Pahorjevi novi fantje

V začetku je bila »udbomafija«. Po tej interpretaciji so bivše tajne organizacije gospodarsko podstat nove države predale v upravljanje »rdečim direktorjem«. Kasneje so v javnosti zaokrožile anonimke, v katerih so pisci dokazovali tihe, a trdne interesne povezave med politiki in izbranimi direktorji. Sredi devetdesetih se je pojavila zloglasna hobotnica, spoštljivo obsežna baza podatkov na računalniški disketi, ki je delovanje Slovenije opisala s hierarhično »Organizacijo«, vse tja do temačne pisarne Milana Kučana. Nekdanji vodja Zbora za republiko Peter Jambrek je pred tremi leti opozarjal na »dobro koordinirano, notranje povezano in kompatibilno« mrežo, ki ima »skupne interese« in ki je dovolj močna, da si prek medijev podredi politiko. Nato smo dobili »tajkunsko-politične povezave, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu«. In končno smo priča še najnovejšemu konceptu s podobno zloveščim imenom: sedaj prihaja »globoka država«. Po zamenjavah politično nastavljenih funkcionarjev se začenjajo menjave v gospodarstvu.

Tranzicijska levica

Če držijo neuradni namigi, bo drugi človek z največjim politično-gospodarskim vplivom, tako rekoč operativni izvrševalec vladne gospodarske politike, postal Borut Jamnik. Zasedel naj bi mesto predsednika uprave Kada, tiste paradržavne družbe, ki posredno nadzira javne naložbe v skoraj sto podjetjih. Jamnik velja za enega tistih, ki ga je bivša vlada odstavila po političnem ključu. Svojo gospodarsko kariero je začel ob prelomu tisočletja prav v Kadu, kjer je kljub mladosti postal ena osrednjih figur slovenskega gospodarskega prizorišča. Kot predsednik uprave Kada je postal nadzornik v Krki, Luki Koper, Novi Ljubljanski banki, Žitu in Lesnini, februarja leta 2005 pa je odšel v upravo Hita. A ne za dolgo, Hit je zapustil skupaj s še enim precej uspešnim predsednikom uprave, Brankom Tomažičem, ki se je v času Janševe vlade »upokojil«.
Jamnik očitno prihaja na predlog Socialnih demokratov. Z njimi je začel sodelovati že ob pisanju alternativnega gospodarskega programa, ki ga je snoval skupaj s Francetom Križaničem in Maksom Tajnikarjem, pa denimo s sedanjim predsednikom Adrie Airways Tadejem Tufkom. Dokaz, da je Jamnik dobra izbira, priča tudi zaupanje, ki ga uživa v gospodarstvu - je tudi predsednik Združenja članov nadzornih svetov. Toda Jamnik vendarle ne bo nova »Andrijana Starina Kosem«. Na Kad bo namreč šel zgolj začasno, zato da ga preoblikuje. Kot so že napovedali, namerava nova vlada razpustiti Kapitalsko družbo in njene investicije prenesti v upravljanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s čimer bi nato financirali dodatne zdravstvene programe. Omenjeno strategijo vlade je za Kad napisal prav Jamnik, tik preden je moral družbo zapustiti. Finančni minister Andrej Bajuk pa ideje, s katero bi Janševa vlada izgubila politični vpliv na državne naložbe, leta 2004 ni sprejel.
Borut Pahor je v intervjuju za Mladino leta 2005 povedal, da če bo SD »kdaj imela večji vpliv v slovenski politiki, in če bomo lahko odločali o kadrovanju v nadzorne svete in upravne odbore javnih družb, potem zagotavljam, da ne bomo zamenjali nikogar, pa četudi bodo vsi desni, če ne bo dovolj jasno ugotovljeno, da slabo vodi podjetje«. V tem smislu so nastavitev Jamnika in zamenjave v vrhu Kada in Soda upravičene, saj je bilo njuno slabo poslovanje razkrito vsaj v aferi Hit 2. Na kratko povedano: državni Kad je kupoval, dejansko na račun upokojencev, delnice Hita po ceni, ki naj bi bila šestkrat višja od realne, zaradi česar sedaj poteka tudi kriminalistična preiskava, ki naj bi ugotovila, kako je poniknilo dva ali tri milijone evrov.
V tem smislu so upravičene tudi zamenjave drugih organov Kada in Soda. Predsednik skupščine Kada je po novem postal Aleksander Svetelšek iz Tuš Holdinga, ki bi ga težko umestili v kak političen blok. Med novimi člani skupščine najdemo še dolgoletnega in uspešnega direktorja Aerodroma Ljubljana Vinka Možeta, ki ga je ravno tako »upokojila« prejšnja oblast, v isto kategorijo spada že omenjeni Branko Tomažič, mariborski odvetnik Ivan Gorjup se je izpostavil na predsedniških volitvah kot podpornik Danila Türka. V Kadu je neposredno s politiko povezana Nada Skuk, ki je članica SLS, pa predsednik strateško-programskega sveta Desusa Valter Drozg. Med Kadovimi nadzorniki sta še poslanec LDS Milan Petek in šef Petrola Skladiščenja in predsednik socialdemokratov iz Komende Roman Dobnikar. Nov, sedemčlanski upravni odbor Soda bo vodil Uroš Rotnik, direktor Termoelektrarne Šoštanj. Med politično bolj izpostavljenimi člani pa je Igor Janez Zajec, častni konzul Kanade v Sloveniji, ki je na lokalnih volitvah kandidiral na listi LDS, delničar Viator & Vectorja in prokurist v Sistemski tehniki, in pa Stane Seničar, nekdanji direktor Zlatarne Celje in predsednik celjske DeSUS. Kot zanimivost naj povemo, da med njimi nismo našli nikogar, ki bi bil povezan s stranko Zares.

Od NLB do Luke Koper

Pri Kadu in Sodu je očiten vpliv SD in LDS, vodstvo pa je izbrala SD. Na drugi strani je največja banka, NLB, pripadla LDS. Znotraj koalicije naj bi prišlo do konsenza, da mesto predsednika uprave največje slovenske banke prevzame Draško Veselinovič, ki je med drugim tudi predsednik odbora za finance pri LDS. Veselinovič je zdaj predsednik uprave Deželne banke in bivši direktor Ljubljanske borze, med strokovnjaki ne zbuja resnega zaupanja, ima pa tudi politično »napako«: na državnozborskih volitvah je kandidiral za poslanca LDS v Ljubljani, a očitno s figo v žepu, saj funkcije nikoli ni mislil zares prevzeti. Potem ko je Kresalova odšla za ministrico, bi namreč na njeno mesto moral priti prav on, kot nadomestni poslanec. »Ker prvotno ni bil izvoljen in ni računal na to mesto, je sprejel nove poslovne izzive,« so pojasnili v LDS. V primeru Draška Veselinoviča obstaja še ena napaka: po vseh pravilih profesionalnega obnašanja novo komponirane elite bi predsednika uprave NLB moral izbrati obstoječi nadzorni svet, ne pa, da se za njegovim hrbtom o tem dogovarjajo stranke.
Politični kadrovski mlini pa meljejo dalje. Tudi znotraj nadzornega sveta druge največje banke, Nove KBM, teče tako imenovani postopek »o dopolnitvi uprave«, s čimer bi se lahko zatresel stolček sedanjemu direktorju uprave Matjažu Kovačiču. Ravno tako se zbirajo imena za nov nadzorni svet Pošte Slovenije, ki mu mandat poteče januarja. Minister za promet Patrick Vlačič napoveduje zamenjavo uprave in nadzornega sveta Slovenskih železnic, ki je zaradi prezadolženosti in izplačila božičnice izgubila njegovo zaupanje. Poleg tega se zamenjave napovedujejo tudi v Luki Koper in Intereuropi. Pobudo za revizijo poslovanja obeh družb so ministru Vlačiču že poslali primorski poslanci Franco Juri (Zares), Breda Pečan, Marjan Križman in Luka Juri (vsi SD). Zaradi političnega kadrovanja v obeh družbah, ki ni temeljilo na znanju in izkušnjah, naj bi bili Luka in Intereuropa danes prezadolženi in v likvidnostnih težavah. Ker se siromašenje obeh podjetij nadaljuje, poslanci ministra pozivajo k takojšnjemu pregledu škodljivih pogodb in zamenjavi nekompetentnih članov uprav in nadzornih svetov.
Za zdaj se minister na njihovo pobudo ni jasno odzval, ker je uradno še ni dobil. Na tiskovni konferenci je ravno nasprotno poudaril, da vodstvu zaupa in ga podpira. A se bo prej ali slej moral opredeliti, saj bo sicer očitno, da obstaja med ministrstvom in Luko Koper konflikt interesov. Vlačičev državni sekretar Igor Jakomin je namreč Luki Koper pri nekaterih projektih svetoval. Jakomin naj bi samo letos s svetovanjem zaslužil 30 tisoč evrov. Z ministrstva za promet so nam odgovorili, da je Jakomin 50-odstotni solastnik podjetja Astanea, d. o. o., ki je imelo v letu 2008 sklenjeno svetovalno pogodbo (tudi) z družbo Luka Koper. Pogodba naj bi bila sklenjena za svetovanje na področju strateškega razvoja. O znesku niso odgovorili, je pa Jakomin pojasnil, da je še pred prevzemom funkcije državnega sekretarja »v izogib konfliktu interesov prekinil vse pogodbe, ki bi potencialno lahko vodile do nasprotujočih si interesov, povezanih z njegovo državniško funkcijo«.
Politične napetosti pa lahko izbruhnejo tudi pri menjavi na Petrolu, do katere bo predvidoma prišlo šele naslednje leto. Za zdaj v javnosti kroži le eno ime, Marka Kryžanovskega bi lahko zamenjal Tadej Tufek, SD-jev svetovalec. Toda Tufek je bil med letoma 2002 in 2005, torej tudi v času sporne prodaje državnih deležev v Mercatorju, namestnik direktorja Kada. Bil je tisti, ki je podpisan pod sporno pogodbo o prodaji Mercatorja in je izvrševal politično direktivo Janeza Janše, hkrati pa je posledično »rezal« druge direktorje. Janeza Lotriča, bivšega direktorja Petrola je denimo v imenu države »odpustil« z argumentom, da je Petrol imel previsoke stroške za intelektualne storitve. Na naša vprašanja po elektronski pošti se ni odzval.
Stare metode
Bivša vlada Janeza Janše je svoj pohod začela ravno z zamenjavami v gospodarstvu. Prvi korak je bila zamenjava skupščine, nadzornega sveta in upravnega odbora obeh glavnih gospodarsko-političnih vzvodov oblasti, Kada in Soda, nato pa so sledile zamenjave v slovenskih podjetjih, na katere je vlada vplivala prek obeh skladov. Eden izmed prvih je odšel Zoran Janković, sledili so mu elektroenergetski steber, železnice, Adria Airways, Zavarovalnica Triglav, Abanka, Petrol, Luka Koper, Intereuropa.
Imena so se - seveda - zbirala v zakulisju »globoke« države. Med glavnimi operativci se je šele kasneje, tudi v policijskih prisluhih, pojavil mlad Janšev svetovalec Borut Petek. Nanj je skorajda ljubosumno v svojem slovitem pismu opozorila bivša sekretarka na gospodarskem ministrstvu Andrijana Starina Kosem, ki je pri vzpostavljanju vzporedne države ravno tako tvorno sodelovala. Potem so bili tukaj še drugi vplivni akterji v ozadju, denimo borznoposredniška podjetja Darija Južne, ki so v očitnem soglasju z gospodarskim ministrom Andrejem Vizjakom sodelovala pri privatizaciji Petrola ali v boju za Terme Čatež. Zgodba o prodaji Mercatorja je znana, mnogo drugih javnost niti ni zabeležila, ostajajo pa zapisane v številkah pregrete in zdaj ohlajene borze.
Kot kaže statistika ministrstva za javno upravo, je bivša vlada za konec v upravi zaposlila kar 60 politično imenovanih kadrov. V zadnjem mandatu je bilo sklenjenih skupaj 143 pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovna mesta, ki so bila vezana na osebno zaupanje funkcionarja. Največ svetovalcev se je tako zaposlilo v kabinetu predsednika vlade (skupaj 20) in po ministrstvih. Čeprav bi morali po logiki prihoda oditi skupaj z vlado, jih je kar 60 sklenilo nove pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas. Politično nastavljeni so največ služb za nedoločen čas dobili v generalnem sekretariatu vlade (5), v ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (5), službi vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko (4) in v ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (4).
Nove metode
Levica se je v preteklosti zamenjav lotevala s skrajno pazljivostjo. Ko je na primer konec leta 2000 Bajukova vlada izgubila na volitvah, je v zraku ves čas viselo vprašanje, kdaj bo s položaja direktorja Telekoma odletel Marjan Podobnik, tedaj še podpredsednik stranke SLS + SKD, ki ga je vlada Andreja Bajuka v svojem kratkem mandatu povsem očitno nagradila z gospodarsko funkcijo. Čeprav je bilo Podobnikovo imenovanje na direktorski položaj eden najočitnejših primerov političnega kadrovanja v zgodovini države, je nova, leva vlada z njim ravnala v rokavicah. Tudi ko je javnost izvedela za nepravilnosti v poslovanju Telekoma, se je Podobnik branil, da ga želi Janez Drnovšek sprva »diskvalificirati, nato likvidirati«. Podobnik nato ni odšel iz krivdnih ali političnih razlogov, temveč zato, ker je vlada javno podjetje Telekom statusno preoblikovala v gospodarsko družbo. Z njim so torej ravnali v rokavicah.
Tudi Pahor je svoj vzpon na oblast začel pazljivo. Po prvih dveh vladnih sejah so bili pričakovano zamenjani vsi državni sekretarji. Medtem ko je Janševa vlada zaradi »kompatibilnosti«, kot je ponavljal Gregor Virant, poleg državnih sekretarjev zamenjala še vse direktorje direktoratov in generalne sekretarje, se je nova koalicija zaobljubila, da bo pri teh zamenjavah vzdržna. V skladu s koalicijsko pogodbo, v kateri piše, da bodo po spremembi oblasti direktorji direktoratov »podvrženi le presoji strokovne kompetentnosti in izpolnjevanju profesionalnih standardov«, so kot nekompetentni in neprofesionalni odpadli Anže Logar, direktor urada za komuniciranje, Igor Šalamun, generalni direktor direktorata za energijo na ministrstvu za gospodarstvo, ter generalni sekretarji Elda Gregorič Rogelj z ministrstva za notranje zadeve, Vida Borovinšek z ministrstva za gospodarstvo in Alojz Durn z ministrstva za finance.
Sedaj so na vrsti zamenjave v gospodarstvu. Do prvih že omenjenih imen so koalicijske stranke prišle po znani poti. Politična kadrovanja v gospodarstvo so v Sloveniji doslej potekala v pisarnah generalnih sekretarjev strank, verjetno pa tudi v dogovorih med strankarskimi voditelji. Denimo: generalni sekretar SD Uroš Jaušovec je neki četrtek poklical generalnega sekretarja Pavla Brgleza iz DeSUS in mu naročil, naj pride v ponedeljek na sestanek z dvema imenoma za člane nadzornega sveta Kapitalske družbe. Brglez je tako prišel, z njim še Bogdan Biščak iz Zaresa in Dorijan Maršič iz LDS. Usedli so se za mizo in sestavili seznam. Pravilo je za zdaj prekršil le Matej Lahovnik (Zares), ki je pri Elesovih nadzornikih zaradi časovne stiske ubral alternativno pot: na sejo vlade je prišel z imeni, ki jih pred tem generalni sekretarji niso uskladili. Novi predsednik nadzornega sveta Elesa je postal Andrej Ribič, poslovodja družbe Istrabenz Gorenje inženiring, sicer član stranke Zares.
A že po prvih sestankih pri Jaušovcu je v koaliciji prišlo do zapletov, saj se nekateri teh »starih iger« niso več hoteli iti. O tem so spregovorili tudi na seji vlade. Pahor se je s kritiko očitno strinjal in vlada je tako Irmi Pavlinič Krebs, ministrici za javno upravo, naročila, naj v kratkem izdela nov način izbire nadzornikov in predsednikov uprav »državnih« podjetij. Krebsova se je pri tem zgledovala po tako imenovanem finskem modelu izbire neodvisnih strokovnjakov v nadzorne svete in uprave državnih podjetij. Osnovni princip finskega modela je, da vodstva podjetij sama v sodelovanju z lastniki izpeljejo natečajne postopke. Tudi Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), v katero se Slovenija želi vključiti, je leta 2005 državam priporočila čim bolj transparenten postopek imenovanja nadzornikov. Denimo skozi tako imenovane nominacijske komiteje, ki se ustanovijo za vsak primer posebej.
Slovenska izvedba bo malce drugačna. Ministrstvo za javno upravo je pripravilo predlog za tako imenovani Kadrovsko-akreditacijski svet (KAS), ki ga sestavlja sedem članov, »strokovnjakov s področij gospodarstva, korporativnega upravljanja in kadrovskega managementa, ki so imenovani za čas mandata vlade«, kot piše v sklepu vlade. Te naj bi izbral predsednik vlade. Bistveno je, da bo tako imenovani KAS pri izboru članov nadzornih svetov po novem uporabljal podobne postopke, kot so se že uveljavili pri delovanju uradniškega sveta. Z drugimi besedami: vlada obljublja, da bodo po novem nadzorniki izbrani s pomočjo javnih razpisov in ne več s pogajanji med strankarskimi voditelji ali med generalnimi sekretarji strank.
Na koncu seveda ostaja vprašanje, ali tudi novi Kadrovsko-akreditacijski svet ne bo zgolj komisija, ki bo zameglila dejansko politično kadrovanje, torej nagrajevanje politično zaslužnih s funkcijami v gospodarstvu, ki bodo te usluge vračali.