ne bo zanikal, da je večina medijev bolj naklonjena tej opciji. V tem smislu je osredotočenost družbene moči izjemno velika, nadzor pa bistveno šibkejši. Naša vlada je imela močne in ostre nadzornike. V medijih, v računskem sodišču, v komisiji za preprečevanje korupcije. Sedanja oblast tako močne kritike nima, zato je vprašljiv nadzor nad oblastjo. Vlada, ki nima nadzora, se laže izmuzne, brez kazni lahko dela neumnosti, celo nečednosti. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj smo aktivirali Zbor za republiko. Je pa seveda treba reči, da je levi trojček oblast osvojil legalno in legitimno, z zmago na volitvah. V tem smislu njegove oblasti ne more nihče izpodbijati.

Ali ni malce prehitro govoriti o veliki koncentraciji moči?

> Koncentracija je velika, ampak sam skušam nanjo gledati optimistično. Prvič, mislim, da levi trojček ni neka monolitna združba, ki je upravljana iz neke tajne lože. Gre za pestro združbo strank in skupin z različnimi pogledi in interesi, med njimi je veliko takšnih, ki znajo biti kritični tudi do »svojih«. Izhajam iz načelnega zaupanja v integriteto in profesionalnost posameznikov. Tudi če je vodstvo računskega sodišča intimno naklonjeno tej vladi, verjamem, da bo svoje delo kljub temu profesionalno opravljalo.

Prav tako mediji?

> Da, tudi mediji. Marsikdo iz SDS bi mi verjetno očital, da sem naiven. Toda sam izhajam iz načelnega zaupanja v ljudi. Potrebujemo pa močno alternativo sedanji vladi. In ponuditi jo morajo pomladne stranke. Ni treba objokovati sedanjega položaja. Da bi bili zagrenjeni ali jezni. Pomladni trojček mora s pozitivno energijo naprej iskati rešitve, oblikovati ponudbo, se ukvarjati s programom.

Se zavedate, da je sodstvo sedanji levi vladi morda bolj naklonjeno zaradi vas? Zakaj ste bili tako alergični na sodnike? Z nekaterimi javnomnenjskimi raziskavami, ki ste jih naredili na ministrstvu, ste sporočali, da so sodniki leni.

> Tako grobega mnenja o delovanju sodišč nisem nikoli izrekel in tudi moje mnenje ni takšno. S sodniki sem se srečal v kontekstu urejanja plačnih razmerij. Sodstvo je pač del javnega sektorja, financira se iz javnega denarja in služi javnosti. Torej mora delovati kot servis za državljane in podjetja. Plačna usklajevanja s sodniki so bila korektna, zanje smo si vzeli veliko časa, a so preprosto zahtevali preveč. Dobil sem občutek, da se nočejo sprijazniti s tem, da so sestavni del javnega sektorja. Razumeli so, da jih s tem, ko jih štejemo za del javnega sektorja, tlačimo med uradnike. Prav nasprotno - želeli smo spodbuditi, da bi se na sodiščih razmišljalo sodobneje, bolj menedžersko, fleksibilno. Da bi sodišča začela spoznavati, da bo njihov ugled v družbi zrasel in da bodo tudi sodniki sami zadovoljnejši, če bodo izkoristili notranje rezerve in začeli delati bolje. Pri plačah pa jih ni bilo mogoče umestiti drugače, kot smo jih umestili. Če bi kakorkoli napenjali ta lok pri sodnikih, potem bi račun za njimi izstavili še vsi drugi. Obžalujem, da sem prišel v tak odnos s sodniki, prav nič prijetno mi ni bilo ob tem. Ena glavnih težav sodstva je, da išče razloge za svoj nizek ugled pri drugih. Za izboljšanje dela sodišča morata izvršilna in zakonodajna veja oblasti gotovo opraviti svoje naloge. Ampak predvsem morajo sodniki rezerve iskati pri sebi. Všeč mi je zamisel, ki jo zagovarja novi pravosodni minister, da bi odpravili individualne norme. Da bi merili učinkovitost sodišča kot celote. Vendar bi bilo potem treba dati predsednikom sodišč menedžersko vlogo. Na sodiščih je treba spodbuditi zdravo tekmovalnost.

Vaša vlada je na koncu zaposlila ogromno ljudi. Nekateri izmed njih so dobili celo po dve delovni mesti hkrati. Ali priznate, da so zavore na koncu popustile?

> Morda res malo, ampak v celoti gledano še nobena vlada ni tako pritiskala na zavoro pri zaposlovanju kot naša. Res je, da je kdo, ki je bil prej zaposlen za določen čas, dobil prek javnega razpisa službo za nedoločen čas. Toda na našo vlado ne smete gledati skozi prizmo zadnjih nekaj mesecev. Janševa vlada je bila zaradi predsednikovega in mojega zelo restriktivnega odnosa pri zaposlovanju prva slovenska vlada, ki pušča za seboj manj zaposlenih v državni upravi, kot jih je prevzela. Na tem področju smo bili najuspešnejša vlada. Dopuščam možnost, da je bil v teh letih zaposlen tudi kdo, ki ni dovolj sposoben. Da pa je vsak, ki ga je zaposlila Janševa vlada, nesposoben in spolitiziran, to je pa diskriminatorno gledanje. Takšno diskriminacijo nakazuje določba v koalicijski pogodbi sedanje vlade, po kateri bodo prevetrili vse zaposlitve v državni upravi od leta 2004. Podpiram prevetritev. A ne samo pri tistih, ki jih je zaposlila Janševa vlada, prevetriti je treba vso državno upravo, in to čim pogosteje!

Poglejmo drugače: ko ste nastopili s prejšnjo vlado, je bilo v širšem javnem sektorju 150 tisoč zaposlenih. Danes jih je 160 tisoč. Nobene razlike v primerjavi z minulimi mandati.

> Število zaposlenih se je zmanjšalo v javni upravi. Ne morem komentirati spremembe števila zaposlenih v zdravstvu, šolstvu, kulturi in sociali. Za to so bili odgovorni drugi ministri in sam se s tem nisem ukvarjal.

Bili ste znani po tem, da ste zelo veliko zaslužili s predavanjem izrednim študentom. Sedaj se vračate k njim. Kako gledate na Golobičevo napoved, da naj bi izredni študij počasi odpravili?

> O tem se bo moral novi minister za visoko šolstvo pogovoriti s tisoči izrednih študentov, ki so za to zainteresirani. Če bo vlada našla denar, da bo vsem, ki se ne morejo vpisati v omejen redni študij, zagotovila brezplačen vpis, si bo zaslužila moje iskrene čestitke. Če pa bodo ob omejenosti vpisa blokirali dodatno ponudbo, bo hudo. Nisem prepričan, da minister ve, kaj govori. Moral se bo pogovarjati z množico študentov in z vodstvi fakultet, ki želijo to dodatno ponudbo.

Vaša žena je zaposlena kot osebna asistentka pri vašem tastu, evroposlancu Mihaelu Brejcu. To leto je predsednik evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering dejal, da bi sam raje odstopil, kot da bi z denarjem za svojega osebnega asistenta plačeval družinskega člana. Na začetku je Brejc še napovedoval, da bo našel nadomestilo za vašo ženo. Sedaj pa o tem ne govori več.

> Moja žena je osebna asistentka evropskega poslanca in ni zaposlena pri Evropskem parlamentu. Dr. Brejc dobiva denar in ga lahko po lastni presoji porablja za asistente, ki si jih izbere. Ta praksa, da si poslanci najemajo ljudi, ki jim najbolj zaupajo, tudi družinske člane, je prisotna in dovoljena v Evropskem parlamentu. Dr. Brejc se je zanjo odločil, ker osebno pošto in druge zadeve najbolj zaupa njej. Če bi bilo to v nasprotju z etičnimi ali pravnimi dokumenti Evropskega parlamenta, tega seveda ne bi bil storil.

Kdaj bo torej naslednji Zbor za republiko pod vašim vodstvom?

> Pripravljamo javno tribuno, ki bo 14. januarja.

Tema bo nova vlada? Ji ne boste dali 100 dni miru?

> Tematika bo zelo široka. Ne želimo kritizirati. Želimo pa govoriti o premikih v političnem prostoru in strateških izzivih Slovenije v prihodnje.