Če bo vsak mislil le nase, bo kriza daljša.

Glede na razsežnosti gospodarske krize bi morala biti EU usklajena pri ukrepanju. A enotnosti med članicami ni opaziti. Britanci in Francozi pri ukrepih stavijo na trošenje, nemška kanclerka Angela Merkel pa se zavzema za varčevanje. Je skrb zbujajoče, da članice upoštevajo predvsem vsaka svoje interese?

> Položaj, v katerem smo se znašli, je brez primere. Načrt Evropske komisije za oživitev evropskega gospodarstva je treba razumeti kot skupen odziv na niz izjemnih okoliščin. Tudi stopnja konsenza na globalni ravni je neverjetna, saj še nikoli doslej nismo videli tako usklajenega delovanja po vsem svetu. Zavedati se moramo, da so države članice EU v zelo različnih položajih glede proračuna, višine javnega dolga in dostopa do trga obveznic, poleg tega so tudi na različnih stopnjah gospodarskega cikla, njihovi finančni trgi pa imajo različne značilnosti. Te razlike upravičujejo različne načine ukrepanja, prilagojene posameznim državam članicam in njihovim specifičnim razmeram. Toda tako kot obstajajo močni razlogi za različne načine ukrepanja, obstajajo tudi močni razlogi za usklajeno ukrepanje, saj se države spoprijemajo s podobnimi težavami, povezujejo pa jih tudi skupni temelji: enotni trg, petnajst držav z enotno valuto, izzivi trajnostne rasti in prehoda v konkurenčno gospodarstvo prihodnosti, želja po zagotovitvi makroekonomske in finančne stabilnost in želja, da bi Evropa prispevala k iskanju globalnih rešitev. Države se morajo strinjati, katere rešitve bodo prinesle sinergijske učinke in preprečile negativne učinke, t. i. učinke 'spill-over'.

Na katere učinke mislite s tem?

> Mislim na preprečevanje sprejemanja ukrepov, ki bi bili sicer koristni za posamezno državo članico, bi pa lahko prizadeli druge. Mislim, da je med članicami manj razlik, kot se morda zdi. Stališča, ki jih zagovarjajo posamezne države, so v medijih predstavljena preveč poenostavljeno. Ne trdim, da razlik v stališčih ni, pravim pa, da so se o njih pripravljene pogovarjati. Moč Evrope je v tem, da na koncu pogajanj vedno doseže dogovor. Medijsko dojemanje nemških stališč ne ustreza realnosti. Nemčija je napovedala, da bo prihodnje leto izvajala ekspanzivno proračunsko politiko. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy sta se glede tega strinjala.

Pa je sodelovanje pri reševanju krize res tako pomembno?

> Da bi to lažje razumeli, se moramo ozreti na obdobje velike depresije. S tem seveda ne želim reči, da jo danes podoživljamo. Pravim le, da se je iz takratnih napak mogoče veliko naučiti. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se države s krizo dolgo spoprijemale ločeno. Prevladala je protekcionistična logika, njena posledica pa je bilo izčrpavanje gospodarstev drugih držav, kar je znano pod besedno zvezo 'beggar thy policy'. Posledica takšnega reševanja težav je bil zlom svetovnega tržnega sistema, ki je depresijo še podaljšal in poglobil. Zaradi tega si države ob sedanji krizi že od začetka prizadevajo za usklajeno, multilateralno ukrepanje. Voditelji držav so na novembrskem vrhu v Washingtonu potrdili popolno zavezanost procesu iz Dohe, katerega cilj je nadaljnja liberalizacija svetovne trgovine, in dogovoru o izvedbi, ki naj bi bil sprejet do konca leta. Zavedajo se tudi, da bo pri ponovnem zagonu evropskega gospodarstva pomembno vlogo odigrala pravočasna in ciljno usmerjena fiskalna politika.

Kaj želi storiti Evropska komisija?

> Načrt Evropske komisije za oživitev gospodarstva temelji na dveh glavnih elementih, ki se medsebojno dopolnjujeta. Prvega sestavljajo kratkoročni ukrepi za spodbuditev povpraševanja, ohranitev delovnih mest in povrnitev zaupanja v evropsko gospodarstvo. Drugega pa tako imenovane pametne naložbe za dolgoročno večjo rast in trajnostno blaginjo. Natančneje, načrt navaja štiri ukrepe, ki so v skladu z lizbonsko strategijo partnerstva za rast in delovna mesta. Temelji na spodbujanju javne porabe, ki je usmerjena v ustvarjanje delovnih mest, zagotavljanje lažjega dostopa podjetij do virov financiranja, spodbujanje infrastrukturnih projektov in tehnološkega napredka. Drugi ukrep, ki ga načrt navaja, je zagotavljanje jamstev in subvencioniranje posojil z namenom pokritja izjemno visokih premij zaradi tveganja. Vključuje še znižanje davkov in socialnih prispevkov, kot enega od ukrepov za spodbuditev povpraševanja pa lahko države uporabijo tudi znižanje stopnje davka na dodano vrednost.

Če bodo Britanci znižali DDV, bodo Irci izdelke kupovali čez mejo, ker bodo tam cenejši kot doma. Kako resna je bojazen, da bi zaradi neusklajenih ukrepov članic zagotovili zagon samo nekaterih evropskih gospodarstev?

> Z znižanjem DDV se v bistvu razbremeni domača potrošnja. Izvozne dobrine z DDV niso obdavčene, zato tak ukrep ne vpliva na izvoz. Res je sicer, da bi turisti ali prebivalci, ki živijo ob meji, izdelke raje kupovali v sosednji državi, kjer bodo zaradi nižje obdavčitve cenejši, toda gledano z makroekonomskega vidika bodo negativni učinki takšnih čezmejnih transakcij razmeroma majhni.
Evropski sveženj ukrepov za oživitev gospodarstva predvideva fiskalne spodbude v višini 200 milijard evrov ali 1,5 odstotka BDP Unije, pri čemer naj bi 1,2 odstotka BDP prispevale države članice. Je realno pričakovati, da bodo svoj delež prispevale tudi članice, ki so na robu bankrota, na primer Madžarska?
> Sam bi za opis razmer na Madžarskem uporabil milejši izraz, drži pa, da je Madžarska dober primer, zakaj je države članice treba obravnavati ločeno. Evropska komisija je v predlaganem načrtu jasno povedala, da dovoljuje diferenciacijo med članicami. Zaradi tega namenoma niso navedeni zneski, ki naj bi jih prispevale posamezne članice. Na ravni Evropske komisije smo se dogovorili za okvir, znotraj katerega se bodo morale članice same odločiti, katere ukrepe bodo uporabile glede na svoj gospodarski položaj. Po eni strani smo torej zagotovili, da imamo fleksibilen odziv na izzive, ki jih pomeni trenutni položaj in s kakršnimi se še nismo spoprijemali, hkrati pa je treba zagotoviti trajnostne javne finance na srednji in dolgi rok. Odločitve o tem, kako in s katerimi ukrepi to doseči, mora na podlagi presoje sprejeti vsaka država članica posebej.

Kako prožna bo Evropska komisija glede omejitve proračunskega primanjkljaja na največ tri odstotke BDP? Evropski komisar za gospodarske in denarne zadeve Joaquín Almunia v bistvu pravi, da je Evropska komisija članicam zaradi krize pripravljena pogledati skozi prste, a le pri prekoračitvi meje za nekaj decimalk.

> Pakt stabilnosti in rasti članicam že zdaj dovoljuje prekoračitev treh odstotkov BDP, in sicer pod tremi pogoji: če gre za izjemne okoliščine, če je prekoračitev začasna in če razmerje ostaja blizu referenčne vrednosti. Vendar pa to, s čimer se članice spoprijemajo danes, niso le izjemne okoliščine, ampak gre za enkraten zgodovinski trenutek, ki upravičuje večjo prožnost pri izvajanju pravil pakta. Od članic se tako še vedno pričakuje popolna zavezanost javnofinančni vzdržnosti in okvirom, ki jih dovoljuje pakt stabilnosti in rasti. Če države članice prekoračijo referenčno vrednost in ne gre za prej naštete dovoljene primere, bodo sproženi postopki zaradi previsokega proračunskega primanjkljaja. Vendar bo v tem primeru državam članicam na voljo več časa, da prilagodijo prekoračitev referenčni vrednosti. Pakt stabilnosti in rasti torej dovoljuje prilagodljivost, vendar ohranja cilj zagotavljanja dolgoročne stabilnosti javnih financ. Glede diskrecijske fiskalne ekspanzije načrt Evropske komisije za oživitev gospodarstva države članice poziva, naj sledijo določenim načelom, to pomeni, da morajo biti fiskalni ukrepi usklajeni, ciljno usmerjeni, takojšnji in začasni. Članice jih morajo že sedaj vključiti v proračune za leto 2009, hkrati pa morajo biti oblikovani tako, da bodo reverzibilni.

Kaj menite o argumentu Angele Merkel, da se fiskalna pomoč gospodarstvu v preteklosti ni izkazala za zelo uspešno in da razsipanje denarja vsevprek poveča zadolženost držav, učinek na gospodarstvo pa je manjši od pričakovanega?

> Razsipanje denarja vsevprek zagotovo ni pametno. Znani so primeri iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko ukrepi fiskalne pomoči niso bili uspešni ali pa so bili celo kontraproduktivni, in to prav zaradi tega, ker niso bili ciljno usmerjeni, pravočasni in začasni in ker države niso upoštevale načela stabilnosti javnih financ in trajne rasti.

Ali ciljno usmerjeni ukrepi, ki jih zagovarja Evropska komisija, pomenijo, da članice pomagajo le zdravim podjetjem, ne pa tudi tistim, ki so bila že pred krizo na robu preživetja?

> Evropska komisija v načrtu poudarja, da se je pri reševanju krize treba posebej osredotočiti na najranljivejše skupine ljudi, da bodo ti lažje in hitreje našli izhod iz trenutnega položaja. Eden od najučinkovitejših modelov pomoči v Evropi je model varne prožnosti na trgu dela, kakršnega poznajo na Danskem. Pri tem konceptu gre za to, da zagotovimo varnost posameznega delavca in ne varnost posameznega delovnega mesta. Ljudem tako zagotovimo neko stopnjo varnosti, hkrati pa jim omogočimo, da so prožnejši na trgu delovne sile. S tem zagotovimo dinamičnost gospodarstva, da se je sposobno prilagoditi spreminjajočim se okoliščinam v tržnem gospodarstvu. Model varne prožnosti se je v praksi izkazal za učinkovitejšega v primerjavi z ukrepanjem, s katerim se umetno ohranjajo pri življenju umirajoča podjetja, čeprav za njihov obstoj ni nobenega opravičljivega ekonomskega razloga. Naj vas spomnim, da je bil eden od razlogov za izgubljeno desetletje na Japonskem prav umetno ohranjanje tako imenovanih zombi podjetij, kot v več raziskavah ugotavlja Anil Kashyap z Univerze v Chicagu.

Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da gospodarska kriza ni čas, ko bi denar zapravljali za reševanje okolja?

> Moje stališče je diametralno nasprotno. Na krizo gledam kot na obdobje priložnosti. Alberto Alesina s Harvardske univerze v svojih raziskavah, ki temeljijo na konkretnih primerih, ugotavlja, da se največ strukturnih sprememb zgodi prav v času kriz, ko smo prisiljeni resno premisliti o napakah, ki so pripeljale do krize. Da se lahko okrepiš in izboljšaš, se moraš spremeniti. Pogled moraš usmeriti v prihodnost, težave pa reševati tako, da iz krize izstopiš močnejši. Ob izbruhu sedanje krize so se zgodile nekatere spremembe, ki so se še pred meseci zdele nemogoče. Države so se na dogajanje odzvale skupaj. Rešitve so bile predlagane na evropski in globalni ravni, in to v izredno kratkem času, na vrhu v Washingtonu 15. novembra in pri dogovarjanju o pripravi novega svežnja rešitev do 31. marca 2009 z namenom priprave naslednje konference G-20 aprila. Krizo je mogoče premagati, če se osredotočimo na trenutne težave in jih prepoznamo kot priložnosti za razvojni preboj Evrope v nizkoogljično gospodarstvo in družbo, za nadaljevanje izvajanja strukturnih reform in za nadaljnje povezovanje trgov.