Kdor drugemu jamo koplje

V mednarodni politiki ni prostora za čustva. Že od starogrških časov poznavalci opozarjajo na zlato pravilo odnosov med državami: na moč.
Pravila obnašanja, pravo, celo moralo ali etiko, kot bi dejal Nietzsche, še eden zagovornik realpolitike, so izumili šibkejši zato, da bi močnejše pekla vest. V zadnjem tednu je vrh hrvaške politike postal izredno čustven. »Žalostno je,« se nam je potožil glavni hrvaški pogajalec v slovensko-hrvaški komisiji za reševanje vprašanja meje Davorin Rudolf, »da nam od 27 držav članic EU najbližji sosedje, Slovenci, s katerimi smo bili 70 let v skupni državi, s katerimi se izvrstno poznamo - milijon Slovencev je to leto preživelo letni dopust na Hrvaškem in veliko Hrvatov v Sloveniji smuča, imeli smo skupno zgodovino - in da nam prav Slovenci blokirajo naša pogajanja z EU«.
Morda je to dober znak. Morda je Slovenija na pravi, zmagoviti poti. Morda je Slovenija naredila pravilen korak, ko je izkoristila svojo pozicijo moči. Toda obstaja še druga interpretacija te iste realpolitične zgodbe: v mednarodni skupnosti so majhne države zgolj priveski, sateliti velikih. Če želijo na dolgi rok preživeti, morajo voditi načelno in konsistentno politiko. Z drugimi besedami, pri velikih morajo neprestano vzbujati slabo vest, kršenja pravil obnašanja si zato ne morejo privoščiti, ravnati morajo načelno. Edino v tem je njihov raison d'être, sicer lahko hitro postanejo mala malica velikih.
V konkretnem slovensko-hrvaškem primeru imata obe zgodbi skupni imenovalec: Slovenija lahko blokira hrvaški vstop v EU, če ima za ta smeli korak izjemno dobre argumente. To pa pomeni, da morajo biti argumenti obče sprejemljivi. Konec koncev Slovenija blokira vstop Hrvaške v skupnost držav EU. Pri tako majhni državi, kot je Slovenija, tega gotovo ni mogoče upravičiti z »ameriškimi« odgovori, češ da gre za zaščito nacionalnega interesa, ali kot je dejal aktualni zunanji minister Samuel Žbogar - »Slovenija je morala zaščititi svoje vitalne nacionalne interese«. Nacionalni interes je za Slovenijo predvsem predvidljiva mednarodna skupnost in spoštovanje občih pravil, v kateri lahko tudi majhni dihajo s polnimi pljuči. Stvar ni tako abstraktna: kaj drugega, kot pa opozarjanje na mednarodne standarde še ostane Sloveniji pri zaščiti svoje manjšine v Italiji in Avstriji?

Ročna zavora

Slovenija je torej potegnila ročno zavoro. Minuli teden je zunanje ministrstvo v bran svoji odločitvi, da zamrzne hrvaško pot proti EU, novinarjem predstavilo zajeten kup dokumentacije, v kateri dokazuje, da je naša južna soseda v pogajanjih z EU hotela skriti tempirane bombe - zakonska določila in zemljevide, s katerimi želijo prejudicirati mejo med državama.
Poglejmo konkreten primer. V pogajalskem poglavju številka 13 denimo, ki govori o ribištvu, Hrvaška v izhodišču navaja zakon o morskem ribolovu. Zakon sam po sebi za Slovenijo ni sporen, toda na zunanjem ministrstvu so odkrili tudi podzakonski akt, to je pravilnik o mejah v ribolovnem morju, ki definira mejo po sredini zaliva na naslednji način: ribolovna cona A izhaja »iz ustja reke Dragonje in se nadaljuje po Savudrijski vali do polovice črte, ki spaja rt Madona in rt Savudrije ...«
Poleg meje v Piranskem zalivu naj bi hotela Hrvaška Sloveniji po obvozu prek EU podtakniti še druge, enostranske rešitve mejnega vprašanja. V poglavju številka 11 (kmetijstvo) se denimo Hrvaška v pogajalskem izhodišču sklicuje na zakon o lokalni in regionalni samoupravi. Slovenska stran je našla 7. člen tega zakona, v katerem piše, da se območja občin, mest in županij določijo s posebnim zakonom. V MZZ so ugotovili, da je to zakon o področjih županij, mest in občin, v katerem so navedeni zaselki na levem bregu Dragonje - Škrile, Bužin, Škudelini in Veli Mlin - ti pa so po slovenski interpretaciji seveda slovenski.
Še en primer iz poglavja 24 (pravica, svoboda, varnost): Hrvaška naj bi v tem poglavju v pogajalskih izhodiščih izrecno navedla pravilnik o mejnih prehodih. V njem je v 7. členu kot mejni prehod I. kategorije naveden mejni prehod Plovanija - Sečovlje, kar pa naj ne bi bilo skladno z dogovorom predsednikov vlad iz leta 1994 (Drnovšek-Valentić), po katerem se do končne rešitve mejnega vprašanja ta prehod navaja zgolj kot začasna mejna kontrolna točka. Hkrati s tem je Hrvaška mejni prehod označila s svojimi, tako rekoč izmišljenimi katastrskimi številkami.
Kot trdijo na slovenskem zunanjem ministrstvu, so zaradi omenjenih primerov morali prižgati rdečo luč, sicer bi za Slovenijo sporne odločitve postale del evropskega pravnega reda. Posledično bi se Slovenija strinjala, denimo s sredinsko črto v Piranskem zalivu, s tem, da je mejni prehod Plovanija na Hrvaškem, in s tem, da so tudi zaselki na levem bregu Dragonje v tujini. Slovenija je zato zahtevala, da Hrvaška omenjene zakone in pravilnike umakne iz pogajanj ali pa se obveže, da teh dokumentov ne bo uporabljala v nobenem prihodnjem »postopku«.

Hrvaški pogled

Zbirko dokumentov, ki so nastali na slovenskem MZZ, smo poslali s prošnjo za komentar Davorinu Rudolfu, glavnemu hrvaškemu pogajalcu v slovensko-hrvaški komisiji za reševanje vprašanja meje med državama in svetovalcu Gordana Jandrokovića, hrvaškega zunanjega ministra. Rudolf nas je na začetku opozoril, da slovenska stran pri pojasnjevanju na Hrvaškem ni tako dobra, kot je v Sloveniji. Pred dvema tednoma naj bi namreč HTV prosila njega in Dimitrija Rupla, da se javno soočita in jasno povesta, zakaj mejni spor med obema državama še vedno ni rešen. »Na neki način sva oba odgovorna za stanje. Oba sva bila prva ministra za zunanje zadeve, prva predsednika komisije za razmejitev, Rupel je sedaj svetovalec premiera, jaz pa zunanjega ministra.« Medtem ko je Rudolf želel pojasniti, naj bi »Ljubljana« soočenje zavrnila.
Na glavni očitek o prejudiciranju meje Rudolf odgovarja, da se je sicer hrvaška vlada večkrat zavezala, da njihovi dokumenti ne prejudicirajo končne meje med državama, sicer pa »je to v mednarodnih odnosih in mednarodnem pravu tako ali tako jasno, saj nobena država ne more enostransko določati ali utrjevati meje morskih prostorov pod svojo oblastjo«. O slovenski zahtevi, naj Hrvaška sporne dokumente umakne iz pogajanj z EU oziroma jih ne uporabi v nobenem postopku, pa pravi, da tega »ne more sprejeti nobena suverena država«.
Če je problem sredinska črta v Piranskem zalivu, naj bi imela Hrvaška za to podlago v 14. členu konvencije OZN o pravu morja iz leta 1982, ki obvezuje tako Slovenijo kot tudi Hrvaško. V tem členu piše, da se nobena od dveh držav, katerih obale se dotikajo, ne sme svojega teritorialnega morja razširiti prek sredine, izjema so le zgodovinski razlogi, ki pa jih Hrvaška Sloveniji ne priznava. Dokler o tem, ali bo šla meja po Piranskem zalivu bolj proti jugu ali bolj proti severu, ne presodi na primer sodišče, se Hrvaška mora nasloniti ne neko mejo, kar je za Hrvaško črta sredine.
Glede mejnega prehoda Plovanija Rudolf pravi, da kriteriji za mejo na kopnem med Slovenijo in Hrvaško niso katastrske meje, naravne meje, niti zgodovinske meje, temveč mejna črta na dan 25. junija 1991. Zaradi tega hrvaški mejni prehod Plovanija ne leži na spornem območju, sporno območje naj bi bilo za Hrvaško tisto, ki ga dejansko nadzira Slovenija, to pa sega od naravnega korita reke Dragonje do začetka hrvaških katastrskih meja.
Kot pravi Rudolf, je Ljubljana v zadnjih 15 letih Hrvaško večkrat zavrnila, zato ne more pristati na interpretacijo, da je za sedaj že evropski spor kriv populizem hrvaških politikov, ki so ponujene kompromise povzdignili na raven nacionalne izdaje. Rudolf se spominja, kako se je z Ruplom v letih 1990 in 1991 pogajal v evforičnem vzdušju, ko sta se obe državi osamosvajali. Tedaj naj bi še živela ideja, da med Slovenijo in Hrvaško ne bi bilo carinskih ali mejnih postojank, ampak da bi bil režim podobno evropski, kot je bil tistikrat med državami Beneluksa. Slovenija naj bi ta predlog zavrnila.
Leta 1991 se je Slovenija odločila, da postavi prvih osem kontrolnih točk. Tedaj, pravi Rudolf, je on predlagal, da bi to postale skupne kontrolne točke, zato da državljani ne bi šli skozi mejne prehode dvakrat. A tudi s tem predlogom Hrvaška ni uspela. Kasneje je na morski meji Hrvaška predlagala kondominij - po njem bi bil Piranski zaliv pod oblastjo obeh držav. Nato naj bi Hrvaška vnovič popustila in predlagala, da se Piranski zaliv razdeli tako, da bi dve tretjini zaliva pripadlo Sloveniji in ena tretjina Hrvaški. Pa ni bilo uspeha.
Nato naj bi Hrvaška vnovič popustila in sprejela mejo na Kanalu sv. Odorika, namesto na naravnem koritu Dragonje, tako da je Sloveniji prepustila »sporni« kopni del, na katerem so soline in letališče. Hrvaška je nato predlagala, da bi slovenske trgovske in vojne ladje, pa tudi letala prihajala v Tržaški zaliv tako, kot da so pod oblastjo Slovenije, brez intervencije hrvaških policijskih ali carinskih organov. Tudi to rešitev je Slovenija zavrnila.
Po njegovem mnenju je edina rešitev spora v posebnem »režimu«. Kajti meja se ne vidi, režim na meji, od policijskega do carinskega pregleda, pa se še kako čuti. »Zato, potegnimo mejo med obema državama tako, kot so jo potegnile vse druge države na svetu, hkrati pa se dogovorimo o posebnem režimu: o ribolovu, o preletu letal, prelazu trgovskih in vojnih ladij skozi hrvaško morje, kot tudi za skrajno liberalen način prelaza meje za državljane, ki živijo na mejnih področjih. Dogovorimo se torej o tem s posebno bilateralno pogodbo in upoštevajmo interese obeh držav.«

Kdo bo zmagal?

Sloveniji v tokratnem sporu s Hrvaško škodijo »protiukrepi«, ki jih je vlada Janeza Janše sprejela pred dvema letoma. Če Slovenija zahteva, da Hrvaška spremeni svoje zakone, v katerih naj bi prišlo do prejudiciranja meje, pa je Slovenija ravno tako poskušala enostransko spremeniti status-quo. Ko je leta 2005 Hrvaška svojo ribolovno cono razširila do polovice Piranskega zaliva, je v odgovor Slovenija leta 2006 slovensko ribolovno cono razširila na celotno površino Piranskega zaliva. Na prvi pogled je sicer ukrep uravnotežen. A medtem ko so sredinske črte v zalivih splošno sprejete, pa ni mogoče, da bi bila površina, torej »voda« v Piranskem zalivu, slovenska, medtem ko bi bilo kopno, oziroma del obale, teritorij druge države. Vladimir Ibler, avtor najpomembnejših hrvaških učbenikov mednarodnega prava morja in mednarodnega prava«, je zato pred letom dni v intervjuju za Mladino podvomil, ali v Sloveniji glavni odločevalci in politiki sploh poznajo mednarodno pravo in konvencijo o pravu morja.
Zoran Thaler, bivši zunanji minister v času, ko je morala Slovenija sprejeti tako imenovani španski kompromis, opozarja, da ima Slovenija v primerjavi s Hrvaško zelo malo takšnih spornih dejanj. Prepričan je, da bi se spor moral razrešiti z arbitražo, tako da se upošteva pravičnost. Upanje pa je še vedno, da bi Slovenija dobila nekakšen dostop do odprtega morja, torej »dimnik«. Bo Slovenija z blokado Hrvaške uspela dobiti »dimnik«?
Na podlagi primera Gambija - Senegal je bila leta 1984 sklenjena pogodba med Kneževino Monako in Republiko Francijo, ki so jo v zadnjih desetih letih slovenski mednarodni pravniki in pogajalci večkrat omenjali kot plemenito in kot zgled za rešitev našega položaja. Monako, ena najmanjših evropskih držav, zaradi Francije ob uporabi standardnih pravil določanja morske meje namreč prav tako ne bi imel dostopa do odprtega morja. Tako pa sta državi leta 1984 podpisali sporazum o vzpostavitvi 12 navtičnih milj dolgega in dve navtični milji širokega koridorja, ki poteka od monaške obale do odprtega morja.
Toda v preambuli sporazuma sta obe državi poudarili »izjemne prijateljske odnose«. Primer je torej izjemen. Standardna tehnika reševanja mednarodnih sporov tako še vedno ostaja mednarodno pravo. Z blokado Hrvaške Slovenija zato tudi še bolj prevzema odgovornost, ki je zapisana tudi v ustanovni listini OZN, o miroljubnem reševanju sporov in spoštovanju mednarodnega prava v teh primerih. Tako na koncu spet pridemo do (haaškega) mednarodnega sodišča. Ki se mu, kot se zdi, Slovenija želi izogniti.