Aktivni družbeni kritik

Jani Kovačič ostaja Mladinin naravni zaveznik. Naši prihodnji številki, torej božični, bo priložen plošček z naslovom Vošč in kolede. Na njem bo deset komadov, ki po mnenju zgorajpodpisanega predstavljajo avtorjev najboljši material od Asfaltnih otrok naprej. Plošča, ki jo je Jani posnel v sodelovanju s Slovenia United Orchestra, Grupo občanov in JK Quartetom, je bila navdihnjena s trenutno politično situacijo - najbolj pa z grozljivim dejstvom, da 'imamo v Evropi novo otoško državico'. O Bledu govori tudi otvoritvena pesem Božična, v kateri kot impersonatorja z mitraljezom po dolini udarita Jure Godler in Tilen Artač. Vse skupaj je samo še en opomnik, da bi Janija, če bi se pisal Kovačin, brez nadaljnjega šteli med štiri velike slovenske IN-e.

Smemo po nekaterih pesmih na tem tvojem zadnjem CD-ju upati, da si se spet prebudil kot aktivni družbeni kritik?

> Pa saj nisem nikoli zaspal. Bolj gre za to, čemu se svetu ljubi prisluhniti. In tokrat so se moja opažanja morda spet bolj poklopila z opažanji večjega števila ljudi. Svet je bil tako dolgo tako virtualen - če ti kaj ni bilo všeč, si pač preklopil kanal. Zdaj pa to ni več tako preprosto ...

Ker je kriza na vseh kanalih ...

> Tako je. Očitno vseeno obstajajo stvari, ki so močnejše od programske politike posamezne televizije, ha ha ha! In kriza, se mi zdi, naredi ljudi, kot sem jaz, spet malo bolj aktualne. Ker prej smo bili pač nergači in zoprneži - Daj, tiho bodi, kaj spet utrujaš, kaj mi kvariš popoldan! -, danes pa je svet spet malo bolj pripravljen prisluhniti.

A v teh zadnjih več-kot-desetih letih si prav res malo poniknil. Res si bil vmes izjemno ploden in si posnel več kot deset CD-jev, ampak to je bil en sam džez in madrigali in podobna ezoterika ... Mnogi feni si želimo, da stopiš tja gor na oder, zagrabiš kitaro in začneš svetu spet jebat mater!

> No, meni se zdi, da bi to morala prej biti naloga koga mlajšega, ki bolj iskreno čuti dobo. Ki bo do dobe torej tudi bolj pošten. Zdaj sem že na točki, ko predvsem še pametujem. V mojih letih človek probleme rešuje tako precej konceptualno. Ko si mlad, potem nekoga, ki ti stoji na nogi, nahruliš z: 'Stojiš mi na nogi - jebem ti mater, stopi dol!' Moja reakcija danes pa bi bila bolj v stilu: 'Stojite mi na nogi ... Aha. Zdaj, sam koncept stopanja na nogo ... Oprostite, bi lahko stopili z moje noge?' Ali še huje, na dan, ko sem totalen teoretik: 'Oprostite, ste morda opazili, da imam nogo pod vašo?'

Saj si zdaj dejansko tudi vpregel mlade sile! Sijajni mladi impersonatorji s Hri-bara in hreščeči ostrostrelec v najboljših letih, to se sliši zmagovita kombinacija ...

> No, Tilna in Jureta sem učil v glasbeni šoli, in od takrat se me ne moreta otresti. Saj veš, najhujših profesorjev se ne znebiš celo življenje, ha ha ...

Če je tvoj profesor Jani Kovačič, je to kvečjemu privilegij!

> Iz tvojih ust ... Ampak včasih kdo reče, da veljam za zelo popularnega profesorja, pa jim odvrnem: kje pa, jaz sem najstrašnejši! Med mojimi urami morajo učenci kar naprej hoditi na stranišče, to je lahko samo strah! Je pa seveda res, da ponekod drugje ne morejo.

Ježeš, kaj zdaj niti na stranišče ne smejo več hoditi?

> Tudi taki učitelji se najdejo, ja. Najdejo se pa tudi najstniki, ki so stalno na stranišču.

Lepo, da šola še vedno opravlja svojo primarno nalogo - namreč nove davkoplačevalce naučiti, da morajo, če hočejo na stranišče, zaprositi za dovoljenje.

> Ja, saj prav zadnjič smo se pogovarjali: zdaj, ko ni več vojske, je šola ostala praktično še zadnja ustanova, ki mlademu človeku pomaga iz prve roke doumeti neskončno absurdnost sveta.

A to svojo prvo in edino funkcijo opravi z odliko. Tako da vojske potem niti več ne rabiš.

> No ja, tukaj pa moramo biti pošteni in povedati še drugo plat zgodbe. Oni izven šole so še bolj bogi. A večina, ki hodi v šolo, je danes tako zaščitenih, da jim je marsikatera ključna izkušnja absurda prihranjena. Če se spomnim, za kakšne stvari smo včasih v mojih časih dobili ukor ... Danes je sam ta postopek tako zapleten, da ukorov nihče več ne daje, ker se preprosto nikomur ne ljubi zajebavat s tem. Dvorezen meč je to: vse pravice in krivice smo tako zbirokratizirali, da se z njimi konkretno nikomur več ne da ukvarjat. Ko se karkoli zgodi, je prva učiteljeva in ravnateljeva reakcija: joj, samo da se ne bo kdo pritožil! Ker potem bo treba zagnat vsa ta groteskni postopkovni aparat. Tega si pa res ne želi nihče!

Ti imaš kot učitelj gotovo prst na pulzu slovenske mladine. Kako daleč se ti zdi od tistega, kar njeni vrstniki zdaj počnejo v Atenah?

> Se mi zdi, da zelo daleč. Predvsem se moramo spomniti, kako klavrno so pred par leti propadle sprva tako obetavne študentske demonstracije. Čeprav smo se še bolj klavrno izkazali ostali. V teh par letih, ki so vodila do krize, me je vedno najbolj presunilo, kako ni nikogar nič motilo. Vsi so se držali zlatega balona in mižali, da se jim ne bi zvrtelo. Sem vprašal najstnike v razredu: poslušajte, pa kaj vas res nič ne moti?! 'Nič.' Kolikor sem jih jaz sposoben razumeti, so v celoti kupili teorijo pridnosti - samo pridni morajo biti in njihovo življenje bo šlo kot po maslu. Madona, sem si rekel, kakšen je to svet, če še najstnikov nič več ne moti?! Ko sva se nazadnje pogovarjala, sem uporabil izraz 'zmaga staršev'. Mislim, kaj bi naši starši dali za take neproblematične otroke! In kako bodo taki otroci brez vsakih negativnih izkušenj potem znali zgraditi svoj svet? Temeljna napaka marksizma je bila vera v človeka. Predvideval je, da bodo delavci, ko bodo dosegli nek nominalen standard, zadeve nadgrajevali naprej. A kje pa! Neumnost je postala kvečjemu še večji kralj sveta, kot je bila! Blagor ubogim na duhu in to, kajne?

Ja in ne. Marsikateri ubožec na duhu ima 350 evrov plače, kar najbrž tudi ni nek silen blagor ...

> Če imajo 350, potem so se vseeno prisiljeni vsaj malo zavedati najosnovnejših dejstev o svetu okrog sebe - če imajo 1000, pa jih zanimajo čisto samo še sedativi španskih nadaljevank. Kot kaže, je blagostanje za duha daleč najbolj uničujoča stvar. Spomnim se, kako optimistično je Evropa ob odprtju mej pričakovala en tak velikanski šus svežih idej z Vzhoda ... In kaj je bilo od tega? Nič kaj dosti! Ker smo bili na Vzhodu tako dolgo tako kreativno zavrti, da lahko še vedno samo pizdimo čez komuniste in Ruse in koga še vse ne. Ta famozni Vzhod ... Glej, v Litvi imajo, recimo, usrana dvorišča in se na ta račun samo nekaj usajajo - ampak najbrž vseeno niso Rusi krivi za to, da imajo tudi danes še vedno tako usrano pred bajto?! Nek minimum pa lahko tudi sam postoriš, da ne boš ravno v dreku spal. Tam doli se danes vsi nekaj bunijo proti 'mafiji' in takim rečem - ampak, halo, mafija je še edina stvar, ki sploh funkcionira! V tem je problem! Če ne bi bilo mafije, potem najbrž ne bi imeli niti pralnega praška!

Še huje, morda ne bi imeli - si sploh drznemo pomisliti? - niti reklam za pralni prašek ...

> Narobe svet je to.

Meni se včasih zdi, da držijo to družbo skupaj v iluziji reda čisto samo še reklame za pralni prašek.

> Ne smeš biti krivičen: tu so še reklame za pasjo in mačjo hrano.

To, da si se skompal prav s Hri-barovimi improvizatorji, gotovo ni naključje, kajne? Ker v bistvu so redek otoček satirične odličnosti v jezeru komformističnega formaldehida.

> Res je, oziroma je bilo dolgo časa res ... Ampak danes imaš vseeno neko fino brstenje stand-up komedije in improligaštva. Tako da tu ni vse tako črno. Sašo Hribar pa bi imel v svoji izvenserijskosti s šefi grozljive težave, karkoli bi delal.

Tudi če bi ... pekel kostanj?

> Tudi - vsaj če bi hotel tudi tam delati nekaj čez in nekaj izven. Moč šefa je vedno bila v tem, da reče NE. Ker če prepogosto reče JA - ja zakaj ga pa potem sploh rabiš? Šefi se agresivno bojijo vsakogar, ki hoče kakršenkoli presežek. Pravili so mi, kako je bilo, ko so imeli na Hri-baru Josipo Lisac: pogovor se je sicer malo zavlekel, ampak se je ustvarila krasna atmosfera, in Josipa je bila zelo za to, da bi vseeno še nekaj dodatnega zapela ... Pa so jim preprosto ugasnili luč. Kaput. Nič čez. Nič izven. Že lučkarji tam niso za to, da bi naredili karkoli ekstra. Ker kdo je zdaj ta neki Hribar, da se jim bo zažiral v njihov čas za pir.

CD božičnih zbadljivk, ki ga boš v naslednji številki priložil k Mladini - tega ti v bistvu ne boš nikjer dejansko izdal, kajne?

> Ne, nikjer. Drugi cajti. To je tako kot s knjigami: cena proizvodnje je drastično padla, razpaslo se je 5000 založnikov, enako drastično kot cena je padla kvaliteta, pa še komu nimaš več prodajat. Ljudje ne kupujejo več - diskofilov-zbirateljev je v najboljšem primeru dvesto, pa še oni si to večinoma kupujejo zato, da si krase police. Tako kot včasih knjige, ki se jih je kupovalo na metre, da so pasale k furnirju omare. In tistih par kupcev, ki jih je ostalo, kupuje danes predvsem dizajn, ne vsebine. Pa saj je očitno: poglej samo honorar, ki ga dobi dizajner knjige, in honorar, ki ga dobi dejanski avtor - in vse ti bo jasno.

Ampak kaj potem sploh še preostane kvalitetnejšemu ustvarjalcu? Špice za reklame? Klingeltoni? Dopoldanski šiht v cementarni in potem popoldansko hobijaštvo?

> E - to zadnje! To zadnje.

Ampak to pomeni, da bo manj in manj kvalitetnih vsebin.

> Ni nujno. Mi bomo popoldne že špilali in ustvarjali, marsikaj finega bo narejeno. Samo zaslužili ne bomo. In tako kot vedno se bo našel kdo, ki bo to pokradel in zapakiral v nekaj, kar lahko proda naprej. Tako kot recimo Elvis Presley - vsak dan so mu rolali po toliko in toliko neznanih komadov, on, oziroma mašinerija, pa je potem odločil, kaj bi se splačalo ... 'vzeti za svoje'. Zadnje čase resno razmišljam, da bi dal čisto vse svoje komade na voljo javnosti - torej da si jih lahko kdorkoli potegne dol, da pa bi se mi seveda dosledno plačevalo neko vsotico za vsako javno predvajanje. Skratka, sprijaznjenje z razmerami.

Tvoj božični CD boš torej na nek način podaril javnosti ... In kolikor sem se pogovarjal z našim marketingom, je danes stvar pravno praktično težje podariti kot prodati ...

> V bistvu te država tako kot povsod drugje tudi tu sili v razne ... štose. Podpisati moraš pogodbo za en evro, potem pa naj od tega blagovoljijo računat davke. Pa še potem tvegaš, da se kadarkoli predrami sto dvajset tavžent organizacij, ki so tam zato, da skrbijo, da sistem teče - kar seveda pomeni, da samo molzejo in molzejo ... No, in jih začne vse skupaj strašno skrbeti, saj zna vsak 'zastonj' vreči utemeljen sum na smiselnost njihovega obstoja - in zaradi tega so te mirne duše pripravljeni iztožiti do gat. Tudi zato so te vse copyrightovske postopke zapletli do absurda in čez. In daleč od tega, da samo v Sloveniji. Vedno rad navedem primer Johna Fogertyja - izjemen roker, ki je bil nedavno tudi pri nas: njegova bivša firma ga je tožila, ker je naredil kopijo svojega lastnega komada. Firma je tožbo dobila. Spomnim se, kako sem se režal, ko sem to prvič bral - češ, kaj vse se mi lahko zgodi. No, danes se ne režim več. Velika večina takih neumnosti slejkoprej pride k nam.

Ko si napisal Revolucijo, si se iz nje prav kraljevsko zajebaval, kajne?

> Ja itak. Je pa res, da je skoraj vse, kar sem dal za naslov komada, potem propadlo.

Kako to misliš?

> Škofljice ni več, otroke samohranilk so kot termin v zakonodaji ukinili, revolucija je propadla, dela ni več ... Zato se moram ves čas brzdati, da ne napišem kakšne pesmi o Sloveniji, he he.

Ko si napisal Delam kot zamorc je to takoj postala in do danes ostala legendarna himna brezizhodnih in brezperspektivnih sivih časov, ki smo jim potem na srečo pobegnili, ampak ... Mislim, če gledamo besedilo, pa kaj ni za mlade delavce danes celo še hujše, kot je bilo takrat?!

> Je.

Ker - samo kot en povsem random primer - takrat najbrž vseeno nikomur ne bi padlo na pamet od mladih doktorjev za manj kot tisoč evrov na mesec zahtevati rutinska 24-urna dežurstva. In ko si napisal Delam kot zamorc, najbrž v nobenem parlamentu na tem kontinentu niso resno razpravljali o možnostih za uvedbo 65-urnega delavnika ...

> Res je. Delavec je danes nič več in nič manj blago na trgu, potem se pa čez to vrže par meščanskih tančic. Gledam armado brezposelnih, ko grem mimo Zavoda za zaposlovanje na trening boksa. Stisne me, kako marsikdo pride pogledat tudi ponoči, če se je morda vendarle kaj pojavilo na tisti tabli. Ker če dvakrat ne greš na ponujeno, tretjič zgubiš podporo. Mater je Janševa vlada genialno zmanjšala brezposelnost - kakšen triumf demonskega birokratizma!

Po mojem bi moral posneti priredbo za nove čase: Delam kot Slovenc!

> Saj to so že peli v publiki med koncerti ... Ampak pride mi do živega, s kakšno neznosno lahkoto se odrekamo svojih kolektivnih socialnih pravic. Kar skeli misel, koliko je bilo nekoč vložene energije za njihovo vzpostavitev, koliko štrajkov, koliko ranjenih, koliko povsem življenjsko izčrpanih od te borbe ... In mi zdaj takole pljuvamo na to. Pa kako naj ti doktor zašije rano, potem ko je že 23 ur dežuren?! Še dobro, da morajo itak šivati cik-cak ...

Dnevno politiko kaj spremljaš?

> Malo že. Zadnjič se mi je porodilo, da je politični zemljevid naše regije na nek način tak kot med drugo svetovno vojno. Vsepovsod okrog nas razni anšlusi in drugi fašizmi, razni desno-desni, mi smo se pa na zadnjih volitvah vseeno, čeprav na knap, odločili za nek NOB. Očitno vseeno še nismo povsem pozabili, da smo bili v drugi svetovni vojni na strani zmagovalcev. Sile antante, kolikor jih še je na svetu, bi nas morale zdaj čim prej podpreti, he he.

Hec: antanta je torej po tvojem v tem trenutku Bush, NOB pa Borat!

> Heh. Strukturni problem je, da imajo čisto vse stranke danes identične programe, ki jih je mogoče strniti v dveh ključnih točkah: korporativizem in zasebna lastnina kot nedotakljiva svetinja. Kako naj se torej karkoli spremeni? In Pahor s svojo spravaško naturo v tem trenutku očitno ne more napraviti reza.

Si tudi ti mnenja, da je Borat zrel za impeachment?

> Paaa ... Vseeno mislim, da je fajn, da je prejšnja vlada šla. Ker njene metode udejanjanja realnega socializma so bile res bolne. Je pa res, da pod tem strašljivo finim Pahorjem ne vidim variante, da pride Slovenija iz te krize ven brez večjih poškodb. Tik pred volitvami so dejansko vsi na levi zgubili živce - razen Golobiča, ta je bil trezen. Dobro, Pahor je bil resda bolan ...

Recimo, da je bil. Nekaj se mu je zgodilo, nihče pa ne ve, točno kaj.

> Zna biti, da ga je stisnilo, ko je videl, da dejansko lahko zmaga. Je pa seveda res, da niti približno ne vemo, kako je naša 'vrhuška' prepredena s tujimi tajnimi službami. Sanja se nam ne, kdo je dvojni in kdo trojni agent. Pri Ruplu je zdaj jasno, da mora imeti za sabo nekaj močnega, da se ga tako bojijo. Ali pa blefira. Pa še nekaj je: politiki imajo še vedno hude težave s svojo privatnostjo. Mnogi niso razčistili s svojimi strastmi.

Karkoli se že dogaja: bojim se, da je to predvsem idealna odskočna deska za osem do dvanajst let Janše.

> Razumem, kaj misliš. Zdaj bomo kmalu videli, kakšne deale so trenutni gospodje sklenili, da so prišli gor. Skrajno pomenljiv se mi zdi primer Mercatorja. Kar se dogaja z njim, je nož v hrbet slovenskemu gospodarstvu. Ampak bolje, da ga ne izderejo, saj je to pri nas itak nekaj normalnega ... In vlade, kot da so tu očitno res samo zato, da med sabo tekmujejo, katera bo dala več zemlje cerkvi. S tem da bi bilo krivično ne reči naslednjega: večina izvirnih grehov, ki jih pripisujemo Janši, je v resnici zagrešil ...

Drnovšek.

> Ja. Za vse, kar je Janša naredil, je imel krasno tlakovano pot. Od šolstva prek zdravstva do sramotnih 'uslug' cerkvi. Postmodernistična dikcija o zgodbi o uspehu je bila na nek način celo poštena, saj nam je lepo povedala, da je to predvsem 'zgodba'. Postmodernizem je v resnici ukinil razsvetljenstvo. Poteptal je praktično vse njegove ideale. A razsvetljenstvo v šoli vseeno moram učit. Jebiga. Učimo: da je človek bitje, ki ima razum, vest in dostojanstvo, na svetu naj vladajo bratstvo, enakost in svoboda ... Pa saj ne rečem, to je vse zelo ... lepo! Te toteme kot družba seveda moramo imet - če jih ne bi, potem bi zgubili še kriterije in celo razloge, da sploh kritiziramo to, kar je. Dejstvo pa je, da, ha ha ha, kako bi rekel ...

Da so vsi ti totemi žal le zahrbtne bajke.

> Ja. Ampak če jih ne bi imeli, potem bi drevesa celo leto obrodila.

Kako to misliš?

> Ja da bi z njih vsak mesec v letu kaj viselo! Oziroma ne toliko kaj kot kdo, ha ha ha! Kljub vsemu so ideali tisti, ki nas držijo na zemlji. Šizoidno.

Novo leto?

> Vera ni religija in denar naj bo le sredstvo - da bi se tako nekako sukalo. Voščim vsem s starim reklom, ki sem ga davno davno povedal na osamosvajalnih prireditvah in je potem zaokrožil po ex-yugi: Ne pade sneg zato, da pomori zemljó, ampak da velike zveri pusté sledi.